KategorijaKaj je treba vedeti

Orlov vrh – domobransko pokopališče

O

Pred organizacijo Slovenskega domobranstva so bile žrtve revolucije navadno pokopane na t.i. domačih pokopališčih. Z ustanovitvijo Slovenskega domobranstva pa so bili formirani udarni bataljoni, ki so bili nameščeni po raznih krajih, sestavljali pa so jih slovenski fantje iz različnih predelov. Tudi v manjših posadkah večjih krajev so bili nameščeni fantje iz drugih vasi.

Ustanovitev in prvi pokopi

Zato je nastala ideja o posebnem domobranskem pokopališču, ki je bila nato uresničena na Orlovem vrhu v Ljubljani. Uredili so ga konec leta 1943, prvi pogreb pa je bil 9. decembra 1943.

Orlov vrh, 1944

Skupno naj bi bilo pokopanih med 146 padlih. Prvi naj bi bili pokopani domobranci iz Šentjerneja, ki so kot padli ob partizanskem napadu na Kočevje, v domači vasi pa niso mogli biti pokopani, ker so Šentjernej v tistem času nadzorovale revolucionarne partizanske enote.

Zadnji pogreb na Orlovem vrhu je bil verjetno 30. aprila 1945.

Oskrunitev grobov

Po tem, ko je slovensko narodno ozemlje okupirala komunistična oblast, se je začelo brisanje spomina na protirevolucionarni odpor. Verjetno so že leta 1946 na Orlovem vrhu oskrunili pokopališče, izkopali naj bi vse pokopane in jih odpeljali – nikoli se ni izvedelo, kam so jih odvrgli. Glede na zapis iz Družine so sicer nemški ujetniki na veliki teden leta 1947 na ljubljanskih Žalah izkopali 15 trupel medvojnih žrtev revolucionarnega terorja, po tem zapisu naj bi v tem času izvedli tudi odkop grobišča na Orlovem vrhu.

V povojnem času

“Vsak grob v spiralah okrog križa je imel takrat še nizek nagrobnik z imenom pokopanega. Ta pogled na še urejeno pokopališče je trdno zasidran v mojem spominu. Ko so leta 1946 morali na ukaz iz Beograda vsa taka pokopališča zravnati z zemljo, smo še vedno nekateri vedeli, kaj je bilo tam. Nihče nas ni oviral, če smo kasneje prišli tja, le za vse svete in verne duše je ob debelem hrastu stal miličnik in pazil, da ne bi kdo prižgal sveče.” (Iz Zavezinega pogovora z dr. Marjanom Smolikom)

Sam sem si na tihem mislil, da je oblast nehote poskrbela za »častno stražo« padlim.

dr. Marjan Smolik

Po osamosvojitvi

Kljub osamosvojitvi se odnos državnih in lokalnih oblasti do oskrunjenega pokopališča ni spremenil. Leta 1993 je zato Nova Slovenska zaveza v izjavi o nalogah države pri prehodu iz totalitarizma v demokracijo opredelila tudi potrebo po ureditvi Orlovega vrha:

4. Ureditev vojaškega pokopališča na Orlovem vrhu na Ljubljanskem gradu. Pri tem se morajo upoštevati predpisi in mednarodna merila, ki veljajo za vojaška pokopališča. Spomenik tam pokopanim vojakom bo s svojimi sredstvi postavila Nova Slovenska zaveza.

Zaveza 10, 1993, str. 7

Prizadevanja dosedaj niso obrodila sadov. Nasprotno, leta 2014 je Mestna občina Ljubljana uradno zahtevala odstranitev skromnega in že večkrat oskrunjenega železnega križa, ki je označuval domobransko vojaško pokopališče na Orlovem vrhu in nadomeščal prvotnih 140 nagrobnih križev.

Grobišče je bilo uvrščeno na seznam t.i. “prikritih vojnih grobišč”, ki sicer vsebuje večinoma morišča, t.j. kraje, kjer so izvajali izvensodne poboje. Ostanki grobišča ležijo na jugovzhodnem delu ljubljanskega grajskega griča, okoli 580 m jugovzhodno od gradu. Po tej evidenci je bilo tam pokopanih 146 domobrancev.

Skupno pismo španskih škofov škofom vsega sveta zaradi vojne v Španiji

S
[listmenu menu=”Kaj je treba vedeti” menu_id=”Kaj je treba vedeti”]

Skupno pismo španskih škofov škofom vsega sveta zaradi vojne v Španiji je eden od ključnih dokumentov o državljanski vojni v Španiji. Podpisala ga je velika večina španskih škofov (42) in zaradi vojnih razmer pet kapitularnih vikarjev; prvi podpisnik in pobudnik je bil kardinal Izidor Gomá y Tomás, nadškof Toleda, izdano je bilo dne 1. julija 1937. V Skupnem pismu so španski škofje povzeli strahote državljanske vojne leto dni po njenem začetku; upor generala Franca se je začel 17. in 18. julija 1936.

Z dejstvi in konkretnimi podrobnostmi je pismo o vojni ponudilo stvarno podobo, ob kateri se propaganda o t. i. republikanski strani ali vladi Ljudske fronte – v slovenskem kontekstu zlasti Kocbekov esej Premišljevanje o Španiji – izkaže kot povsem zavajajoča konstrukcija.
Skupno pismo opozarja, da so že v petletju pred vojno potekale močne priprave na komunistično revolucijo, ki jih socialistična vlada, izvoljena leta 1931, ni zmogla zaustaviti ali jih je deloma celo dopuščala. V petih letih do junija 1936 so člani raznih revolucionarnih skupin »porušili ali oskrunili 411 cerkva«, prišlo je do »okoli 3.000 hudih napadov političnega in družbenega značaja – vse to je napovedovalo popolno zrušitev javne avtoritete.« Socialistična vlada »je ustvarila svoj politični stroj v boju z večino naroda. Primer za to imamo v zadnjih volitvah za državni zbor februarja 1936, ko so desničarske stranke z več kakor milijonom glasov presežka nad levičarskimi dobile 118 poslancev manj kakor Ljudska fronta, ker so samovoljno uničili volivne zapisnike iz celih pokrajin in tako v korenini okrnili zakonitosti parlamenta.« Po volitvah februarja 1936 so »od Madrida do najoddaljenejših vasi vojaško vežbali revolucionarno milico in jo izdatno oboroževali, tako da je ob začetku vojne štela 150.000 mož za napad«. Po vsem tem ugotavljajo škofje, da so bile v letu 1936 dobrine reda, miru in španskega izročila v največji nevarnosti, revolucija je bila nared. Po petih letih stisk ni bilo več druge izbire, kakor podleči končnemu naskoku komunizma ali pa uporabiti silo proti njemu.
Upor državljansko-vojaških sil poleti 1936 je bil »po svojem izvoru narodno gibanje za obrambo osnovnih načel sleherne omikane družbe,« zato so škofje v osrednjem delu pisma poudarili, da je zmaga narodnega gibanja edino upanje za dosego pravičnosti in miru.
Škofje so opisali značilnosti komunističnega prevrata v več točkah: »Najzgovornejši dokaz za to, da je bilo rušenje svetišč in klanje duhovnikov v celoti nekaj premišljenega, je strahotno število … 20.000 cerkva in kapel, porušenih ali docela izropanih. Pobitih duhovnikov ‒ in to zgolj svetnih ‒ bo kakih 6.000 … Ponajvečkrat so jih pobili brez sodbe, kar gredé, brez drugega razloga kakor zaradi njihovega družabnega poslanstva.

Revolucija je bila nadvse kruta. Oblike ubijanja so dobile značaj grozovitega divjaštva. V številkah: več ko 300.000 sodijo število civilnih prebivalcev, ki so postali žrtve ubijanja zgolj zaradi svojega političnega prepričanja, in še posebno zaradi verskega: v Madridu je bilo v prvih treh mesecih ubitih več ko 22.000 ljudi … Kar se tiče mučenja, povemo, da so mnogim odsekali ude, ali pa so jih strahotno spačili, preden so jih ubili …

Prevrat je bil nečloveški. Niso spoštovali ženske sramežljivosti, niti pri ženskah, ki so bile po svojih obljubah posvečene Bogu. Skrunili so grobnice in pokopališča …

Prevrat je bil divjaški spričo dejstva, da je uničil delo stoletne omike. Uničil je na tisoče umetnin, med njimi del svetovnega slovesa …

Prevrat je bil v bistvu protišpanski. Uničevalno delo so izvrševali ob krikih ‘Živela Rusija’, v senci mednarodne komunistične zastave …

A vrhu vsega je bil prevrat protikrščanski. Ne verjamemo, da bi se bilo v zgodovini krščanstva in v času nekaj tednov sovraštvo do Jezusa Kristusa in do njegove svete vere v vseh oblikah mišljenja, volje in občutja kdaj tako razgorelo … Mučencev štejemo na tisoče; njihovo pričevanje je up za našo ubogo domovino.«

Opisane podrobnosti so na moč podobne dejstvom komunistične revolucije in državljanske vojne na Slovenskem. Zaradi obilice konkretnih dejstev, zaradi razsodnega zagovora krščanskih načel in zaradi povsem očitne analogije z revolucijo na Slovenskem je Skupno pismo španskih škofov malo znan dokument, ki se ga levo usmerjeni zgodovinarji večkrat izogibajo in ga raje ne omenjajo.

Objava: Ljubljanski škofijski list 74, 1937, priloga k št. 10.
Poznejše objave: Kriza revije Dom in svet v letu 1937. Zbornik dokumentov. Ur. Marjan Dolgan. ZRC SAZU, Ljubljana 2001, str. 280–301 (elektronski objavi: Google Books in portal Elektronske znanstvene monografije).

Komunistična uzurpacija medvojnega odpora

K
[listmenu menu=”Kaj je treba vedeti” menu_id=”Kaj je treba vedeti”]

Odloki, sprejeti 16. septembra 1941

Od vsega začetka je bilo jasno, da je bilo komunistom prizadevanje za izključno oblast pomembnejše od vsakega boja proti okupatorju. Ključni dokumenti, na katerih so začeli graditi svojo oblast, so bili odloki, sprejeti 16. septembra 1941 na III. zasedanju Vrhovnega plenuma OF v Ljubljani. To so bili: „Sklep Vrhovnega plenuma Osvobodilne fronte slovenskega naroda, da se konstituira v Slovenski narodni osvobodilni odbor“, „Odlok Slovenskega narodno osvobodilnega odbora o vključenju slovenskih partizanskih čet v narodno-osvobodilne partizanske oddelke Jugoslavije”, „Odlok Slovenskega narodnega osvobodilnega odbora o zaščiti slovenskega naroda in njegovega gibanja za osvoboditev in združitev” (kratko »zaščitni odlok«) ter „Odlok SNOO o narodnem davku” in „Posojilo svobode”. Posebnega in daljnosežnega pomena so bili predvsem prvi trije odloki.

Vrhovni plenum OF je najprej sprejel sklep o preimenovanju v Slovenski narodni osvobodilni odbor (SNOO). Sklep je obsegal tri člene, posebno usoden je bil drugi člen, s katerim so komunisti utemeljevali monopol in vrhovno oblast, ne da bi za to imeli pooblastilo slovenskega naroda – v vojnem času namreč sploh ni bilo mogoče izvesti volitev ali referendumov. Edini, ki so imeli pooblastila volivcev, so bili predstavniki predvojnih zakonitih strank, ki pa v OF niso bile zastopane. Komunistična partija je bila ilegalna stranka in je bila prepovedana leta 1921 po atentatu na notranjega ministra Milorada Draškoviča. Z odlokom o monopolizaciji upora so komunisti, ki so vodili OF, močno ovirali odpor tradicionalnih strank. Ni jim šlo toliko za odpor proti okupatorjem, ampak predvsem za to, da postavijo smernice za komunistično revolucijo.

Drugi pomemben odlok je bil „Odlok slovenskega narodnega osvobodilnega odbora o vključenju slovenskih partizanskih čet v narodno-osvobodilne partizanske oddelke Jugoslavije“. To je bil hkrati prvi „normativni akt“ SNOO po svojem konstituiranju. Določal je, da slovenske vojaške čete tvorijo slovenski vojaški zbor z lastnim poveljništvom. Ta vojaški zbor pa je vključeval v „Narodno-osvobodilne partizanske oddelke Jugoslavije“ pod poveljstvom Glavnega štaba.

Tretji odlok z dalekosežnimi posledicami je bil »zaščitni odlok«, ki je uvajal strog disciplinski in kazenski sistem. Bil je temelj t. i. „revolucionarnega sodstva“, in sicer vse do Uredbe Vrhovnega štaba NOV in POJ 24. maja 1944 o vojaških sodiščih. Uredba je pričela veljati konec avgusta 1944. Za komuniste je bil ta odlok formalna osnova za preganjanje državljanov, ki se niso podvrgli sklepom OF oz. KPS, legitimiral naj bi tudi „likvidacije”, torej umore Slovencev, ki niso sledili načelom, zapovedim in ukazom OF oz. KPS. S tem instrumentom je bilo neljube nasprotnike mogoče razglasiti za „izdajalce” ne glede na to, ali so dejansko sodelovali z okupatorjem ali pa so (čeprav izven OF in partizanski vrst) delovali proti okupatorju. „Zaščitni odlok“ je predvidel posebna tajna sodišča, ni pa o tem navedel ničesar konkretnega. Določal je hiter, ustni in tajni postopek, obtoženec ni imel možnosti zagovora. Zoper razsodbo tudi ni bila možna pritožba. Nekaj vidnih obsodb je objavil ilegalni Slovenski poročevalec, dokler se ni izkazalo, da so take objave izredno negativno vplivale na ljudi. Iz objavljenih obsodb ni jasno, kdo, kje in kdaj je bila sodba izrečena. Imena žrtev je določilo vodstvo partije in ne izvršni odbor OF ali kakšno tajno sodišče. Včasih je partija določila krog ljudi, med katerimi je nato „Varnostno-obveščevalna služba“ kot partijski eksekutor izbrala primerne žrtve. Obtožbe so zelo splošne, s konkretnim dokazovanjem se sploh niso ukvarjali, narekovala jih je potreba revolucije. Namen »likvidacij« sploh ni bil kazen za neko konkretno dejanje, temveč odvračanje in zastraševanje drugih.

16. september 1941, dan, ko je SNOO razglasil prepoved delovanja vseh organizacij in odporniških skupin izven Osvobodilne fronte, je formalni začetek državljanske vojne in desetletja prikrivane krivde komunistov.

LITERATURA:
1. Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, knjiga 1, Ljubljana 1962, str. 117-122 (objavljeni odloki)
2. Griesser-Pečar, Tamara, Razdvojeni narod. Slovenija 1941-1945. Okupacija, kolaboracija, državljanska vojna, revolucija, Mladinska knjiga, Ljubljana 2004.
3. O vzponu komunizma na Slovenskem, ur. Lovro Šturm, Ljubljana 2015.

Prve odporniške skupine proti okupatorju in Komunistična partija

P
[listmenu menu=”Kaj je treba vedeti” menu_id=”Kaj je treba vedeti”]

Odpor zoper nasilje, krivico in preganjanje je človekova naravna in zato povsem legitimna reakcija. Kmalu po začetku okupacije na Slovenskem spomladi 1941 so se pričele organizirati  ilegalne paravojaške skupine predvsem mladih, ki so se začele pripravljati na trenutek, ko jih bo jugoslovanska vlada pozvala k begunstvu v povezavi z zahodnimi zavezniki. Bile pa so tudi takšne, ki so delovale od nje bolj neodvisno (npr. TIGR). V krogih mladine, naklonjene SLS, se je organizirala Slovenska legija.

Ustanovitev Slovenske domobranske legije, zapis iz časnika Slovenec (vir: Wikipedia)

Uradno je bila ustanovljena 29. maja 1941 na Miklošičevi cesti v Ljubljani. Na čelu organizatorjev je bil nekdanji poslanec Rudolf Smersu. Izdajati so pričeli list Svobodna Slovenija, širiti kurirsko mrežo na podeželje, zbirati orožje in za boj sposobne fante ipd. Najmanjša bojna enota je bila trojka, tri trojke je vodil desetar, nad več »desetkami« je stal vodnik, več vodov regije pa je sestavljalo četo. Čeprav so načrtovali delovanje na celotnem slovenskem ozemlju, so se uspeli organizirati samo na območju Ljubljanske pokrajine, kjer so zbrali več tisoč konspirativnemu delovanju zapriseženih članov.

Liberalci so oblikovanje Slovenske legije sprejeli z naklonjenostjo, a se nazadnje odločili za oblikovanje lastne odporniške mreže, ki se je imenovala Sokolska legija. Številčno je bila precej šibka, saj je premogla le nekaj sto članov, organiziranih po četah, ki jih je vodil »direktorij«, politično naklonjen JNS, preko Karla Novaka pa povezan z Mihailovićem.

Politične razlike in ostre delitve znotraj demokratičnega tabora (zlasti konzervativno – liberalne) so dolgo preprečevale učinkovit skupni nastop zoper komunistično nevarnost. Poleg obeh omenjenih legij je v katoliškem taboru pomembno omeniti še Žensko legijo, ki so jo sestavljale članice SLS, manjšo Glavačevo skupino, Peršuhovo Prebujeno Slovenijo, ki se je kasneje pridružila Slovenski legiji ter nestrankarski konzervativni Pobratim, kasneje pridružen »sredinski« Narodni legiji.

V času snovanja naštetih legij in drugih odporniških skupin je KPS še vedno sodelovala z nacifašističnim režimom. Po 22. juniju 1941 so komunisti sicer razglasili boj proti nacifašistom, njihove vojaške akcije pa so bile bolj kot proti okupatorjem uperjene proti članom prej naštetih odporniških skupin, uglednim kmetom, vidnejšim politikom in drugim, ki so komunistom predstavljali oviro pri izvedbi revolucije. Komunisti, ki so se v letih pred vojno prekalili v konspirativnem delovanju, gverili in likvidiranju, so imeli v vojnem stanju veliko prednost v primerjavi z demokratičnimi meščanskimi skupinami.

Meščanske odporniške skupine so realno ocenjevale svojo in okupatorjevo vojaško moč, zato so odlašale z oboroženim odporom, saj so se zavedale, da bi le-ta izzval okupatorjeve represalije zoper civiliste. Komunisti se na civilne žrtve niso ozirali. Še več: okupatorjev teror zoper civilno prebivalstvo je bil del njihovega revolucionarnega načrta in način mobilizacije brezdomcev in pregnancev.[1] Kaotično vojno stanje je bilo po Leninovih navodilih idealni trenutek za komunistični prevzem oblasti. Poleg tega so imeli boljšo oborožitev, čvrstejšo in v frakcijskih bojih prekaljeno organizacijo ter jasno revolucionarno vizijo. Na vojne razmere slabo pripravljene odporniške skupine demokratičnega tabora so se znašle med kladivom in nakovalom: na eni strani okupator, ki jih je pričel tudi s pomočjo komunistov razkrinkavati (npr. komunistična izdaja okoli 500 jugoslovanskih častnikov in podčastnikov fašistom), na drugi strani pa vedno nevarnejša struktura komunistične OF. Teror slednje je po zimi 1941/42 presegel okupatorjevega in odporniške skupine so zato poleg odpora proti okupatorju pričele krepiti odpor proti partizanskemu gibanju. Ta usmeritev je sčasoma stopila v ospredje pri skoraj vseh odporniških skupinah demokratičnega tabora – v skladu s tem, da je od komunističnih pobud prihajala hujša in neposrednejša grožnja.

[1] Prim. Nastop Moša Pijade na prvem zasedanju AVNOJ v Bihaču, Arhiv vojnoistorijskega instituta u Beogradu, fond Štaba vrhovne komande (JVUO), K-12, 30/12.

Domobranci

D

Po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 in ob ustanovitvi operativne cone Jadransko primorje, ki je obsegala tudi Ljubljansko pokrajino, so Nemci območje vojaško prenovili in ustanovili nove pomožne policijske enote. Obenem je slovenski protirevolucionarni tabor po porazu vaških straž za ustavitev revolucionarnega nasilja sklenil osnovati vojsko, ki se bo borila proti partizanom in uveljavitvi komunizma. Z ustanovitvijo take formacije se je protirevolucionarni tabor tudi ognil mobilizaciji slovenskih fantov v nemško vojsko, kot se je to že zgodilo na Štajerskem in Gorenjskem. 24. septembra je bilo tako ustanovljeno Slovensko domobranstvo. Jedro so tvorile enote vaških straž z novomeškega območja, slovenski četniki in prostovoljci iz Ljubljane.

Znak Slovenskega Domobranstva (vir: Wikipedia)

Domobranska zastava je bila slovenska trobojnica z orlom dežele Kranjske. Vodilo jih je geslo: »Za Boga, narod in domovino«. Pripadniki enot so na levem rokavu nad komolcem nosili grb modrega orla dežele Kranjske, ki je bil na beli podlagi. Na čeladi so imeli naslikan ščit v barvah slovenske trobojnice, na lahkem pokrivalu pa so nosili kokardo z orlom na trobojnici. Kasneje je protirevolucionarni tabor ustanovili še Gorenjsko samozaščito in na Primorskem Slovenski narodni varnostni zbor.

Organizacijski štab Slovenskega domobranstva so sestavljali polkovnik Franc Krener, podpolkovnik Milko Vizjak, podpolkovnik Ernest Peterlin in kapetan Ladislav Lah. Za poveljnika se je razglasil general nekdanje jugoslovanske vojske Leon Rupnik, ki pa so ga nemške oblasti odstavile, septembra 1944 pa so mu podelile naziv generalni inšpektor Slovenskega domobranstva. Leta 1945 se je po neuspelem poskusu prevzema poveljstva umaknil.

Vojaška taktika enot Slovenskega domobranstva je bila prednostno defenzivno usmerjena v varovanje krajev in postojank. Za ofenzivo so bili namenjeni udarni bataljoni, sprva poimenovani po smereh neba, nato številčno kot udarni bataljoni. Njihovo število se je s preimenovanji in prestrukturiranji gibalo med 4 in 6. Vidnejša in sposobnejša domobranska poveljnika sta bila Dušan Meničanin, poveljnik bataljona Ovest in 4. udarnega bataljona ter Vuk Rupnik, major, poveljnik  2. udarnega bataljona. Akcije udarnih bataljonov so se velikokrat končale z uspehom, medtem ko so statične postojanke večkrat utrpele hujše izgube.

Na višku dejavnosti je poleti 1944 Slovensko domobranstvo štelo 13.500 pripadnikov, Gorenjska samozaščita 2500, Slovenski narodni varnostni zbor pa slabih 2000.

Z napredovanjem sovjetske rdeče armade in slabljenjem moči Nemčije, predvsem pa z zavezniškim izkrcanjem v Normandiji in ne v Dalmaciji, kjer bi domobranci lažje prestopili na njihovo stran, enotam ni preostalo drugega, kot da so se začele z enako mislečimi civilisti umikati proti severu. Po preboju partizanske zapore pri Borovljah so jih razorožili Angleži in jih nastanili v zbirnem taborišču na Vetrinjskem polju. Od tam so jih pod pretvezo, da jih peljejo v Italijo, skupaj s civilisti izročili partizanom in jih odpeljali v Šentvid, Teharje in Škofjo Loko. S kamioni so jih nato prepeljali na morišča v Kočevskem rogu, v okolico Teharij in v okoliške gozdove Škofje Loke. Pobili so okrog 11.600 vrnjenih domobrancev, med njimi tudi nekaj civilistov. Pred pobojem so jih večinoma, še posebej na Štajerskem, dolgo mučili. Vrnitev in poboj 2000 civilistov z Vetrinjskega polja je v dogovoru s feldmaršalom Alexandrom uspel preprečiti primarij dr. Valentin Meršol.

Kladnik, Tomaž: Slovenska partizanska in domobranska vojska. Ljubljana, 2006.

Košutnak, Ivan: Resnica o domobranstvu, Ljubljana, 2001.

Mlakar, Boris: Slovensko domobranstvo: 1943-1945. Ljubljana, 2003

Nose, Aleš: Domobranci zdravo – Bog daj. Ljubljana, 2008.

Politični sodni procesi

P
[listmenu menu=”Kaj je treba vedeti” menu_id=”Kaj je treba vedeti”]

Za obračun s svojimi dejanskimi in potencialnimi nasprotniki je komunistična oblast v Sloveniji zlorabila tudi kazensko pravo in kazensko sodstvo. Po vojni je sodstvo izgubilo status samostojne (tretje) veje oblasti in je bilo v celoti podrejeno komunistični partiji. Sodišča so bila pojmovana kot borbeni organi, ki se morajo boriti zoper razredne sovražnike. Posledica takšnega pojmovanja vloge sodišč so bili množični sodni procesi s političnim ozadjem, ki jih zato označujemo kot politične sodne procese. Njihove prve žrtve so bili »vojni zločinci« in tako imenovani narodni sovražniki, ki so jim julija in avgusta 1945 sodila vojaška sodišča in Sodišče slovenske narodne časti. Pred vojaškimi sodišči jih je bilo obravnavanih okoli 7.000, pred Sodiščem slovenske narodne časti pa okoli 3.000. Ko so bila konec avgusta 1945 vojaška sodišča in Sodišče slovenske narodne časti ukinjena, so njihovo delo nadaljevala okrožna in okrajna sodišča. Pred njimi je bilo na političnih procesih po letu 1945 obsojenih več tisoč tako imenovanih razrednih sovražnikov. To so bili predvsem industrialci, trgovci, obrtniki, kmetje (kulaki), duhovniki in redovniki Katoliške cerkve in drugih cerkva ter vsi tisti, ki so kakor koli izrazili svoje nestrinjanje z ukrepi komunistične oblasti. Največ so jih obsodili na podlagi Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (ZKLD) in Zakona o zatiranju nedopustne trgovine, nedopustne špekulacije in gospodarske sabotaže (ZTŠS). Sodišča so političnim obsojencem izrekala ostre kazni: odvzem prostosti s prisilnim delom, zaplembo premoženja, odvzem političnih pravic. Zelo veliko je bilo v prvih povojnih letih izrečenih tudi smrtnih kazni, ki so jih večino tudi izvršili. Samo v obdobju 1945–1952 so v Sloveniji izvršili kar 218 smrtnih obsodb. Vsem žrtvam povojnih političnih sodnih procesov je po Zakonu o popravi krivic iz leta 1996 priznan status političnih zapornikov in s tem tudi pravica do odškodnine.

Nasilne razlastitve premoženja

N
[listmenu menu=”Kaj je treba vedeti” menu_id=”Kaj je treba vedeti”]

Ko je komunistična partija maja 1945 v Sloveniji vzpostavila svojo oblast, je takoj začela uresničevati svoj ekonomski program socialistične revolucije, kar je pomenilo odpravo tržnega in vzpostavitev centralno-planskega gospodarstva. Za njegovo uresničitev je morala najprej odpraviti zasebno lastnino in jo nadomestiti z državno oziroma družbeno, kar je izvedla z vrsto nasilnih razlastitvenih ukrepov. Prvi in hkrati najostrejši razlastitveni ukrep so predstavljale zaplembe (konfiskacije) premoženja. Zaplemba je pomenila nasilni odvzem premoženja v korist države brez vsake odškodnine. Velika večina zaplemb je bila izvršena že leta 1945, ko so potekale množične zaplembe »sovražnikovega premoženja«. Največ zaplemb, in sicer okoli 20.000, je bilo izrečenih na podlagi Odloka Predsedstva AVNOJ-a z dne 21. novembra 1944. Več tisoč zaplemb »sovražnikovega premoženja« so julija in avgusta 1945 izrekla tudi vojaška sodišča in Sodišče slovenske narodne časti. Kot sovražnikovo premoženje je bilo po 28. členu Zakona o zaplembi z dne 9. julija 1945 zaplenjeno tudi premoženje vseh tistih, ki so jih med vojno »likvidirali« partizani. Zaplembam premoženja »narodnih sovražnikov« so sledile zaplembe premoženja »razrednih sovražnikov«, ki so jih kot eno izmed kazni obsojencem izrekala okrožna in okrajna sodišča. Z zaplembami so bila že leta 1945 razlaščena vsa pomembnejša industrijska in trgovska podjetja ter večji denarni zavodi, tako da sta nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij decembra 1946 in aprila 1948 predstavljali samo dopolnilna razlastitvena ukrepa. Pomemben razlastitveni ukrep je predstavljala tudi agrarna  reforma, ki je bila izvedena v letih 1946, 1947 in 1948. Z njo so bila razlaščena predvsem veleposestva nekdanjih plemiških družin, zemljišča v lasti bank in podjetij ter deloma cerkvena posest.  Ker je nov zemljiški maksimum kmetom dopuščal od 25 do 35 ha obdelovalne zemlje, z njo slovenski kmet še ni bil bistveno prizadet. To se je zgodilo šele leta 1953, ko je bil zemljiški maksimum znižan na 10 do 15 ha, kar je pomenilo uničenje zasebnega kmetijskega sektorja. Po izvedbi vseh zgoraj navedenih nasilnih razlastitvenih ukrepov so v zasebni lasti ostale le še obrtne delavnice in kmetije. Žrtvam navedenih nasilnih razlastitvenih ukrepov so se storjene krivice začele popravljati šele po letu 1991, ko je bil sprejet Zakon o denacionalizaciji.

Povojni izgoni prebivalstva

P
[listmenu menu=”Kaj je treba vedeti” menu_id=”Kaj je treba vedeti”]

Hkrati ko so se po končani vojni leta 1945 iz izgnanstva začeli vračati izgnanci, ki so jih izgnale nemške okupacijske oblasti, je v Sloveniji prišlo do novih izgonov prebivalstva, le da jih je tokrat izvajala komunistična oblast. Žrtve teh izgonov so bili v največji meri pripadniki nemške in madžarske narodne manjšine, pa tudi številni Slovenci. Največji izgon prebivalstva se je zgodil v letih 1945-1946, ko je komunistična oblast iz Slovenije v Avstrijo izgnala skoraj vse pripadnike nemške narodne manjšine, ki niso že prej sami odšli, ali pa bili pobiti v prvih mesecih po končani vojni. Skupaj je bilo izgnanih okoli 10.000. Leta 1947 so žrtve izgona postale številne slovenske družine, ki so živele v obmejnem pasu z Avstrijo, ker naj bi nasprotnikom komunistične oblasti omogočale ilegalne prehode preko jugoslovansko-avstrijske meje, ki je bila po vojni hermetično zaprta. Samo junija 1947 so iz obmejnega pasu z Avstrijo na Koroškem, Štajerskem in v Prekmurju izgnali 49 družin, septembra istega leta pa iz obmejnega pasu na Gorenjskem 23 družin. Izgnali so jih na Kočevsko, kjer so jih na opustelem območju naselili v hiše kočevskih Nemcev. Tam je zanje veljalo omejeno gibanje, ki jim je bilo dovoljeno samo na območju kočevskega okraja. Nekateri med njimi, predvsem starejši izgnanci, so zaradi izredno težkih razmer tam umrli. Zadnji množični izgon prebivalstva se je v Sloveniji zgodil decembra 1948 in aprila 1949, ko so iz prekmurske vasi Petišovci izgnali skupaj 215 madžarskih družin. Poleg teh množičnih izgonov pa je v prvih povojnih letih prihajalo tudi do številnih izgonov posameznikov, ki so jim kazen izgona iz prebivališča izrekla sodišča ali pa upravni organi. Izgoni prebivalstva so prenehali leta 1951. Takrat so se izgnanci smeli začeti vračati na svoje domove.

Komunistična delovna taborišča v Sloveniji

K

Komunistična delovna taborišča so v Sloveniji obstajala v obdobju 1945–1951. V njih so bili zaprti tisti, ki jih je komunistična oblast imela za svoje dejanske in potencialne nasprotnike. Z množičnim zapiranjem svojih nasprotnikov v delovna taborišča si je komunistična oblast hotela zagotoviti dovolj suženjske delovne sile, ki jo je potrebovala za izgradnjo nekaterih industrijskih in energetskih objektov, ki jih je načrtovala v prvi gospodarski petletki. Najprej so bila ustanovljena kazenska taborišča, v katerih so obsojenci prestajali kazen odvzema prostosti s prisilnim delom. Kot prvo je bilo že maja 1945 ustanovljeno Kazensko taborišče Kočevje, avgusta 1945 pa še kazenska taborišča Teharje, Studenci in Bresternica. V njih je kazen prisilnega dela prestajalo skupaj 6.516 zapornikov. Januarja 1946 so bila vsa štiri kazenska taborišča ukinjena, namesto njih pa so ustanovili zavode za prisilno delo Kočevje, Teharje, Bresternica in Studenci. Že istega leta so bili vsi zavodi za prisilno delo ukinjeni, zapornike pa so iz njih premestili v kazensko-poboljševalne zavode (KPZ). Leta 1949 so v Sloveniji ustanovili nova delovna taborišča, imenovana delovne skupine. Najprej so vanje pošiljali obsojence na poboljševalno delo, nato pa tiste, ki so jim upravni organi izrekli prisilni upravni ukrep družbeno koristnega dela. Največja tovrstna delovna taborišča za moške so bila ustanovljena v Strnišču pri Ptuju (za gradnjo tovarne glinice in aluminija), v Ljubljani (za gradnjo tovarne Litostroj-Titovi zavodi), v Medvodah (za gradnjo elektrarne na Savi) in na gradbišču hidroelektrarne Moste-Žirovnica. Za ženske je bila delovna skupina (taborišče) za družbeno koristno delo ustanovljena v Verdrengu (Ferdrenku) na Kočevskem, od koder so jo pozno jeseni 1949 prestavili na grad v Škofji Loki, od tam pa naslednje leto v Rajhenburg (sedanjo Brestanico). Na prestajanje kazni poboljševalnega dela so sodišča in upravni organi leta 1949 poslali 2.709 moških in 389 ženk, leta 1950 pa 2.610 moških in 658 žensk. Na prestajanje prisilnega upravnega ukrepa družbeno koristnega dela pa so upravni organi (komisije za prekrške) leta 1949 poslali 1.900 oseb, leta 1950 pa samo še 80. Delovna taborišča so bila ukinjena leta 1951, ko je bila sprejeta nova kazenska zakonodaja, ki kazni prisilnega, poboljševalnega in družbeno koristnega dela ni več poznala.

Komunistična koncentracijska taborišča v Sloveniji

K
[listmenu menu=”Kaj je treba vedeti” menu_id=”Kaj je treba vedeti”]

Po končani vojni leta 1945 je komunistična oblast za svoje nasprotnike poleg zaporov ustanovila tudi koncentracijska taborišča. Ustanavljala jih je OZNA, ki je z njimi tudi upravljala. Obstajala so naslednja komunistična koncentracijska taborišča: Teharje, Št. Vid nad Ljubljano (»škofovi zavodi«), Škofja Loka (grad), Studenci, Bresternica, Strnišče pri Ptuju, Hrastovec pri Sv. Lenartu v Slovenskih goricah in Filovci v Prekmurju. Najstrašnejši sta bili koncentracijski taborišči Teharje in Št. Vid nad Ljubljano, saj so večino zapornikov iz njiju odvedli v smrt in sta zato predstavljali taborišči smrti. V koncentracijskem taborišču Teharje je bilo poleg blizu 4.000 pripadnikov Slovenskega domobranstva zaprtih tudi več sto civilistov. V koncentracijskem taborišču Št. Vid nad Ljubljano pa so bili poleg civilistov in pripadnikov Slovenskega domobranstva zaprti tudi pripadniki vojaških formacij iz drugih območij Jugoslavije (hrvaški domobrani, ustaši, četniki, ljotičevci), vseh skupaj okoli 35.000 ljudi. Veliko večino teh civilistov in pripadnikov navedenih vojaških formacij so maja in junija 1945 pobili. Iz koncentracijskega taborišča Št. Vid nad Ljubljano so jih vozili na morišča v Kočevskem rogu, iz koncentracijskega taborišča Teharje pa na morišča v Zasavju (Stari Hrastnik) in v širši okolici Celja. Mladoletni pripadniki Slovenskega domobranstva so bili skupaj s civilisti zaprti tudi v koncentracijskem taborišču v Škofji Loki. V ostalih koncentracijskih taboriščih so bili zaprti izključno civilisti, med njimi tudi starci in mlajši otroci. Največje med njimi je bilo koncentracijsko taborišče Strnišče pri Ptuju, ki je predstavljalo osrednje koncentracijsko taborišče za pripadnike nemške narodne manjšine iz vse Slovenije, ki so jih nameravali izgnati v Avstrijo. V njem je bilo zaprtih od 8.000 do 10.000 oseb. Mnogi, zlasti še otroci in starci, so v teh koncentracijskih taboriščih zaradi podhranjenosti, bolezni in izčrpanosti umrli, veliko zapornikov pa je bilo pobitih. Zadnji so bili (sredi januarja 1946) v smrt odpeljani zaporniki iz koncentracijskega taborišča Bresternica pri Mariboru. Vsa koncentracijska taborišča so bila ukinjena do oktobra 1945.

Kategorije

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.