Umik na Koroško

Omenjeni dogodki pa niso spremenili vojaškega položaja, ki se je zgrinjal nad Slovenijo. V smeri proti Italiji se je lahko umaknilo k zahodnim zaveznikom le okrog 2000 primorskih domobrancev. Za večino je ostala odprta le pot na Koroško, kjer so angleški oddelki že zasedli Celovec in prišli do reke Drave.
Hitro napredovanje partizanov, ki so postali med tem del Titove jugoslovanske armade, je preprečilo umik domobranskega bataljona v Novem mestu, pod poveljstvom stotnika Stamenkoviča, ki je štel okrog 1800 mož. Ko so ti videli, da so odrezani od glavnine, jih je poveljnik razpustil z navodilom, naj skušajo v manjših skupinah priti čez mejo na Koroško. Nekaterim se je to posrečilo, nekaj se jih je še dolgo po koncu vojne skrivalo pred partizani v bližini doma, ostale pa so partizani ujeli in pomorili. Ista usoda je doletela tudi domobranske ranjence, ki jih je bolniški vlak peljal iz Ljubljane proti Koroški. V bližini Radovljice so ga zajeli partizani. Lažji ranjenci so se pravočasno z begom rešili, težje ranjene pa so partizani pomorili.
Civilni begunci, ki so zadnje tedne prihajali v Ljubljano z Dolenjske in Notranjske, so se prve dni maja pričeli pomikati po gorenjski cesti proti Kranju. Ljubljano so zapustili domobranci in zadnji begunci 9. maja 1945 zvečer. Naslednji dan so mesto brez boja zasedli partizani. Glavnina domobrancev, skupno okrog 12.000 mož, se je umikala skozi Kranj in Tržič na Koroško. Istočasno je šlo v isti smeri tudi okrog 8.000 civilistov, v glavnem družine, nekateri z vozovi, ki so jih vlekli konji, večina pa je hodila peš. Ta dolgi sprevod beguncev so med potjo v bližini Tržiča partizani nekajkrat napadli, a so jih enote gorenjskih domobrancev in udarni bataljon majorja Cofa uspešno zavrnili. Beguncem se je po nekaj dneh posrečilo, da so pod varstvom domobranskih čet prišli na Ljubelj in skozi takrat še nedokončani predor na Koroško. Na koncu begunske kolone je kot zadnja zaščitnica skozi ljubeljski predor odšel domobranski bataljon pod poveljstvom majorja Cofa.
Že na koroški strani blizu kraja Borovlje so partizani zasedli cesto in s tem zaprli prehod čez Dravo. Tu so se domobranci 11. maja 1945 zadnjikrat spopadli s partizani in po kratkem boju odprli dolgi vrsti beguncev pot čez reko Dravo.
Na drugem bregu Drave so domobranci predali orožje angleškim vojakom, ki so usmerili vojaške enote pa tudi civilne begunce iz Jugoslavije na Vetrinjsko polje pred Celovcem, kjer jih je vzela v zaščito angleška vojska. To je bilo potrebno, ker so bile takrat v okolici Celovca partizanske enote, ki so lovile posamezne begunce in jih nasilno vračale v Jugoslavijo.
Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman se je na povabilo celovškega škofa odpeljal v Celovec že nekaj dni prej. Ko je videl, da pri zaveznikih, ki so tedaj prihajali na Koroško, ne bo mogel posredovati za prihajajoče begunce, se je hotel vrniti v Ljubljano, a je bila pot nazaj že nemogoča. Kot zaveden Slovenec in globoko veren ter socialno čuteč katoliški škof, ki je bil vedno zvest cerkvenemu nauku, je dr. Rožman od prvih umorov, ki so jih izvedli komunisti nad njegovimi verniki, neustrašno svaril pred nevarnostjo brezbožnega komunizma. Zato ga je v njegovi odsotnosti po vojni obsodilo slovensko sodišče, ki je bilo takrat slepo orodje totalitarnega režima, na osemnajst let prisilnega dela.