Okupacija in revolucija v Sloveniji – Uvod

O

Mednarodnopravna študija

Mohorjeva, Celovec


Kazalo


Študiji na pot

In moja kri naj v polju
postane rdečkasta mehka zemlja,
ki jo kopljejo trudni kmetje
s svojimi motikami.

(Federico Garcia Lorca)

Ta študija ima en sam namen: v slovensko preteklo in sedanjo razburkano zgodovino naj pošlje sapo drugačnega vetra. Morda bo ta sapa – v začetku še bolj divja – le ukrotila nekaj divjega viharja ter ga spremenila v normalni veter vsakega človekovega življenja.

Iz tega upanja je nastala ideja za to študijo. Z nemirom, ki ga imamo v sebi vsi v slovenski družbi, se bosta morda zamisel o tej študiji in njena vsebina le dotaknili našega razuma in naših src. S svojimi trdnimi in morda – za nekatere – celo oporečnimi ugotovitvami bo opozorila na potrebo po našem skupnem naporu za premostitev naše strašne narodove razklanosti. Vsi naj bi se videli v ogledalu tedanjega časa taki, kot smo v resnici bili. Neke „edine resnice“ o tistem času ni in je ne bo, dokler nas skupni napori pri iskanju vseh dejstev iz slovenske tragične preteklosti ne približajo končnemu cilju, ugotavljanju resnice.

Upava, da po vsej polemiki, ki jo utegne dvigniti v naši javnosti ta študija pokojnega prof. dr. Dietra Blumenwitza, le ugotavljamo, da se moramo zavedati težkih bremen naše pretekle zgodovine in ob tem nujne potrebe po našem strpnem skupnem iskanju dejstev te preteklosti. To smo dolžni sebi in samostojni slovenski državi.

Zahvaljujeva se vsem, ki so na kakršen koli način sodelovali pri izdaji študije.

Jožef in Marija Bernik

 


Uvod
1. maja 2004 je Slovenija skupaj s sedmimi drugimi srednjeevropskimi državami postala članica Evropske zveze, zaradi česar lahko rečemo, da je več kot petdeset let trajajoči razkol Evrope na vzhod in zahod dokončno premagan. Vendar leži zgodovina dveh svetovnih vojn in njunih posledic še dandanes marsikje ne samo kot senca nad medsebojnimi razmerji narodov, ampak tudi kot senca znotraj družb novih držav članic EU. Primer takšnega konflikta so ostre polemike med političnimi tabori v Sloveniji glede Zakona o vojnih grobiščih iz leta 2003. Sprejem tega zakona, ki ureja ravnanje Republike Slovenije z vojnimi grobišči, ki ležijo na njenem ozemlju, je začasno končal spor, katerega vzroki so v neenotnosti glede ocene slovenske zgodovine v vojnem in povojnem času. Ostro kritizirana je bila pri tem zlasti vključitev oseb, usmrčenih po koncu zasedbe, v teku komunističnega prevzema oblasti, v krog žrtev vojne.

Cilj te ekspertize je mednarodnopravna študija dogodkov v Sloveniji v času zasedbe s strani sil osi, Nemčije, Italije in Madžarske, ter po koncu zasedbe v času komunističnega prevzema oblasti v Jugoslaviji. V letih 1941 do 1946 se je slovensko civilno prebivalstvo najprej znašlo med frontami okupacijskih sil in komunističnih uporniških sil. Po koncu zasedbe sta s strani novih komunističnih oblastnikov, katerim je prišlo prav vsako sredstvo, sledila teror in zatiranje, katerih namen je bila izključitev domnevnih nasprotnikov. Zavest, da je treba grozodejstva obeh strani nad civilnim prebivalstvom pravno ocenjevati kot zločine, je prvi pogoj za spravo in nov začetek slovenske družbe po koncu komunistične vladavine. Mednarodnopravna analiza dogodkov iz let 1941 do 1946 je zato upravičena tudi šestdeset let po koncu vojne.

Ta ekspertiza se pretežno opira na zgodovinsko študijo gospe dr. Tamare Griesser – Pečar Razdvojeni narod. Slovenija 1941–1945 (Das zerrissene Volk – Slowenien 1941–1946), ki je leta 2003 izšla na Dunaju pri založbi Böhlau in 2004 pri Mladinski knjigi v zbirki Premiki, ter pomeni njeno mednarodnopravno dopolnitev. Avtor se zahvaljuje dr. Jožetu in dr. Mariji Bernik za pobudo za to analizo. Za njuno sodelovanje pri pripravi ekspertize se zahvaljujem tudi svoji sodelavki gospe Gabrieli Scholz in svojemu sodelavcu gospodu Martinu Kundeju.

Dieter Blumenwitz

Würzburg, spomladi 2005