Za začetek partizanske kolaboracije z italijanskimi fašisti na naših tleh bi nedvomno lahko šteli zvezo D’Amato – Kraigher. Poveljnik Varnostno obveščevalne službe (VOS) Vito Kraigher je preko svoje žene Emilije Kraigher v letu 1942 vzpostavil zvezo z Angelom D’Amatom, visokim italijanskim funkcionarjem, kasnejšim poveljnikom karabinjerjev. Na tej podlagi so se začeli vršiti različni dogovori o italijanski oskrbi partizanov in o izpustitvi talcev, ki so bili partizani. Jugoslovanski oficirji, ki niso prestopili na stran NOB, so bili za revolucionarno stran nevarni, zato so poslali vsem oficirjem odprto dopisnico z vabilom, da naj pristopijo k OF, vedoč, da bodo zaradi splošne cenzure to prestregle italijanske oblasti. To se je res zgodilo in Italijani so zato (kot predvideno) poslali vse jugoslovanske oficirje in podoficirje v internacijo. Brez slednjih se ni bilo mogoče bati nastanka nekomunističnega odporniškega gibanja. Zaradi omenjenega sodelovanja s Kraigherjem in skupnih akcij je italijansko vojaško sodišče D’Amata obsodilo na smrt, o čemer pričajo dokumenti obsodbe v arhivu v Rimu.
Javno dostopni dopisi iz arhiva pričajo tudi o partizanski nameri napada na Ljubljano v juniju 1942, zaradi česar so italijanske oblasti iz Ljubljanske pokrajine odvedle v taborišča 25.000 za vojsko sposobnih Slovencev. Sklepno dejanje partizansko-fašističnega sodelovanja je bilo septembra 1943, ko so italijanski vojaki s topništvom ob boku partizanov streljali na grad Turjak, kjer so se zadrževale vaške straže. Podobno so se na strani partizanov tudi proti četnikom pri Grčaricah borili tudi Italijani. V zameno so jim partizani omogočili prost odhod v domovino.