AvtorUrednik

Teharje 2021 – nagovor tajnika NSZ

T

Z vami bi danes želel razmišljati o spomenikih. Splošno privzeto akademsko definicijo vloge spomenikov povzema tudi Urad visokega komisarja Združenih narodov: spomeniki igrajo ključno vlogo pri razumevanju družbenih vrednot, ohranjanju kolektivnega zgodovinskega spomina in hkrati nudijo izostritev pogleda na določene osebe ali dogodke iz preteklosti, kar nam močno oblikuje razumevanje sedanjosti. Del zgodovinske stroke vidi v taki razlagi potrebo po aktivističnem pristopu k oblikovanju in postavitvi novih spomenikov z namenom, da se zavestno uravnoteži morebitno dolgoletno enostransko razumevanje zgodovine s spoznanji in vrednostnim sistemom današnje družbe.

Teharje so primeren kraj za razmišljanje o spomeniku in “razumevanju družbenih vrednot”, “ohranjanju kolektivnega spomina” in “razumevanju sedanjosti”.

Če spomenik služi pomnjenju, je njegovo nasprotje pozaba. “Razumevanje družbenih vrednot” je morda v lažje, če se v mislih preselimo k pojmu “prikrito”, z dodatkom “morišče”, “grobišče”, “brezno”, “jama”. Če so Teharje pomembne za razumevanje vloge spomenika, je smetišče Bukovžlak pomembno za razumevanje vloge izbrisa. Za zmagovito revolucionarno ideologijo “ti ljudje niso bili človeška bitja, ampak samo smet zgodovine. Zaradi tega ostankov človeških bitij ni pojmovala kot ostanke vredne spomina, ampak samo kot “nesnago” zgodovine, ki jo je potrebno pozabiti.” (p. dr. Edvard Kovač) Tako imamo pred seboj v pojmu Teharje jasno in popolno nasprotje: spomenik in smetišče namenjeno pozabi in odpisu.

Družba ima torej spomenike zato, da prepreči pozabo. Hkrati pa naj bi spomeniki izostrili naš pogled v preteklost in postavili spomin tudi v polje presoje. Ob spomeniku naj bi čutili poklicanost k odnosu do tega, kar je sicer zgolj podatek o dogodku ali osebi v času. Ob spomeniku naj bi zavzeli stališče do tega, kar nam prikliče v spomin. Spomenik naj bi povabil bodoče rodove k ponavljajoči se evalvaciji obdobja, dogodkov ali oseb, ki jih priklicuje v spomin.

Teharje naj bi bile spomenik državnega pomena. Torej naj bi kot država, kot narod ob spomeniku preosjali to, na kar nas spominja. Narod naj bi izhajal iz nekega enotnega odnosa do ključnih vprašanj, saj (prosto po evangelistu) “če je hiša sama proti sebi razdeljena, takšna hiša ne more obstati.” Iz preprostega vprašanja, ali ob teharskem spomeniku naš slovenski narod vsaj večinsko enotno doživlja enake občutke, lahko razberemo razklanost. V tej razdeljenosti lahko iščemo tudi odgovor vsem, ki bi zgodovino in spomenike pustili pri miru ter se ukvarjali s prihodnostjo. Če pri ključnih spomenikih nismo v stanju vsaj večinsko enotno razumeti sistema vrednotenja, se vrednostni sistem današnje ter prihodnje slovenske družbe tako razhaja, da o enotnosti ne moremo niti sanjati. A vendar smo v nekem trenutku dobili blagoslov, da smo doživeli kaj pomeni narodna enotnost. Pred 30 leti smo se lahko poenotili o tem, da hočemo državo.

Nismo pa nikoli enotno razumeli svoje zgodovine, svojega temelja in nikoli nismo postavili skupnega vrednostnega sistema. Vse bolj se zdi, da kot narod in kot država trpimo za disociativno motnjo identitete, ki bi jo pri posamezniku zdravili strokovnjaki psihiatrične stroke. Želeli smo si demokratične ureditve, pripadnosti evropski skupnosti držav in narodov, ki je osnovana na krščanskem etosu. Hkrati pa nismo obsodili tistega, kar je v slovenski zgodovini vsemu temu eklatantno nasprotovalo.
Ciklično se v zadnjih 30 letih slovenske države pojavi javna potreba pogovora o spravi. Ta pojem sprava priznava narodno razdeljenost in se hkrati zaveda potrebe po enotnosti, a namesto oblikovanja vrednostnega sistema, ki bi narodu pomagal presojati kaj je dobro in kaj slabo, išče enotnost na način, da se presoji odpove in v interesu lažne enotnosti prepušča vsakomur pravico do lastne resnice in samopodobe. Virtualna resničnost, v kateri smo dobili zapoved, da človeka ne sprejemamo takega kot je, ampak takega kot on misli, da je. Torej si dober, če misliš, da si dober in nihče nima pravice, da bi presojal, ali si res dober.

Ustanove države in tudi posamezniki, ki imajo odgovornost presoje in oblikovanja splošno sprejete kvalifikacije v smislu “dobro” ali “slabo”, so prišli do vakuma namesto vrednostnega sistema, ki bi podprl njihove odločitve.

Ena izmed takih ustanov je tudi Slovenska akademija znanosti in umetnosti, ki čuti potrebo po oblikovanju konsenza glede t.i. sprave, a pot do konsenza išče v “vsegliharstvu” namesto v zahtevnem iskanju resnice. Ker je SAZU verjetno najbolj ugledna slovenska apolitična ustanova, je prav na njenem primeru mogoče prej omenjeno virtualno resničnost in inštitucionalno obolelost za disociativno motnjo identitete prikazati.

Avtor zasnove državnega spominskega parka, akademik Marko Mušič, je letošnji prejemnik Prešernove nagrade. Je član SAZU, ki ga z dolžnim ponosom ustanova predstavi z navedbo projekta Park spomina Teharje. A na istem mestu z enako ravnodušnostjo predstavi člana SAZU Borisa Kidriča z navedbo, da je bil predsednik slovenske vlade od konca vojne do 1946, torej prav v obdobju najhuših zločinov na tem kraju. Enakovredna predstavitev in enakovreden in enakopraven status je podeljen predsedniku vlade, ki je imela vso oblast in odgovornost v času koncentracijskih taborišč, množičnih izvensodnih pobojev in nastanka prikritih morišč in grobišč ter arhitektu, ki s svojim projektom iz načrtne pozabe prikliče spomin na žrtve in zločine.

SAZU med častnimi člani ohranja tudi Josipa Broza Tita in Edvarda Kardelja. Na tem mestu izzivam cenjene akademike, da opravijo javno razpravo o (ne)ohranitvi članstva in častnega članstva za navedene. Taka razprava bi bila bistven prispevek k oblikovanju jasnega in nedvoumnega nacionalnega etičnega standarda, za katerega si je prizadeval njihov pokojni predsednik, akademik dr. Jože Trontelj.

V vseh letih slovenske državnosti nismo nikoli opravili take javne razprave o etični in moralni krivdi udeležencev nasprotnih si strani v revolucionarnem nasilju od leta 1941 do 1945. Iz tega izhaja današnje legalistično obravnavanje povojnih pobojev, denacionalizacije, poprave krivic, odnosa do vojaških grobišč in veteranskega statusa. Izmikanju vsebinski razpravi botruje strah pred izgubo statusa zmagovalca, ki si je zgradil enostransko razumevanje zgodovine tako, da je izbrisal spomin na tistega, ki naj bi ga premagal. Ta navidezni zmagovalec se zaveda lastne moralne krivde, ki jo implicitno potrjuje zapoved molka z grožnjo nasilja in celo smrti vsem, ki so grozo teharskega taborišča preživeli.

Pričevanja preživelih o strašnih psovkah in obsojanju nam govorijo prav o tem, da jim je bila pripisana moralna krivda nasprotovanja revoluciji in ideologiji komunizma, ne pa pravna krivda za kršitev predpisov. Iz tega sledi, da moramo opraviti razpravo o etičnih razlogih za in proti marksistični, boljševistični, komunistični ali socialistični revoluciji, ki je kljub različnim imenom bila ena in nikoli uradno ovrednotena glede svojega moralnega položaja v slovenski zgodovini. Ta neprekinjena moralna neoporečnost revolucije in ohranjanje legitimnosti njenih najvidnejših ideologov in nosilcev, celo v najvišji nacionalni ustanovi znanosti in umetnosti, “ohranja kolektivni spomin”, ki je totalitarno zaukazana laž.

V Kočevskem Rogu je dr. Matija Ogrin v nagovoru zelo jasno razložil nagonsko razumevanje vaških stražarjev, kasneje domobrancev: hoteli so ostati to kar so v globini bili in kar so vedeli, da hočejo biti. Če bi se pridružili revoluciji, bi se moralo njihovo jedro spremeniti.

Ta iztočnica v hipu, kot popolnoma nepomembno, odpravi razpravo o kolaboraciji. Prav ta zlovešči pojem je temeljni kamen v obrambnem zidu revolucije in posledične pravne presoje statusa slovenske narodne vojske, kasneje žrtev teharskega taborišča. Zgodovinska resnica namreč ostaja, da oblikovanje te vojske in njeno orožje in delovanje ni služilo protislovenskim ampak protirevolucionarnim namenom.

Ko postavimo kot izhodišče vprašanje skladnosti komunistične revolucije in njene ideologije vrednostnemu sistemu današnje slovenske države, je nemogoče izogniti se obsodbi tistega, kar etično in moralno ni prav. Tako vprašanje nas počaka pri presoji ali bo častno ali siceršnje članstvo v SAZU samoumevno pripadalo še naprej Titu, Kardelju in Kidriču ali pa bo SAZU med priznanja vredne dosežke svojih sedanjih članov prišteval spomenik pietetnega spomina na žrtve zločina, ki so ga zagrešili prav oni. V družbo SAZU obojih hkrati ne moremo prištevati.

Taka razčiščevalna obravnava, ki jo terjamo v povsem akademskem okolju SAZU, bo odprla pot tudi do oblikovanja etičnega standarda presoje vsega, kar je vpleteno v državni sistem. Ta državni sistem je zapisan v pravni red, ker pa naravno pravo in evropski pravni sistem temelji na etiki, bi tudi pravni predpisi morali obsoditi revolucijo in njene protagoniste ter posledice.

Prav tu leži ključna težava neozdravljene navedene disociativne motnje identitete naroda. Ker ni nič obsojeno, je vse prav. Če je vse prav, ni etičnega standarda, ki bi narekoval slabo vest in tako je vse relativno, saj krivde ni. Praktični primer tega je zatekanje k praznini. Recimo tam, kjer bi moralo biti kaj napisano. Recimo ob betonskih kvadrih, ki naj bi predstavljala spomenik žrtvam vseh vojn v Ljubljani. Že leta ni napisa, komu naj bi bil spomenik namenjen. Ker bolj ustreza praznina od jasne besede in se lahko spomeniku klanjajo ljudje brez pojasnila, čemu se pravzaprav klanjajo.

Tako praznino zahtevajo tisti, ki ne dovolijo pokopa žrtev v Ljubljani ali ureditve oskrunjenega vojaškega pokopališča. Ker se zavedajo, da ta zahtevana praznina spomina na “izdajalce” ovekoveči votlost mitologije o izdajalcih, ki to niso bili.

Tako praznino zahtevajo tisti, ki niso pripravljeni na obsodbo vsake totalitarne ideologije in vsakega množičnega poboja in dodajajo ob omembi komunizma in socializma vedno vejico in “ampak”.

Tako praznino zahtevajo tisti, ki se sprenevedajo glede ideoloških simbolov in se skrivajo za svobodo govora ko jih poveličujejo.

Vsa ta praznina služi manipulaciji, ki razčloveči slovenskega človeka na bitje, nesposobno presoje kaj je prav in kaj ne.

Od nas se zahteva molk in razumevanje. Pa potrpljenje ob sobivanju z doktrino, da je resnic več. Dolžni smo molče sprejemati načelno nedolžnost in moralno neobsojenost morilske ideologije. Ker menda za to še ni pravi čas…ker še ni potrebne večine…ker gre za ideološke teme…

Ta bolečina, ko nam na revolucionarni podlagi neke mitologije NOB po 30 letih brezsramno utemeljujejo celo samostojno državo in si še vedno jemljejo pravico, da na nas gledajo kot izdajalce. To breme, ki nas tepta in se zdi kot hujša krivica od množičnih pobojev, zasutih ust za pregradami in prepovedi žalovanja je neznosno v luči lažnega prepričanja, da smo bili pred 30 leti enotni – v razumevanju, da je prišel čas resnice, pravice, etike, morale. Vse to nam jemlje voljo in v nas krepi razočaranje.

Psihološko nasilje, ki ga doživljamo ob zahtevi, da laž priznamo kot dopustno resnico in da je resnica relativen pojem, okoli nas ustvarja nevarne čase.

16.9.1941 je na III. tajnem zasedanju Vrhovnega plenuma, mimo legitimne, legalne in izvoljene oblasti, bila sprejeta podlaga za tajna sodišča, likvidacije in revolucionarno “pravo”. 80 let od tega smo priča podobnim grožnjam. Že leto in več lahko spremljamo zavestno in brezbrižno uveljavljanje zanikanja veljavnega pravnega reda: za nas danes veljajo uradni predpisi, grožnja z inšpekcijskim nadzorom in strah pred kaznijo za kršitve. A med nami so množice ljudi, ki razmišljajo drugače: za njih ni pravil in ni strahu pred oblastjo. Kot v letu 1941 se oblikuje prepričanje, da poti do ciljev borbe za družbene spremembe ne smejo biti omejene, ker imajo oni prav. Ker imajo prav, imajo tudi pravico do obsodbe nas, ki v njihovih očeh nimamo prav. Tako se je začelo. Tako so 1941 in 1942 prišli in justificirali enega, drugega, tretjega, tisočega. Če nismo sposobni obsodbe tega v zgodovini, kako lahko obsojamo ista ravnanja danes ali jutri?

Teharski spominski park v svoji nedokončanosti izziva premislek: komu je namenjen? Če družba ni sposobna ob njem enotno terjati (prosto po prof. Justinu Stanovniku) iskreni Confiteor od podpornikov revolucije, nam spomenik ne pomaga. Lahko tudi odložimo njegovo dokončanje do takrat, ko bomo izprašali narodovo vest in pozdravili bolezen razdvojenosti.

SAZU nam naj pokaže način, kako oblikovati občutek sramu zaradi poznega odvzema časti najbolj vidnim protagonistom revolucije, saj so njim v čast širom države postavljeni spomeniki, njihova imena pa krasijo slovenske ulice in trge. Naj z moralno avtoriteto, ki so jo čutili ob sklicu simpozija in pisanju izjave o spravi, opravijo to častno dejanje presoje in priporočijo slovenski državi pravo pot iz relativizma laži k osvobajajoči resnici.

Nam, ki smo zavezani spominu na pobite, pa dolžnost nalaga pretrgati molk in povzdigniti glas, ko bomo naslednjič soočeni z zahtevo, da zaradi politično oportunega miru ali ciljev sprejmemo nadaljevanje laži, namesto resnice. Tišina ob zidanju hiše na neustreznih temeljih bo tudi nam dodelila delež krivde za njeno porušitev. Zato se naj naš glas sliši!

Teharje 2021. Vabilo na spominsko slovesnost

T

Nova Slovenska zaveza in Župnija sv. Martina na Teharjah vabita k obletni sveti maši, ki bo na rožnovensko nedeljo, 3. oktobra 2021 ob 11. uri v teharski župnijski cerkvi. Mašo bo daroval upokojeni celjski škof dr. Stanislav Lipovšek. Pri maši in slovesnosti bo pel zbor Župnije sv. Cecilije iz Celja.

Po maši bo kratek kulturni del slovesnosti, zbrane bo nagovoril g. Peter Sušnik, tajnik Nove Slovenske zaveze, s petjem bosta slovesnost obogatila solista Andreja Zakonjšek Krt in Primož Krt.

Iz Ljubljane je organiziran prevoz, odhod avtobusa izpred dvorane Tivoli je ob 9h. Prijave za prevoz zbiramo na tel. 01 425 15 37 ali na e-pošti info@zaveza.si.

Slovesnosti v spominskem parku Teharje ne bo zaradi epidemioloških razmer; tudi v cerkvi moramo upoštevati veljavne zaščitne smernice.

Vabljeni!

Stari Hrastnik 2021

S

Dragi prijatelji Nove Slovenske zaveze!

Vabimo vas na tradicionalno spominsko slovesnost na Starem Hrastniku, ki bo v nedeljo, 20. junija 2021 ob 16. uri. Sveto mašo na tem velikem morišču na Hrastniškem hribu bo daroval domači župnik g. Franc Ornik, somaševal bo g. Anton Trpin, dekan v Šentjerneju. S petjem bodo slovesnost polepšali pevci iz Šentjerneja. Po maši bo zbrane nagovorila ga. Pavlinka Korošec Kocmur, hčerka rešenca s Teharij.

Avtobusni prevoz iz Ljubljane odpelje iz parka Tivoli ob. 13.30, prijave zbiramo pri Novi Slovenski zavezi na naslov info@zaveza.si ali na tel. 01 425 15 37.

Vabljeni!

Marko Kremžar, RIP. 17. april 1928–11. junij 2021

M

Dr. Marko Kremžar je eden tistih redkih Slovencev, ki jim je bilo dano preživeti najtežje trenutke slovenske zgodovine – nato pa razviti izpolnjeno in ustvarjalno življenje misleca, šolnika, pisatelja in politika, življenje ene osrednjih osebnosti slovenske politične emigracije, iz katerega so prejemali in bodo še zajemali številni Slovenci po svetu in doma.

Foto: Arhiv Družine

Bralci Zaveze verjetno vedo, da je imel dr. Kremžar dva brata, ki sta bila oba ubita v času vojne in revolucije: brat Marjan, duhovnik, je bil ubit v Srbiji, ko je duhovno skrbel za izseljene Slovence; brat France je skupaj s pesnikom Balantičem zgorel v domobranski postojanki v Grahovem. Tudi Marko se je, še mladoleten, pridružil domobrancem, izkusil izdajstvo Angležev, strahote taborišča v Škofovih zavodih, sodnijske zapore, zavod za prevzgojo, nato beg čez zasnežene Karavanke in več let taboriščne priprave na usodo emigranta, dokler ni leta 1949 prišel v Argentino, kjer je bilo treba začeti iz nič.
Marko Kremžar in njegovi sopotniki so v emigraciji, daleč od doma, naredili čudovite stvari – toda v resnici ne iz nič, marveč iz spomina na pobite brate in prijatelje; iz zavesti poslanstva in pričevanja o veliki preizkušnji; iz aktivnega nadaljevanja slovenskega krščanskega izročila; iz zagnane in pogumne, osebno živete udeležbe v času, svojem in skupnostnem slovenskem času …

Tako je življenje dr. Kremžarja postalo obsežna, impresivna stavba političnega in družbenega dela za slovensko skupnost v Argentini in za zgodovinsko Slovensko ljudsko stranko v emigraciji; zaslužen je bil za vzpostavitev slovenskih izobraževalnih ustanov v Buenos Airesu, zlasti znamenitega Slovenskega srednješolskega tečaja ravnatelja Marka Bajuka (1960), ki deluje še danes; ustvaril je pomemben opus socialno-politične misli, literarnih in memoarskih del s spomini na revolucijo, begunstvo in zdomstvo. Trajno pomembna je njegova misel, ki jo razvija v knjigi Prevrat in spreobrnjenje (1992) in drugih spisih, da brez osebnega moralnega spreobrnjenja težko spoznamo resnico, tudi zgodovinsko resnico. Naše spoznanje in delovanje sta odvisna od spreobrnitve srca.

Delo dr. Kremžarja je bilo zato sprva pomembno predvsem za slovensko skupnost v Argentini in za slovensko politično emigracijo; tako se je zdelo. Ob njegovi smrti pa z več distance vidimo, da je njegovo delo imelo občeslovenski pomen, da je pomembno za nas vse. Njegova prizadevanja, da je SLS v emigraciji v teku dolgih svinčenih desetletij vzdrževala stike s krščansko-demokratskimi strankami v zahodni Evropi, jih seznanjala s stališči Slovencev in tako pripravljala podporo osamosvojitvi; njegovo posredovanje pri argentinski vladi v času slovenskega osamosvajanja – vse to ima trajno vrednost, ker je vgrajeno v temelje obstoja slovenske države. Na znanstvenem področju je posebej pomembna njegova monografija Izhodišča in smer katoliškega družbenega nauka (1998), ki je izjemno aktualna danes in v prihodnje, saj nudi krščanski družbeni nauk životvorne odgovore na razne probleme sedanjosti. Danes se večkrat omenja le solidarnost, toda prav tako pomembna načela – še posebej za Slovence – so tudi subsidiarnost, vzajemnost, pravičnost.

Dr. Kremžar je bil velik realist, znotraj svojega realizma pa izjemno svetel in optimističen človek. Spomnim se nekega pogovora, ki se je dotikal raznih težav in (po mojem tedanjem mnenju) slabih izgledov slovenske prihodnosti. Prijazno in vedro, a prav tako energično me je zavrnil: »Kje pa, prepričan sem, da je pred Slovenci še veliko več prihodnosti kakor pa imajo za sabo preteklosti!« Na ta stavek dr. Kremžarja se večkrat spomnim, ko me dajejo slabe misli. Stavek z veliko težo, ki mu daje veljavo življenje, izpolnjeno z dobro uporabo časa in delom – pa tudi z resnim duhovnim življenjem.
Marko Kremžar je bil, čeprav o tem skorajda ni govoril, tudi človek intenzivnega duhovnega življenja: velik pomen je pripisoval molitvi za zadoščevanje grehov, zadostilni molitvi za zlo, storjeno v slovenski zgodovini in delujoče v spremenjenih oblikah še danes … Njegovo svetlo prepričanje o slovenski prihodnosti – kdo ve, od kod se je bolj napajalo: iz Kremžarjeve vitalne in delovne osebnosti ali iz njegove trdne vere?

Vsekakor je na tem ozadju zrasel v osebi Marka Kremžarja izjemen lik spoprijema Slovenca s krivično zgodovino – da, lik zmage nad njo, ki jo človeku omogoča duhovno življenje, notranja svoboda, odgovorna raba pameti in svobodne volje. To zgodovino je skušal tudi razumeti, vse življenje je stal v nji in jo premišljeval – še njegov zadnji članek v Zavezi (št. 117) preučuje prav možna ozadja angleške izdaje domobrancev v Vetrinju. Toda premagoval jo je zlasti z notranjo svobodo človeka, ki hoče udejanjiti resnične možnosti svojega bitja, svojega osebnega časa in skupnosti, ob tem pa se zaveda, da stoji na Božji dlani. Tako inspirirana Kremžarjeva misel o slovenskem narodnem drevesu z deblom v Sloveniji, ki s svojimi vejami sega v svet, bo v prihodnje še bolj relevantna, ne le v zdomstvu, marveč v domovini.

Bog vam daj dobro, gospod Marko!

Ljubljana, 13. junij 2021
Matija Ogrin
Nova Slovenska zaveza

Kočevski Rog 2021 – Nagovor predsednika Nove Slovenske zaveze

K

Razbijali so po vratih. »Medtem so se razletele šipe okna … nasilni obiskovalci so poskakali v vežo. Takoj so zvezali očeta in ga silili, naj pove, kje so sinovi. Iskali so jih po vseh prostorih … Janeza in Franceta so zvezali, na Vinka pa so nekako pozabili. Ko so odprli vhodna vrata in jih začeli porivati na dvorišče, se jim je Janez iztrgal in skušal pobegniti mimo kovačije. Zadel ga je strel v trebuh in obležal je na sosedovem dvorišču. Eden izmed zasledovalcev je skočil k njemu in mu z bajonetom prebodel vrat.« (Janko Maček, Zaveza, št. 68)
Tako se je začelo. Tako se je začela revolucija. Tako so komunisti sredi največje narodne nesreče – v vojni in okupaciji – napadli svoj narod. Tako se je začelo tisto nepojmljivo, med Slovenci še ne videno. Le počasi so ljudje zapopadli to neznansko stvar, z vsakim umorom je postajalo bolj jasno, čez 1.000 je bilo ubitih v pol leta 1942 … Imeli so nemogočo izbiro: ali stopijo na stran tistih, ki so ubijali in ropali, ali pa se zoperstavijo in se branijo. Kdo so bili ti ljudje, ki so se branili v letu 1942 in pozneje? Bili so ljudje s svojimi poklici in delom, kakor mi; bili so ljudje s svojimi željami in načrti, kakor mi; bili so ljudje s pomanjkljivostmi in napakami, kakor mi. Zelo različni ljudje. Nekaj pa so imeli skupnega: njihov duhovni svet so oblikovala stoletja slovenske krščanske kulture: njihovo delo in molitev, procesije za blagoslov polja, češčenje nebeških priprošnjikov in Matere božje, kapelice in sveta znamenja, domači običaji v cerkvenem letu od božiča prek velike noči do časa po binkoštih, in predvsem petje, petje … Vse to je bilo neposredno nadaljevanje slovenske krščanske dediščine stoletij – in ta dediščina jim je pomagala vedeti, kaj je res, kaj je prav, kaj je dostojno in pravično. In ko so se v letu 1942 in pozneje odločali, kaj jim je storiti, je v njih delovala ta dediščina.
Ko torej rečemo, da so se vaški stražarji in pozneje domobranci uprli revoluciji, moramo reči natančneje: njihovo delovanje v zgodovini je bil seveda odpor proti revoluciji. Toda v svojem bivanjskem jedru so predvsem hoteli preživeti – toda tako, da bi ostali, kar so bili. Če bi se za preživetje skušali priključiti revoluciji, bi se moralo njihovo notranje jedro spremeniti. Spremenilo bi se nekaj v njihovi biti. Ljudje, ki se jih tu spominjamo, pa so hoteli ravno ostali to, v kar so jih izoblikovali domača hiša in cerkev, molitev in delo, prosvetna društva, petje in veselje. Hoteli so ostati to, kar so v globini bili in kar so vedeli, da hočejo biti. To je bilo, po našem mnenju, temeljno dejanje istovetnosti in v tem dejanju je tudi globoka pritrditev življenju. Najprej svojemu življenju, kar je čisto prva pritrditev; nato življenju bližnjih, ki jih je bilo treba zavarovati.
Takšna pritrditev življenju ima vedno prav. Zgodovina je dramatično pokazala, da so naši pobiti imeli prav. Totalitarna država, ki jo je postavila revolucija, je propadla; vstala je samostojna slovenska država, ki je zrasla iz molitev in žrtve pobitih; zrasla je iz globinske slovenske istovetnosti vseh demokratov, kakršno so hoteli v usodnih časih ohraniti tudi vaški stražarji in domobranci; vstala je tudi iz državniške misli, ki so jo po Lambertu Ehrlichu nadaljevali preživeli slovenski demokrati v emigraciji, zlasti v Argentini – že v taboriščih vse od leta 1945 in jo občudujemo v njihovih revijah, kakor so Slovenska država, Slovenska pot, Smer v slovensko državo, Sij slovenske svobode – in mnoge druge publikacije, ki so izhajale desetletja pred osamosvojitvijo.
Slovenska država je zrasla iz 1000 let dolgega slovenskega verskega in kulturnega izročila od Brižinskih spomenikov do današnjih dni. Vaški stražarji, domobranci in drugi demokrati so to 1000 let dolgo pot vedoč ali nevedoč utrjevali naprej; komunistična revolucija pa jo je uničevala, a uničiti je ni mogla. Pritrditev življenju ima vedno prav – zato, ker nadaljuje božji stvariteljski dej »bodi človek«, četudi ga uresničuje v še tako težkih okoliščinah.


Pripadniki Slovenske narodne vojske in drugi nasprotniki revolucije, ki se jih tukaj spominjamo, so zato prestali nepojmljivo gorje. Zločin je bil tako gorostasen, do neba segajoč, da še danes uhaja človeškemu spoznanju. Spomin na pobite je bil izbrisan, postali so ne-osebe. Topel spomin nanje je živel le v srcih bližnjih – doma in po svetu.
V domovini se je začel spomin na pokojne žrtve javno obujati zlasti potem, ko so preživeli udeleženci demokratičnega odpora v maju 1991 ustanovili Novo Slovensko zavezo (NSZ). Ti naši ustanovitelji so zdaj večidel pokojni. Kar so pomembnega naredili, pa bo ostalo za vselej: obudili so spomin na te, ki so izginili na stotinah morišč po Sloveniji, in niso mirovali, dokler niso našli svojcev pobitih; s svojci so raziskali okoliščine, zbrali podatke o pokojnih in jih zapisali na farne spominske plošče. To delo se je pričelo že takoj v letu 1991; postavili so 256 farnih spominskih plošč, skromnih, a hkrati monumentalnih, široko po Sloveniji – in na njih imena in letnice za več kot 15.000 oseb. S tem so napravili nekaj izjemnega; naredili so to, kar bi morala storiti slovenska država, vendar tega ni hotela: raziskati usode pomorjenih in jih vrniti v občestvo Slovencev. Tu je NSZ resnično delovala v modusu države, delovala je tako, kot delujejo države: da po vojni preštejejo pokojne in jih pokopljejo. Ta dejanja so bila državotvorna, ker so bila v jedru naravnana k restituciji slovenske skupnosti in k restituciji pravice. Ali ni to, vzdrževanje skupnosti in pravice, bistvo države? Prav za to je šlo ljudem, ki so se zoperstavili revoluciji, kakor tudi preživelim, ki so pozneje postavili NSZ.

In kaj je v teh 30 letih samostojnosti napravila za pomorjene žrtve revolucije država Slovenija? Odgovori niso veseli, saj so večino časa državo vodili nasledniki tistih, ki so tukaj pobijali. Kaj država misli o neki stvari, to država pove samo na en način: s svojimi zakoni.
Mrliških listov država za vse te žrtve nikoli ni izdala; mrliški listi kot izkaz, da je oseba obstajala in da je zdaj pokojna, so bili izdani le za tiste posamezne žrtve, za katere so to zahtevali svojci, in še do tega je večkrat prišlo le v sklopu drugega pravnega postopka, npr. dedovanja. Za pobite osebe, žrtve revolucije država Slovenija v 30 letih nikoli ni uradno priznala niti tega, da so nekoč obstajale in da so mrtve! Nikoli ni obsodila pobojev in drugih zločinov komunistične revolucije kot zavrženih dejanj. Nikoli ni ugotovila, da so bile žrtve ubite protipravno in da zato veljajo za nedolžne. Država Slovenija nikoli ni razveljavila krivičnih političnih sodb z enim samim pravnim dejanjem, ampak je bilo vedno naloženo ubogim sivolasim ženicam, vdovam in sorodnikom pobitih, da so sami vlagali pritožbe, se sami mučili s pravno razveljavitvijo krivičnih sodb – ko bi vendar to morala storiti država! Krivično, kako krivično! To je spričevalo države Slovenije po 30 letih – ker so jo kar 23 let vodili politični dediči tistih, ki so tukaj ubijali in ki so svoj politični prostor osvojili samo tako, da so bili njihovi politični nasprotniki goli, sestradani in izmučeni vrženi v brezno. To je bistvo revolucije.
Zato so naši pokojni, ki se jih danes spominjamo, pravno izobčeni iz države Slovenije. Zakon o žrtvah vojnega nasilja pa sploh izrecno pove v 6. členu, da naši pokojni niso žrtve vojnega nasilja – razglašeni so za sodelavce okupatorja. Tako imenovani vojni zakoni so jim celo odvzeli status vojaških oseb in jih postavili v pravno praznino. Postavili so jih zunaj zakona. Vojni zakoni so pravna kodifikacija, s katero je levica v demokratični državi Sloveniji utrdila doseženo stanje državljanske vojne – verjetno zato, da jo lahko nadaljuje.
Stališče Nove Slovenske zaveze, ki združuje svojce in prijatelje pobitih, je še vedno, da v državi Sloveniji manjka krovni zakon tega področja, ki bo ugotovil, da je v Sloveniji bila komunistična revolucija in da so njena dejanja zavržena. Šele od tam dalje imajo drugi zakoni lahko smiselne učinke.
Edini zakon, ki na tem področju deluje, je Zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev. Omogočil je obsežne raziskave in ekshumacije posmrtnih ostankov; vladna komisija za prikrita grobišča je na tem področju naredila zelo veliko. Toda tudi ta zakon je levica znala speljati v slepo ulico. Izkopani so bili že ostanki tisočerih žrtev; toda večine dejansko ni moč dostojno pokopati, ker se vsak župan lahko upre, kakor ljubljanski, da na njegovem pokopališču ne bo grobov domobrancev. Zakaj? Ker manjka krovni zakon, ki bi uredil temeljne kategorije celotnega problema. Ostanki tisočerih žrtev tako leta in leta čakajo v plastičnih vrečah in zabojih v raznih depojih in kostnicah, in jih ni mogoče pokopati. Zato se med našimi člani, t.j. med svojci pobitih, upravičeno sliši glasove, da je treba ekshumacije ustaviti, dokler se ne uredi poglavitni okvir.
Kakor po vsaki vojni bi tudi po državljanski vojni v Sloveniji morali skleniti mirovno pogodbo. Komunistična revolucija ima po svojih neznanskih razsežnostih centralno mesto v novejši slovenski zgodovini. Središče revolucije pa je Rog! Tako simbolno kakor glede obsega zločina. Brez Roga Slovenije ni mogoče razumeti.
Zato menimo, da bi obsodba revolucije dejansko imela vlogo mirovne pogodbe. Kajti, če ne že poprej, bi nam zadnje leto dni v času epidemije moralo odpreti oči, da se državljanska vojna nadaljuje v drugačnih oblikah, morda celo stopnjuje. Skrajna levica že leto dni z dejanji dokazuje, da ji ne samo red, zakonitost in skupno dobro, ampak tudi človeška življenja niso vredna nič; z življenji drugih razpolaga kot z materialom za dosego oblasti. Kakor je bila komunistična stranka od leta 1941 ter pozneje nič drugega kot teroristična organizacija, tako tudi njihove skrajno leve naslednice danes uporabljajo lažni videz, da so politične stranke, v bistvu pa razmišljajo in delujejo kot politične milice.

Če ob 30. obletnici samostojne Slovenije iz Kočevskega Roga kakšno stvar vidimo jasno in razločno, je to spoznanje, da z nepripoznanim in neobžalovanim zločinom komunistične revolucije država Slovenija ne more živeti. Dlje ko poskuša problem odlagati, globlje drsimo.
Drugo, s tem tesno povezano spoznanje pa je: tega, kar je potrebno storiti, v Sloveniji ne more storiti sfera civilne družbe; kar je potrebno storiti, mora storiti demokratična politika. Samo demokratična politika, vključno z demokratično levico, kolikor pri nas obstaja, lahko to stori.


Sredi vseh težav se mora naš pogled vrniti v Kočevski Rog. Vživeti se moramo v njih, ki so tu v strahoti stali na robu brezna in – padli. Ob primerjavi z njimi, ki se jim je življenje tako kruto končalo, začutimo, koliko možnosti mi v resnici imamo za uresničevanje dobrega in pravičnega; v primeri z njimi imamo kljub vsem težavam ogromne možnosti; imamo čas, imamo še en dan, in še en dan, in še en dan, ko lahko toliko storimo. Toliko resničnih možnosti, ki kličejo v izpolnitev, v uresničitev tega, kar je res in prav. Ta navdih, ki se dotika skrivnosti, je bogata in neizčrpna svetla stran groze Kočevskega Roga.
Mi torej, ki moramo s svojimi življenji še toliko uresničiti, izpolniti svoj čas s svojim bitjem, se vračajmo k njim, ki so morali ob robu brezna izpustiti vse … Zadnja stvar, ki so jo izpustili iz svoje roke, so bili rožni venci. Iztrgali so jim jih iz rok, sami jih ne bi izpustili. Zdrava Marija, Angelov pozdrav, je v ljudskih prepesnitvah živela med Slovenci do danes vsaj 800 let. Predniki teh fantov in oni sami niso izpustili iz svojih rok in src te molitve, ki povezuje vso slovensko zgodovino in je spremljala tudi grozoto Roga. Dokler bo ta, njihova molitev živa med nami, najpomembnejšega še nismo izgubili.

dr. Matija Ogrin
Nova Slovenska zaveza, predsednik

Kočevski Rog 2021

K

Dragi prijatelji Nove Slovenske zaveze, spoštovana širša javnost!

Vabimo vas k obletni sveti maši in spominski slovesnosti za pobite domobrance v Kočevskem Rogu, ki bo v soboto, 5. junija 2021 ob 11. uri. Mašo bo daroval upokojeni ljubljanski nadškof dr. Anton Stres na grobišču Pod Krenom. Med slovesnostjo po maši bo zbrane nagovoril predsednik Nove Slovenske zaveze dr. Matija Ogrin. Pel bo moški pevski zbor Prijatelji iz Šentvida pri Stični, sodeloval bo solist Marko Fink.

Slovesnost bo spet potekala javno, kakor v preteklosti, vendar udeležence prosimo, naj upoštevajo varnostne ukrepe, zlasti primerno medosebno razdaljo.

V Kočevski Rog organiziramo tudi avtobusni prevoz, ki bo odpeljal iz parka Tivoli ob Celovški cesti v Ljubljani ob 8.30. Prijave sprejemamo na telefon 01 425 15 37 ter na e-pošto info@zaveza.si.

Lepo vabljeni k romanju in duhovni zbranosti v Rogu ob 30. obletnici Nove Slovenske zaveze in države Slovenije!

Nova Slovenska zaveza

Večer Zaveze 2

V

Dragi prijatelji in člani Nove Slovenske zaveze!

Prav lepo vas vabimo na naš drugi Večer Zaveze, ki bo v četrtek, 6. maja 2021 ob 18h potekal po spletni povezavi. V naših pogovorih, namenjenih pričevanjem o vojni, revoluciji in življenjskih doživetjih, bo tokrat nastopila gospa Albina (Zora) Krašovec, roj. Velikonja, dolgoletna sodelavka NSZ.
V pogovoru se bomo dotaknili njenih spominov na otroštvo, življenje med vojno in revolucijo, na maj 1945 in hude dogodke, ki so za vselej zaznamovali življenje družine Velikonja. Z njeno pripovedjo bomo spoznali tudi življenje od leta 1945 do 1990 in oblikovanje Nove Slovenske zaveze ter s tem povezane spomine na brata Tineta in 30 let zgodovine našega društva.

Dostop najdete na spletni povezavi:

https://private.vid.arnes.si/c81z-vhp1-i8ob

Lepo vabljeni!

Večer Zaveze

V

Prvi Večer Zaveze bo v četrtek, 8. aprila 2021 ob 18h. Gost našega pogovora bo gospod Janko Maček. Poznamo ga kot avtorja več knjig, še zlasti pa kot pisca znamenitih pričevanjskih člankov »Kako se je začelo« v več kot 100 številkah revije Zaveza, s katerimi je v 30 letih raziskovanja, zbiranja podatkov in pisanja odprl panoramo z novimi, bistvenimi vpogledi v začetke revolucije na slovenskem, še zlasti v letu 1942.

Dostop najdete na spletni povezavi:

https://private.vid.arnes.si/c81z-vhp1-i8ob

Večeri Zaveze

V

V aprilu po veliki noči začenjamo s srečanji po spletu, ki jih imenujemo Večeri Zaveze. To ime smo izbrali, ker bodo to pogovorni večeri Nove Slovenske zaveze, pa tudi zato, ker bodo ti pogovori izhajali iz globoke zaveze, ki so jo naši predhodniki gojili do slovenskega demokratičnega odpora proti revoluciji, pri tem še zlasti do pokojnih žrtev revolucije.

Enkrat na mesec bomo priredili večer s pogovorom, kjer bodo nastopili naši starejši člani iz vseh treh Slovenij s pričevanji o vojni, revoluciji in svojih življenjskih doživetjih, pa tudi mlajši raziskovalci, ki to področje preučujejo strokovno in s tem pomembno oblikujejo slovensko zgodovinsko zavest.

Priznanje gospodu Janku Mačku

P

Združenje novinarjev in publicistov (ZNP) je podelilo svoja priznanja, imenovana po novinarju Borutu Mešku: za leto 2020 je bil s tem priznanjem odlikovan dolgoletni sodelavec NSZ in osrednji pisec Zaveze, gospod Janko Maček.

Janko Maček je bil rojen leta 1931 v Šentjoštu nad Horjulom. Kdor le malo ve o komunistični revoluciji, si lahko predstavlja, kako je ta prizadela njegovo družino, njegovo otroštvo in mladost v domačem kraju. Po mnogih zapletih revolucijskega in povojnega časa je Janko Maček dokončal gimnazijsko maturo, ko je bil star 24 let. Kljub težavam je svojo akademsko pot nadaljeval: po letu in pol vojaščine se je vpisal na germanistiko ljubljanske Filozofske fakultete in diplomiral kot germanist in anglist leta 1963, star 32 let.
Ko so preživeli udeleženci protikomunističnega odpora začeli v letu 1990 ustanavljati Novo Slovensko zavezo, je bil Janko Maček med ustanovnimi člani. In ko je v letu 1991 začela izhajati revija Zaveza, je g. Maček vse od prvih številk dalje prispeval temeljne članke o zgodovini revolucije in domačega odpora proti njej. V Zavezi je g. Maček posodil svoj glas in javno besedo brezštevilnim človeškim usodam, ki jih je od blizu poznal in jih desetletja nosil v sebi. Mnogim tedaj še živim, še več mrtvim. Na Notranjskem, Dolenjskem in Gorenjskem je poiskal številne očividce in žrtve revolucijskega terorja, zapisal njihova pričevanja in nam ohranil pota njihovih usod skozi kruti čas slovenske zgodovine. Pri tem je g. Maček ravnal izjemno resnicoljubno: z natančnostjo svoje germanistične formacije je upošteval in tehtal razne vire in pričevanja z več strani, preverjal, kako o istem dogodku pišejo partizanski pisci, kako tisk iz vojnih let, in tako izrisal podobe revolucijskega časa, ki so še danes veljavne in zanesljive.
Tako je nastalo nekaj izjemnega: s krovnim naslovom »Kako se je začelo« so te raziskave Janka Mačka v več kot 100 številkah Zaveze in v treh knjigah zgradile edinstveni prostor slovenskega spomina. Rubrika »Kako se je začelo« je na eni strani otela anonimnosti in pozabe premnoge človeške glasove, obraze, usode naših prednikov, ki so danes že pokojni, le po zaslugi g. Mačka pa njihova beseda živi dalje in čaka v prostorju slovenske javnosti na posluh in srce živečih. Na drugi strani pa je rubrika »Kako se je začelo« omogočila tistim, ki smo Zavezo željno spremljali, da smo ob raziskavah in pričevanjski besedi Janka Mačka spoznavali izvore in nastanek nepremaganega revolucijskega časa, v katerem še vedno živimo, in smo ob tem spoznavanju, ne da bi vedeli, tudi sami zrasli, se zavedli svoje zgodovine, zagledali svojo umeščenost v čas in spoznali obličja čudovitih oseb, ki so v tem času utrpele največjo strahoto.
Pokrajino in vasi, ki jih opisuje, je Janko Maček sam prehodil in prepotoval, in ker je v njem tudi pisateljska iskra, se mnogi njegovi članki začenjajo z lepim opisom pokrajine. Eden od njih se začenja s stavkom: »Lepa in slikovita je pot od Ljubljane proti ribniški dolini.« Tako nam je Janko Maček odprl neki svet, ki se prične z lepoto slovenske pokrajine in se konča z ječanjem gozdov ob mučenih in pobitih. Svojo vlogo pri tem je skromno razumel kot vlogo kronista in pričevalca. Toda nam je ustvaril most k razumevanju najtežjega časa slovenske zgodovine. To je velika zasluga, ki jo želimo priznati Janku Mačku s podelitvijo priznanja Boruta Meška.

  1. december 2020, M.O.

Kategorije

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.