KategorijaUncategorized

In memoriam: Ivan Oman

I

Zapustil nas je eden od očetov slovenske države, Ivan Oman (1929-2019). Ob njegovem slovesu bralce vabimo k branju pogovora, ki smo ga z njim objavili v eni od številke revije Zaveza.

… da se pripravijo na novi čas. Zelo dobro so vedele, da ta prihaja. Tudi mi smo vedeli. Toda oni so bili organizirani in so se pripravljali organizirano na prihajajoči čas. Mi pa?

(več …)

+ Justin Stanovnik, RiP (1928–2019)

+

Sporočamo žalostno vest, da je danes sredi dneva preminil Justin Stanovnik, eden od ustanoviteljev Nove Slovenske zaveze in dolgoletni urednik revije Zaveza. Bil je “že od začetka glavni urednik Zaveze, organizator prvih srečanj preživelih udeležencev slovenskega odpora in pobudnik za ustanovitev NSZ”, kot je o njem zapisal Tone Drobnič.

Njegov drugi tesni sodelavec dr. Tine Velikonja je ob 80-letnici prof. Stanovnika zapisal: “Prof. Justin Stanovnik se je rodil 14. aprila 1928 na Lesnem Brdu pri Horjulu v kmečki družini kot deseti, najmlajši otrok. Leta 1940 se je vpisal na klasično gimnazijo v Ljubljani, leta 1944 pristopil k domobrancem, po koncu vojne prestal Teharje, nadaljeval gimnazijski študij, bil leta 1949 aretiran in eno leto preživel v koncentracijskem taborišču Strnišče. Leta 1950 se je vpisal na klasično filologijo na ljubljanski univerzi in nato še na angleščino. Namesto latinščine in grščine je tako poučeval žive jezike po slovenskih šolah (Kamnik, Ravne na Koroškem, Ljubljana). Ob ustanovitvi društva Nova Slovenska zaveza maja 1991 je prevzel skrb za društveno revijo Zaveza. Njej je posvetil vse svoje znanje in sile.”

Justin Stanovnik je bil globok mislec slovenske in evropske zgodovine in kulture s posebnim pogledom na “krizo slovenstva po boljševiški revoluciji”, kot je zapisal v podnaslov revije Zaveza. O tej krizi, o njenih oblikah in pojavih, je napisal vrsto temeljnih razmišljanj, ki so nam pomagala razumeti naš čas in svoje mesto v njem.
Podrobnosti o pogrebni slovesnosti za pokojnim bomo posredovali, ko bodo znane.

Naj počiva v miru
in večna luč naj mu sveti. Amen.

Nova Slovenska zaveza

Odziv na pismo št. 01-471/2018 z dne 27.7.2018

O

RTV Slovenija
Igor Kadunc
Generalni direktor
Kolodvorska 2
1550 Ljubljana

E-mail: generalni.direktor@rtvslo.si

Spoštovani!

Društvo Nova Slovenska zaveza že več kot 26 let združuje in zastopa preživele žrtve revolucionarnega nasilja in ohranja spomin na žrtve revolucije, pobite vse od leta 1941 dalje ter zakopane neznano kje, ki so jih partizanski borci zlasti leta 1945 v koncentracijskih taboriščih najprej mučili in nato brez sojenja pobili. Čeprav so se ti borci, pozneje organizirani v ZZB NOB, obremenili z najhujšimi kategorijami grozodejstev zoper mir in človečnost po mednarodnem pravu, so z izdatno finančno podporo jugoslovanskih in slovenskih proračunskih sredstev uživali individualne ter kolektivne privilegije ter uveljavljali v družbi svojo, prikrojeno podobo slovenske zgodovine. Oni sami in njihovi nasledniki pa so pozabili, da bo treba te zločine razkriti in se očistiti. Pozabili so na moralno dolžnost spregovoriti o vsem, kar bi pomagalo razčistiti dejanja njihovih prednikov ali sočlanov v borčevskih društvih.

S tega naslova se odzivamo na Vaš javno objavljeni odgovor Zvezi združenj borcev za vrednote NOB (27.7.2018, št. 01-471/2018) glede intervjuja dr. Jožeta Možine z dr. Jožetom Dežmanom. Menimo, da Vaš odgovor ne ustreza pričakovanjem demokratične javnosti in daje povod za utemeljeno domnevo, da ste zaradi političnih in ideoloških pritiskov pripravljeni popustiti nezaslišanim zahtevam po cenzuri. Te vam postavlja organizacija, ki je vsa povojna leta z molkom in prikrivanjem informacij branila svoje člane pred politično, pravno in moralno odgovornostjo za več kot 600 prikritih morišč ter več kot 15.000 izvensodno pomorjenih žrtev. Zdi se, da zahtevam organizacije, ki je sokriva za genocid, Vi in ustanova, ki jo vodite, vsaj delno priznavate legitimnost, in da pomagate prikrivati resnico o genocidu in njihovi krivdi.

Vaša vnaprej izražena stališča, ki negativno ocenjujejo primernost pogovorne oddaje z vsebino »polemičnega značaja«, ko gre za pogovor z enim samim človekom, nevarno prejudicira smer obravnave vseh najavljenih pregledov in ocen oddaj Intervju ter Pričevalci, zaradi »strokovnih dilem«, ki ste jih zaznali (ali bolje: prepoznala jih je ZZB NOB, ki ji pritrjujete). Pozivamo vas, da pred kakršnokoli potezo v smer »ocen«, ki jo napovedujete, javnost seznanite tako s kriteriji, ki bodo služili »oceni«, ter kriteriji za imenovanje oseb, ki bodo to »oceno« lahko podali. Prav tako bi bilo v javnem interesu, da se zainteresirana kvalificirana javnost lahko udeleži in aktivno sodeluje pri takih postopkih. Del te javnosti smo nedvomno tudi mi, društvo Nova Slovenska zaveza.

Izražamo tudi razočaranje nad vašim osebnim ravnanjem kot odgovorna oseba. Kot generalni direktor Zavoda RTV Slovenija ter v. d. direktorja TV Slovenija ste po zakonu, ki ureja delovna razmerja, dolžni ravnati v zaščito zaposlenih ob pojavih trpinčenja na delovnem mestu. Ponavljajoče se psihične in fizične grožnje, žalitve, izražen negativni odnos zaposlenih ter članov organov javnega zavoda ter nekaterih komentatorjev na portalu MMC, ki jih je deležen dr. Jože Možina zaradi dela, ki ga opravlja, nedvomno sodijo v kategorijo t.i. mobinga. Kaj ste storili za zaščito zaposlenega? Nič. Nasprotno: dopustili ste predvajanje posnetkov sprevrženega »mitinga« v Kopru, kjer so se pojavili plakati z grožnjami novinarju dr. Možini. Prav tako ste v odgovoru ZZB NOB podlegli skušnjavi, da zaradi politične korektnosti pojasnjujete, kaj vse boste storili za pregon urednikov in novinarjev, niti besede pa ni o tem, da so zaposleni strokovno in etično kompetentni, da uživajo zaupanje vodstva javnega zavoda in da napade zavračate.

Od javnega zavoda RTV Slovenija in Vas kot njegovega generalnega direktorja pričakujemo, da se za neodvisnost stroke in novinarjev borite tudi takrat, ko proti vam nastopi kapitalsko in politično tako močna organizacija kot je ZZB NOB. Pričakujemo, da boste pametno presodili, kdaj so kritike vaših zaposlenih utemeljene, kdaj pa gre za prizadetost razvajenih uživalcev materialnih privilegijev, ki se bojijo razkritja hudodelstev v svojih vrstah. Demokracija zahteva revizijo njihove dolgoletne interpretacije zgodovine, ki jo danes dokazana dejstva uvrščajo v mitologijo.

Dokler bo nacionalno RTV bremenil strah pred očitkom, da novinar z doktoratom iz zgodovinskih znanosti ter njegovi sogovorniki, ki razlagajo svoje življenjske zgodbe, razdvajajo slovensko družbo, bo težko uresničila vaše pričakovanje po strokovnosti in predanosti resnici.

V pričakovanju Vašega odgovora in predloga, kako se lahko vključimo v postopke ocenjevanja strokovnega in etičnega obravnavanja tem, ki so predmet slovenske zgodovine 20. stoletja, še zlasti vojnega in povojnega nasilja Komunistične partije in njenih naslednikov do današnjega dne, Vas pozdravljamo in želimo pokončnosti pri obrambi Vaših zaposlenih pred mobingom!

Peter Sušnik
predsednik

Besede Nove Slovenske zaveze v slovo – Tone Drobnič (1928–2018)

B

Nova Slovenska zaveza je nastala v času slovenske pomladi in Anton Drobnič je bil eden njenih glavnih ustanoviteljev. Preživeli člani protikomunističnega odpora so se zavedali, da so kataklizmo 1945 preživeli zaradi poslanstva, da bodo o nji pričevali. Anton Drobnič je kot pravnik še posebej čutil potrebo po organizaciji, ki naj v slovenskem narodu obudi spomin na žrtve revolucije, pobite v Rogu in na drugih moriščih, in začne izpolnjevati, kar jim dolgujemo. Bil je eden od nosilcev velikega skupnega dela – za evidentiranje žrtev, za postavitev farnih spominskih plošč, za odkrivanje in označitev morišč, za simbolni pokop s sv. mašo in za spominske slovesnosti na moriščih. Drobničeva velika zasluga je, da je skušal vsemu temu delu NSZ najti pravno podlago, kar je bilo težko, a neogibno potrebno. Ta pot je bila zaradi kontinuitete z zakonodajo in miselnostjo stare države polna ovir, toda neumorni in uporni Drobnič jo je vselej našel.
Ko je spomladi leta 1991 izšla prva številka revije Zaveza, je Anton Drobnič napisal njen prvi, programski članek. Idejo »narodne samostojnosti in slovenske svobode« je že tedaj izvajal iz tradicije zedinjene Slovenije iz 19. stoletja in njen vrh videl, prek zgodovinskih menjav in okljukov, v Slovenski zavezi, ki je leta 1944 postala najširša slovenska demokratična koalicija. Takole je Drobnič zapisal aprila 1991:

»Zvestoba veri, narodnemu izročilu, njegovi svobodi in samostojnosti, odpor proti nečloveškemu komunizmu in vsakemu drugemu nasilju, to je Slovenska zaveza. Ta zaveza je veljala med vojnimi strahotami, nanjo smo se sklicevali skozi dolgo dobo revolucionarnega nesmisla in s to zavezo smo dosegli novo slovensko pomlad in novo upanje.«

* * *

V tem »novem upanju« je bil Tone Drobnič pozneje, kakor vsa njegova generacija in še mlajše, trpko razočaran. Pričakoval je to, kar bi bilo v pravu edino pravično: da Republika Slovenija z ustavnim zakonom obsodi revolucionarno nasilje, zlasti vse revolucionarne umore, in tako z enim aktom odvzame legalnost in legitimnost tudi terorističnim združbam, ki se v publicistiki imenujejo »partizanska sodišča«, ter tako povrne dobro ime in nedolžnost vsem, ki so bili tam obsojeni. Za Drobniča, ki je v pravu videl eminentno sredstvo za udejanjanje resnice in pravice, je bilo strašno, ko je spoznal, da je demokratična država Slovenija pravzaprav posvojila revolucionarno pravo in je namesto splošne obsodbe in razveljavitve vseh procesov prepustila, naj posamezni državljani, kakor kdo zmore, sami obnavljajo sodne postopke, se spoprijemajo s sodnimi stroški in duševnimi pritiski v ponovnih procesih. Podobno je bil prepričan glede pobitih žrtev v breznih: najprej jim je treba vrniti dobro ime, jih rehabilitirati, šele nato bi izkop žrtev in urejanje grobov imela smisel. Zelo ga je bolelo, da glede tako pomembnih stvari tudi na politični strani, ki ji je s srcem pripadal, ni bilo soglasja. Kljub tem razočaranjem je Anton Drobnič kot pravnik v okviru danih zakonskih možnosti pomagal ali svetoval v številnih sodnih postopkih, kjer je šlo za najhujše krivice komunističnega režima.
O trpljenju, ki je zadelo naše ljudi z revolucijo, smo namreč vajeni premišljevati predvsem kot osebnem trpljenju, izgubi, krivici. Ti spomini ostajajo med nami kot osebna bivanjska bolečina. Drobnič pa je to osebno izkustvo posamičnega človeka v zgodovini hotel združiti z redom prava in zakonov. S svojimi govori, članki in zlasti pravnimi postopki, ki jih je vodil ali pri njih svetoval, je osebne zgodbe naših ljudi naredil vsaj nekoliko tudi za stvar države, za javno stvar Republike Slovenije. Ta sinteza je veliko delo Antona Drobniča – ne le za stvar NSZ, ampak za demokratično kulturo slovenskega naroda v celoti.

* * *

O tem, kakšna stiska je prišla nad slovenske katoličane z vojno in revolucijo in kako močno so fantje, kot je bil Tone Drobnič, čutili, da morajo proti tej stiski kaj narediti za svoje ljudi, da morajo sprejeti preizkušnjo, ki je prišla nadnje, in odgovoriti s svojim življenjem – o vsem tem nam nekaj pove to, kako sta se šla Tone Drobnič in njegov prijatelj prijavit za vstop k domobrancem. Ko sta prišla tja, sta slišala, da fantov iz njunega letnika, 1928, ne sprejemajo, ker so premladi. Bog ve, na kaj je v tistih trenutkih mislil Tone Drobnič. Morda na znance, ki so jih odpeljali in so izginili, ali na umorjeno sorodnico, učiteljico Anico Drobnič, ali na svoje domače, izpostavljene v samotni vasi sredi notranjskih gozdov. Bog ve. Fanta sta stopila naprej in rekla, da sta rojena v letu 1927.
Od časov grške tragedije naprej velja, da se značaj osebe najbolj razkrije v njenem dejanju, bolj kakor v besedah. To dejanje, kako sta 16-letna fanta vstopila med domobrance, nam razpre neki svet, razpre nam zgodovinsko obzorje največje stiske in nevarnosti, na tem obzorju pa se kaže Tone Drobnič kot neugnano srčen, zvest in odgovoren fant – in tako je odgovarjal življenju tudi pozneje, v zaporu in na prostosti, dokler se mu ni izteklo. Zdi se, da vsa prej omenjena dela Antona Drobniča dobe pravo podobo v luči tega dejanja.
Danes so časi drugačni, potrebne pa so nam enaka srčnost, enaka pravičnost in zvestoba.
Bog vam daj dobro, gospod Tone!

Tone Drobnič, počivaj v miru!

T

Po daljši bolezni je od nas odšel v večnost Anton Drobnič, domobranec, ki je za las ušel smrti v povojnih pomorih, eden od ustanoviteljev Nove Slovenske zaveze in njen dolgoletni predsednik.

Kot prvi generalni državni tožilec samostojne Republike Slovenije je v težkem času demokratičnih začetkov oral trdo ledino komunističnega pravosodja: vodenje tožilstva je prevzel 3. decembra 1990 še v totalitarni Jugoslaviji in izvedel ločitev slovenskega tožilstva od jugoslovanskega. Še tik pred osamosvojitvijo Slovenije so predsednik predsedstva Milan Kučan in 32.000 podpisnikov z javnim pismom zahtevali njegovo odstavitev. V letu 1996, ko se je razrasla kraja družbenega premoženja, je ustanovil Skupino državnih tožilcev za posebne zadeve, s čimer je postal začetnik pregona organiziranega kriminala na Slovenskem.

V Novi Slovenski zavezi ga hudo pogrešamo. Nam je Anton Drobnič pomenil mnogo več. V jeziku prava in zakonov je Drobnič tolmačil veliko zlo, trpljenje in krivice, ki jih je našim ljudem zadala revolucija. Te krivice je iz teme zasebnosti in tihega trpljenja preprostih ljudi Drobnič znal s pravno govorico prevesti v javne, zakonite zahteve pred sodišči Republike Slovenije. Do dna duše je Drobniča prevevala misel, da je treba celoten sestav revolucionarnega nasilja in slovenske poti k normalnosti misliti in uresničiti v okviru prava in zakonov, brez česar se ne more spremeniti nič pomembnega. Eden od njegovih pomembnih dosežkov na tem področju je prispevek k pravni rehabilitaciji škofa Gregorija Rožmana, toda pravno je pomagal ali svetoval mnogim, ki so po sodni poti iskali pravice.

Nova Slovenska zaveza mu je hvaležna za skoraj tri desetletja truda, ko je bil z nami v misli, besedi in dejanju.

Gospod, daj mu večni pokoj. In večna luč naj mu sveti.

»Ko Vrhovno sodišče Republike Slovenije obravnava zahteve za rehabilitacijo predlagateljev, ki so bili obsojeni v povojnih boljševiških procesih, ni mogoče, da v petčlanskem senatu, ki je pristojen za obravnavo in rešitev, ne bi imeli večine nekdanji komunistični visoki funkcionarji ali pa njihovi dediči, njihovi krvni ali idejni potomci. Od petih sodnikov, ki so po zakonu pristojni odločati o sodbi komunističnega sodišča protikomunistu zaradi protikomunizma, bo večina, če ne vsi, pripadala temu novemu postkomunističnemu svetu. To je nekaj tako nezaslišanega, nekaj tako žaljivega, nekaj tako proti dostojanstvu človekove osebnosti, da si je težko zamisliti, kaj šele imenovati. V Sloveniji pa to nikogar ne moti. Nobenega protesta še nismo brali. Nihče se ne razburja. Kaj bi rekli, če bi v Nemčiji nekdanji nacisti obravnavali sodbo proti nekemu nasprotniku nacizma in bi oni ugotavljali, ali je nacistično sodišče ravnalo pravilno ali napačno?«
Anton Drobnič:
Komunistični sodniki sodijo o komunističnih sodbah,
Zaveza št. 98

Izjava ob Lipi sprave 15. 6. 2017

I

Objavljamo besedilo Izjave ob Lipi sprave, ki je bila poslana predsedniku Državnega zbora RS, predsedniku Vlade RS, predsednici Ustavnega sodišča RS, predsedniku Višjega sodišča RS in predsedniku Državnega sveta RS.

Člani civilnih društev, zbrani na žalni slovesnosti na Dan krivde, odpuščanja in sprave, 15. junija 2017 ob Lipi sprave na Žalah, izražamo spoštovanje do vseh žrtev vojne in revolucije. Obžalujemo, da pristojni državni organi še niso storili vseh korakov za rehabilitiranje vseh žrtev.
Demokratična zavest nam po Ustavi narekuje, da država zavzame kritičen odnos do nosilcev in izvajalcev revolucije ter razlikuje med odporniškim (pri nas imenovanim »partizanskim«) in komunističnim delovanjem. V svoj pravni red naj skladno s priporočili Sveta Evrope in parlamenta EU vnese obsodbo totalitarnega sistema utemeljenega na revolucionarnem pravu, ki izključuje del naroda zaradi ideološko-političnih, verskih in premoženjskih razlogov. Z nedvoumnim odvzemom legitimnosti organom, odlokom, sklepom in tajnim postopkom, ki so služili in še služijo za opravičevanje ubojev, umorov, preganjanja, zapiranja, razlaščanja, bo Republika Slovenija izpolnila svoj dolg do pravičnosti, enakopravnosti in drugih ustavno zagotovljenih demokratičnih načel. Po več kot četrt stoletja upanja, da je obsodba revolucionarnih metod na ravni človeške zavesti sama po sebi umevna in zadostna, nas nedoslednost državnih organov, Vlade RS, Državnega zbora RS in sodišč opozarja, da moramo kot narod in država skladno z imenovanimi evropskimi standardi obsodbo vseh totalitarnih režimov opraviti tudi mi z vzpostavitvijo in uveljavitvijo izrecnih pravnoformalnih predpisov za končanje revolucije.
Le obsodba in obžalovanje vseh zablod lahko omogoča popravo krivic njim, ki so jim lastni narodni bratje krivično odvzeli dostojanstvo in dobro ime in jih nasilno oropali življenja. Dolg demokratičnih ustanov Republike Slovenije je skladno z Ustavo popraviti storjene krivice in pomagati svojcem priti do civilizacijskega zadoščenja, narodu pa vrniti obraz v spravi in popravi krivic.
Med drugim naj državni organi pomagajo svojcem ustvariti pogoje, da po svoji volji in možnostih dostojno pokopljejo svoje sorodnike. Država naj zagotovi pogoje za skupni pokop ostalih žrtev v Ljubljani, na Teharjah in drugih mestih, ki bodo ustrezno dostopna in bodo izražala tudi dostojno rehabilitacijo žrtev, kar bo obenem tudi ustrezno sporočilo, spomin in opomin sedanjim rodovom. Temu naj služi tudi obvezna hranitev vzorcev DNK, ki bo čimveč žrtvam omogočila dostojen pokop v gobovih njihovih svojcev. Vsa morišča naj se ustrezno označijo in zaščitijo kot pomniki tragične zgodovine našega naroda in človeških usod posameznih oseb, vpetih v ta nasilna dogajanja. Spomeniki in obeležja morajo vključevati vse žrtve in nikogar izključevati, zato naj odražajo voljo vseh državljanov, da žrtve dobijo zadoščenje in se konča med nami vsako nasilje ter si složno prizadevamo za razvoj naše skupne države, ki nam je podarjena.
To vodilo je torej tudi narodno-politična smernica za složnost, bratstvo in sodelovanje med nami, kot je pred sto leti ob smrti zapisal v svoji oporoki dr. Janez Ev, Krek: »Vi, ki ste seme izkrvavelega naroda, mislite le eno: kako boste združeni vse svoje moči, vse svoje zmožnosti, vso svojo ljubezen in vse svoje srce posvečali naši (slovenski) državi, za njen procvit, kulturo in blagostanje!«

Izjavo so sprejela društva: Združeni ob Lipi sprave, Civilna pobuda: Teharje muzej genocida in katarze, Civilno združenje za nadzor institucij; Demos na Kamniškem, Nova Slovenska Zaveza, Rafaelova družba, Slovenija v svetu, Slovenski katoliški izobraženci, Svet katoliških laikov Slovenije, Svetovni slovenski kongres, Varuhi spomina znotraj pobude Vseposvojitev. V njihovem imenu, zaslužni prof. dr. Janez Juhant, predsednik društva Združeni ob Lipi sprave.

Poslano: predsedniku DZ RS, predsedniku Vlade RS, predsedniku DS RS, predsednici US RS, predsedniku VS RS.

Temelj prihodnosti

T

Nova Slovenska zaveza slovenski javnosti predstavlja svoje temeljne misli ob 70. obletnici konca vojne in revolucije v zborniku Temelj prihodnosti.

Kar bomo namreč Slovenci v prihodnosti potrebovali, je mogoče povzeti v dve postavki: na eni strani skrajna prisebnost in začetno nezaupanje do vsega utopičnega, izostreno oko za razločevanje med resničnimi in prividnimi narodovimi interesi; na drugi strani pa zvestoba narodovi biti, njegovi kulturi in njegovemu izročilu, ne glede na vse drugo. V spominu na slovenski katoliški protikomunistični upor bomo našli vzorec za oboje.
Prof. Justin Stanovnik
Že na Vetrinjskem polju je množica molila za duše pomorjenih in mučenih svojcev, a tudi za njihove krvnike, da bi dobili milost kesanja in spreobrnjenja. Niti en sam glas se ni dvignil iz množice, da bi klical po maščevanju.
Dr. Marko Kremžar
Ko gledamo na prehojeno pot, ni mogoče drugega kot strmenje v moč, ki so jo črpali za svoje delo. Preko 170 farnih spominskih plošč, preko 14.200 imen in priimkov. Gre za najbolj popolno zbirko podatkov o žrtvah genocida.
Peter Sušnik, predsednik NSZ

Urednik Lenart Rihar.

Knjigo lahko kupite v knjigarnah založbe Družina ali na sedežu društva NSZ.

Odziv na obtožbe stranke Nova Slovenija

O

Stranka Nova Slovenija je dne 26.11.2014 objavila zapis na svoji spletni strani, ki nosi naslov »Neverjetno sprenevedanje predsednika Nove Slovenske zaveze«, v katerem na nerazumljivo aroganten način želijo polemizirati z nami in na nas očitno preložiti breme svojih preteklih napak.

Prvič: dejstvo, ki smo ga zapisali v svoji Izjavi, da po volitvah nismo bili vključeni v razpravo, pripravo ali obdelavo zakonodaje iz tega področja, potrjuje tudi Nova Slovenija v svojem ogorčenem napadu na nas. Torej: kje zasledijo neutemeljene navedbe in nesramno sprenevedanje?

Drugič: dejstvo, da je Nova Slovenija dne 23.5.2014 razposlala osnutek zakonskega besedila, brez obrazložitev, primerjav ali drugih podlag, samo po sebi dokazuje, da je šlo za povsem neresen manever. Da je bilo to storjeno z rokom za odgovor 18 dni, v času ko so bile že razpisane predčasne volitve v državni zbor in ko je vsako tako rokohitrsko dejanje možno razložiti le s poskusom nabiranja poceni političnih točk, je jasno tudi neprizadetemu opazovalcu, kaj šele nam, ki se resno ukvarjamo z vprašanji vojnih zakonov že več kot dvajset let.

Tretjič: dejstvo, da je Nova Slovenija pripravila zakon zgolj o »dostojnem pokopu« je samo po sebi skregano z zdravo pametjo, saj predpostavlja, da žrtev glede na obstoječo zakonodajo sploh ni mogoče pokopati.

Četrtič: dejstvo, da nam nikoli in nikdar nihče iz Nove Slovenije ni niti neuradno niti uradno izrazil skrbi ali začudenja, da kot njim najbližja nevladna organizacija pri teh vprašanjih nismo sodelovali, kaže, da si našega mnenja o tem, kaj je res potrebno, sploh ne želijo.

Petič: vsebinsko ostaja odprto vse, kar smo v svoji Izjavi zapisali, pa v objavljenem odzivu Nova Slovenija ni smatrala za vredno pojasniti. Vprašanja res pomembne vsebine pa so:

1) ali je današnja praksa, po uveljavitvi arhivskega zakona s podporo poslancev in vodstva Nove Slovenije, skladen s pričakovanji stranke in njenih (nam in širši javnosti neznanih) svetovalcev?

2) da je sprejem zakona o pokopu žrtev nepotreben, če žrtvam ne bo s popravki vojnih zakonov najprej vrnjena čast in njihova zgodovinska vloga ustrezno ovrednotena.

Vodstvo Nove Slovenije, ki je namesto vsebinskega odgovora izbralo raje levo preizkušene metode diskvalifikacije, bo slej ko prej moralo ugotoviti, da ima legitimno pravico do spremembe svoje politike, a da imamo tudi v civilni družbi pravico jasno povedati, da sprememba politike pomeni tudi odpoved nekaterim obstoječim podpornikom.

Peter Sušnik, predsednik

Izjava za javnost

I

Upravni odbor Nove Slovenske zaveze že nekaj časa zaskrbljeno opazuje razvoj političnih strank, ki so izšle iz slovenske pomladi pred četrt stoletja. Priča smo nezainteresiranosti večjega dela volilnega telesa, ki je razočaran nad razvojem demokracije in pravne države. Razočaranje je razumljivo tudi v luči kakofonije, ki jo v nagovarjanju javnosti slišimo pri strankah, ki naj bi v svojem bistvu delovale enotno in se ne razhajale v temeljnih izhodiščih in pogledih na razvoj države.

Za Novo Slovensko zavezo so nekatera temeljna vprašanja slovenske državnosti postavljena pod vprašaj, če izvoljeni poslanci in parlamentarne stranke ne najdejo v lastnem izpraševanju vesti razloge za krivdo pri napačnih odločitvah.

Če je slovenska državnost utemeljena na osamosvojitvi leta 1991, je povsem jasno, da je ta zgolj in samo sad demokratičnih procesov, ki so v svojem bistvu kontradiktorni sistemu, ki je bil z revolucionarnim nasiljem vzpostavljen v času po drugi svetovni vojski. V tem pogledu je nemogoče, da bi demokratična stranka lahko zagovarjala pravice nosilcev oblasti iz obdobja totalitarnega enoumja, saj so njihove pravice izhajale iz pridobitev revolucije na osnovi nasilja, povojnih pobojev in zlorabe sodnega sistema za dosego prevlade.

Ker se slovenska država in njeni demokratično izvoljeni organi čedalje bolj sprenevedavo obnašajo glede pomena komunistične revolucije pod vodstvom OF, VOS in kasneje KPS ter ZKS in tajnih represivnih organov, je bila sama po sebi jasna naša podpora zahtevam, da se povsem odpre možnost preučevanja državnih arhivov ter s tem zaščiti pravičnost. V letošnjem letu smo bili priča sprejemu zakonodaje, ki je to področje uredila znova. Razočarani smo bili, ker je Nova Slovenija, kot parlamentarna stranka, zavzela drugačno stališče od našega društva. Danes pričakujemo odgovor takratnih poslancev, nosilcev funkcij v stranki in širšega vodstva, ali je današnja ureditev skladna z njihovim pričakovanjem, ko so podprli predlagane rešitve?

Razočarani smo tudi, ker po volitvah v pripravo zakonodaje, ki bi uredila področje ureditve pokopa žrtev medvojnega in povojnega revolucionarnega nasilja, nismo bili vključeni, čeprav imamo status društva v javnem interesu. Še bolj smo pa zaskrbljeni, ker poslanska skupina NSi očitno podpira nekatere nam nerazumljive posplošitve, ki jih v svojih nastopih uporablja Matej Tonin, njen vodja. Pokop žrtev brez priznanja sedanje države, da so padli zaradi zavzemanja za vrednote, na katerih temelji država Slovenija od leta 1991, je v nasprotju z našim temeljnim programom in pričakovanji.

Ob vsem tem nemočnem spremljanju, kako se Nova Slovenija v svoji praksi čedalje bolj odmika od deklariranih vrednot in zgodovinskega izročila krščanske demokracije ter njenih ustanoviteljev, bi želeli jasno in javno podpreti klice po spremembah v vodstvu te stranke. Po našem mnenju gospod Aleš Hojs predstavlja možnost, da se NSi vrne k izročilom pokojnega dr. Andreja Bajuka in da se stranka znova postavi na mesto prvega zagovornika pravice tistih, ki so življenje dali za vrednote svobode, demokracije in z Mojo Domovino v srcu.

Peter Sušnik, predsednik

Kategorije

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.