Sredi letošnjega februarja je ameriški predsednik Donald Trump podpisal izvršni ukaz, s katerim je ukazal vrnitev plastičnih slamic ter s tem razveljavil ukaz prejšnjega predsednika, da Amerika postopno preide v družbo papirnatih slamic. Trumpov ukaz je, pričakovano, sprožil mešane odzive. Nekateri so v tej odločitvi videli korak nazaj v skrbi za okolje in zmanjševanje podnebnih sprememb, spet drugim nepotrebno izzivanje novega predsednika, še posebej, ker se jim zdi odločanje o plastičnih ali papirnatih slamicah tako nepomembno, da se o tem predsednik Amerike kot svetovne velesile ne bi smel ukvarjati. No, večina uporabnikov slamic pa si je verjetno oddahnila, saj so imeli dovolj razpadajočega papirnatega okusa v ustih. Čeprav se me ukaz ameriškega predsednica prav nič ne tiče, si vseeno lahko želim, da bi podobno odločitev sprejela evropska unija. Pa ne samo zaradi razpadajočega papirnatega okusa v ustih, ki skoraj gotovo ni nič manj zoprn v Evropi kot v ZDA, temveč tudi zaradi sprenevedanja in hinavščine, če hočete, ki jo odločitev za papirnate slamice prinaša. Vsak dan namreč opazujemo, medtem ko srkamo kokakolo prek papirnate slamice, kako se uporaba plastike embalaže v trgovinah množi.
Ob tem uvodu se je verjetno kdo med vami vprašal, kaj imajo papirnate slamice s temami, ki o katerih razmišlja Zaveza. Pogovarjanje o papirnatih slamicah se namreč zdi nadvse trivialno ob vseh izzivih in problemih, s katerimi se srečujejo svet, Evropa in tudi Slovenija. Seveda je. Tako kot se je trivialno ukvarjati z zamaški, pritrjenimi na plastenke. In vendar se je Evropski uniji in njenemu uradniškemu monstrumu zdelo pomembno, da se s tem ukvarja. Da namesto usmerjanja v razvoj sistemov umetne inteligence, tehnoloških prebojev, skrbi za ohranjanje mesta pomembne velesile, soustvarjalke svetovne politike na političnem, gospodarskem, kulturnem, inovativnem in etičnem področju, raje razmišlja o tem, kako bi še bolj razvrednotila nekdanjo ustvarjalno moč in vodilno vlogo na vseh prej naštetih področjih, ki jo je Evropa dolga stoletja imela. Taka drža Evropo vedno bolj peha na rob vplivnosti in soodločanja o svetu, o vrednotah, ki naj bi imele v njem prvo mesto. Po vseh teh desetletjih levičarske ideologije je samo še bled odsev tistega, kar je nekoč bila. Njeni sedanji voditelji niso vredni, da bi ‘odvezali jermen na sandalih’ nekdanjih velikih imen evropskega prostora, kot so bili Konrad Adenauer, Robert Schuman in Alcide De Gasperi, če se ustavimo samo pri glavnih tvorcih povojne Evrope. Ta nemoč se kaže v odnosu do Ukrajine, do Rusije, pa tudi do Kitajske in konec koncev Amerike. Evropski glas ne šteje več niti v reševanju vojn in kriz, ki smo jim priča na bližnjem vzhodu, pa tudi na afriški celini.
Podobno je tudi v Sloveniji. Namesto da bi se ukvarjali z bistvenimi vprašanji za državo, kot so vprašanje demografije, gospodarske konkurenčnosti in demokratičnih standardov, z vprašanji, povezana s krepitvijo narodne identitete in posledično obstojem našega naroda, kar je danes, ob množičnem priseljevanju (ste vedeli, da je bilo med tistimi, ki so se lani zaposlili prvič, prvič več tujih kot slovenskih državljanov?), nadvse pereč problem, lahko spremljamo instagram objave predsednika vlade, ki si na tak ali drugačen način izpolnjuje otroške želje in bilda svojo samopodobo. Seveda vse na račun davkoplačevalcev. Namesto, da bi napeli vse moči, da bi vendarle sprejeli prepotrebne reforme na področju zdravja in izobraževanja, se vlada zapira v slonokoščen stolp, s katerega zliva gnojnico na vse, ki ji niso po volji (še posebej cilja na vse, ki želijo izstopiti iz okostenelih in nadvse zapravljivih ter koruptivnih državnih sistemov oz. opozarjajo in pozivajo, da je skrajni čas, da se te sisteme očisti pijavk in koruptivne nesnage), obenem pa deli takšne in drugačne privilegije tistim, ki jih potrebuje za to, da ostaja na oblasti. Namesto da bi aktivno vstopali na mednarodni politični parket in po svojih močeh, znanju in preteklih izkušnjah vplivali na to, kar se dogaja okoli nas, postajamo siva lisa na evropskem zemljevidu. Da se da, kljub naši geografski majhnosti, biti v prvih vrstah, je ob začetku napada Rusije na Ukrajino dokazal takratni predsednik slovenske vlade, ko je, ko se je zdelo, da je vsa Evropa pustila Ukrajino na cedilu ali vsaj obnemela ob ruski agresiji, skupaj s češkim in poljskim premierjema odšel v Kijev in podprl ukrajinski narod v boju proti okupatorju. Njihov obisk je pomenil veliko spodbudo zahodnemu svetu v podpori Ukrajine, pa tudi velika moralna podpora ukrajinskim ljudem. Ampak namesto tega se gre Slovenija menda nekakšno feministično zunanjo politiko (karkoli naj bi že to pomenilo), ki se kaže predvsem v tem, da se tuji državniki izogibajo naše države, naši vladajoči politiki pa, če že, obiskujejo nekakšne obskurne in za naš prostor popolnoma nepomembne države, ki pa dišijo po neuvrščenih.
Nostalgija, s katero se sedanja politična garnitura ozira na pretekli, izrazito izključujoč in diskriminatoren sistem, je vidna na vsakem njihovem koraku, v skoraj vsakem njihovem dejanju. Tako navezujoč in popolnoma nekritičen odnos do Jugoslavije se kot virus zažira tudi v mlajšo in mlado generacijo. Letošnje nagrajenka Prešernovega sklada, ki je bila ob razpadu Jugoslavije in razglasitvi samostojne Slovenije stara zgolj devet let, je v osrednjem intervjuju pred prejemom nagrade med izjavila: »Jugoslavija zame predstavlja prostor in čas, ko prizadevanja za bolj pravičen in enakopraven svet niso bile zgolj želje ali utopične sanjarije. Je prostor, v katerem so naši starši živeli neprimerljivo bolj kakovostno in varno, kot mi živimo danes.« Me zanima, koliko starejših bralcev Zaveze, ki ste vendarle živeli v prejšnji državi nekaj desetletji več kot tale gospodična, ste občutilo to prizadevanje za bolj pravičen in enakopraven svet … Bi rekla, da vas niti na prste ene roke ni mogoče prešteti.
Dejstvo je, da nas je čas med drugo svetovno vojno in še posebej po njej močno zaznamoval in prizadel. Namesto, da bi torej skupaj razmišljali o tem, kako se v polnosti, kot narod in kot posamezniki, soočiti s travmo, ki so nam jo kot narodu povzročili druga svetovna vojna, komunistična revolucija in skoraj 40 let nedemokratičnega zatiranja (kar še danes, bolj kot si to upamo priznati, ruši in načenja naše odnose ter se kot rak rana zažira v narodno telo), vladajoči iščejo izgovore, zakaj ni možen niti dostojen pokop žrtev revolucionarnega nasilja, kaj šele korak k pomiritvi z narodno zgodovino in zločinom, ki je bil narejen pod rdečim svodom. V tej luči je mogoče razumeti njihovo ignoriranje komisije za prikrita grobišča, vračanje kipa rdečega diktatorja v protokolarne prostore slovenske države, ukinitev dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja. In njihovo lahkotnost etiketiranj drugače mislečih z najbolj nizkotnimi izrazi zgodovine. Toda čeprav lahko razumemo, nas to ne odvezuje od stalnega pozivanja k resnici in pravici!
Svet se pred našimi očmi spreminja. Pospešeno. Še pred nekaj desetletji, kaj desetletji, leti, si nismo mogli predstavljati, da se bodo praktično dnevno evropska mesta in mesteca, celo večje vasi srečevala s terorističnimi dejanji. Evropa je nemočna ob množičnih migracijah, ki se ji dogajajo. Ta nemoč se kaže še posebej v odnosu do ilegalnih migracij, ki jih, še posebej leve politične stranke in nevladne organizacije še vedno podpirajo. Ob tem se sklicujejo na to, da ima vsak človek pravico do dostojnega življenja in pravice kje bo živel, zelo radi pa opletajo tudi z obtoževanjem kristjanov češ, kje je zdaj ta vaša krščanska ljubezen do bližnjega, o kateri tako radi govorite. Zanimivo, da jih krščanska ljubezen zanima samo in izključno takrat, ko jim paše, sicer pa nadvse radi izrinjajo krščanstvo iz javnega življenja. Seveda smo katoličani ob takih očitkih večkrat zbegani in postavljeni v defenzivno držo, saj nam je jasno, da smo prvi poklicani k uresničevanju sporočila bratske ljubezni in medsebojnega sprejemanja. Toda tudi Bog je položil v stvarstvo red in zakonitosti, da bi bilo življenje živih bitji lažje; da bi lahko skupnost živela v sožitju. Če ni reda, nastane kaos. In kaos vedno prinese uničevanje, anarhijo in, če gledamo s perspektive človeka, teptanje njegovih temeljnih pravic in njegovega dostojanstva. In vsak ima pravico tudi zaščiti življenje in vrednote, ki smo mu svete. Pri tem pa tudi zelo pomaga, če se zavedamo, da je večini levičarjev pravzaprav malo mar za bratsko ljubezen in da jim gre predvsem za rušenje krščanske Evrope. Sama se še kako dobro spomnim posnetka odziva glasne zagovornice migracij, tudi ilegalnih, ko so ji pred hišo pripeljali avto, poln migrantov, in jo prosili, da jih sprejme, ker nimajo kam iti. Vsa zgrožena in šokirana jim je zaprla vrata pred nosom. Ja, pogosto so med besedami in dejanji svetlobna leta.
Svet se pred našimi očmi spreminja, prav tako Evropa. Tu je že prej omenjen padec natalitete, podnebne spremembe, ki bodo v vedno večji meri vplivale tudi na spremenjen način našega življenja. Tu je drastičen kolaps temeljnih vrednot, ki so se napajale iz judovsko krščanske tradicije in so prinesle nesluten duhovni razvoj evropske (zahodne) civilizacije. Izrodili smo se že do te mere, da sodišča prepovedujejo že tiho molitev, na kar je opozoril tudi podpredsednik Združenih držav Amerike JD Vance, ki je imel na varnostni konferenci v Münchnu sredi februarja nadvse odmeven nagovor. V njem je močno podčrtal pravico do svobode govora, pravice do izražanja različnih mnenj. Da je to temelj demokratičnega sveta, h kateremu se prišteva tudi Amerika in ki hoče kot taka tudi ostati in se razvijati. V svojem govoru je tudi dejal: »Oktobra lani, pred samo nekaj meseci, je škotska vlada začela razdeljevati pisma državljanom, katerih hiše so znotraj tako imenovanih območij varnega dostopa, in jih opozarjala, da lahko celo zasebna molitev v njihovih lastnih domovih pomeni kršitev zakona. Seveda je vlada pozvala državljane, naj prijavijo vsakega sodržavljana, za katerega sumijo, da je kriv tega miselnega zločina.« Strašljivo, kajne. Toda k podobnemu molku hočejo drugače misleče prisiliti tudi številne progresivne (in v resnici agresivne) organizacije, ki delujejo v praktično vseh evropskih državah in ki so v obilju financirane prek različnih mednarodnih in državnih sistemov. Samo pomislimo na naš 8. marec in njemu podobne dušebrižne organizacije, ki bi tudi prepovedale vsako razpravo o tem, ali je nerojen otrok že človek ali samo skupek nekakšnih celic. Njihova verbalna agresija pri tem je neverjetna. Toda ta njihova drža samo dokazuje, da se bojijo soočenja. Da se bojijo, da njihovi argumenti (moči) ne bi zdržali tega. In kar je še huje, da so v svojem bistvu zelo totalitarno, izključujoče naravnani. Ne le pri vprašanju nerojenega otroka, temveč pri vseh bistvenih družbenih temah, o katerih razmišljamo skozi različne svetovnonazorske prizme. Ampak če se ta prizma ne sveti in ne lesketa v levičarskih odtenkih, je zanje taka prizma leglo sovraštva in izključevanj. Toda ameriški podpredsednik je bil zelo nazoren: »Menim, da ignoriranje, podcenjevanje ljudi, njihovih skrbi ali, kar je še huje, omejevanje medijev, volitev ali izključevanje ljudi iz političnega procesa, ne ščiti ničesar. Pravzaprav je to najbolj zanesljiv način za uničenje demokracije.«
Ko gledamo vse to dogajanje okoli nas, ne preseneča, da se vedno več ljudi z vedno večjim pričakovanje ozira k strankam in mnenjskim voditeljem, ki zagovarjajo vrednote, na katerih je nastala evropska identiteta, ki opozarjajo na nevarnosti nekontroliranih migracij. Želijo si, da bi bili tudi oni, kot večina slišani in upoštevani, ne pa da živijo v svetu absolutnega privilegiranja manjšin. Samo pomislimo na Italijo, kjer je Melonijeva, sedaj predsednica vlade, v predvolilnem času ves čas zelo odločno poudarjala pomen družine, domovine in krščanstva, kar ji je na koncu tudi prineslo zmago. V strahu, da bi se moč strank s tradicionalnimi programi krepila in okrepila, s tem pa bi bila ogrožena tudi njena oblast, je ves levičarski prostor (tako pri nas kot v Evropi) kot bi mu nekdo dirigiral, začel pihati v isti rog in vpiti: »skrajna desnica, skrajna desnica!«. Ne le to. Ob teh glasnih parolah o radikalizaciji desnice dejansko sami vedno bolj zaostrujejo svojo radikalno »woke« ideologijo, ki ji v zgodovini človeštva še nismo bili priča. Vsaj ne v takem obsegu in na tako obširni institucionalni ravni. Najhuje je, da svojo skrajno skušajo na vse način zakoličiti kot zlato sredino. Vsem, ki na to opozarjajo, pa bi najraje, pod pretvezo sovražnega govora, odvzeli pravico do glasu.
Naj podčrtam – zagovarjanje vrednot, na katerih je nastala evropska duhovna identiteta, ni nobena skrajnost. Je pa res, da če si bodo evropski voditelji še dolgo zatiskali ušesa in oči pred stisko, ki jo doživljajo čisto navadni državljani, ki si želijo le dostojnega življenja, varnosti na svojih domovih in priznanja evropskih vrednot kot legitimno obliko vrednostnega sveta, bo ta notranja stiska, njihova nemoč, ker jih njihovi voditelji ne slišijo, eskalirala do te mere, da bodo res dobili tisti s skrajnimi pogledi večjo in preveliko moč. Ko je človek nemočen, ko je ogroženo njegovo življenje, življenje njegovih najbližjih, svet, v katerem živi, pač naredi vse, kar je potrebno, da zaščiti svoje najbližje, svoj rod in dom. To bi morali imeti pred očmi, ko se odloča o sedanjosti in pridnosti Evrope. Pa tudi, ko odločamo o usodi naše države. Kaj pomeni imeti skrajneže na oblasti, smo že izkusili. Bila je to grozljiva izkušnja, zaznamovana z več kot sedemsto morišči po vsej državi, streljanjem na meji, premnogimi montiranimi procesi, nacionalizacijo in zaplembo premoženja, ki so ga rodovi ustvarjali več generacij, preštevilnimi nepopravljivimi krivicami, ki so bile naložene večini državljanov, pa tudi z zanikanjem pravice do dostojnega pokopa nedolžnih žrtev. Mislim, da si nihče, ki je normalen, ki je demokratično naravnan, ne želi, da bi se še kdaj to ponovilo. Ali se bo ta želja uresničila, pa je odvisno od nas samih, od naših dejanj.