Uncategorized

Nova Slovenska zaveza slovenski javnosti predstavlja svoje temeljne misli ob 70. obletnici konca vojne in revolucije v zborniku Temelj prihodnosti.

Dobro človeka, kolikor je človek, je v tem, da je razum izpolnjen v spoznanju resnice ter da človek nižje želelne moči usmerja po vodilih razuma. Človeku je namreč to, da je človek, dano s tem, da je razumno bitje. (sv. Tomaž Akvinski)

Ko so srednjeveški filozofi razmišljali o človeku, niso nikdar dvomili o tem, da je resnica edina prava dobrina človekovega uma. In ker so verjeli, da je um ali razumna duša tisto, kar je v človeku najvišje, so bili zato tudi prepričani, da je resnica najvišja dobrina vsega človeka, da je v nji izpolnjen ves človek in da se v človeku vse postavi na pravo mesto, kadar stoji v resnici. Pri tem so najvišje cenili razodeto resnico o Božjih, božanskih stvareh; toda v njihovem redu so prav tako spoštovali resnico naravnih reči.

Resnica, o kateri pričuje Nova Slovenska zaveza in katere predmet je obsežen sklop novejše slovenske zgodovine, je takšna, da se subtilno umešča v vmesni red med resnico naravnih reči in resnico duhovnih, Božjih stvari. V „vmesni svet“, kjer se prepleta oboje. Zgodovinsko dogajanje je sicer vselej splet človeških in duhovnih sil; toda za tisto predmetnost, ki jo išče in o nji govori Nova Slovenska zaveza, velja ta misel v emfatičnem, stopnjevanem pomenu besede. K nji naj bi se še vrnili.

Objavljamo odgovcor Nove Slovenske zaveze na članek Hardvika Pirnovarja o julijski spominski slovesnosti na Šentjoštu, ki ga "resnicoljubno" DELO ni objavilo.

Objavljamo odgovor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na poziv, ki ga je Nova Slovenska zaveza skupaj s Slovenskimi katoliškimi izobraženci naslovila nanj v zvezi s dostojnim pokopom posmrtnih ostankov dr. Ehrlicha.

Pred 70 leti je v tem času tekel prvi oborožen boljševiški napad na slovenski  narod. Na veliko je tekla kri, ne kri okupatorjev, ki so takrat gospodarili Sloveniji, ampak kri domačih ljudi, kri Slovencev, ki so zaradi bratove roke trpeli in umirali po ljubljanskih ulicah in v kraških breznih.

Priprave za Tretjo knjigo farnih spominskih plošč, ki je tik pred izdajo, so nas spomnile na divji politični in ideološki boj pred referendumom o Družinskem zakoniku, v katerem zagovorniki zakonika in tistih oblik spolnih skupnosti, ki naravno nikakor niso družina, z veliko zagnanostjo, iznajdljivostjo in nestrpnostjo pa tudi  z veliko nesramnostjo iščejo, prikazujejo in poudarjajo slabosti in pregrehe normalne, naravne družine. Takšni družini oni raje pravijo tradicionalna družina, da poudarijo njeno preteklost, kar njim pomeni zaostalost.  Slabosti naravnih družin lahko hitro najdejo, saj je takšnih družin še vedno največ,  in z vsem hrupom jih razstavljajo na odru sramote.  

Objavljamo intervju s predsednikom NSZ Antonom Drobničem, ki je bil 19. januarja 2012 objavljen v reviji Demokracija.

V letu 2012 se bodo druga za drugo vrstile obletnice dogodkov, ki so leta 1942 – pred sedemdesetimi leti – usodno zaznamovali našo zgodovino in katerih posledice čutimo še danes: pod krinko odpora proti okupatorju je Komunistična partija sprožila krvavo revolucijo proti domačim idejnim in političnim nasprotnikom, ki so bili zato za obrambo lastnih življenj prisiljeni sprejeti orožje od okupatorja. Naj takoj poudarimo, da je do prvih vaških straž prišlo šele potem, ko so revolucionarji pobili več sto poštenih Slovencev – med njimi so bili župani, duhovniki, člani Katoliške akcije in drugi.

Otočec, 17. september 2011

Shakespeare, Julij Cezar
Antonij: Ne govorim, da bi zvračal, kar je Brut govoril. A sem tu zato, da povem, kar vem.(106/107)
Antonij: O pamet! Odšla si med živali divje! Razsodnost vso ljudje so izgubili.(110/111)

Naročeno mi je bilo, naj poiščem nekaj besedi v odgovor na vprašanje, ki stoji v naslovu mojega prispevka. Dobili ste ga v programu za današnje srečanje. Slovenija, kje si? Kaj se je s teboj zgodilo? Vsak od vas, ki ste danes prišli sem, je svoj odgovor že prinesel s sabo, zato se bo odgovor, ki ga bom ponudil jaz, soočil s tistimi, ki že izdelani čakajo tukaj. Razumljivo je pričakovati, da se vsa soočenja ne bodo razšla v soglasju. Ali naj zato taktiziram: poslušam v prostor, kaj se na splošno govori in misli, in temu primerno oblikujem svojo ponudbo? Ali pa naj ponovim Antonijeve besede nad mrtvim Cezarjem: »Ne zavračam, kar je Brut govoril, a sem tu zato, da povem, kar vem«. Mogoče se vam bo zdelo, da je ta moj odgovor prišel pred vas na previsokem koturnu, a vem, da ne morete, da se ne bi z njim strinjali. Če hočemo priti k sebi, vsak zase in vsi skupaj in nazadnje cel narod, smemo dati pravico javnosti samo tistim stavkom, ki so prej mogli iti skozi mrežo naših izkustev in naše pameti. Tistim stavkom, ki so to predhodno preizkušnjo prestali, pa pravico javnosti moramo dati! Ali preprosto, povedati moramo, kar mislimo.

(Janko Maček, Zaveza 80, Kako se je začelo)

Za uvod si osvežimo spomin na nekatere datume in dogodke, ki so se zgodili pred 70 leti – leta 1941: 27. marca 1941 so bile v Beogradu demonstracije proti pristopu Jugoslavije k trojnemu paktu in skupina oficirjev je izvedla državni udar. Na cvetno nedeljo, 6. aprila 1941, so Nemci brez vojne napovedi silovito bombardirali Beograd. Med žrtvami tega nenadnega napada je bil tudi dr. Franc Kulovec; Slovenska ljudska stranka je tako v manj kot enem letu
izgubila že drugega predsednika.

Božično srečanje NSZ 18. decembra 2010 – govor predsednika

Že je minilo 20 let od prve spominske slovesnosti na Rogu, ko se je sredi kočevskih gozdov zbralo 30.000 žalujočih mater in očetov, sinov in hčera, ki so dotlej smeli jokati samo v samoti svojih domov in si le skrivaj brisati solze. Tedaj se je zdelo, da se odpira nova doba, doba resnice in svobode. To upanje pa je že tedaj imelo usodno napako. Pri breznu pod Krenom, na Rogu, kjer so bili pomorjeni tisoči slovenskih vojakov, nasprotnikov boljševiškega nasilja, ni dobil besede spomina nihče izmed njihovih, ni govoril kateri od preživelih nasprotnikov zločinskega komunizma. Na Rogu julija 1990 je dobil besedo in je smel govoriti samo vrhovni vojak boljševiške revolucije, voditelj tiste partije, ki je te žrtve umorila, ki je od leta 1941 s smrtjo in nasiljem ustrahovala slovenski narod in je bila samo nekaj mesecev prej poražena na prvih svobodnih volitvah v povojni Sloveniji. Ob tem so mnogi čutili sram in prizadetost, samo redki pa so razumeli in vedeli, kako meglena in zmedena prihodnost se je Slovencem odprla s to veliko žalitvijo razžaljenih in ustrahovanih. Ne le zaradi nespodobnosti samega dejanja, ampak posebej zaradi dejstva, da se je vse to zgodilo v prisotnosti in s pristankom Cerkve, ki je rajši kot predstavnike žrtev poslušala zahteve druge strani, ki je morila.

Latvijski partizan Vasilij Kononov pred Evropskim sodiščem za človekove pravice

»Za Evropsko sodišče za človekove pravice so tudi 70 let pozneje vloge, ki so jih v 2. svetovni vojni igrali eni in drugi, jasne.« Tako je pod udarnim naslovom »Zgodovina je ena« v reviji Mladina št. 5/2009 zagotavljal Peter Petrovčič, ko je poročal o sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Vasilij Kononov proti Latviji. S to sodbo je evropsko sodišče razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča Latvije, s katero je bil kot vojni zločinec obsojen Vasilij Kononov, poveljnik enote Rdečih partizanov, ki je leta 1944 v neki vasi v Latviji umorila šest moških, ki so od Nemcev dobili orožje za obrambo, eden je bil tudi član Latvijske narodne straže, in tri ženske, od katerih je bila ena v zadnjem obdobju nosečnosti in so jo živo vrgli v ogenj, češ da jih je partizansko sodišče obsodilo na smrt, ker so bili izdajalci in okupatorjevi sodelavci, skratka nacisti.

Dovoljeno mi je bilo, da v imenu Nove Slovenske zaveze poiščem nekaj besedi za slovo od izrednega in dragega človeka dr. Tineta Velikonje. Ko odhaja človek, s katerim smo bili veliko skupaj, nas sredi opravkov, ki so s tem povezani, včasih spreleti, da je vse skupaj neresnično, nekakšna igra, in da bo vsak čas prišel od nekod nekdo in nas prebudil. Potem pa nas spet kakšna podrobnost postavi nazaj v resničnost in spet se zavemo, da je tu odhod, ki ni primerljiv z nobenim drugim odhodom na tem svetu. Da smo tu na meji, ki je neizprosna ne samo v svoji dokončnosti, ampak tudi v zahtevnosti, da odgovorimo na vprašanje, kdo je bil človek, ki je bil z nami nekaj let, na tej strani, zdaj pa odhaja drugam. Tako naravna je ta zahteva, da ji v nekem oziru vedno ustrežemo, četudi ne zavestno in v celoti.

Ne dvomim, da boste sedaj, ko bomo po stari slovenski navadi v tišini šli za pokojnikom, dovolili kakemu spominu, ki ga imate nanj, da vam ga pomaga še enkrat postaviti v tem, kar je bil. Hoja in molk in človek, ki odhaja – to je svečan prostor, v katerem sama od sebe nastajajo prva vprašanja, kot je na primer Leopardijevo: Kaj je življenje ubogega pastirja?

Toda tu nismo posamezniki, ampak skupnost. In dr. Tine Velikonja je bil človek, ob katerem je naravno, da si postavimo širša, recimo slovenska vprašanja. Torej, kdo je bil Tine Velikonja? Na to vprašanje ne bomo mogli prav odgovoriti, če si prej ne postavimo drugega: Kdo je bil Narte Velikonja? Tinetov oče. Dva ključna prizora o njem nam je posredovala njegova hčerka Meta Velikonja. Eden se nanaša na 10. maj leta 1945, ko ga je prišla aretirat OZNA, torej drugi dan po »osvoboditvi«, kot je bilo nekje rečeno oni dan. Drugi prizor pa je z dne 25. junija 1945, ko je Velikonjeva mati pred stolnico povedala hčerkama Meti in Lenki, ki sta jo tam čakali, usodni stavek: »Sedajle bodo ustrelili našega papana.« Potem so vse tri šle v cerkev, kot pripoveduje Meta, »klečale pred tistim razpelom nasproti stranskega vhoda in jokale.«

Nekdanji predsednik republike Milan Kučan v svojem odgovoru na moje pisanje (Družina, 2. 5. 2010) vztraja pri trditvi, da nikoli ni zahteval razrešitve nobenega državnega funkcionarja. Podrobneje opisuje dve svoji pismi iz leta 1998 in pravi, da je z njima tedanjega predsednika vlade kot pristojnega opozoril na ravnanja generalnega državnega tožilca, ki je nezdružljivo z njegovo funkcijo, v pričakovanju, da se bo predsednik vlade »ustrezno odzval« (Družina z dne 16. 5. 2010).

Milan Kučan teh pisem ni poslal meni in jih zato nikoli nisem videl – sedaj pa mi očita, da nisem verno navajal njihove vsebine. Poslal jih je samo pristojnemu predsedniku vlade v pričakovanju, da se bo ta »ustrezno odzval«. Kako pa bi se predsednik vlade lahko ustrezno odzval, za kakšne ukrepe je bil v razmerju do generalnega državnega tožilca pristojen? Ena sama in edina njegova pristojnost je bila, da predlaga razrešitev generalnega državnega tožilca.

Predsednik Republike Slovenije dr. Danilo Türk je v soboto 8. maja 2010 v srcu Slovenije, pred Prešernovim spomenikom v Ljubljani, nagovoril »borke in borce, državljanke in državljane Republike Slovenije in visoke goste«. To je storil »ob 65. obletnici zmage nad nacifašizmom«. S tem je predsednik utemeljil svoj nastop tako pomanjkljivo, da ne bi rešpektirali svojih človeških in političnih obveznosti, če bi mu v tej točki ne bi prihiteli na pomoč.

Če bi predsednik hotel biti celovit, bi moral v soboto 8. maja govoriti še o neki obletnici – o 65. obletnici boljševiške okupacije Ljubljane in Slovenije. Razume se, da bi v tem primeru moral svojemu govoru dati dodatno intonacijo ali pa jo celo v celoti spremeniti. Morda – morda, pravimo – se je problema celo zavedel, a se mu je zalogaj zdel prehud. Mi pa – iz bojazni, da ne bi bili to, kar mislimo, da moramo biti – mi pa čutimo, da moramo na vsak način opozoriti na odsotnost, s katero je na tisti sobotni prireditvi kričala boljševiška okupacija Slovenije.

Družbeno in politično stanje v letu 2009, ki je bilo 19. leto organiziranega delovanja NSZ, se ni bistveno spremenilo v primerjavi z zadnjimi leti. Zato tudi delovanje NSZ ni bistveno odstopalo od delovanja naše organizacije v zadnjih letih. To pa ne pomeni, da ni bilo ničesar novega. Zato je prav, da se spomnimo nekaterih večjih in pomembnih nastopov in prizadevanj NSZ v preteklem letu, da bi nam bila v spodbudo za prihodnost in usmeritev za naše zavestno odzivanje na kulturno in politično dogajanje v Sloveniji in svetu. Omeniti je potrebno tudi kaj takšnega, kar se ni zgodilo, čeprav bi se moralo.

V DELU je bil 15. marca objavljen zapis Vlada Šlambergerja o očitku poslanca SDS Jožeta Tanka nekdanjemu predsedniku republike Milanu Kučanu, da je ob obisku pri predsedniku vlade Borutu Pahorju zahteval razrešitev generalne državne tožilke Barbare Brezigar. Milan Kučan mu je odgovoril: »Poslanec Tanko gotovo ve, da še kot predsednik republike nisem zahteval niti mogel zahtevati razrešitve nobenega državnega funkcionarja. Toliko manj počnem to sedaj iz ozadja, kot mi hoče pripisati, ker si odgovornosti za upravljanje države nisem in si ne predstavljam kot postavljanje zahtev.«

Milan Kučan po zakonu res ni mogel zahtevati razrešitve državnih funkcionarjev. Drugo vprašanje pa je, kako je predpise spoštoval, ali razrešitve res ni zahteval. V resnici je vsaj trikrat pisno zahteval mojo razrešitev s položaja vodje državnega tožilstva, o čemer so takrat obširno poročala tudi sredstva javnega obveščanja. Ustnih zahtev in neštetih zahtev njegovih slabo zamrznjenih političnih tovarišev niti nisem prešteval.

V sodelovanju z borčevsko revijo Svobodna misel je Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije ob obletnici konca 2. svetovne vojne za vse slovenske srednje šole in za oba zadnja razreda osnovne šole pripravilo nagradni kviz, ki tematizira ideološko interpretacijo revolucije, ki so jo, izkoriščajoč vojno stisko Slovencev, v njihovi in naši domovini uprizorili boljševiki. Kako neprosvetljeno in nemoderno se imenovani pisci oklepajo ptolemajske politične astronomije, kaže njihova trditev, da je bila ta revolucija »boj, v katerem si je slovenski narod z velikimi žrtvami pridobil častno mesto v demokratičnem svetu in si ustvaril podlago za svojo suverenost in razvoj«. V resnici je bil to boj, v katerem je boljševikom, z raznimi spretnimi, predvsem pa brezobzirnimi angažmaji, uspelo zamenjati totalitarizem konkurenčnega nacifašizma z boljševiškim – potem ko so si s svojo ideološko politično kampanjo zagotovili krivdo v vseh treh kategorijah zločinov, ki jih je registriralo mednarodno vojno pravo.

V samostojni Sloveniji smo doslej imeli tri predsednike republike. Vsi trije so mnogo govorili o resnici ali resnicah, vsem so se resnice prevračale v laži. Saj drugače ni bilo mogoče, ker so pod besedo resnica razumeli tisto, kar so sami razglašali za resnico, kar je bilo v njihovem osebnem in partijskem interesu. O Drnovškovi resnici, ki je najbolj viden zlom doživela ob odkritju teharskega betonskega kolosa, tukaj ne bomo govorili, ker je že mrtev. Poglejmo pa si nekaj zgovornih primerov njegovih dveh še živih tovarišev.

Nagovor urednika Zaveze

Dragi prijatelji,

zbrali smo se na to predbožično soboto, da si voščimo vesel Božič in srečno novo leto. Voščila predstavljajo človeško stran naših srečanj. Z njimi si izrazimo prijateljstvo in medsebojno naklonjenost; z njimi potrdimo zaveze, ki smo si jih dali, ko smo pred dvajsetimi leti prišli skupaj. Naša voščila, tudi božična in novoletna, imajo še svojo spremljavo. To je veselje ali zadovoljstvo, da vezi, ki nas vežejo, delujejo. Da je Nova Slovenska zaveza živa skupnost. Ni treba več govoriti, vsi vemo, kaj to pomeni.

»Težko je biti danes škof!« je vzkliknil ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman komunističnemu odposlancu, ki ga je leta 1943 vabil in prepričeval, naj gre na Dolenjsko in se sestane z vodstvom komunistične revolucije. »Križa teža in plačilo« pa je bilo škofovo geslo, ki si ga je izbral pri posvetitvi 14 let prej. Spričo svojega poznavanja sveta in slovenskega človeka je slutil in pričakoval, da bo njegova škofovska služba težka. Bila je zelo težka!

Filozofski kontekst razumevanja katoliške načelnosti pri škofu Rožmanu

Uvod

Škofa Rožmana ni mogoče obravnavati neprizadeto. Nekateri so nanj besni, nekaterim je ob njem nerodno, so pa tudi nekateri (in ti smo danes tukaj zbrani), ki gojijo do njega globoko spoštovanje. Ker torej škofa Rožmana ni mogoče obravnavati neprizadeto, z distanco, nam to nakazuje, da se je v njem in skozenj zgodilo nekaj bistvenega. Da se je v njem razkrilo bistvo dobe, v kateri se Slovenci danes nahajamo. Od tod pa izhaja velika zahteva, ki jo čutimo vsi tukaj zbrani, da to bistvo, personificirano v Rožmanovem liku, razklenemo, a ne zato, da bi se do njega scientistično distancirali, ga obravnavali kot nekakšen objekt, pač pa, da bi se pustili od njega resničneje in polneje voditi, da bi se pustili od njega podučiti, da bi nam njegova eminentna historičnost postala prava magistra vitae.