KategorijaKočevski Rog

Kočevski Rog 2021 – Nagovor predsednika Nove Slovenske zaveze

K

Razbijali so po vratih. »Medtem so se razletele šipe okna … nasilni obiskovalci so poskakali v vežo. Takoj so zvezali očeta in ga silili, naj pove, kje so sinovi. Iskali so jih po vseh prostorih … Janeza in Franceta so zvezali, na Vinka pa so nekako pozabili. Ko so odprli vhodna vrata in jih začeli porivati na dvorišče, se jim je Janez iztrgal in skušal pobegniti mimo kovačije. Zadel ga je strel v trebuh in obležal je na sosedovem dvorišču. Eden izmed zasledovalcev je skočil k njemu in mu z bajonetom prebodel vrat.« (Janko Maček, Zaveza, št. 68)
Tako se je začelo. Tako se je začela revolucija. Tako so komunisti sredi največje narodne nesreče – v vojni in okupaciji – napadli svoj narod. Tako se je začelo tisto nepojmljivo, med Slovenci še ne videno. Le počasi so ljudje zapopadli to neznansko stvar, z vsakim umorom je postajalo bolj jasno, čez 1.000 je bilo ubitih v pol leta 1942 … Imeli so nemogočo izbiro: ali stopijo na stran tistih, ki so ubijali in ropali, ali pa se zoperstavijo in se branijo. Kdo so bili ti ljudje, ki so se branili v letu 1942 in pozneje? Bili so ljudje s svojimi poklici in delom, kakor mi; bili so ljudje s svojimi željami in načrti, kakor mi; bili so ljudje s pomanjkljivostmi in napakami, kakor mi. Zelo različni ljudje. Nekaj pa so imeli skupnega: njihov duhovni svet so oblikovala stoletja slovenske krščanske kulture: njihovo delo in molitev, procesije za blagoslov polja, češčenje nebeških priprošnjikov in Matere božje, kapelice in sveta znamenja, domači običaji v cerkvenem letu od božiča prek velike noči do časa po binkoštih, in predvsem petje, petje … Vse to je bilo neposredno nadaljevanje slovenske krščanske dediščine stoletij – in ta dediščina jim je pomagala vedeti, kaj je res, kaj je prav, kaj je dostojno in pravično. In ko so se v letu 1942 in pozneje odločali, kaj jim je storiti, je v njih delovala ta dediščina.
Ko torej rečemo, da so se vaški stražarji in pozneje domobranci uprli revoluciji, moramo reči natančneje: njihovo delovanje v zgodovini je bil seveda odpor proti revoluciji. Toda v svojem bivanjskem jedru so predvsem hoteli preživeti – toda tako, da bi ostali, kar so bili. Če bi se za preživetje skušali priključiti revoluciji, bi se moralo njihovo notranje jedro spremeniti. Spremenilo bi se nekaj v njihovi biti. Ljudje, ki se jih tu spominjamo, pa so hoteli ravno ostali to, v kar so jih izoblikovali domača hiša in cerkev, molitev in delo, prosvetna društva, petje in veselje. Hoteli so ostati to, kar so v globini bili in kar so vedeli, da hočejo biti. To je bilo, po našem mnenju, temeljno dejanje istovetnosti in v tem dejanju je tudi globoka pritrditev življenju. Najprej svojemu življenju, kar je čisto prva pritrditev; nato življenju bližnjih, ki jih je bilo treba zavarovati.
Takšna pritrditev življenju ima vedno prav. Zgodovina je dramatično pokazala, da so naši pobiti imeli prav. Totalitarna država, ki jo je postavila revolucija, je propadla; vstala je samostojna slovenska država, ki je zrasla iz molitev in žrtve pobitih; zrasla je iz globinske slovenske istovetnosti vseh demokratov, kakršno so hoteli v usodnih časih ohraniti tudi vaški stražarji in domobranci; vstala je tudi iz državniške misli, ki so jo po Lambertu Ehrlichu nadaljevali preživeli slovenski demokrati v emigraciji, zlasti v Argentini – že v taboriščih vse od leta 1945 in jo občudujemo v njihovih revijah, kakor so Slovenska država, Slovenska pot, Smer v slovensko državo, Sij slovenske svobode – in mnoge druge publikacije, ki so izhajale desetletja pred osamosvojitvijo.
Slovenska država je zrasla iz 1000 let dolgega slovenskega verskega in kulturnega izročila od Brižinskih spomenikov do današnjih dni. Vaški stražarji, domobranci in drugi demokrati so to 1000 let dolgo pot vedoč ali nevedoč utrjevali naprej; komunistična revolucija pa jo je uničevala, a uničiti je ni mogla. Pritrditev življenju ima vedno prav – zato, ker nadaljuje božji stvariteljski dej »bodi človek«, četudi ga uresničuje v še tako težkih okoliščinah.


Pripadniki Slovenske narodne vojske in drugi nasprotniki revolucije, ki se jih tukaj spominjamo, so zato prestali nepojmljivo gorje. Zločin je bil tako gorostasen, do neba segajoč, da še danes uhaja človeškemu spoznanju. Spomin na pobite je bil izbrisan, postali so ne-osebe. Topel spomin nanje je živel le v srcih bližnjih – doma in po svetu.
V domovini se je začel spomin na pokojne žrtve javno obujati zlasti potem, ko so preživeli udeleženci demokratičnega odpora v maju 1991 ustanovili Novo Slovensko zavezo (NSZ). Ti naši ustanovitelji so zdaj večidel pokojni. Kar so pomembnega naredili, pa bo ostalo za vselej: obudili so spomin na te, ki so izginili na stotinah morišč po Sloveniji, in niso mirovali, dokler niso našli svojcev pobitih; s svojci so raziskali okoliščine, zbrali podatke o pokojnih in jih zapisali na farne spominske plošče. To delo se je pričelo že takoj v letu 1991; postavili so 256 farnih spominskih plošč, skromnih, a hkrati monumentalnih, široko po Sloveniji – in na njih imena in letnice za več kot 15.000 oseb. S tem so napravili nekaj izjemnega; naredili so to, kar bi morala storiti slovenska država, vendar tega ni hotela: raziskati usode pomorjenih in jih vrniti v občestvo Slovencev. Tu je NSZ resnično delovala v modusu države, delovala je tako, kot delujejo države: da po vojni preštejejo pokojne in jih pokopljejo. Ta dejanja so bila državotvorna, ker so bila v jedru naravnana k restituciji slovenske skupnosti in k restituciji pravice. Ali ni to, vzdrževanje skupnosti in pravice, bistvo države? Prav za to je šlo ljudem, ki so se zoperstavili revoluciji, kakor tudi preživelim, ki so pozneje postavili NSZ.

In kaj je v teh 30 letih samostojnosti napravila za pomorjene žrtve revolucije država Slovenija? Odgovori niso veseli, saj so večino časa državo vodili nasledniki tistih, ki so tukaj pobijali. Kaj država misli o neki stvari, to država pove samo na en način: s svojimi zakoni.
Mrliških listov država za vse te žrtve nikoli ni izdala; mrliški listi kot izkaz, da je oseba obstajala in da je zdaj pokojna, so bili izdani le za tiste posamezne žrtve, za katere so to zahtevali svojci, in še do tega je večkrat prišlo le v sklopu drugega pravnega postopka, npr. dedovanja. Za pobite osebe, žrtve revolucije država Slovenija v 30 letih nikoli ni uradno priznala niti tega, da so nekoč obstajale in da so mrtve! Nikoli ni obsodila pobojev in drugih zločinov komunistične revolucije kot zavrženih dejanj. Nikoli ni ugotovila, da so bile žrtve ubite protipravno in da zato veljajo za nedolžne. Država Slovenija nikoli ni razveljavila krivičnih političnih sodb z enim samim pravnim dejanjem, ampak je bilo vedno naloženo ubogim sivolasim ženicam, vdovam in sorodnikom pobitih, da so sami vlagali pritožbe, se sami mučili s pravno razveljavitvijo krivičnih sodb – ko bi vendar to morala storiti država! Krivično, kako krivično! To je spričevalo države Slovenije po 30 letih – ker so jo kar 23 let vodili politični dediči tistih, ki so tukaj ubijali in ki so svoj politični prostor osvojili samo tako, da so bili njihovi politični nasprotniki goli, sestradani in izmučeni vrženi v brezno. To je bistvo revolucije.
Zato so naši pokojni, ki se jih danes spominjamo, pravno izobčeni iz države Slovenije. Zakon o žrtvah vojnega nasilja pa sploh izrecno pove v 6. členu, da naši pokojni niso žrtve vojnega nasilja – razglašeni so za sodelavce okupatorja. Tako imenovani vojni zakoni so jim celo odvzeli status vojaških oseb in jih postavili v pravno praznino. Postavili so jih zunaj zakona. Vojni zakoni so pravna kodifikacija, s katero je levica v demokratični državi Sloveniji utrdila doseženo stanje državljanske vojne – verjetno zato, da jo lahko nadaljuje.
Stališče Nove Slovenske zaveze, ki združuje svojce in prijatelje pobitih, je še vedno, da v državi Sloveniji manjka krovni zakon tega področja, ki bo ugotovil, da je v Sloveniji bila komunistična revolucija in da so njena dejanja zavržena. Šele od tam dalje imajo drugi zakoni lahko smiselne učinke.
Edini zakon, ki na tem področju deluje, je Zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev. Omogočil je obsežne raziskave in ekshumacije posmrtnih ostankov; vladna komisija za prikrita grobišča je na tem področju naredila zelo veliko. Toda tudi ta zakon je levica znala speljati v slepo ulico. Izkopani so bili že ostanki tisočerih žrtev; toda večine dejansko ni moč dostojno pokopati, ker se vsak župan lahko upre, kakor ljubljanski, da na njegovem pokopališču ne bo grobov domobrancev. Zakaj? Ker manjka krovni zakon, ki bi uredil temeljne kategorije celotnega problema. Ostanki tisočerih žrtev tako leta in leta čakajo v plastičnih vrečah in zabojih v raznih depojih in kostnicah, in jih ni mogoče pokopati. Zato se med našimi člani, t.j. med svojci pobitih, upravičeno sliši glasove, da je treba ekshumacije ustaviti, dokler se ne uredi poglavitni okvir.
Kakor po vsaki vojni bi tudi po državljanski vojni v Sloveniji morali skleniti mirovno pogodbo. Komunistična revolucija ima po svojih neznanskih razsežnostih centralno mesto v novejši slovenski zgodovini. Središče revolucije pa je Rog! Tako simbolno kakor glede obsega zločina. Brez Roga Slovenije ni mogoče razumeti.
Zato menimo, da bi obsodba revolucije dejansko imela vlogo mirovne pogodbe. Kajti, če ne že poprej, bi nam zadnje leto dni v času epidemije moralo odpreti oči, da se državljanska vojna nadaljuje v drugačnih oblikah, morda celo stopnjuje. Skrajna levica že leto dni z dejanji dokazuje, da ji ne samo red, zakonitost in skupno dobro, ampak tudi človeška življenja niso vredna nič; z življenji drugih razpolaga kot z materialom za dosego oblasti. Kakor je bila komunistična stranka od leta 1941 ter pozneje nič drugega kot teroristična organizacija, tako tudi njihove skrajno leve naslednice danes uporabljajo lažni videz, da so politične stranke, v bistvu pa razmišljajo in delujejo kot politične milice.

Če ob 30. obletnici samostojne Slovenije iz Kočevskega Roga kakšno stvar vidimo jasno in razločno, je to spoznanje, da z nepripoznanim in neobžalovanim zločinom komunistične revolucije država Slovenija ne more živeti. Dlje ko poskuša problem odlagati, globlje drsimo.
Drugo, s tem tesno povezano spoznanje pa je: tega, kar je potrebno storiti, v Sloveniji ne more storiti sfera civilne družbe; kar je potrebno storiti, mora storiti demokratična politika. Samo demokratična politika, vključno z demokratično levico, kolikor pri nas obstaja, lahko to stori.


Sredi vseh težav se mora naš pogled vrniti v Kočevski Rog. Vživeti se moramo v njih, ki so tu v strahoti stali na robu brezna in – padli. Ob primerjavi z njimi, ki se jim je življenje tako kruto končalo, začutimo, koliko možnosti mi v resnici imamo za uresničevanje dobrega in pravičnega; v primeri z njimi imamo kljub vsem težavam ogromne možnosti; imamo čas, imamo še en dan, in še en dan, in še en dan, ko lahko toliko storimo. Toliko resničnih možnosti, ki kličejo v izpolnitev, v uresničitev tega, kar je res in prav. Ta navdih, ki se dotika skrivnosti, je bogata in neizčrpna svetla stran groze Kočevskega Roga.
Mi torej, ki moramo s svojimi življenji še toliko uresničiti, izpolniti svoj čas s svojim bitjem, se vračajmo k njim, ki so morali ob robu brezna izpustiti vse … Zadnja stvar, ki so jo izpustili iz svoje roke, so bili rožni venci. Iztrgali so jim jih iz rok, sami jih ne bi izpustili. Zdrava Marija, Angelov pozdrav, je v ljudskih prepesnitvah živela med Slovenci do danes vsaj 800 let. Predniki teh fantov in oni sami niso izpustili iz svojih rok in src te molitve, ki povezuje vso slovensko zgodovino in je spremljala tudi grozoto Roga. Dokler bo ta, njihova molitev živa med nami, najpomembnejšega še nismo izgubili.

dr. Matija Ogrin
Nova Slovenska zaveza, predsednik

Kočevski Rog 2020

K

Spoštovani prijatelji Nove Slovenske zaveze!

Pred nami je naša osrednja spominska slovesnost, kjer se bomo spominjali množičnega pomora Slovenske narodne vojske v Kočevskem Rogu pred 75 leti.

Vabimo vas, da sveto mašo in slovesnost po njej ob breznu pri Macesnovi Gorici v Kočevskem Rogu spremljamo na sporedih TV Slovenija in Nova24.

Sveto mašo ob 75-letnici revolucije in množičnih pobojev bo daroval ljubljanski nadškof metropolit, predsednik SŠK msgr. Stanislav Zore ob somaševanju duhovnikov.

Spominska slovesnost po maši se prične z uvodno besedo Nove Slovenske zaveze, ki jo bo prebrala Jasmina Rihar.

Sledita nagovora predsednika vlade Janeza Janše in predsednika republike Boruta Pahorja.

TV Slovenija bo predvajala mašo in spominsko slovesnost z govori v več ločenih terminih in sicer:

  • sobota, 6. 6. 2020 ob 16:00 in 20:50 na TVS 3: govori,
  • nedelja, 7. 6. 2020 ob 10:00 na TVS 2: maša; ob 11:40 ter ob 19:20 na TVS 3: govori,
  • ponedeljek: 8. 6. 2020 ob 9:35 na TVS 3: govori.

Nadškof bo sveto mašo daroval na resničnem mestu poboja Slovenske narodne vojske, ob breznu pri Macesnovi Gorici. Zato vas še posebej vabimo, da vzpodbudite svoje sorodnike in prijatelje, naj s pomočjo televizije v duhu obhajajo sveto daritev za naše roške žrtve in njihove krvnike. Prva sveta maša ob pravem breznu slovenskih domobrancev, 75-letnica revolucije in 30-letnica prve roške slovesnosti so trije mejniki s pomembnimi sporočili.

  1. Premik naše slovesnosti k breznu pri Macesnovi Gorici nas opominja, da smo skoraj 30 let prihajali žalovat in obujat spomin k napačnemu breznu. Oblastniki, ki so si slovesnost po maši leta 1990 prisvojili, so to vedeli, a so nas pustili v zmoti. Toda resnica je prišla neizprosno na dan. Poslej bomo obhajali spomin na naše žrtve na kraju njihovega resničnega trpljenja.
  2. 75-letnica pobojev nas spominja na to, da je komunistična revolucija prekrila slovensko zemljo z dejanji, ki so Slovencem storila nepojmljivo zlo, povzročila nepredstavljivo trpljenje. Trpele so mučene in pobite žrtve; trpele so sirote in vdove; trpele so družine žrtev v dolgih desetletjih, ko svojega žalovanja ljudje niso smeli niti pokazati. Posredno pa je trpel in še danes trpi ves slovenski narod: kajti revolucija je s poboji odtrgala Slovence od tkiva evropske krščanske omike, v kateri smo se razvili v narod; pahnila nas je v barbarstvo, v katerem so desetletja vladali nasilje, pravica močnejšega, laž in predvsem strah …
  3. Spomin na 30-letnico prve roške slovesnosti je svetel in temen: svetel, ker je bila prvikrat ob roških breznih darovana sveta maša in so žalujoči po dolgih desetletjih lahko prvikrat javno pokazali svojo žalost; in temen, ker so si nasledniki krvnikov prisvojili slovesnost po maši za lažno rehabilitacijo. S geslom, da je bila sprava tedaj dosežena, je bila ob pomanjkanju pravih dejanj v resnici zavrta.

Zato smo ob letošnji priložnosti prosili najvišja predstavnika slovenske države, predsednika vlade in predsednika republike, da premerita daljo in nebesno stran slovenske poti k narodni spravi.

dr. Matija Ogrin

Homilija prelata Antona Slabeta v Kočevskem Rogu

H

Spoštljiv pozdrav gospodu predsedniku države in vsem predstavnikom oblasti, vsem, ki ste nam omogočili to srečanje, in vsem, ki ste ga pripravili, vam vsem, ki prihajate iz spoštovanja do neiztrpete bolečine našega naroda, pa tistim, ki še prihajate z bolečino v srcu, z bolečino spominov ljubezni! Zagotovo Novi Slovenski zavezi, ki se je prva zavezala temu spominjanju ter razčiščevanju celovite resnice o slovenski zgodovini. Naj Bog blagoslovi vas vse in tudi to naše srečanje!

Kot uvod v tole razmišljanje bi rad prebral odlomek iz knjige spominov, kot jih je zbral slovenski vnuk:
»Iz prvih otroških čudenj in vprašanj, zakaj nimam starega očeta – poznal sem ga le iz uokvirjene fotografije na steni spalnice svojih staršev –, zakaj za prvi november hodimo k teti in ne na mamin dom, zakaj stara mama nima svojega doma, ampak živi pri moji teti, sem začel zbirati drobce izjav in tako počasi sestavljal mozaik.
Stara mama ni imela odgovora, zakaj so umorili njenega moža, o tem, kdo je bil tisti dan v hiši, pa ni marala govoriti. Rada se je izgovorila, da so bili z Jesenic in iz Ljubljane. Vedno pa je pogovor končala z obveznim naukom o pomenu medosebnega pogovora, pa o ljubezni, molitvi in odpuščanju.«
Svoje zapiske pa zaključuje z besedami enega sogovornikov v tem njegovem iskanju, ki mu je zaupal: »Bili smo v zmoti in polni sovraštva. Življenje v partizanih je bilo zelo hudo in v nas je vžrlo táko sovraštvo do nasprotnikov, da smo delali take stvari, kot jih drugače ne bi.«
Vemo, da vsako slabo dejanje obrne človekov pogled k tlom v notranjem občutju osramočenosti, vendar kdor je spreten igralec, bo znal kakor okameniti svoje srce in si bo upal gledati tudi svojim žrtvam v obraz. Pa tudi trpljenje lahko upogne človeka k tlom. A v dnu duše tudi v takem človeku le tli zavest, da slabo ostaja slabo, in prav tako dobro dobro, pa da sta v mejah tega življenja usodno prepletena, človeško nepopolna in se včasih zdita nerazvezljiva.
Vsakemu je Bog ponudil možnost, da prejme odpuščanje. Blagor tistemu, ki zmore, kakor je eden tistih, ki so v tržaških zaporih mučili Slovence, tudi Ljubko, ženo Lojzeta Bratuža, ki so ga fašisti že prej umorili. Pred prvim obhajilom svoje hčere je prišel k njej in jo prosil, naj mu odpusti, ker sicer ne bo mogel pogledati svoji hčeri v oči, pa mu je dejala: »Če vam je Bog odpustil, zakaj vam ne bi jaz.«
»Če vam je Bog odpustil« in »Kakor tudi mi odpuščamo.«

Rog ni kraj za izlet, je pot na grob, zato tiho odkriti in spoštljivo stopamo v njegovo tišino. Vsakič je boleče. In solze je treba izjokati, sicer lahko zagrenijo srce, da ne zna več biti zares veselo. In besedo je treba izpovedati, sicer ne bo mogla odmevati v zgodovino.
Ko bi bilo trpljenje, ki si ga tu le poskušamo predstavljati, vsaj malo smiselno, bi človek morda nekako sprejel. Pa je šlo za užitek v uničevanju – tudi nedotakljivega. Tudi Hamurabi s svojo načelno zahtevo, da je treba oko plačati z očesom in življenje z življenjem, bi tu ostal brez besed. Pa je živel 18. stoletij pred Kristusom, ko Bog Mojzesu še ni bil razodel niti svojih deseterih zapovedi, kaj šele ono največjo.

Nam gre za veliko več, kot le za ohranjanje spomina na po Sloveniji pomorjene in v pozabo zagrébene. Je pa zagotovo najprej spomin. Da ga ne prerasteta mah in gozd in človeška pozabljivost. Ne le zaradi pobitih, morda še bolj zaradi nas. Grozota od tu je namreč legla na ves naš narod in še vedno na njem visi: enim na srcu kot breme bolečine, drugim na vesti kot nerazvezljivo breme, mlademu rodu pa kot vznemirjenost, ki se je ne znajo prav rešiti. Ko človek vzame odločanje najprej o poteh duha in nato o življenju ljudi v svoje roke, bo spregovorila smrt. Ne more biti drugače. Kajti vir in gospod življenja je edinole Bog. Saj tudi mi nismo imuni za jezo ali celo za sovraštvo; toda če bi jima dopustili, da ostaneta v nas, bi padli na isto raven smrti.
Vendar nam je vsakič tukaj tudi lepo. Ljubezen iz otroštva se obuja, težnja po bližini se obnavlja, občutje povezanosti prevzame srce. Kdor ljubi, bo tudi trpel, toda nikoli ne bo nehal upati. Ali kot se je pisec knjige Modrosti izrazil: »trpljenje jih ne zadene.« Ne njih ne nas. Zato tudi tukaj pojemo »Aleluja« zaradi tega velikega spoznanja: trpljenje jih ne zadene, ne prizadene ne njihove človečnosti ne njihove posvečenosti. Pa nam tudi ne sme prizadeti dostojanstva ne kot človeka ne kot vernika. In tole srečanje obhajamo že po prazniku Gospodovega vnebohoda. Če smo res vsrkali resnico njegovega vnebohoda, potem mora biti v nas zaupanje močnejše od spominov velikega petka našega življenja.
Slišali smo prepevati: »Kdaj bo narod slovenski maščevan«, mi pa bi raje doživeli odrešujoči odgovor na bolj pomembno vprašanje: »Kdaj in kako bo slovenski narod resnično svobodnega duha, rešen razklanosti in dvojnega vrednotenja človeka ter vreden blagoslova?«
Zato najprej v sebi iščemo ravnovesje med tem, kar čutimo, ker smo pač ljudje, pa poskušamo odkrivati tudi, kakšna so pota sprave in miru, kot jih ubira Bog, ker smo kristjani.
Pravimo, da smo izbrali pot življenja, potem mora biti delo te naše spominske slovesnosti tudi rodovitno. Molitev umirja boleče napetosti srca in duha in počasi blaži tudi naš odnos do ljudi, ki so po svojem krvavem opravilu zmagovito odšli, ne da bi pomislili, kako gre s človekom vse, kar je počel, dobro in hudo. Molitev tudi trka na Božje usmiljenje in usmerja pogled našega duha k Bogu, h globinam njegove modrosti in k višinam njegovih načrtov. In on v Kristusu z ljubeznijo objema vse: svojo mater in ljudi pod križem, pa oba sotrpina, in nazadnje še te, ki so ga križali, in to z nesmrtno besedo in prošnjo, ki prav tako odmeva skozi vse čase; naj jim Oče odpusti, čeprav takrat niso hoteli vedeti, kaj v resnici delajo. Ker je Bog. Učimo se hoditi v dihu Svetega Duha. Delo za spravo in mir potrebuje velikodušne ljudi, ki znajo zadoščevati za grehe našega naroda. Zato ne zahtevamo ničesar. To pa, kar vztrajno želimo in iščemo, je le minimum družbene kulture, in to zahtevata resnica in pravičnost.

Prepričan sem tudi, da ni slučaj, da tokrat obhajamo skrivnost spravne slovesnosti v Kočevskem rogu na god sv. Justina, filozofa in mučenca. To je bil čas, ko so tedanji intelektualci v javnosti krščanstvo smešili in mu pripisovali grdobije in celo zločinske dejavnosti, Justin in drugi krščanski pisatelji pa so pisali v duhu strpnosti, pojasnjevanja in dialoga. Ovadil ga je drugi filozof, ker mu v modrosti ni bil kos, in ta ima ime – Krescencij. Zato je leta 165 Justin z mučeništvom zaključil svoje zemeljsko potovanje, pa z živo vero, ki jo je izpovedal pred rimskim prefektom. Tudi ta ima ime, bil je Rustik. On ga je obsodil, državni zakoni in njegova oblast so bili le orodje, ki ga je ob tem uporabil. Ni presojal o krivdi ali nedolžnosti, le obsoditi jih je bilo treba. In ni mu bilo treba uničevati zapiskov zaslišanja Justina in njegovih šestih učencev, v celoti so ohranjeni. Še kdo danes obsoja tega Rustika ali Krescencija? Mislim da nihče, resnica pa se je povsem odkrila in ocenile so se vloge.
V spoštljivi hvaležnosti bomo tako laže poživili spomin na našega Justina, prof. Stanovnika, tega izrednega moža, ki je bil vsa leta stalen spremljevalec dogodkov, kjer so se zbirali v srcu ranjeni in od krivic trpeči Slovenci. Tiho je stal ob strani, kot bi bil povsem nepomemben, ko pa je bil povabljen, je odprl zakladnico misli in spoznanj in vso ljubezen do resnice in modrosti. Naj zaživi zdaj, ko je za oči tega sveta umrl, in naj spregovori, ko je po mnenju nevernih umolknil.
Res je bil apostol pravega humanizma, v katerem miselno svoboden človek iz zdrave razumnosti odkriva zakonitosti življenja družbe, pa odprt za Boga, ki mu očiščuje pogled, da bolje vidi izvire resnice in pravičnosti, miru in ljubezni. Tudi njega je namreč, prav kot sv. Justina, pahnilo dogajanje njegovega časa v vrsto preizkušenj – in zadaj je bila prav tako nevoščljivost drugega filozofa, v imenu druge filozofije, ki ni sprejemala drugačnosti, ki ni poznala in ne priznala vrednosti usmiljenju, ki je odrekala besedo resnici, da je mogla uveljaviti svojo. Ne da bi vedela, da je prav v tem tudi vsa njena tragičnost.
Kajti možje tukaj niso umrli zato, ker so z orožjem branili svoj dom, ampak, ker se je drugačna življenjska filozofija odločila, da ne smejo biti. In s tem vprašanjem se je naš Justin vse življenje ubadal: »Kako more človek tako propasti, da mirno ubija, ne da bi čutil sram ali krivdo?« In drugo: »Kdaj se bo – saj je vendar Bog obljubil – razodelo, kakšen odrešujoči sad bodo rodile te žrtve slovenskega naroda?« Razmišljal je torej o skrivnosti križa in poti preko njega.
Bil je pač apostol drugačne kulture, take, ki jo navdihuje vera, take, kot jo je opisoval prof. Trstenjak v knjigi o pristni slovenski poštenosti. V njej se zvestoba in vera, resnicoljubnost in iskrenost povezujejo v eno. Zato je v enem svojih pisem lahko zapisal tudi: »Resnica je človekova sreča,« pred štirimi leti pa v voščilu za veliko noč: »Tudi čez to lepoto bodo šli velikonočni zvonovi. Naj obstanejo nad vsako hišo, naj se dotaknejo vsakega srca, naj vstopijo v vsako misel. Naj se ta narod prikloni njihovemu oznanilu. Naj spozna, da ima vse razloge, da postane narod boljših ljudi.« In da bi razodel, skoraj bi dejal, najvišje spoznanje, je v nekem pismu zapisal: »Usmiljenje ni poniževalno, je stvar človekove visoke kulture.«

Tudi zaradi njega, predvsem pa zaradi vseh, ki se jih danes spominjamo, mislim, da moramo oditi od tod tudi z nekim novim spoznanjem in z neko obvezo.
Ko smo v srcu daritve Božjega Sina, bomo morda laže razumeli in sprejeli, da je v svoj načrt odrešenja vdelal tudi to, da ga je Juda izdal in ga je obsodil lastni narod. In prav takrat je dejal: »Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem.« Ne razumemo te Božje logike, vendar čutimo moč milosti, ki jo srkamo iz prvega žrtvovanega Jagnjeta, ko smo vsi skupaj del telesa tega Jagnjeta, ki skozi vso zgodovino doživlja čast in ponižanje, veselje in žalost, porajanje in smrt, pa tudi poveličanje.
Zavezo, vredno tega posvečenega kraja, vredno kristjana, vredno našega dotika z Bogom, bi morda smeli izraziti takole:

Da zvesto gojimo – tudi v mladem rodu – toplo spoštljiv spomin na tu pomorjene, pa s prošnjo, da bi bila njihova žrtev kot čistota zlata v topilnici, da bi bili res v Božjem miru. To je človeška ljubezen.
Da vztrajamo v širjenju svojega srca, dokler ne bomo znali mirno zaželeti tudi tem, ki so bili tu sodniki, naj se jim razodene resnica, kako močno živi so ti, ki so zanje menili, da so jih pobili. Naj vsaj na zadnjem koraku odkrijejo pot rešitve življenja. To pa je Božja usmiljena ljubezen.
Da bomo delali in molili, da se močneje ustvarja kultura, ki človeka dviga in plemeniti, pa narod združuje. Vsak človek drugačnih pogledov nas lahko obogati, če le imamo zdrava merila za presojanje, kaj je res in kaj dobro. To pa je stvar prečiščene življenjske filozofije.
Zakaj? Preprosto zato, ker želimo, da se zgodi, kar poje 84. psalm: »Usmiljenje in zvestoba se bosta srečala; zvestoba bo pognala iz zemlje, nebesa bodo poslala pravičnost. Tedaj bo Gospod blagoslovil zemljo in pognala bo bogate sadove.«
Za vse to ni videti druge poti kakor skozi šolo evangelija in skozi občestvo evharistije.

Morda res preveč govorimo ljudje. A čutimo, da moramo. Čutimo pa tudi, da bi morali v vsem več pustiti, da spregovori Bog. Prihodnost ni nikaka prihodnost, če ne prehaja v Božjo večnost. In prav to prihodnost bi radi z vsem tem soustvarjali in ji odpirali vrata v našo sedanjost.
Zato dodajmo toplo hvaležnost tem, ki odkrivajo resničnosti in resnice iz zamolčane ali zlagane preteklosti; dragoceno delo je to, ker osvobaja in pomaga ustvarjati boljšo prihodnost naroda.
Zahvalimo se tem, ki so to noč v Rogu prebedeli v molitvi z Jezusom, ker tako spreminjajo duha tega kraja resnično v katedralo odreševanja in zaupanja.
Recimo tudi iskreno zahvalo gospodu župniku, Novi Slovenski zavezi in vsem, ki nam vsako leto pripravljate tole srečanje.
In nazadnje zaželimo srečno pot postopku za proglasitev blaženih slovenskih mučencev. Z izrazno silno bogatim pisateljem Tinetom Debeljakom vzdihnimo: »Visoko dvigni Bog slovensko žrtev.«
Sveti slovenski mučenci! Prosite za nas!
Amen.

»Resnica je zagotovilo svobode«

»

Spoštovani predsednik države gospod Borut Pahor, goriški rojak, spoštovana gospa evropska poslanka, spoštovani poslanci in poslanke slovenskega parlamenta, spoštovani predstavniki političnih strank, spoštovani sorodniki žrtev, ki počivajo v roških breznih, spoštovani vsi ljudje dobre volje!
Kot prvi govornik s Primorske na spominski slovesnosti v Rogu in kot prvi Goričan imam prav posebno odgovornost, ko vas nagovarjam s tega mesta. Nagovarjam vas tudi v spomin na 366 žrtev revolucije z Goriške in Vipavske ter na 338 žrtev revolucije iz Posočja in Idrijsko-Cerkljanskega področja. Nagovarjam vas tudi v imenu tistih slovenskih duhovnikov, ki so trpeli pod fašizmom in se razdajali za slovenski narod, po vojni pa so prejeli »plačilo« novih komunističnih oblastnikov v obliki umorov, zasliševanj, zaporov in šikaniranj. Nenazadnje pa vas nagovarjam tudi v imenu tistih primorskih rojakov, ki so bili predvsem v letih 1942 in 1943 kot partizani poslani na Notranjsko, v Suho krajino in na Dolenjsko, kjer so sodelovali v bratomorni vojni; in tistih primorskih rojakov, ki so bili nadpovprečno zastopani pri povojnih umorih, tudi pri roških breznih, na strani storilcev. Pravzaprav tudi njih lahko na neki način prištevamo med žrtve.
Prav na današnji dan leta 1962 so izraelske oblasti usmrtile nacističnega vojnega zločinca Adolfa Eichmanna. Ne bom omenjal njegove vloge pri izvajanju t. i. »dokončne rešitve« judovskega vprašanja v času nacističnega terorja. Ne, omejil se bom na njegovo zanikanje vsake krivde, kar je trmasto ponavljal na sojenju pred sodiščem leta 1961. Eichmann se je pridušal, da on že ni nikogar ubil, niti med vojno. Vemo pa, kakšno vodilno vlogo je imel prav Eichmann pri načrtovanju holokavsta.
Poskušajmo se sedaj na videz prestaviti v slovenske razmere ob koncu druge svetovne vojne. Dejstva nam govorijo, da imamo danes v naši državi okrog sedemsto (700) dokazanih množičnih morišč in grobišč, ki jih je zakrivila t. i. »zmagovita« revolucionarna stran. Mimogrede naj poudarimo, da gre za trenutno stanje, raziskave grobišč iz obdobja revolucije namreč še niti približno niso končane. Lahko rečem, da jih bo samo na Primorskem vsaj še nekaj deset!
Toda hkrati nimamo pri nas nikogar, prav nikogar, ki bi bil za te strahotne zločine spoznan kot odgovoren. Torej imamo zločine brez zločincev. Zločine, ki so se zgodili tudi po koncu vojne! Ravno nasprotno, pri nas se lahko še vedno sprehajamo po ulicah, ki so poimenovane po raznih voditeljih revolucije in načrtovalcih krvavih umorov. Po naših krajih vidimo kipe in spomenike ljudi, ki z demokratično ureditvijo nimajo prav nič skupnega. Pred par dnevi sem prebral, da nameravajo na slovenski Obali urediti spominsko pešpot, poimenovano po nekdanjem revolucionarju Alešu Beblerju, enemu od vodij oz. odločevalcev o življenju in smrti med revolucijo na Primorskem.
Na prevzem oblasti se je Komunistična partija Jugoslavije oz. Slovenije pripravljala že med vojno, tudi s sestavljanjem seznamov svojih dejanskih in namišljenih nasprotnikov. O tem nam danes pričajo ohranjeni arhivski dokumenti in pričevanja. Naj poudarim, gospe in gospodje, kljub temu, da so si vladajoči revolucionarji zelo zelo prizadevali, da bi zakrili svoje sramotno početje, so za njimi vseeno ostali tudi v nebo vpijoči arhivski dokumenti. Zločinov se pač ne da izbrisati!
Glede pričevanja bi izpostavil dva primorska rojaka, medvojna partizana, ki sta zbrala toliko poguma, da sta v svojih zelo zrelih letih spregovorila o stranpoteh medvojne revolucije, etiketiranja nasprotnikov in številnih umorov. To sta bila Zdenko Zavadlav (umrl 2006) in Albert Svetina – Erno (umrl 2008), oba medvojna visoka predstavnika OZNE, urejene po vzoru sovjetske NKVD. V svojih spominih (Od osvobodilnega boja do banditizma, Ljubljana 2004) – velja jih prebrati, saj je njihov avtor od blizu opazoval ustroj boljševističnega krvavega prevzema oblasti – nam Albert Svetina omenja partijsko kartoteko z 18.000 imeni, ki jim je OZNA namenila posebno pozornost. Ti seznami so nastajali od jeseni 1944 v centrali OZNE na Stražnem vrhu v Beli krajini, to je v bazi 24. Med priprave na konec vojne so spadala tudi navodila partizanskim enotam, kako naj »čistijo« teren.
Prišel je konec vojne … in začetek množičnih pobojev. Na Primorskem poznamo t. i. fojbe, v katerih ležijo pobiti, njihovo število se ocenjuje na približno 1.600 pomorjenih. Toda nikakor ni šlo za etnično navdahnjeno pobijanje, ki naj bi ga izvajali »hudobni Slovani« nad »dobrimi Italijani«. Ne, šlo je za nasilje revolucionarjev, kjer med žrtvami najdemo Italijane, Slovence, Hrvate in druge, na Goriškem celo pet Judov. Tudi na strani morilcev pri fojbah najdemo nacionalno pisano zasedbo, od Slovencev in Hrvatov do Italijanov in Furlanov. Mislim, da je našemu vladajočemu »novemu razredu« oz. nekdanji partijski eliti, ki je praktično nedotaknjena preživela prehod v demokracijo in novo državo, malo mar za resnico, kajti teh dejstev ne želi izpostavljati in jasno povedati, da je šlo pri tem krvavem početju za razredno in ne nacionalno pobijanje.
Obenem velja opozoriti na govore ter stališča nekaterih uradnih in neuradnih predstavnikov slovenske politike in raznih t. i. levih političnih organizacij, ki udrihajo po nacizmu in fašizmu, niti z besedico pa ne omenjajo komunističnega revolucionarnega nasilja in žalostnih posledic.
»Imajo oči, pa ne vidijo!«, pravi stari rimski pregovor. Menda ni preveč pavšalno, če to zatrdimo za številne naše sodržavljane in tudi spominsko-raziskovalne ustanove. Kljub vsem raziskavam, objavam, popisom in znanim dejstvom se nekateri še vedno obnašajo, kot da ne bi nič vedeli o revoluciji, načrtnem pobijanju, ropanju in laganju.
Poglejte, pred nastankom prve vaške straže sredi julija 1942 je partizanska stran v t. i. Ljubljanski pokrajini pobila skoraj tisoč (1000) ljudi; med njimi najdemo bogatejše kmete, ugledne krajane, duhovnike, sposobne vojaške organizatorje, ki pa se niso strinjali s komunizmom in revolucijo. Najdemo pa med žrtvami tudi številne preproste ljudi, ki so se zgolj trudili preživeti v težkih časih okupacije in revolucije.
Danes pa bi radi politični in tudi kapitalski nasledniki morilcev zatrjevali, da je šlo za t. i. justifikacije oz. usmrtitve »narodnih izdajalcev«. Pogosto iščemo zgodovinske, filozofske in antropološke razloge trmastega vztrajanja »novega razreda« (prosto po Đilasu) na Slovenskem za prikrajanje resnice, za laži in potiskanje v pozabo. Odgovor je precej preprost: vztrajati pri nekdanji partijski resnici pomeni ohranjati vse pridobitve revolucije, karkoli že to pomeni, predvsem pa poskrbeti za ohranjanje oblasti skozi sodstvo, gospodarstvo, šolstvo in upravo. Njih resnica ne zanima!
Bojijo se tistih nekaj skromnih glasov, ki prijahajo s t. i. druge strani. Recimo Študijski center za narodno spravo (SCNR), ki prav letos obhaja deseto obletnico svojega delovanja. Moti jih okrog trideset (30) tam izdanih knjig, številna posneta pričevanja in organiziranje raznih prireditev, ki pač niso v sozvočju z edino zapovedano resnico na Slovenskem.
Ali pa oddaja Pričevalci na nacionalni televiziji, posneta s skromnimi sredstvi, kjer pripadniki starejše generacije iz domovine, zamejstva in izseljenstva lahko končno brez strahu spregovorijo o svojem doživljanju medvojnih in povojnih stranpoti revolucije in o življenju pod tremi totalitarnimi ideologijami: fašizmom, nacionalsocializmom in komunizmom.
Slovenci smo sposobni obsojati fašizem in nacionalsocializem, ne zmoremo pa odklanjati komunizma in njegovih zločinov. Ivo Bric, nedolžna žrtev komunistične revolucije na Goriškem, je spomladi 1943, dva meseca pred smrtjo, izjavil skupini mladih domačinov, ki so ob mobilizaciji odhajali v italijansko vojsko: »Če učakate svobodo, spomnite se me kot Slovenca, od fašistov preganjanega in od komunistov ubitega.«
Poseben primer patološkega zanikanja in sprenevedanja pa predstavljajo odzivi na lanskoletni intervju dr. Jožeta Dežmana, uglednega zgodovinarja in med drugim tudi predsednika »Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč«. Med intervjujem na slovenski javni televiziji, tisti, ki jo plačujemo vsi davkoplačevalci, je dr. Jože Dežman izpostavil veliko podatkov, ki so v zgodovinski stroki pravzaprav že dolgo znani. Objavljeni so bili v več knjigah, zbornikih in znanstvenih prispevkih, o njih se je razpravljalo tudi na posvetih in simpozijih doma in v tujini. Intervjuvanec torej ni povedal nič presenetljivo novega. Morda si je srd varuhov revolucionarnega izročila nakopal s tem, da je nekatera že dolgo znana dejstva povedal na nacionalni televiziji v gledanem terminu. Naj jih nekaj naštejem: Pripadniki partizanskega gibanja so pobili več domačih ljudi kot pa okupatorjev; pripadniki partizanskega gibanja so več ljudi pobili po koncu vojne kot med vojno; pripadniki partizanskega gibanja so pobili več civilistov kot pa oboroženih.
Zato nas lahko še posebej čudi, od kod izvirajo tak gnev in napadi na dr. Dežmana ter na voditelja oddaje dr. Jožeta Možino. Podobno kot pri že omenjeni oddaji Pričevalci nas vedno znova presenečajo strogo ideološko zastavljeni ugovori in podtikanja, ne da bi njihovi avtorji intervjuvancu oz. novinarju Možini karkoli konkretnega očitali oz. mu poskušali argumentirano ugovarjati.
Poleg tega vedno znova lahko v slovenski javnosti in tudi pri nekaterih politikih zasledimo zaskrbljujoč diskurz t. i. komunističnih konzervativcev o med- in povojnih pobojih, o katerih so se, ne nazadnje, že izrekla tudi slovenska sodišča. Šlo je za zločin brez primere v narodni zgodovini, ki ga je mlada slovenska država vendarle začela popravljati.
Svoje pri tem odigra tudi strah! Gospe in gospodje, težko si predstavljam, da so v letu 2019 nekateri naši sodržavljani še vedno tako prestrašeni. To žal vedno znova opažam pri svojem raziskovanju na terenu. Komunizem je na tem področju svoje opravil! Zato pa nam ostaja molitev in priprošnja k Bogu, naj nam nakloni potrebne vztrajnosti in poguma.
Naj ob koncu sklenem z besedami, izrečenimi ob beatifikaciji sv. papeža Janeza Pavla II.:
»Pomagal nam je, da se ne bi bali resnice, kajti resnica je zagotovilo svobode.«

Kočevski Rog, 1. junij 2019

Vabimo: Kočevski Rog 2019

V

V soboto, 1. junija ob 11. uri vabimo na obletno spominsko slovesnost v Kočevskem Rogu.

V Rog prihajajo ljudje, ki slutijo, da je kalvarija slovenskih domobrancev neki skrajni vrh slovenske zgodovine.

Somaševanje bo vodil prelat Anton Slabe, po maši nas bo nagovoril zgodovinar dr. Renato Podbersič. Organiziran bo avtobusni prevoz iz Ljubljane (tel. 01/425-15-37).

Kočevski rog 2018 – nagovor

K

Spoštovani!
»Kar človek seje, to bo tudi žel.« je zapisal sv. Pavel v pismu Galačanom. Vsako naše dejanje, dobro ali slabo, odmeva v našem življenju in v življenjih ljudi okoli nas. Nekatera dejanja, kot naprimer Brutov atentat, Pilatova razsodba, odkritje novega sveta, izum tiska, ali pa teorije relativnosti in stopinje na Luni, se neizbrisno vtisnejo v zgodovino. Najbolj usodno pa zaznamujejo človeško zgodovino ideje. Ideje, ki jih zasejejo posamezniki ali pa filozofske šole. Od misli starih Grkov, Jezusove nove zapovedi, srednjeveške sholastike, humanizma, pa tja v novoveški racionalizem. (več …)

Kočevski Rog 2017: nagovor Helene Jaklitsch

K

Dragi romarji, dragi prijatelji,

kako najti prave besede, vredne kraja, kjer smo se, tako kot vsako leto, zopet zbrali? Ko pomislimo na trpljenje, ki so ga videli ti gozdovi, bolečino in ponižanja, ki so jim bila priča ta brezna, je naš prvi odziv zagotovo molk. Toda na takem kraju samo molčati ni dovolj. Molčati je bilo treba dolga leta. Potrebna je beseda. Ne plehka in prazna, temveč beseda, ki je skoraj sveta. Tu, na tej zemlji, je namreč slovenski narod dobil svoje mučence. Ne enega, ne deset, na tisoče jih je bilo, ki so svojo kri darovali za domovino brez revolucije, za domovino brez totalitarizma, za domovino, ki bo svobodna in kjer bo vedno prostor tudi za Boga. Že sedem dolgih desetletji počivajo pod težo zemlje, ki so jo nanje vrgli bratje po rodu, tujci po misli. Desetletja je bila njihova smrt kot kletvica, ki se je ni smelo izreči. Temna skrivnost, ki so jo skrbno varovali tisti, ki so pod njihova imena zapisali eno samo besedo – smrt. Domači so spomin nanje nosili v najglobljem kotičku svojega srca. V tistem delu srca, do katerega pogled onega, ki je hotel videti in obvladovati vse, ni segel. V teh desetletjih je bilo izmoljenih neskončno število rožnih vencev. Za pobite in njihove rablje.

Kdo so bili torej možje in fantje, za katere se je toliko desetletji zdelo, da je bila njihova smrt zaman, saj nismo imeli domovine brez totalitarizma, ne domovine, ki bila svobodna. Kdo so bili možje in fantje, ki so nam z daritvijo svoje krvi izprosili svobodno Slovenijo? Kdo ve, če bi danes živeli v lastni državi, če bi ne bilo njihove življenjske daritve. Če bi imeli možnost od blizu opazovati njihova življenja, bi opazili, da mnogi med njimi niso v ničemer posebej izstopali. Če bi jih srečali na ulici, bi šli mimo njih, ne da bi pritegnili našo pozornost. Večina je živela vsakdanje življenje tistega časa. Tako kot ga danes živi večina med nami. Nič dramatičnega ali prelomnega, nobenega odkritja, ki bi spremenil svet. Njihov dan se je začenjal zgodaj zjutraj, morda v hlevu ali na polju. Njihova skrb je bila namenjena zemlji, ki so jo obdelovali. Zlahka si predstavljam, kako so ob nevihtnih oblakih zaskrbljeno pogledovali zrelo žito ter se ozirali v nebo s priprošnjo, da bi šla huda ura mimo. Tisti mlajši so hodili še v šolo. Verjetno so učiteljem, tako, mimogrede, ušpičili še kakšno pobalinsko. Takšno, ki se lahko rodi le v glavah mladih ljudi.

Če bi torej pogledali njihova življenja, bi ugotovili, da so bili taki, kot sva danes ti in jaz. Vsakdanje skrbi in delo, bolezen in zdravje, veselje in žalost so zaznamovali njihove dneve –  tako kot so z njimi zaznamovani naši dnevi. In vendar je v njihovem življenju, predvsem pa v njihovi smrti nekaj svetega, nekaj drugačnega. Nekaj, zaradi česar morejo biti tudi danes zgled in spodbuda za naše življenje, naša ravnanja in naše odločitve.

Ko je bilo potrebno, so pokazali pogum in se uprli tistim, ki so, v varnem zavetju gozdov, za vsako ceno hoteli oblast. Predvsem pa za ceno naroda, iz katerega so sami prišli in jim vendar ni pomenil nič. Takrat so fantje in možje pokazali neomajen pogum. Niso se skrili za štiri stene svojih domov. Niso zamahnili z roko rekoč »saj se ne da nič spremeniti«, temveč so se odločili, da se bodo borili za svoj narod in svoj rod. Vedeli so, da ne vstopajo v enakovreden boj, saj niso bili pripravljeni zahrbtno moriti nedolžnih in lagati preživelim. In vendar niso omahovali, niso se pustili ustrahovati, temveč so se pogumno uprli. Raje so tvegali svoja življenja, kot da bi se odpovedali svojim idealom, strnjenim v vsega treh besedah: Bog, narod, domovina.

Ne moremo ostati ravnodušni ob spoznanju, da so nase brez oklevanja sprejeli odgovornost, ki jih je prednje polagala zgodovina. Odgovornost do svojih družin, odgovornost do svojih domov in domov svojih sosedov. Odgovornosti se niso izmikali, bremena niso prelagali na druge. Lahko bi rekli, da so z vso resnostjo vzeli besede pesnika, ki pravi »dolžan ni samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan«. Ali niso vsem nam prav v tem neomajen zgled? Tudi nam danes naš čas nalaga naloge in izzive, ki smo jih dolžni sprejeti. Brez izgovorov in izmikanja, če nočemo, da nas ne bo sram, ko se bomo iz oči v oči srečali z našimi fanti in možmi na oni strani.

Vzor so nam ti fantje in možje v svoji neomajni zvestobi. Najprej v zvestobi, ki so jo pokazali do svojih soborcev, ne le v bojih, temveč tudi takrat, ko je bilo najhuje. Takrat, na vetrinjskem polju, ko je bilo popolnoma jasno, da jih peljejo na morišča, postavljena v domačih gozdovih, se niso razbežali ali potuhnili, temveč so šli za tistimi, ki so bili odpeljani prvi. Zvesti so ostali svojim tovarišem tudi sredi gozdov, ko so jih krvave roke rabljev silile, da izdajo svoje bližnje, svoje soborce, svoje poveljnike. Kako dragocen je njihov zgled nam, ki tako radi pokažemo s prstom na drugega, ki tako zlahka kot žrtveno jagnje darujemo svojega bližnjega, če nam to le količkaj koristi.

Vzor so nam v svoji neomajni zvestobi v veri. Z molitvijo na ustnicah so umirali v breznih in jamah. Nepredstavljiva groza je morala obdajati krvnike, ko so, namesto kletvic, iz ust brez sodbe na smrt obsojenih slišali besede odpuščanja. Zaprti v taboriščih smrti so gledali na vročem soncu umirati otroke, zaprti v taboriščih smrti so slišali predirne krike do skrajnosti mučenih. Razumeli bi jih, če bi se takrat odpovedali veri, če bi takrat prekleli Boga. Toda prav nasprotno. Njihova vera je bila najmočnejša ravno takrat, ko je iz njih odtekalo življenje. Zdi se, kot da so skupaj z Jobom ponavljali besede »Dobro smo prejemali od Boga, zakaj bi hudega ne sprejeli?«(Job 2, 10) Ali je naša vera tako močna, tako zvesta?

Neomajna pa ni bila samo njihova zvestoba Bogu, temveč tudi ljubezen do domovine. Ne le tiste, ki jo bomo uživali v večnosti, temveč ljubezen do te domovine, ki se »razprostira od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev«. Radi so imeli domovino svojih pradedov, domovino svojih očetov. Prav v tej ljubezni so še posebej zgled nam, ki imamo tako težko radi svojo državo, ki so nam jo naši mučenci izprosili, vodijo in uničujejo pa jo tisti, ki je pravzaprav nikoli niso hoteli. Vsaj ne take, kot je danes – svobodne in demokratične. Ni prijetno gledati, kako jo izčrpavajo, kako zavirajo njen razvoj in kako zabrisujejo meje med totalitarnim in svobodnim. Tako lahko zgroženi opazujemo, kako Vrhovno sodišče daje danes legitimnost nekemu dogajanju, ki mu pravijo kočevski proces, v resnici pa je šlo za podobna grozodejstva, kot jih izvaja Islamska država. Težko je imeti rad takó zlorabljeno državo, toda prav ti fantje in možje, ki se jih danes spominjamo, nam z zgledom kažejo, da kljub vsemu, kar so doživeli in pretrpeli, kljub vsem preizkušnjam in krivicam, domovine niso nikoli nehali ljubiti. To je bila njihova domovina in zanjo so bili pripravljeni tudi umreti.

Še vedno prihajamo na njihove grobove, na katerih ni nagrobnikov z imeni, saj jih tisti, ki so ukazali moriti, nočejo dati. Še vedno prihajamo na njihove grobove, čeprav to niso njihovi grobovi, temveč morišča, kjer se je končalo njihovo zemeljsko potovanje. Ne, ker bi Smrt tako hotela, ampak, ker je tako hotel brat po rodu, tujec po misli. Ob tem poskušam razumeti nerazumljivo, obenem pa sem jim za zgled, ki so mi ga dali, neizmerno hvaležna. Danes, ko ni nič več sveto, ko družina ni več družina, ko je narod za mnoge nekaj preživetega, ljubezen do domovine pa pojem za nestrpnost, njihov zgled še kako potrebujemo. Zaradi njihovega zgleda, ki so nam ga dali – ne le v besedah,  temveč z dejanji – danes nimamo pravice reči, nič se ne da. Njihov vzgled na naša pleča nalaga odgovornost, ki se ji nimamo pravice izmakniti. Odgovornost do naroda in domovine. Pri tem pa ne pozabimo. Četudi se bo samo en sam izmed nas skliceval na naše mučence, bo dovolj, da bo seme obrodilo sad! Ne le trideseteren ali šestdeseteren, temveč stoteren sad!

Kočevski rog 2017 – vabilo

K
Vabimo vas na obletno spominsko slovesnost in sveto mašo v Kočevskem Rogu. V soboto, 3. junija ob 11h bo sveto mašo daroval novomeški škof Andrej Glavan. Po maši bo na spominski slovesnosti spregovorila dr. Helena Jaklitsch.
Vljudno prosimo, da ob prihodu z osebnim avtomobilom parkirate pri Jezeru ali v Kočevju in nato z brezplačnim avtobusom pridete do morišča pod Krenom. Avtobus bo z avtobusne postaje v Kočevju odpeljal ob 10h in nato nekaj minut kasneje napravil postanek pri Jezeru.
Za ohranitev reda in miru prosimo, da upoštevate usmeritve redarjev.

Kočevski rog 2016

K

Spomin slovenskih dežel, foto: T. Petelinšek

Vabljeni na letošnjo sveto mašo v Kočevskem Rogu v soboto, 04. junija 2016 ob 11. uri. Sveto mašo bo daroval novomeški škof mons. Andrej Glavan, predsednik Slovenske škofovske konference. Pri slovesnosti bodo sodelovali pritrkovalci iz župnije Vrhnika, cerkveni mešani pevski zbor Franc Gačnik pod vodstvom Dominika Krta, solista Andreja Zakonjšek Krt in Marko Fink. Po mašni daritvi bo spominska slovesnost.

Kategorije

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.