Ob gori trpljenja, na katerega v Zavezi obujamo spomin, da bi se ne izneverili etičnemu imperativu resnice, včasih pozabimo na kakšen vidik zla, ki je manj izstopajoč, manj opozarja sam nase, morda je prišel nad naše predhodnike malo pozneje kakor tisto glavno in najhujše – in se zgodi, da na ta vidik ali to stvar manj mislimo.
Takšna nekoliko spregledana »podrobnost«, ki nam večkrat uhaja iz zavesti, vendar se je treba k njej vračati, je dejstvo, da je komunistični režim nadaljeval uničevalno, naravnost ubijalsko delo revolucije še v mirnem času, celo v letu 1946. Pretrese nas, ko v zbirki podatkov »Žrtve II. svetovne vojne« Inštituta za novejšo zgodovino (www.sistory.si/ww2) najdemo za leto 1946 nič manj kot 702 žrtvi! Številka nas presune. Izmed teh je 18 žrtev umrlo še zaradi nemškega okupatorja: zaradi posledic koncentracijskih taborišč, izčrpanosti od prisilnega dela ali posledic prisilne mobilizacije. Toda kar 428 ljudi je v letu 1946 neposredno umorila OZNA. Če jim prištejemo še 186 žrtev »neznanega povzročitelja«, žrtve KNOJ in žrtve tedanje Jugoslovanske armade ter nekatere druge kategorije, se število žrtev komunizma med Slovenci v letu 1946, pred 80 leti, povzpne precej nad 500 – verjetno celo nad 600.
Ta strašna vrsta imen, moških in žensk, starejših, a večidel mladih, z vseh koncev Slovenije – to strašno sosledje pretrganih slovenskih življenj v domnevno »mirnem« letu 1946 nas mora spomniti, da je število ubitih v letu 1946 skoraj primerljivo s številom tistih, ki so jih revolucionarji pomorili v letu 1942 v času pred začetkom vaških straž, ko so morilsko kolesje revolucije spravili v tek. Pogosto se spominjamo tega začetka grozot; toda potem, ko naj bi bil že čas »miru« in »svobode«, ima leto 1946 skoraj enako mračno smrtno bilanco. Tega se nisem zavedal, dokler nisem šel pregledoval zbirke »Žrtve II. svetovne vojne«. To dejstvo nas sprva osupne; potem pa zagledamo, kakor bi se zabliskalo v temi: da so se komunistična ideja, ljudje, ki so jo nosili, in družbeni sistem, ki so ga postavili, dejansko od začetka do konca bojevali proti svojemu narodu. Komunisti so vodili aktivno vojno proti slovenskemu narodu. Ta vojna se je nadaljevala z ideološkimi in represivnimi sredstvi pozneje in traja vse do danes: v srečnih letih demokratizacije in osamosvojitve Slovenije je za nekaj časa pojenjala; toda odnos politične levice do izvorno demokratičnih političnih sil danes ni normalen politični boj, ampak je to čedalje bolj patološko zanikovanje človeškosti nasprotnika, nekakšno vojno razpoloženje v navidezno mirnem času …
Film Naša kri iz trilogije Exodus 1945 studia Sipoš, ki si ga je takoj po začetku predvajanja ogledalo na tisoče gledalcev, prinaša v to stanje neko novo realnost, ki je ni pričakoval nihče. Film predstavi pretresljivo zgodbo o zadnjih dneh domobranskih ranjencev na sanitetnem vlaku D, ki je dne 7. maja 1945 odhajal iz Ljubljane proti Koroški in kjer sta delovala zdravnika dr. Valentin Meršol in dr. Janez Janež. Prikazano dogajanje je seveda nadvse kompleksno, v njem je cela vrsta pomembnih razsežnosti: duhovna, narodno-zgodovinska, vojaško-politična, mednarodno-pravna … Toda ustvarjalci filma so vse te razsežnosti pustili nekoliko v ozadju. V ospredje so izpostavili dramo ljudi, ki se rešujejo iz življenjske nevarnosti, v prvem planu je agonija ranjenih, pa tudi agonija teh, ki jim skušajo pomagati in ob tem preživeti. In nekaterim se to posreči. Mrakovi dekleti in duhovnik Janez Jenko pa ostanejo pri tistih, najbolj ubogih – pri nepokretnih ranjencih, ki jih bo doletelo najhujše v Brezarjevem breznu pri Podutiku v Ljubljani. Dramatičen prikaz njihovih stisk, strahov in bolečin, pa tudi prisebni lik dr. Meršola, delujejo na gledalca očiščujoče, katarzično. Film Naša kri govori torej predvsem, da so to bili naši slovenski ljudje, plemeniti in požrtvovalni, in predvsem, da so bili v velikanski agoniji – prav kot ljudje – in se je ob tem razkrila njihova človeška vrednost in veličina.
Takšna očiščujoča afirmacija človečnosti naših preganjanih ljudi je tisto najmočnejše nasprotje nadaljevanju državljanske vojne, ki se je začelo pred vojno s klevetanjem o naših ljudeh kot fašistih, se nadaljevalo med vojno s pobijanjem vse do leta 1946 in se dogaja še naprej na prizoriščih sedanje politike in medijev. Izčiščen filmski prikaz človeške drame, kdo in kaj so bili ti ljudje, je najbolj nasprotno sredstvo črnjenju in zavračanju, obsojanju in zanikovalstvu … Sporočilo tega filma dejansko deluje kot duhovna sila, ki postavlja osebe in dogodke na svoje pravo mesto; je duhovna moč filmske pripovedi, ki ničemur ne nasprotuje, ki ničesar ne sprevrača in uničuje, ampak zgolj razkriva resnico oseb, dogodkov, človeških položajev … V tem je preprosta in notranje enovita moč filma Naša kri. Zato je ta film brez dvoma tudi resen prispevek k rektifikaciji, uravnavi poškodovane in izkrivljene slovenske pameti.