Darwinova evolucija
Ko je Charles Darwin sredi devetnajstega stoletja (1859) objavil svoje glavno delo O nastanku vrst po naravnem izboru, je Engels navdušeno pisal Marxu: »Pravzaprav je Darwin, ki ga pravkar prebiram, kar čudovit. Teleologija po eni strani doslej še ni bila uničena, to se je zdaj zgodilo.« Darwinov nauk je torej po Engelsovem mnenju iz narave dokončno odpravil pojem Boga kot stvarnika vesolja, zemlje, človeka … Potisnil ga je v polje neznanstvene domišljije, v »pravljice«. S tem naj bi človek postal osvobojen, da s svetom, družbo, naravo in celo s človeško naravo počne, kar hoče. In Marx je v Darwinovem delu takoj spoznal naravoslovno osnovo za svoj materialistični pogled na človeka, družbo in življenje.
Zahodna krščanska kultura pa temelji na skoraj tri tisoč let stari svetopisemski modrosti o stvarjenju sveta, ki ni toliko odgovor, kako je svet nastal, kot mnogo bolj, ali je to stvarstvo človeku tuje, sovražno ali pa morda prijazno, saj naj bi ga prav za človeka ustvaril Bog. In res se je ob starodavni svetopisemski zgodbi človek čutil ljubljen in varovan. Še najbolj veličastno potrditev svoje identitete pa najdemo v besedah: »Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril«. (1 Mz 1,27)
Nič ni težje za človeka, kot če mu okolje vztrajno preprečuje živeti po svoji naravi ali da mu celo vsiljuje in od njega zahteva njemu tujo, protičloveško naravo, kot so surova tekmovalnost, krivičnost, nemoralnost, ateizem itd.
In prav to se je dogajalo v prejšnjem stoletju – in se na drug način še vedno in še bolj pritlehno dogaja v 21. stoletju. »Končni cilj komunističnega sistema je bila preobrazba človeške narave,« je zapisal Orlando Figes (1959–) in nadaljeval: »Podobno je marksistična filozofija učila, da je človeška narava proizvod zgodovinskega razvoja in jo je zato mogoče preobraziti z revolucijo. Znanstveni materializem Darwina in Huxleyja, ki ga je inteligenca v času Leninove mladosti častila kot versko dogmo, je tudi zagovarjal trditev, da človeka določa svet, v katerem živi. Iz vsega tega so boljševiki sklepali, da lahko njihova revolucija ob pomoči znanosti ustvari novo vrsto človeka.«
Ta človek nikakor ni ustvarjen po božji podobi. V njem ni nič trajnega, nič večnega in o njem Immanuel Kant ne bi mogel reči: »Dva čudeža poznam, zvezdnato nebo nad menoj in moralni zakon v meni«.
In prav s tem moralnim zakonom se je spopadel komunizem, da bi lahko opravičil nasilno spremembo družbenega reda po svoji zamisli.
LGBT in človekova identiteta
Ni čudno, da je današnji človek v veliki meri postal slep in gluh za ta moralni zakon. Postal je nesposoben zaznati svojo notranjo naravo. Z njo ravna, kakor hoče, kar si zamisli ali kar mu sugerirajo načrtovalci javnega mnenja, ki mu dobesedno vsiljuje skrbno načrtovano laž.
Novembra 2006 je skupina predstavnic LGBT oziroma skupina tako imenovanih priznanih strokovnjakinj za človekove pravice brez kakršnegakoli uradnega poslanstva organizirala konferenco v Yogyakarti v Indoneziji, kjer so sestavile seznam z naslovom 29 načel iz Yogyakarte (The 29 Yogyakarta Principles, PY), ki tvorijo podrobna navodila za vpeljevanje in uporabo ideologije spola. Marca 2007 so ta načela predstavile (ne: dale v potrditev!) Združenim narodom v Ženevi, da bi tem načelom že s tem nadele videz avtoritete.
Dr. Jože Trontelj je (2012) ob takem početju takole zapisal: »Tu že precej časa opažamo fenomen, ki je znan kot beg od razuma in znanosti. Pojav zajema velik del zahodnega sveta in je po svojih učinkih destruktiven. Postalo je nekako splošno sprejemljivo misliti, da je o vsaki stvari možnih več resnic in da ima človek nekakšno legitimno pravico, da si izbere tisto, ki mu je v danem položaju najbolj pogodu.«
Vendar vse razprave, vsa razmišljanja o človeku, njegovi naravi ter moralnem zakonu v človeku so možna pod pogojem, da že v načelu priznamo človeku vertikalno, to je duhovno razsežnost. Prav po tej razsežnosti se človek razlikuje od živali. Naj omenimo preprost in oprijemljiv dokaz te razsežnosti, ki ga najdemo celo v zdravniških opisih Obsmrtnih izkušenj onkoloških pacientov (ISIS, julij 2024):
Obsmrtne izkušnje nam govore, da zavest presega zgolj možgansko funkcioniranje in da možgani ne proizvajajo zavesti, ampak jo le procesirajo. Pacient, ki je bil slep od rojstva, je na operacijski mizi doživel srčni zastoj in klinično smrt. Po uspešni reanimaciji je pripovedoval, kako je odšel (odplaval) iz bolnišnice in prvič v življenju videl sneg in železniške tirnice. Po njih je pripeljal vlak in pacient je opisal logotip lokomotive. Ko so kasneje preverili vozni red vlaka, so zgodbo potrdili in tudi logotip lokomotive.
Obsmrtne izkušnje so v posameznih primerih doživljali ljudje vseh časov, tudi v kameni dobi. Zato je razumljivo, da je človek vseh časov imel zavest ali vsaj slutnjo o svoji duhovni razsežnosti, iz česar se je rojevala tudi vera v Boga. Če pa je podoba Boga prisotna v razodeti obliki, potem je prisotna tudi zavest, da smo ustvarjeni kot moški ali kot ženska. In zato je ideologija o prosti izbiri spola ne le nesprejemljiva, ampak tudi z medicinskega stališča smešna, nora. Kot je noro geslo, da sta spola enaka. Že po genomu (genetski karti) sta si moški in ženska bolj različna kot moški in šimpanz ali ženska in opičja samica. Osnovnošolska pamet pove, da spola nista enaka, sta pa seveda enakopravna, enakovredna in se medsebojno dopolnjujeta.
Revolucija in družina
Komunistična revolucija se je od vsega začetka zelo intenzivno ukvarjala tudi z družino, ki je od nekdaj veljala kot človekovo najpomembnejše življenjsko okolje, predvsem v času otroštva. In kot ugotavlja Paul Kengor, smo prvi histerični napad na družino doživeli že v 19. stoletju, ko je socialist Robert Owen leta 1826 napovedal: »Vam in svetu oznanjam, da je bil človek do te ure v vseh delih zemlje suženj trojice največjega pošastnega zla, ki lahko v kombinaciji povzroči duševno ali telesno zlo celotni rasi. Mislim na zasebno lastnino, religijo in zakon (zakonsko zvezo, družino).«
In to je prevzel tudi Karl Marx v Komunističnem manifestu leta 1848: »Odprava privatne lastnine,« kar pa ni možno brez nasilja in pobijanja ljudi, zato »bo do takrat nujno potreben despotizem«. In mnogi so že v 19. stoletju poskušali odpraviti, preoblikovati, »redefinirati« tradicionalno razumevanje zakonske zveze kot skupnosti enega moža in ene žene.
Leto dni po Marxovi smrti je izšla Marx-Engelsova knjiga o družini. V njej Engels pravi: »S prenosom sredstev proizvodnje v skupno lastništvo družina preneha obstajati kot gospodarska enota družbe.« Engels je namreč hotel privatno gospodinjstvo preoblikovati v družbeno tvorbo, to je »podržaviti«. Vzgoja in izobraževanje naj bi postala družbena skrb in vsi otroci naj postanejo enaki. Alexandra Kollontai, ena vodilnih žensk boljševiške revolucije, je učila: »Mati, ki dela, ne sme razlikovati med svojimi in mojimi otroki. Delovna mati mora razumeti, da so otroci naši, otroci ruskih komunističnih delavcev. Država bo prevzela vse obveznosti zanje.« To pomeni podržavljenje otrok!
Danes ni to nič novega. Novo je to, da vse to dobiva splošno podporo! Gulage smo obsodili, vse drugo – splav, ločitev, razvrednotenje družine, prepuščanje vzgoje otrok državi, pa vse bolj sprejemamo. Razvrednotenje družine kot osnovne celice naroda pa se je na političnem področju Zahoda z vzponom kulturnega marksizma še intenzivneje razmahnilo.
Uveljavljanje ideologije spola, ki hoče legalizirati vse mogoče deviantne spolno-erotične odnose, celo pedofilijo, pa je tudi slaba napoved za bodočnost človeške družbe. Francisco José Contreras ugotavlja, da je postsocialistična levica zaradi svoje izpraznjenosti in neaktualnosti prav to ideologijo vzela za svojo. S tem je dobil feminizem še bolj izmaličeno in nenaravno podobo, borbena levica pa je zapustila področje socialne pravičnosti in se preusmerila v bioetiko, spolno etiko in protikrščanstvo. Najprej torej v agendo za splav, evtanazijo, genski inženiring itd. Sledil je napad na tradicionalni model družine z uzakonitvijo istospolne zveze, posvojitev v istospolno skupnost, izposojo maternice itd. V ozadju vsega pa še vedno kraljuje njihova protikrščanska agenda z izrazito kristjanofobijo, ukinitev katoliških vrtcev, diskreditacijo zahodne krščanske kulture itd.
Paul Kengor je na vprašanje, zakaj komunisti tako podpirajo istospolne poroke, odgovoril: »Cilj komunizma je ukiniti tradicionalno družino. V istospolnih porokah so končno našli orodje, ki so ga iskali že sto let. Orodje za preoblikovanje družine in zakonske zveze.«
Laž in kulturni spopad
Herbert Marcuse je bil najbolj vpliven kulturni marksist Frankfurtske šole, nekakšen intelektualni guru za novo levico Amerike. Govoril je o polimorfni perverzni spolnosti, ki vključuje oralni, analni in genitalni erotizem ter se izogiba heteroseksualnim odnosom. Marcuse je verjel, da je mogoče spolno osvoboditev doseči skozi raziskovanje inovacij spolnih želja, spolnih dejavnosti in spolnih vlog. Vse te nereproduktivne oblike seksualnih odnosov je Freud sicer uvrščal med perverzne seksualne želje. A Marcuse je homoseksualce imel za radikalne zastavonoše seksa z edinim smislom: samozadovoljevanje.
Politična konkurenca in celo politični spopad različnih svetovnih nazorov je bil vedno prisoten, a danes se je s političnega področja preselil na področje človeka in človeške narave. Gre za spopad med pojmovanjem dejstev o človeku, ki jih odkriva znanost (biologija in biomedicina), in pojmovanjem, ki ga vsiljujejo ideologi spola, feministične sekte in novodobna levica s kulturnim marksizmom. Ta ideološki spopad pa je za zahodno civilizacijo mnogo bolj nevaren, saj poteka na polju vzgoje, izobraževanja in medijskega inženiringa, na polju nazorskih temeljev resnice, na polju oblikovanja nove generacije.
»Vse evropske vrednote – svoboda, dostojanstvo, enakopravnost med spoloma, ločitev Cerkve od države itn. – so konec koncev vzklile v krščanstvu. Razsvetljenstvo jih je sekulariziralo, misleč, da lahko preživijo brez krščanskih korenin. A čas je pokazal, da to ni izvedljivo,« pravi Contreras.
Junija 2024 je nemški parlament sprejel kontroverzni zakona o samoodločbi (SBGG – Gesetz über die Selbstbestimmung in Bezug auf den Geschlechtseintrag). Namen tega zakona je olajšati registracijo spremembe spola iz moškega v ženskega ali obratno. In posledice: moški že prevzemajo kolajne v ženskih športih, posiljevalci pa so nameščeni v ženske zapore.
Vse kaže, da v tem kulturnem spopadu vse bolj zmaguje primitivna laž o človekovi naravni identiteti, ki naj bi jo človek lahko spreminjal po svoji zamisli. Če ni Boga, je lahko človek sam sebi bog.
Ideologija spola je preplavila že vrsto zahodnih držav. Diktatura LGBT je prodrla v državno politiko in zasedla kulturni prestol šolstva. Gre za spopad za dušo otrok in mladine. Zato skušajo uveljaviti načelo, da se staršev ne obvešča, kaj počno z njihovimi otroki.
V zadnjih dvestotih letih se je človek izkazal kot slab varuh okolja. Z industrijsko revolucijo se je začelo tudi lahkomiselno izčrpavanje, onesnaževanje in zastrupljanje naravnega okolja. Z ideološko revolucijo in sovražnim odnosom do specifično človeške narave, to je njegove duhovne narave, pa se je razbohotilo načrtno poniževanje in uničevanje vsega, na čemer temelji humanost človeške narave.
Ko so zahodni komunisti spoznali, da z agresijo boljševistične revolucije ni mogoče premagati zahodne kulture, so se odločili za marš skozi institucije v kulturi, predvsem na področju spolnosti in splava, ter skozi šolstvo in medije. Združili so marksizem in freudizem ter skušajo razčlovečiti spolnost, zaničevati monogamijo ter poveličevati homoseksualnost in pedofilijo.
Klimatske spremembe
Združeni narodi so že leta 1988 oblikovali svoj podnebni panel o klimatskih spremembah, IPCC, s katerim naj bi dokazali tezo o ogroženosti podnebja. Razpisni pogoj za financiranje posamezne študije pa je bil, da bo študija dokazovala, kako škodljive podnebne spremembe povzroča prav človekova dejavnost. Podnebni raziskovalci so med vrsticami razpisa videli navodila, da bodo le tiste raziskave bogato financirane, ki dokazujejo človeško krivdo za klimatske spremembe. Judith Curry takole povzema to sporočilo: »Dajte prednost alarmantnim študijam! Drugih niti ne pošiljajte v pregled. Če se želite povzpeti po karierni lestvici, na primer končati prestižno univerzo in dobiti visoko plačo, velik laboratorij ter dobiti visoko štipendijo in postati vodja inštituta, potem je pot, ki ji morate slediti, jasna.«
To je bila pot podnebnega alarmizma in napihovanja zgodbe o segrevanju planeta. Toplogredni plini, ki naj bi jih povzročala človeška dejavnost, so tako postali izvor vsega zla in glavni razlog za potrebo po obvladovanju družbe ter njenega mišljenja, delovanja in življenja. Vse znanstvene raziskave, ki so jih financirali ZN, so torej dokazovale grozljivo dogajanje podnebnih sprememb. Spet se je torej izkazala modrost, ki ji lahko rečemo: »Avtentična znanost je steber resnice, prodana znanost pa dekla laži!«
Resničnost pa vse bolj razkrinkava podnebno laž. Septembra 2021 so arheologi na norveškem ledeniku Digervarden v gorovju Reinheimen našli leseno smučko in usnjene vezi, stare kakšnih 1300 let. V ledenikih province Innlandet so našli več kot 3000 kosov čevljev, obleke, orodja, podkev, puščice in drugih predmetov, starih tudi 6000 let. Ohranili so se, ker jih je konzerviral ledenik. Posebno zanimiv je ledenik Lendbreen na sedlu, ki je bilo nekoč očitno prehodno. Tu so našli več kot tisoč predmetov, ki se uporabljajo v vsakodnevnem življenju. Tako tudi na švicarskem prelazu Schnidejoch na višini 2750 metrov. Tudi arheološko odkritje zaledenele mumije Ötzi leta 1991 na prehodu med Avstrijo in Italijo, stare 5000 let, dokazuje, da so bila v preteklosti tudi mnogo milejša (toplejša) obdobja, kot so danes. Vrtina ledenika na 3500 metrov visoki Weisseespitze dokazuje, da se je ledeni vrh ustvaril pred 5900 leti in da je bila pred tem bistveno toplejša klima. Ledeniki, ki se topijo, danes odkrivajo tudi debla dreves, ki so nekoč (pred 11.000 leti) rasla daleč nad sedanjo gozdno mejo.
Vse kaže, da se zadnja ledena doba postopoma umika in je strašenje pred segrevanjem planeta umetno razpihovano s strani globalističnega kapitala.
Krščanstvo kot ovira
V Sloveniji je bil začetek komunistične revolucije apokaliptično krvav. Desetina najbolj vitalnega dela naroda (moških od 18 do 35 let) je bila pomorjena ali izgnana. Za ideološko razlago in opravičilo so izbrali mantro o izdajalcih in kolaborantih.
A postopoma so prišli novi časi, novi revolucionarni postopki, ki so zahtevali nove razlage in nova opravičila. Zajela so nas zahodna gibanja o prebujenstvu, feminizmu, lahkotnem opravičevanju splava, prosti izbiri spola, klimatskih spremembah …, ki dosledno vsa temeljijo na laži.
Očitno je laž nesmrtna duša ne le komunizma, ampak tudi vseh njegovih izpeljank. Gre za poskus temeljite razgradnje človeka in njegove narave, ki pa je možna le ob radikalni odstranitvi krščanskih načel. To pa ne bo lahko in vse kaže, da dokler bo trajal pritisk, bo trajal tudi odpor. Predvsem odpor proti razvrednotenju človeške narave in razčlovečenju spolnosti. Če se že kristjani ne zavedamo obrambne moči krščanstva, se je zavedajo tisti revolucionarji, ki sanjajo o ustvarjanju nove družbe in novega človeka.
Vedo, da je krščanstvo njihov največji sovražnik. In mi vemo, da oni vedo, od kod črpamo svojo moč za upor. Ne vedo pa, da nam je zmaga zagotovljena in da vsem, ki sledimo resnici, velja obljuba: »Resnica vas bo osvobodila!« (Jn 8,32)