AvtorUrednik

Teharje 2021. Vabilo na spominsko slovesnost

T

Nova Slovenska zaveza in Župnija sv. Martina na Teharjah vabita k obletni sveti maši, ki bo na rožnovensko nedeljo, 3. oktobra 2021 ob 11. uri v teharski župnijski cerkvi. Mašo bo daroval upokojeni celjski škof dr. Stanislav Lipovšek. Pri maši in slovesnosti bo pel zbor Župnije sv. Cecilije iz Celja.

Po maši bo kratek kulturni del slovesnosti, zbrane bo nagovoril g. Peter Sušnik, tajnik Nove Slovenske zaveze, s petjem bosta slovesnost obogatila solista Andreja Zakonjšek Krt in Primož Krt.

Iz Ljubljane je organiziran prevoz, odhod avtobusa izpred dvorane Tivoli je ob 9h. Prijave za prevoz zbiramo na tel. 01 425 15 37 ali na e-pošti info@zaveza.si.

Slovesnosti v spominskem parku Teharje ne bo zaradi epidemioloških razmer; tudi v cerkvi moramo upoštevati veljavne zaščitne smernice.

Vabljeni!

Stari Hrastnik 2021

S

Dragi prijatelji Nove Slovenske zaveze!

Vabimo vas na tradicionalno spominsko slovesnost na Starem Hrastniku, ki bo v nedeljo, 20. junija 2021 ob 16. uri. Sveto mašo na tem velikem morišču na Hrastniškem hribu bo daroval domači župnik g. Franc Ornik, somaševal bo g. Anton Trpin, dekan v Šentjerneju. S petjem bodo slovesnost polepšali pevci iz Šentjerneja. Po maši bo zbrane nagovorila ga. Pavlinka Korošec Kocmur, hčerka rešenca s Teharij.

Avtobusni prevoz iz Ljubljane odpelje iz parka Tivoli ob. 13.30, prijave zbiramo pri Novi Slovenski zavezi na naslov info@zaveza.si ali na tel. 01 425 15 37.

Vabljeni!

Marko Kremžar, RIP. 17. april 1928–11. junij 2021

M

Dr. Marko Kremžar je eden tistih redkih Slovencev, ki jim je bilo dano preživeti najtežje trenutke slovenske zgodovine – nato pa razviti izpolnjeno in ustvarjalno življenje misleca, šolnika, pisatelja in politika, življenje ene osrednjih osebnosti slovenske politične emigracije, iz katerega so prejemali in bodo še zajemali številni Slovenci po svetu in doma.

Foto: Arhiv Družine

Bralci Zaveze verjetno vedo, da je imel dr. Kremžar dva brata, ki sta bila oba ubita v času vojne in revolucije: brat Marjan, duhovnik, je bil ubit v Srbiji, ko je duhovno skrbel za izseljene Slovence; brat France je skupaj s pesnikom Balantičem zgorel v domobranski postojanki v Grahovem. Tudi Marko se je, še mladoleten, pridružil domobrancem, izkusil izdajstvo Angležev, strahote taborišča v Škofovih zavodih, sodnijske zapore, zavod za prevzgojo, nato beg čez zasnežene Karavanke in več let taboriščne priprave na usodo emigranta, dokler ni leta 1949 prišel v Argentino, kjer je bilo treba začeti iz nič.
Marko Kremžar in njegovi sopotniki so v emigraciji, daleč od doma, naredili čudovite stvari – toda v resnici ne iz nič, marveč iz spomina na pobite brate in prijatelje; iz zavesti poslanstva in pričevanja o veliki preizkušnji; iz aktivnega nadaljevanja slovenskega krščanskega izročila; iz zagnane in pogumne, osebno živete udeležbe v času, svojem in skupnostnem slovenskem času …

Tako je življenje dr. Kremžarja postalo obsežna, impresivna stavba političnega in družbenega dela za slovensko skupnost v Argentini in za zgodovinsko Slovensko ljudsko stranko v emigraciji; zaslužen je bil za vzpostavitev slovenskih izobraževalnih ustanov v Buenos Airesu, zlasti znamenitega Slovenskega srednješolskega tečaja ravnatelja Marka Bajuka (1960), ki deluje še danes; ustvaril je pomemben opus socialno-politične misli, literarnih in memoarskih del s spomini na revolucijo, begunstvo in zdomstvo. Trajno pomembna je njegova misel, ki jo razvija v knjigi Prevrat in spreobrnjenje (1992) in drugih spisih, da brez osebnega moralnega spreobrnjenja težko spoznamo resnico, tudi zgodovinsko resnico. Naše spoznanje in delovanje sta odvisna od spreobrnitve srca.

Delo dr. Kremžarja je bilo zato sprva pomembno predvsem za slovensko skupnost v Argentini in za slovensko politično emigracijo; tako se je zdelo. Ob njegovi smrti pa z več distance vidimo, da je njegovo delo imelo občeslovenski pomen, da je pomembno za nas vse. Njegova prizadevanja, da je SLS v emigraciji v teku dolgih svinčenih desetletij vzdrževala stike s krščansko-demokratskimi strankami v zahodni Evropi, jih seznanjala s stališči Slovencev in tako pripravljala podporo osamosvojitvi; njegovo posredovanje pri argentinski vladi v času slovenskega osamosvajanja – vse to ima trajno vrednost, ker je vgrajeno v temelje obstoja slovenske države. Na znanstvenem področju je posebej pomembna njegova monografija Izhodišča in smer katoliškega družbenega nauka (1998), ki je izjemno aktualna danes in v prihodnje, saj nudi krščanski družbeni nauk životvorne odgovore na razne probleme sedanjosti. Danes se večkrat omenja le solidarnost, toda prav tako pomembna načela – še posebej za Slovence – so tudi subsidiarnost, vzajemnost, pravičnost.

Dr. Kremžar je bil velik realist, znotraj svojega realizma pa izjemno svetel in optimističen človek. Spomnim se nekega pogovora, ki se je dotikal raznih težav in (po mojem tedanjem mnenju) slabih izgledov slovenske prihodnosti. Prijazno in vedro, a prav tako energično me je zavrnil: »Kje pa, prepričan sem, da je pred Slovenci še veliko več prihodnosti kakor pa imajo za sabo preteklosti!« Na ta stavek dr. Kremžarja se večkrat spomnim, ko me dajejo slabe misli. Stavek z veliko težo, ki mu daje veljavo življenje, izpolnjeno z dobro uporabo časa in delom – pa tudi z resnim duhovnim življenjem.
Marko Kremžar je bil, čeprav o tem skorajda ni govoril, tudi človek intenzivnega duhovnega življenja: velik pomen je pripisoval molitvi za zadoščevanje grehov, zadostilni molitvi za zlo, storjeno v slovenski zgodovini in delujoče v spremenjenih oblikah še danes … Njegovo svetlo prepričanje o slovenski prihodnosti – kdo ve, od kod se je bolj napajalo: iz Kremžarjeve vitalne in delovne osebnosti ali iz njegove trdne vere?

Vsekakor je na tem ozadju zrasel v osebi Marka Kremžarja izjemen lik spoprijema Slovenca s krivično zgodovino – da, lik zmage nad njo, ki jo človeku omogoča duhovno življenje, notranja svoboda, odgovorna raba pameti in svobodne volje. To zgodovino je skušal tudi razumeti, vse življenje je stal v nji in jo premišljeval – še njegov zadnji članek v Zavezi (št. 117) preučuje prav možna ozadja angleške izdaje domobrancev v Vetrinju. Toda premagoval jo je zlasti z notranjo svobodo človeka, ki hoče udejanjiti resnične možnosti svojega bitja, svojega osebnega časa in skupnosti, ob tem pa se zaveda, da stoji na Božji dlani. Tako inspirirana Kremžarjeva misel o slovenskem narodnem drevesu z deblom v Sloveniji, ki s svojimi vejami sega v svet, bo v prihodnje še bolj relevantna, ne le v zdomstvu, marveč v domovini.

Bog vam daj dobro, gospod Marko!

Ljubljana, 13. junij 2021
Matija Ogrin
Nova Slovenska zaveza

Kočevski Rog 2021 – Nagovor predsednika Nove Slovenske zaveze

K

Razbijali so po vratih. »Medtem so se razletele šipe okna … nasilni obiskovalci so poskakali v vežo. Takoj so zvezali očeta in ga silili, naj pove, kje so sinovi. Iskali so jih po vseh prostorih … Janeza in Franceta so zvezali, na Vinka pa so nekako pozabili. Ko so odprli vhodna vrata in jih začeli porivati na dvorišče, se jim je Janez iztrgal in skušal pobegniti mimo kovačije. Zadel ga je strel v trebuh in obležal je na sosedovem dvorišču. Eden izmed zasledovalcev je skočil k njemu in mu z bajonetom prebodel vrat.« (Janko Maček, Zaveza, št. 68)
Tako se je začelo. Tako se je začela revolucija. Tako so komunisti sredi največje narodne nesreče – v vojni in okupaciji – napadli svoj narod. Tako se je začelo tisto nepojmljivo, med Slovenci še ne videno. Le počasi so ljudje zapopadli to neznansko stvar, z vsakim umorom je postajalo bolj jasno, čez 1.000 je bilo ubitih v pol leta 1942 … Imeli so nemogočo izbiro: ali stopijo na stran tistih, ki so ubijali in ropali, ali pa se zoperstavijo in se branijo. Kdo so bili ti ljudje, ki so se branili v letu 1942 in pozneje? Bili so ljudje s svojimi poklici in delom, kakor mi; bili so ljudje s svojimi željami in načrti, kakor mi; bili so ljudje s pomanjkljivostmi in napakami, kakor mi. Zelo različni ljudje. Nekaj pa so imeli skupnega: njihov duhovni svet so oblikovala stoletja slovenske krščanske kulture: njihovo delo in molitev, procesije za blagoslov polja, češčenje nebeških priprošnjikov in Matere božje, kapelice in sveta znamenja, domači običaji v cerkvenem letu od božiča prek velike noči do časa po binkoštih, in predvsem petje, petje … Vse to je bilo neposredno nadaljevanje slovenske krščanske dediščine stoletij – in ta dediščina jim je pomagala vedeti, kaj je res, kaj je prav, kaj je dostojno in pravično. In ko so se v letu 1942 in pozneje odločali, kaj jim je storiti, je v njih delovala ta dediščina.
Ko torej rečemo, da so se vaški stražarji in pozneje domobranci uprli revoluciji, moramo reči natančneje: njihovo delovanje v zgodovini je bil seveda odpor proti revoluciji. Toda v svojem bivanjskem jedru so predvsem hoteli preživeti – toda tako, da bi ostali, kar so bili. Če bi se za preživetje skušali priključiti revoluciji, bi se moralo njihovo notranje jedro spremeniti. Spremenilo bi se nekaj v njihovi biti. Ljudje, ki se jih tu spominjamo, pa so hoteli ravno ostali to, v kar so jih izoblikovali domača hiša in cerkev, molitev in delo, prosvetna društva, petje in veselje. Hoteli so ostati to, kar so v globini bili in kar so vedeli, da hočejo biti. To je bilo, po našem mnenju, temeljno dejanje istovetnosti in v tem dejanju je tudi globoka pritrditev življenju. Najprej svojemu življenju, kar je čisto prva pritrditev; nato življenju bližnjih, ki jih je bilo treba zavarovati.
Takšna pritrditev življenju ima vedno prav. Zgodovina je dramatično pokazala, da so naši pobiti imeli prav. Totalitarna država, ki jo je postavila revolucija, je propadla; vstala je samostojna slovenska država, ki je zrasla iz molitev in žrtve pobitih; zrasla je iz globinske slovenske istovetnosti vseh demokratov, kakršno so hoteli v usodnih časih ohraniti tudi vaški stražarji in domobranci; vstala je tudi iz državniške misli, ki so jo po Lambertu Ehrlichu nadaljevali preživeli slovenski demokrati v emigraciji, zlasti v Argentini – že v taboriščih vse od leta 1945 in jo občudujemo v njihovih revijah, kakor so Slovenska država, Slovenska pot, Smer v slovensko državo, Sij slovenske svobode – in mnoge druge publikacije, ki so izhajale desetletja pred osamosvojitvijo.
Slovenska država je zrasla iz 1000 let dolgega slovenskega verskega in kulturnega izročila od Brižinskih spomenikov do današnjih dni. Vaški stražarji, domobranci in drugi demokrati so to 1000 let dolgo pot vedoč ali nevedoč utrjevali naprej; komunistična revolucija pa jo je uničevala, a uničiti je ni mogla. Pritrditev življenju ima vedno prav – zato, ker nadaljuje božji stvariteljski dej »bodi človek«, četudi ga uresničuje v še tako težkih okoliščinah.


Pripadniki Slovenske narodne vojske in drugi nasprotniki revolucije, ki se jih tukaj spominjamo, so zato prestali nepojmljivo gorje. Zločin je bil tako gorostasen, do neba segajoč, da še danes uhaja človeškemu spoznanju. Spomin na pobite je bil izbrisan, postali so ne-osebe. Topel spomin nanje je živel le v srcih bližnjih – doma in po svetu.
V domovini se je začel spomin na pokojne žrtve javno obujati zlasti potem, ko so preživeli udeleženci demokratičnega odpora v maju 1991 ustanovili Novo Slovensko zavezo (NSZ). Ti naši ustanovitelji so zdaj večidel pokojni. Kar so pomembnega naredili, pa bo ostalo za vselej: obudili so spomin na te, ki so izginili na stotinah morišč po Sloveniji, in niso mirovali, dokler niso našli svojcev pobitih; s svojci so raziskali okoliščine, zbrali podatke o pokojnih in jih zapisali na farne spominske plošče. To delo se je pričelo že takoj v letu 1991; postavili so 256 farnih spominskih plošč, skromnih, a hkrati monumentalnih, široko po Sloveniji – in na njih imena in letnice za več kot 15.000 oseb. S tem so napravili nekaj izjemnega; naredili so to, kar bi morala storiti slovenska država, vendar tega ni hotela: raziskati usode pomorjenih in jih vrniti v občestvo Slovencev. Tu je NSZ resnično delovala v modusu države, delovala je tako, kot delujejo države: da po vojni preštejejo pokojne in jih pokopljejo. Ta dejanja so bila državotvorna, ker so bila v jedru naravnana k restituciji slovenske skupnosti in k restituciji pravice. Ali ni to, vzdrževanje skupnosti in pravice, bistvo države? Prav za to je šlo ljudem, ki so se zoperstavili revoluciji, kakor tudi preživelim, ki so pozneje postavili NSZ.

In kaj je v teh 30 letih samostojnosti napravila za pomorjene žrtve revolucije država Slovenija? Odgovori niso veseli, saj so večino časa državo vodili nasledniki tistih, ki so tukaj pobijali. Kaj država misli o neki stvari, to država pove samo na en način: s svojimi zakoni.
Mrliških listov država za vse te žrtve nikoli ni izdala; mrliški listi kot izkaz, da je oseba obstajala in da je zdaj pokojna, so bili izdani le za tiste posamezne žrtve, za katere so to zahtevali svojci, in še do tega je večkrat prišlo le v sklopu drugega pravnega postopka, npr. dedovanja. Za pobite osebe, žrtve revolucije država Slovenija v 30 letih nikoli ni uradno priznala niti tega, da so nekoč obstajale in da so mrtve! Nikoli ni obsodila pobojev in drugih zločinov komunistične revolucije kot zavrženih dejanj. Nikoli ni ugotovila, da so bile žrtve ubite protipravno in da zato veljajo za nedolžne. Država Slovenija nikoli ni razveljavila krivičnih političnih sodb z enim samim pravnim dejanjem, ampak je bilo vedno naloženo ubogim sivolasim ženicam, vdovam in sorodnikom pobitih, da so sami vlagali pritožbe, se sami mučili s pravno razveljavitvijo krivičnih sodb – ko bi vendar to morala storiti država! Krivično, kako krivično! To je spričevalo države Slovenije po 30 letih – ker so jo kar 23 let vodili politični dediči tistih, ki so tukaj ubijali in ki so svoj politični prostor osvojili samo tako, da so bili njihovi politični nasprotniki goli, sestradani in izmučeni vrženi v brezno. To je bistvo revolucije.
Zato so naši pokojni, ki se jih danes spominjamo, pravno izobčeni iz države Slovenije. Zakon o žrtvah vojnega nasilja pa sploh izrecno pove v 6. členu, da naši pokojni niso žrtve vojnega nasilja – razglašeni so za sodelavce okupatorja. Tako imenovani vojni zakoni so jim celo odvzeli status vojaških oseb in jih postavili v pravno praznino. Postavili so jih zunaj zakona. Vojni zakoni so pravna kodifikacija, s katero je levica v demokratični državi Sloveniji utrdila doseženo stanje državljanske vojne – verjetno zato, da jo lahko nadaljuje.
Stališče Nove Slovenske zaveze, ki združuje svojce in prijatelje pobitih, je še vedno, da v državi Sloveniji manjka krovni zakon tega področja, ki bo ugotovil, da je v Sloveniji bila komunistična revolucija in da so njena dejanja zavržena. Šele od tam dalje imajo drugi zakoni lahko smiselne učinke.
Edini zakon, ki na tem področju deluje, je Zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev. Omogočil je obsežne raziskave in ekshumacije posmrtnih ostankov; vladna komisija za prikrita grobišča je na tem področju naredila zelo veliko. Toda tudi ta zakon je levica znala speljati v slepo ulico. Izkopani so bili že ostanki tisočerih žrtev; toda večine dejansko ni moč dostojno pokopati, ker se vsak župan lahko upre, kakor ljubljanski, da na njegovem pokopališču ne bo grobov domobrancev. Zakaj? Ker manjka krovni zakon, ki bi uredil temeljne kategorije celotnega problema. Ostanki tisočerih žrtev tako leta in leta čakajo v plastičnih vrečah in zabojih v raznih depojih in kostnicah, in jih ni mogoče pokopati. Zato se med našimi člani, t.j. med svojci pobitih, upravičeno sliši glasove, da je treba ekshumacije ustaviti, dokler se ne uredi poglavitni okvir.
Kakor po vsaki vojni bi tudi po državljanski vojni v Sloveniji morali skleniti mirovno pogodbo. Komunistična revolucija ima po svojih neznanskih razsežnostih centralno mesto v novejši slovenski zgodovini. Središče revolucije pa je Rog! Tako simbolno kakor glede obsega zločina. Brez Roga Slovenije ni mogoče razumeti.
Zato menimo, da bi obsodba revolucije dejansko imela vlogo mirovne pogodbe. Kajti, če ne že poprej, bi nam zadnje leto dni v času epidemije moralo odpreti oči, da se državljanska vojna nadaljuje v drugačnih oblikah, morda celo stopnjuje. Skrajna levica že leto dni z dejanji dokazuje, da ji ne samo red, zakonitost in skupno dobro, ampak tudi človeška življenja niso vredna nič; z življenji drugih razpolaga kot z materialom za dosego oblasti. Kakor je bila komunistična stranka od leta 1941 ter pozneje nič drugega kot teroristična organizacija, tako tudi njihove skrajno leve naslednice danes uporabljajo lažni videz, da so politične stranke, v bistvu pa razmišljajo in delujejo kot politične milice.

Če ob 30. obletnici samostojne Slovenije iz Kočevskega Roga kakšno stvar vidimo jasno in razločno, je to spoznanje, da z nepripoznanim in neobžalovanim zločinom komunistične revolucije država Slovenija ne more živeti. Dlje ko poskuša problem odlagati, globlje drsimo.
Drugo, s tem tesno povezano spoznanje pa je: tega, kar je potrebno storiti, v Sloveniji ne more storiti sfera civilne družbe; kar je potrebno storiti, mora storiti demokratična politika. Samo demokratična politika, vključno z demokratično levico, kolikor pri nas obstaja, lahko to stori.


Sredi vseh težav se mora naš pogled vrniti v Kočevski Rog. Vživeti se moramo v njih, ki so tu v strahoti stali na robu brezna in – padli. Ob primerjavi z njimi, ki se jim je življenje tako kruto končalo, začutimo, koliko možnosti mi v resnici imamo za uresničevanje dobrega in pravičnega; v primeri z njimi imamo kljub vsem težavam ogromne možnosti; imamo čas, imamo še en dan, in še en dan, in še en dan, ko lahko toliko storimo. Toliko resničnih možnosti, ki kličejo v izpolnitev, v uresničitev tega, kar je res in prav. Ta navdih, ki se dotika skrivnosti, je bogata in neizčrpna svetla stran groze Kočevskega Roga.
Mi torej, ki moramo s svojimi življenji še toliko uresničiti, izpolniti svoj čas s svojim bitjem, se vračajmo k njim, ki so morali ob robu brezna izpustiti vse … Zadnja stvar, ki so jo izpustili iz svoje roke, so bili rožni venci. Iztrgali so jim jih iz rok, sami jih ne bi izpustili. Zdrava Marija, Angelov pozdrav, je v ljudskih prepesnitvah živela med Slovenci do danes vsaj 800 let. Predniki teh fantov in oni sami niso izpustili iz svojih rok in src te molitve, ki povezuje vso slovensko zgodovino in je spremljala tudi grozoto Roga. Dokler bo ta, njihova molitev živa med nami, najpomembnejšega še nismo izgubili.

dr. Matija Ogrin
Nova Slovenska zaveza, predsednik

Kočevski Rog 2021

K

Dragi prijatelji Nove Slovenske zaveze, spoštovana širša javnost!

Vabimo vas k obletni sveti maši in spominski slovesnosti za pobite domobrance v Kočevskem Rogu, ki bo v soboto, 5. junija 2021 ob 11. uri. Mašo bo daroval upokojeni ljubljanski nadškof dr. Anton Stres na grobišču Pod Krenom. Med slovesnostjo po maši bo zbrane nagovoril predsednik Nove Slovenske zaveze dr. Matija Ogrin. Pel bo moški pevski zbor Prijatelji iz Šentvida pri Stični, sodeloval bo solist Marko Fink.

Slovesnost bo spet potekala javno, kakor v preteklosti, vendar udeležence prosimo, naj upoštevajo varnostne ukrepe, zlasti primerno medosebno razdaljo.

V Kočevski Rog organiziramo tudi avtobusni prevoz, ki bo odpeljal iz parka Tivoli ob Celovški cesti v Ljubljani ob 8.30. Prijave sprejemamo na telefon 01 425 15 37 ter na e-pošto info@zaveza.si.

Lepo vabljeni k romanju in duhovni zbranosti v Rogu ob 30. obletnici Nove Slovenske zaveze in države Slovenije!

Nova Slovenska zaveza

Večer Zaveze 2

V

Dragi prijatelji in člani Nove Slovenske zaveze!

Prav lepo vas vabimo na naš drugi Večer Zaveze, ki bo v četrtek, 6. maja 2021 ob 18h potekal po spletni povezavi. V naših pogovorih, namenjenih pričevanjem o vojni, revoluciji in življenjskih doživetjih, bo tokrat nastopila gospa Albina (Zora) Krašovec, roj. Velikonja, dolgoletna sodelavka NSZ.
V pogovoru se bomo dotaknili njenih spominov na otroštvo, življenje med vojno in revolucijo, na maj 1945 in hude dogodke, ki so za vselej zaznamovali življenje družine Velikonja. Z njeno pripovedjo bomo spoznali tudi življenje od leta 1945 do 1990 in oblikovanje Nove Slovenske zaveze ter s tem povezane spomine na brata Tineta in 30 let zgodovine našega društva.

Dostop najdete na spletni povezavi:

https://private.vid.arnes.si/c81z-vhp1-i8ob

Lepo vabljeni!

Večer Zaveze

V

Prvi Večer Zaveze bo v četrtek, 8. aprila 2021 ob 18h. Gost našega pogovora bo gospod Janko Maček. Poznamo ga kot avtorja več knjig, še zlasti pa kot pisca znamenitih pričevanjskih člankov »Kako se je začelo« v več kot 100 številkah revije Zaveza, s katerimi je v 30 letih raziskovanja, zbiranja podatkov in pisanja odprl panoramo z novimi, bistvenimi vpogledi v začetke revolucije na slovenskem, še zlasti v letu 1942.

Dostop najdete na spletni povezavi:

https://private.vid.arnes.si/c81z-vhp1-i8ob

Večeri Zaveze

V

V aprilu po veliki noči začenjamo s srečanji po spletu, ki jih imenujemo Večeri Zaveze. To ime smo izbrali, ker bodo to pogovorni večeri Nove Slovenske zaveze, pa tudi zato, ker bodo ti pogovori izhajali iz globoke zaveze, ki so jo naši predhodniki gojili do slovenskega demokratičnega odpora proti revoluciji, pri tem še zlasti do pokojnih žrtev revolucije.

Enkrat na mesec bomo priredili večer s pogovorom, kjer bodo nastopili naši starejši člani iz vseh treh Slovenij s pričevanji o vojni, revoluciji in svojih življenjskih doživetjih, pa tudi mlajši raziskovalci, ki to področje preučujejo strokovno in s tem pomembno oblikujejo slovensko zgodovinsko zavest.

Priznanje gospodu Janku Mačku

P

Združenje novinarjev in publicistov (ZNP) je podelilo svoja priznanja, imenovana po novinarju Borutu Mešku: za leto 2020 je bil s tem priznanjem odlikovan dolgoletni sodelavec NSZ in osrednji pisec Zaveze, gospod Janko Maček.

Janko Maček je bil rojen leta 1931 v Šentjoštu nad Horjulom. Kdor le malo ve o komunistični revoluciji, si lahko predstavlja, kako je ta prizadela njegovo družino, njegovo otroštvo in mladost v domačem kraju. Po mnogih zapletih revolucijskega in povojnega časa je Janko Maček dokončal gimnazijsko maturo, ko je bil star 24 let. Kljub težavam je svojo akademsko pot nadaljeval: po letu in pol vojaščine se je vpisal na germanistiko ljubljanske Filozofske fakultete in diplomiral kot germanist in anglist leta 1963, star 32 let.
Ko so preživeli udeleženci protikomunističnega odpora začeli v letu 1990 ustanavljati Novo Slovensko zavezo, je bil Janko Maček med ustanovnimi člani. In ko je v letu 1991 začela izhajati revija Zaveza, je g. Maček vse od prvih številk dalje prispeval temeljne članke o zgodovini revolucije in domačega odpora proti njej. V Zavezi je g. Maček posodil svoj glas in javno besedo brezštevilnim človeškim usodam, ki jih je od blizu poznal in jih desetletja nosil v sebi. Mnogim tedaj še živim, še več mrtvim. Na Notranjskem, Dolenjskem in Gorenjskem je poiskal številne očividce in žrtve revolucijskega terorja, zapisal njihova pričevanja in nam ohranil pota njihovih usod skozi kruti čas slovenske zgodovine. Pri tem je g. Maček ravnal izjemno resnicoljubno: z natančnostjo svoje germanistične formacije je upošteval in tehtal razne vire in pričevanja z več strani, preverjal, kako o istem dogodku pišejo partizanski pisci, kako tisk iz vojnih let, in tako izrisal podobe revolucijskega časa, ki so še danes veljavne in zanesljive.
Tako je nastalo nekaj izjemnega: s krovnim naslovom »Kako se je začelo« so te raziskave Janka Mačka v več kot 100 številkah Zaveze in v treh knjigah zgradile edinstveni prostor slovenskega spomina. Rubrika »Kako se je začelo« je na eni strani otela anonimnosti in pozabe premnoge človeške glasove, obraze, usode naših prednikov, ki so danes že pokojni, le po zaslugi g. Mačka pa njihova beseda živi dalje in čaka v prostorju slovenske javnosti na posluh in srce živečih. Na drugi strani pa je rubrika »Kako se je začelo« omogočila tistim, ki smo Zavezo željno spremljali, da smo ob raziskavah in pričevanjski besedi Janka Mačka spoznavali izvore in nastanek nepremaganega revolucijskega časa, v katerem še vedno živimo, in smo ob tem spoznavanju, ne da bi vedeli, tudi sami zrasli, se zavedli svoje zgodovine, zagledali svojo umeščenost v čas in spoznali obličja čudovitih oseb, ki so v tem času utrpele največjo strahoto.
Pokrajino in vasi, ki jih opisuje, je Janko Maček sam prehodil in prepotoval, in ker je v njem tudi pisateljska iskra, se mnogi njegovi članki začenjajo z lepim opisom pokrajine. Eden od njih se začenja s stavkom: »Lepa in slikovita je pot od Ljubljane proti ribniški dolini.« Tako nam je Janko Maček odprl neki svet, ki se prične z lepoto slovenske pokrajine in se konča z ječanjem gozdov ob mučenih in pobitih. Svojo vlogo pri tem je skromno razumel kot vlogo kronista in pričevalca. Toda nam je ustvaril most k razumevanju najtežjega časa slovenske zgodovine. To je velika zasluga, ki jo želimo priznati Janku Mačku s podelitvijo priznanja Boruta Meška.

  1. december 2020, M.O.

Velik dar spomin je dober

V

Govor Marka Jermana na Teharjah 2020

Sem stopam, da pred vami
zdaj zapel bi zgodbe svoje.
Človek, ki v življenju gloje,
noč in dan ga muka izredna
kot samotna ptica bedna
se tolaži – ko zapoje.

Prosim vse svetnike v nebu,

naj v pomoč mi prihitijo,

naj mi misli v red vrstijo,

ko zapel bom zgodbe te,

naj spomine mi sveže,

razumevanje bistrijo.

Es la memoria un gran don,
calidá muy meritoria;
y aquellos que en esta historia
sospechen que les doy palo,
sepan que olvidar lo malo
también es tener memoria.

Más naides se sienta ofendido
pues a ninguno incomodo.
Y si canto de este modo,
por encontrarlo oportuno,
no es para mal de ninguno
sino para bien de todos.

Dragi prijatelji! Vsi prav lepo pozdravljeni!

Že enaintridesetič se zbiramo na tem žalostnem kraju, danes Spominskem parku Teharje.

Pred 75 leti, v času, ko je svet z grozo odkrival strahote Auschwitza in drugih nacističnih taborišč, je tukajšnje koncentracijsko taborišče začelo s svojim zločinskem poslovanjem.

Opuščene nemške kasarne je nova revolucionarna oblast uporabila za poslednje zbirališče tistih, ki so obtoženi izdajstva in kolaboracije morali umreti. Od tukaj so jih partizani vozili na bližnja in bolj oddaljena morišča in svoje zločine prikrili s tonami in tonami industrijskih odpadkov, betonskimi pregradami, miniranjem brezen in zaroto molka … in s 75 leti laži. Da je bil veliki zločin načrtovan, priča Titov nagovor z balkona Ljubljanske univerze, v katerem je kar sam napovedal masaker, ki so ga potem revolucionarji izvršili.

Med tistimi, za katere na tem svetu ni bilo več prostora, je bila domobranska vojska, ki si je, potem ko je v njeni poslednji bitki porazila partizane v Borovljah, izborila pot čez Dravo. Skupaj s civilisti, ki so bežali pred komunističnim nasiljem čez Ljubelj, so se domobranci zatekli pod varstvo Angležev, ki so že zasedli Koroško. Niso bili vojni ujetniki, to so bili begunci, a za Angleže le valuta, s katero so plačali Titu za umik partizanov s Koroške. Pod pretvezo, da bodo begunce premestili v Italijo, so Angleži prodane domobrance in civiliste nalagali na vlake in tovornjake in jih, transport za transportom predajali partizanom, ti pa so jih prek meje vozili v smrt; ene skozi Karavanke v Škofjo Loko – Šentvid – Kočevski rog; druge prek Pliberka – Dravograda – Velenja – kasneje prek Maribora – sem, na Teharje.

Med izdanimi in prevaranimi je bil tudi moj oče, še ne 25 letni fant. Partizani so njegovo četo od Angležev prevzeli 28. maja zvečer v Pliberku, nato so jih z vlakom prepeljali do Slovenj Gradca, kjer so čakali, brez hrane, tri dni.

Tam je bilo zbranih okoli 3000 oseb, vojakov in civilistov, tudi žene z otroki. Že 30. maja so partizani odbrali oficirje in jih odgnali. Postrelili so okoli 50 častnikov. Sledil je prevoz do Mislinje, od tam pa peš proti Velenju, kajti železniška proga je bila razdrta. Ko so korakali skozi temno sotesko Huda Luknja, je moj oče skočil iz vrste in se po hudourniški strugi povzpel do gozda nad tesno dolino in ušel. A svoboden je bil le nekaj dni. Prijatelj, ki je z njim pobegnil, je bil ujet in je verjetno povedal, da je z njim ušel Frenk Jerman. Tako so ga partizani spet prijeli na domu. Ne bi ga dobili – toda, ko so grozili, da bodo družino postrelili in zažgali hišo, je stopil iz skrivališča in se predal. Zaprli so ga v Domžalah, v šoli, kjer je bila prej domobranska postojanka. Po le nekaj dneh mu je uspel pobeg iz zapora in kmalu je bil spet na Koroškem. Dvakrat se je potem čez hribe vrnil domov. Prvič že septembra ’45, po spričevala in poln nahrbtnik knjig in učbenikov za gimnazijo, ki je pod vodstvom

ravnatelja Marka Bajuka začela delovati v taborišču Peggez. Tam je tudi maturiral. Zadnjič se je vrnil v Slovenijo septembra ’46. S prijateljem sta še trem fantom pomagala zbežati v Avstrijo.

Ker sem prej omenil, da so bili domobranci obtoženi izdajstva in kolaboracije, dovolite kratko razmišljanje o nekih kolaboracijah; o partizansko-angleški sem že govoril.

Kolaboracija je tuja beseda, ki ima popolnoma enakovredno pristno slovensko besedo: sodelovanje, a izgleda, da se v našem prostoru uporablja izključno za protikomunistično stran in to v najbolj slabšalnem pomenu.

Avgusta 1939 sta Nemčija in Sovjetska Zveza v Moskvi podpisali pakt o nenapadanju, znan kot pakt von Ribbentrop-Molotov. V resnici je bil to pakt o napadu in razdelitvi Poljske, kar je tudi takoj sledilo. Teža te pogodbe je bila veliko večja. Nacistična Nemčija si je od Sovjetske Zveze zagotovila: milijon ton žita, skoraj milijon ton petroleja – od tega sto tisoč ton letalskega goriva, jekleno rudo, mangan, bombaž in varen hrbet. V zameno je Sovjetska Zveza dobila motorje za letala, torpede, mine, načrte za bojne in tovorne ladje in prosto roko na Finskem, v Estoniji, Litvi, Latviji in Romuniji.

Hitler se je potem mirno lahko spravil nad zahodno Evropo in si jo kmalu podredil. Komunistične partije po celem svetu so prenehale s protinacistično propagando in zagovarjale mir z Nemčijo za vsako ceno. Sredi nemškega bliskovitega napada na Francijo je Maurice Thorez, vodja francoske komunistične partije, iz Moskve prek radijskih valov pozival francosko vojsko, naj se ne upira nacistom.

Komunisti so tako postali okupatorji in kolaboranti. Okupatorji so ostali do sesutja Sovjetske Zveze, kolaboracija z nacisti pa je trajala skoraj dve leti. In kako je bilo s komunisti v deželah, ki jih je zasedla Sovjetska Zveza? Tisti, ki so imeli Sovjete za okupatorje, so bili od boljševikov kruto zatrti; ostale lahko označimo za izdajalce in sodelavce okupatorja, saj so svoj narod podredili ideološki domovini Sovjetski Zvezi. Znan je primer poljskega pesnika, kasneje Nobelovega nagrajenca, ki je iz sovjetske Poljske prebegnil pod nemško okupacijo, ker je bilo tam bolj varno. Seveda so nacisti komuniste preganjali. Še več, Hitler je z njimi v Nemčiji že prej brutalno obračunal, kar Stalina očitno ni preveč prizadelo.

Tudi slovenski komunisti so slepo sledili »genialnemu vodji naprednega in razsvetljenega delovnega ljudstva«. Ko je Nemčija zasedla Jugoslavijo, je naci-boljševiško pajdaštvo še trajalo in to do napada Nemčije na Sovjetsko Zvezo, 22. junija 1941. A takoj po okupaciji so naši komunisti zaslutili priložnost za revolucijo in prevzem oblasti. Umori uglednih ljudi, celo družin, so se kar vrstili. Ubogi verni in delavni slovenski narod se je znašel na okupatorskem nakovalu, po njem pa je tolklo boljševiško kladivo. Šele, ko je število komunističnih umorov za dvakrat preseglo evangeljskih »ne pravim sedemkrat, ampak sedemdesetkrat sedemkrat« (Matej 18, 21), so nekateri rekli: »Mi se bomo branili«. To je bil začetek vaških straž in pozneje domobranstva.

Da nekdo svoj razkosan in okupiran narod napade in terorizira z namenom, da se napadeni brani in se v skrajni stiski obrne na zasedbeno oblast, nato pa ga zaradi tega obtoži izdajstva, je perverzno. In prav to je storila komunistična partija na čelu Osvobodilne Fronte in kronala svojo revolucijo s končno rešitvijo: povojnimi poboji.

Danes, 30 let po tem, ko se je porušila komunistična utopija, se še trudimo, da bi se vrnili v kulturni prostor, iz katerega so nas pred 75 leti nasilno odpeljali. Videti je, da je pred nami še zelo dolga pot …

Ideološko-medijsko-finančna oligarhija se je brez večjih težav pretihotapila iz totalitarizma v demokratične strukture nove države Slovenije. Celo okitila se je z imenom, ki daje slutiti, da namerava obvladovati naše enaindvajseto stoletje. Iz ruševin, ki so jih za seboj pustili napredni socialni inženirji, se širi moralni relativizem in preti samim temeljem naše civilizacije.

A »kamen, ki so ga (ti) zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen« (Psalm 118). V poletnih dneh 1945. leta, ko se je po Sloveniji stopnjevalo nepredstavljivo nasilje, so se v taboriščih v Avstriji in Italiji slovenski begunci, kar jih je ostalo, hitro prilagajali novi stvarnosti. Izgubili so domovino, imetje, očete, brate, ljubljene. Ohranili so

življenje, vero, narodno zavest, dostojanstvo. Pridobili so svobodo. V treh letih v taboriščih, povezani v skupni žalosti in molitvi, so ustvarili mali čudež, ki bi lahko bil zgled za vsa begunstva. Iz nič je na majhnem prostoru zaživela mala Slovenija, ki se je leta 1948 razpršila po svetu. Nekateri so ostali v Evropi, veliko jih je šlo v Združene države, v Kanado in Avstralijo, kakšnih 7.000 pa v Argentino – med njimi tudi moj oče. In moja mati. Spoznala sta se v Buenos Airesu šele nekaj let po prihodu v Argentino.

Širom po svetu v različnih deželah so si ti verni, delavni in pošteni ljudje kmalu opomogli in nadaljevali s tem, kar so začeli v begunskih taboriščih. Vzniknila je Slovenija v svetu in se bogato razrasla, sebi in novim domovinam v prid. V to široko domovino smo se rodili njihovi potomci, državljani različnih držav, a vedno Slovenci. »Kjer rod je moj, kjer sin je tvoj, tam si, Slovenija« (Marko Kremžar-Jože Osana), poje naša himna.

Tam že raste četrti rod dedičev tistih, ki so bili po vojni doma obsojeni na izbris. Generacija, ki počasi odhaja, nam zapušča svetel zgled vere, zvestobe, delavnosti, doslednega pričevanja za resnico. Slabo je znala obrniti v dobro. Neizmerno težo križa, ki ji je bil usojen, je potrpežljivo nosila in bolečino darovala v zadostitev za hude zločine, ki še vedno obremenjujejo naš narod. Verjamem, da je podobno ravnala tudi tista tiha množica, ki je ostala doma in še žalovati ni smela. Vem, da je njej bilo še težje.

Na nas je, da ne pozabimo na vse te ljudi brez imena, ki so tukaj in na mnogih krajih po Sloveniji z molitvijo na ustnicah premladi odhajali v smrt.

Danes arheologi odkrivajo to, kar so ideologi dolga desetletja skrivali, v zdomstvu pa smo vseskozi vedeli. Zgodovine ne moremo spremeniti. Zgodovino moramo šele spoznati.

Za konec dovolite, da malo argentinske kulture pljuskne čez ocean na ta posvečeni kraj spomina. Iz pesnitve Martin Fierro – nacionalnega epa, ki ga je napisal José Hernández – sem izbral štiri kitice. Uvodni dve sem povedal na začetku, zaključil bom z zadnjima dvema. Pesnitev je sestavljena iz 33 spevov, kitic je 1204. V celoti jo je v slovenščino prevedel in prepesnil Tine Debeljak. Bogato opremljena od slovenskih umetnikov, tiskana v slovenski tiskarni, podprta od slovenskih mecenov, je knjiga izšla v Buenos Airesu pred 50 leti.

Iz hvaležnosti in spoštovanja do moje rodne zemlje in tudi zato, da vsaj malo začutite, v kakšnem jezikovnem okolju se je znašlo toliko Slovencev, bom zaključil najprej v izvirni španščini.

Es la memoria un gran don,
calidá muy meritoria;
y aquellos que en esta historia
sospechen que les doy palo,
sepan que olvidar lo malo
también es tener memoria.

Más naides se sienta ofendido
pues a ninguno incomodo.
Y si canto de este modo,
por encontrarlo oportuno,
no es para mal de ninguno
sino para bien de todos.


In še po slovensko:

Velik dar spomin je dober
med največjimi na sveti,
v zgodbi moji prizadeti,
morate mi oprostiti,
naj se ve, zlo pozabiti
tudi je spomin imeti.

In naj ne bo nihče užaljen,
moj namen je bil res čist,
ni vodila me zavist.
Pel zato sem, ker se zdi,
da nikomur v škodo ni,
temveč le vsem v korist.

Kategorije

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.