Zadnje objave

Teharje 2020. Vabilo na spominsko slovesnost

T

Nova Slovenska zaveza in Župnija sv. Martina na Teharjah vabita k obletni sveti maši in spominski slovesnosti, ki bosta v spominskem parku Teharje v nedeljo, 4. oktobra 2020 ob 11. uri.

Mašo bo daroval upravitelj celjske škofije Rok Metličar, nadžupnik v Laškem, pri maši bo sodeloval pevski zbor iz župnije Teharje. Po maši bo spominska slovesnost, zbrane bo nagovoril likovni umetnik Marcos Jerman, sin rešenega domobranca. Glasbeni del slovesnosti bosta obogatila solista Primož Krt in Andreja Zakonjšek Krt.

Opozorilo: s pristojnimi na NIJZ se še dogovarjamo glede pogojev, kako zagotoviti preventivno ravnanje proti Covid-19. Podrobne napotke bomo sporočili v prihodnjem tednu. Že zdaj opozarjamo, da bo kljub odprtemu prostoru obvezna raba zaščitne maske in varnostna razdalja med osebami, kot tudi razkuževanje rok ter prepoved udeležbe vsem z znaki prehlada, povišane temperature ali drugih bolezni dihal. Vse udeležence nujno pozivamo, naj spoštujejo navodila.

Prijave za romanje z avtobusnim prevozom zbira Nova Slovenska zaveza na tel. (01) 425 1537 ter po e-pošti info@zaveza.si.

Upoštevajmo, da je v skrajnem primeru možna tudi odpoved slovesnosti. Spremljajte našo spletno stran.

Homilija pri spominski sveti maši ob 75-letnici genocida nad farani Rovt

H

dr. Peter Štumpf, murskosoboški škof

Rovte, 23. avgust 2020

Spoštovani gospod župnik Janez Petrič, sobratje duhovniki, dragi bratje in sestre. Vse vas pozdravljam v Kristusu!

Februarja letos na Brezjah, ko sem tam obhajal sveto mašo, sem bil prijazno povabljen od pripravljalnega odbora današnjega spominjanja v Rovtah na zločinske dogodke nad farani pred 75. leti, pa tudi nad slovenskim narodom, ter ob svetovnem dnevu spomina na vse žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov, da bi skupaj z vami obhajal sveto mašo za vse žrtve vojne in žrtve povojnih in izvensodnih pobojev. Tako smo se z gospodom župnikom Janezom in predstavnico pripravljalnega odbora z gospo Judito Treven domenili za to bogoslužje.

Ker sem pred 25. leti, 15. avgusta, pričel službo župnika na Igu pri Ljubljani, so mi ljudje, ki so doživljali »bratomorijo« ali pa jo celo povzročali pod Krimom in krimskimi gozdovi, bili zelo dobro poznani. Z mnogimi sem se takrat srečaval pri spravnih bogoslužjih, pa tudi v pogovorih, nemalokrat pa tudi še vedno v grožnjah nekaterih meni, takrat še mlademu župniku, staremu 33 let.

Ob pričetku župniške službe nisem nič vedel, kaj vse se je dogajalo med in po vojni pod Krimom in seveda na Notranjskem. Počasi sem dojemal vso tragiko, bolečino in tudi sovraštvo, ki se je prelivalo med ljudmi. Ljudje so se drug pred drugim takrat čutili kot žrtve.

Sorodniki žrtev komunističnih pobojev so začutili priložnost, da končno svojo bolečino pričnejo deliti javno, brez strahu. Tisti pa, ki so bili vpleteni v poboje ali pa njihovi sorodniki, pa so se zavili v molk, tudi zaradi bojazni, da bi izgubili svoje privilegije. Občasno se me nekateri tožili takratnemu nadškofu Alojziju Šuštarju, češ da sem preveč zgovoren glede teh reči in preveč aktiven pri obnovah podružničnih cerkva, ki so jih z enako ihto rušili partizani in italijanski okupatorji, ki so bili znani kot natančni topničarji. Ko sem šel na pogovore k nadškofu Šuštarju, da mu razložim mojo takratno zgovornost in delovanje, mi je dejal, da me podpira in imam pri njem vso njegovo zaščito.

Če boste kdaj šli v Iško vas, boste tam našli starodavno cerkvico sv. Križa, ki smo jo z dovoljenjem nadškofa Šuštarja skupaj z nekaterimi vaščani obnovili, saj je bila popolnoma izropana, ker je bila leta 1958 spremenjena v muzej revolucije. V njej so snemali filme, tudi film Idealist, posnet po romanu Martin Kačur pisatelja Ivana Cankarja. Če pa boste šli še dlje na Krim, boste prišli na Gornji Ig, kjer smo tudi z vaščani skupaj obnovili cerkvico sv. Lenarta, ki so jo s topovi povsem razsuli italijanski okupatorji, izropali pa partizani.

* * *

Zakaj vam to pripovedujem? Rad bi vam povedal, da nekoliko razumem tragična dogajanja med in po 2. svetovi vojni tudi pri vas v Rovtah, pa čeprav prihajam iz daljnega Prekmurja in občutim, kako hudo bolečino in žalost nosite v svojih srcih zaradi vaših dragih umorjenih prednikov. Njihova kri se še sedaj pretaka po vaših žilah, njihove duše počivajo v vaših dušah, utrip njihovega srce se nadaljuje v utripu vašega srca.

Ko ti ubijejo dedka ali babico, mater ali očeta, brate ali sestre, tete ali strice ali kogarkoli, ki ga imaš rad ali pa ga mogoče celo ne poznaš, pa je nekoč živel tukaj, kjer sedaj živiš ti, ubijejo v tebi začetek tebe. Lahko sicer danes živim, vendar mi je pred tem nekdo ubil tistega, ki je pred smrtjo dal življenje mojemu očetu in materi, ki je spočel in ki je rodila mene.

V duhovnem pomenu zaradi tega v nas nastanejo globoke rane. Tudi ko sedaj molimo in obhajamo sveto mašo za vaše umorjene farane in vse žrtve totalitarnih režimov, ne poskušamo oživiti mrtvih, ker oni so bolj živi pri Bogu, kot pa smo mi živi sedaj tukaj na zemlji, temveč slavimo Boga za te mučeniške velikane našega slovenskega naroda, ki so gotovo po hudem mučeništvu in strahotni smrti postali priprošnjiki naše vere in zavetniki naše poti za Gospodom Jezusom.

* * *

Rane, ki so se zaradi bratomorstva zasekale v slovenski narod in seveda tudi v vas, dragi farani Rovt, lahko zdravi samo Bog in nihče drug. Naši umorjeni predniki pa so pri tem duhovnem procesu aktivni kot duhovni bolničarji in bolničarke, ki na skrivnosten, vendar močno učinkovit način na te rane vnašajo Božja zdravila pomoči, ki jih med nas prinašajo po volji milostnega Boga. V tem poslanstvu imajo naši mučeniški predniki poslanstvo zdravilcev narodnih in tudi naših osebnih ran. Pri tem poslanstvu imajo naši mučeniški predniki poslanstvo angelov – zdravilcev.

Tudi to obhajanje svete maše je zahvaljevanje Bogu za njegovo zdravilno pomoč vsem nam, kakor tudi za poslanstvo naših mučeniških prednikov, angelov -zdravilcev, ki so naši skrbniki iz blažene večnosti. Če namreč mi sedaj ne bi hoteli, da se zdravijo naše bolečine, žalost in morda tudi jeza in celo sovraštvo zaradi vseh umorjenih med in po 2. svetovni vojni, potem sedaj tukaj ne bi obhajali svete maše, ki nam pomeni živo, resnično in učinkovito Kristusovo vstopanje v mučeništvo naših prednikov. Sveta maša je namreč pridruževanje njihove smrti Kristusovi smrti in vstajenju.

Ko nam je Kristus naročil, naj obhajamo evharistijo v njegov spomin, nam je dal jasno vedeti, da ima takšno spominjanje moč njegove realne in resnične navzočnosti. In ker imamo radi naše mučeniške prednike in se jih danes spominjamo, so po Kristusovi navzočnosti pri tej sveti maši sedaj tudi oni tukaj, da skupaj z nami dajejo hvalo in čast Kristusu.

Brez spominjanja človeštvo ne obstaja. Ko nekoga zbrišemo iz spomina, ga zbrišemo iz obstoja. Tudi če se nekoga spominjamo z grenkobo ali celo s sovraštvom, mu s tem priznavamo obstoj. Vendar pa ima sovražni spomin grozovito moč. Ko se koga nenehno spominjamo s sovraštvom, nas lahko ta sovražni spomin nanj povsem uniči.

Slutimo lahko, da so se naši predniki pred nasilno smrtjo spraševali: Ali se nas bo kdo spominjal? Se nas bodo spominjali z ljubeznijo ali s sovraštvom? Kaj bodo o nas govorili? Bodo čez leta in desetletja sploh imeli do nas še kakšno usmiljenje ali se bodo rogali iz naše strahotne smrti?

V vernih in nevernih je želja po spominjanju, predvsem po smrti, nepremagljiva volja po preživetju. Vernim je toliko lažje, ker vera obljublja pridružitev Kristusovemu življenju, nevernim pa nevera nič ne more obljubiti, le zgolj kratkotrajno spominjanje v spomenikih in hvalospevih, ki pa iz leta v leto bolj bledijo.

Tudi Kristus se ni mogel ogniti vprašanju: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov« (Mt 16,13)? S tem vprašanjem je Kristus vstopil v središče vseh človeških odločitev. V tem vprašanju se določa naša večnost – blažena ali zavržena.

* * *

Kdo je bil Jezus Kristus za naše umorjene prednike? Kdo je bil Jezus Kristus za tiste, ki so jih umorili? Kdo je bil Jezus Kristus za Hitlerja, Stalina, Tita? Kdo je Jezus Kristus za nas? Kdo je Jezus Kristus za tiste, ki nas v tem času sramotijo ali celo že preganjajo? To vprašanje je najbolj neizogibna stvar na tem svetu. Pred vsem se lahko skrivam ali celo ubežim, toda temu vprašanju se ne morem ogniti. V Kristusu namreč bivamo in smo.

Tudi tisti, ki nič ne dajo na Kristusa ali ga celo zavračajo, sovražijo in preganjajo, tudi taki ljudje v Kristusu bivajo in so. Brez Kristusa nas preprosto ni in nas ne more biti. Najsi živimo ali umiramo, vse to delamo v Kristusu. Tisti naši predniki, ki so umrli nasilne smrti, živijo naprej v Kristusu, ker so umrli v Kristusu. Tisti, ki so jih umorili, so v njih hoteli umoriti Kristusa, pa ga niso mogli in ga nikdar nihče več ne bo mogel umoriti. Kristus je namreč enkrat za vselej umrl za vse, da bi nas privedel k Bogu Očetu.

Hitler, Stalin, Tito so prepričevali svoje narode, da jim hočejo omogočiti raj na zemlji, raj, ki bo boljši od Božjega raja. Namesto raja pa so odprli nešteta grobišča in vanje kot zavržene smeti zmetali milijone ljudi. Diktatorji so sami sebe spreminjali v bogove in pri tem sejali med ljudmi smrt.

* * *

Po 75. letih konca druge svetovne vojne se človeštvo ni naučilo skoraj ničesar. Dogodki po svetu in pri nas ponovno postajajo velika grožnja drug drugemu. Če so diktatorji včasih narodom obljubljali raj, danes diktatura potvorjene in zmaličene demokracije obljublja naslado brez meja. Ideologije nacizma, fašizma in komunizma so se sprevrgle v eno samo, združeno ideologijo naslade. Vse tri ideologije zaslepljujejo množice s ponujanjem neštetih oblik naslade, da bi tako učinkoviteje ponovno prišle do oblasti in moči.

Nagon po nasladi je postal močnejši od nagona po preživetju. In to je naša grožnja. Vsi smo vedeli, prav vsi, da bo po počitnicah in dopustih zaradi groženj epidemije zopet zelo težko. Pa za preprečitev uresničenja te grožnje nismo naredili praktično nič. Dosti ljudi, med njimi sedaj največ mladih, se vrača iz zabaviščnih krajev okuženih s koronavirusom. Raje okuženi, kot pa prikrajšani naslade. Ni pomembno, kako bo s šolo, kako bo šlo življenje naprej. Naslada mora biti. Inšpektorji se spravljajo na Brezje zaradi prisotnosti večjega števila ljudi ob prazniku Marijinega Vnebovzetja, ne gredo pa na kraje množičnega »žuriranja«, protestiranja in podobnih reči in tam naredijo red.

Zelo zaskrbljujoče je, ko celo nekatere javne institucije legalizirajo naslado kot nedotakljivi privilegij, v katerem naj bi po nasladi prišla do izraza človeška svoboda in dostojanstvo. Naslada je glavno gibalo boja za pravice brez dolžnosti. Pravica do naslade da, dolžnost do varovanja življenja in zdravja pa ne. Za razvijanje in krepitev takšne razpuščene in egoistične svobode pri nas funkcionira kar precej organizacij.

Od ljudi, ki jih obvladuje naslada, tudi naslada po oblasti, moči in po nekdanjih privilegijih iz časov komunizma, ne moremo pričakovati nobene narodne sprave, nobene pietete do umorjenih med 2. svetovno vojno in po njej. Od njih ne moremo čakati nič, čisto nič. Če v sebi nimajo etične zavesti in odgovornosti za svoje zdravje in zdravje drugih, in če se pustijo zlorabljati manipulantom, da rušijo pravne osnove, nujne za funkcioniranje naše države, so taki ljudje povsem izropani zmožnosti etičnega premisleka in delovanja. Njim je vseeno, kaj bo z drugimi. Njim gre samo za bivanje v nasladi. Celo družbeni red bi radi zrušili samo zaradi svoje naslade. Taki nikdar ne bodo zmogli braniti domovine, ne garati za domovino, ne prevzemati odgovornosti za domovino.

Če bi danes morali braniti domovino, kot smo jo pred 29. leti, bi jo silno težko branili, ker bi bilo malo takih, ki bi se za ceno varnosti domovine odrekli svoji nasladi. Sedanji protestniki in drugi nergači bi se poskrili. Na okopih domovine bi se znašel ostanek ljudi, ki je v sebi ohranil duhovno normalnost in etično moč.

Veliko, zelo veliko imamo danes položiti pred naše mučeniške prednike, kajti tudi mi smo pričeli izkušati tiste žalostne in tragične čase, ki so jih nekoč doživeli in pretrpeli oni. Kristus je apostola Petra postavil za svojo pričo, ki ne odstopa od resnice, pravičnosti in odgovornosti. In takšnih prič, ki ne odstopajo, slovenski narod sedaj zelo, zelo potrebuje. Priče, ki ne odstopajo od resnice, pravičnosti in odgovornosti, verni, ki ne odstopajo od Kristusa, obetajo naš obstoj in prihodnost.

Tudi po grobiščih naših umorjenih prednikov so še zmeraj razsejani mnogi rožni venci in Marijine svetinjice. Z molitvijo »zdravamarija« so umirali ti naši mučenci. Z mučeniško molitvijo k nebeški Materi Mariji so nam izmolili vero. Brez njih nas ne bi bilo in brez njih tudi mi ne bi mogli verovati. V tem, kako živimo, se določamo za našo blaženo ali zavrženo večnost. Smrt pride za vse. Mati Marija naj nam pomaga in izprosi blaženo večnost v nebesih, da bomo tudi mi deležni nebeške slave naših mučeniških prednikov.

Vedno in povsod naj hodi z nami Mati Marija. Amen.

Razumni in v srcu pravični. Rovte 2020

R

Jurij Pavel Emeršič. Rovte, 23. avgust 2020

Spoštovane gospe in gospodje!

Pred 11 leti je evropski parlament razglasil današnji dan za dan spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov. 23. avgusta leta 1939 sta se namreč s prijateljsko pogodbo formalno povezala predstavnika 2 frakcij v socialističnem gibanju; Stalinova internacionalna in Hitlerjeva nacionalna socialistična delavska partija. Korenine njune ideologije pa so precej starejše. Okrepile so se v dobi razsvetljenstva, ki Evrope v resnici ni razsvetlilo, ampak preslepilo. Vplivni francoski in drugi misleci te dobe so nekritično pljuvali po evropskih izročilih, krščanskih vrednotah in mobilizirali zlasti meščanski sloj in ga pognal v upor in na barikade. Revolucionarji so pogosto šli v boj z navidez plemenitimi cilji, v žaru borbe pa se prelevili v skruniteljev grobov, mučitelje in ubijalce. Znameniti britanski revolucionar Thomas Paine, ki je imel velik vpliv na potek ameriške in kasneje francoske revolucije, je v nekem trenutku z grozo spoznal, da se je francoska revolucija sprevrgla v popolno tiranijo. Ko se je udeleževal zasedanj konventa, si je skušal odgovoriti na ključno vprašanje: Kaj se je zgodilo z dobrimi Francozi, v katere je veroval? Kako so se lahko iz poštenjakov sprevrgli v mučitelje, požigalce samostanov in ubijalce prijateljev? Od kod nerazumni revolucionarni bes? Ko so Paina nazadnje zaprli v ječo v Luksemburških vrtovih, se je lahko do konca jakobinske strahovlade spraševal o tem. Mislim, da odgovora ni našel. Izhajal je namreč iz predpostavke, da je človek dober. Zanikal je zlo, zanikal je greh.

Do podobnih težav kot Paine je prišel 60 let kasneje francoski liberalni politik in zgodovinar Tocqueville, ki je preučeval pretekle revolucije, zlasti francosko in si ni znal odgovoriti na vprašanje, kako je lahko zašla v nerazumno nasilje? Spregovoril je o virusu nove in neznane vrste. O virusu nasilja. »Bile so na svetu nasilne revolucije« je zapisal, ampak zadnja »nima precedensov«. Od kod prihaja ta nova pobesnelost? Kdo jo je izzval? Kdo jo nadaljuje?

Tudi Tocqueville navkljub velikemu umskemu naprezanju, ki ga je opisal v pismu prijatelju, ni prišel do odgovora. Verjetno ga je slutil, ampak ga kot razsvetljeni liberalni mislec ni zapisal. Tudi on je izhajal iz predpostavke, da je človek dober. Tudi on je zanikal zlo, zanikal je greh.

Zakaj kristjani na začetku vsake maše drug drugemu in Bogu priznavamo svojo grešnost in šibkost? … Ker nič ne gradi občestva, skupnosti, bratstva bolj kot priznanje lastne in prepoznanje tuje nepopolnosti. Ob tem postajamo strpni in potrpežljivi do bratov in sestra. Na drugi strani pa je ugodni humus za nestrpnost tam, kjer ni priznanja človeške bede, šibkosti, greha, zla … Tam zavladajo trdosrčni farizeji, razsvetljeni jakobinci in zategnjeni puritanci. Tam človeka ob najmanjšem spodrsljaju izobčijo, kamnajo, mu odsekajo glavo ali pa postavijo pred strelski vod.

In prav to se je zgodilo razsvetljeni Evropi. Postala je ugodno okolje za nestrpnost in nasilje, ki se je širilo tja, kjer so bili družbeni organizmi oslabljeni zaradi vojaških konfliktov, socialnih krivic in civilizacijske utrujenosti … V Mehiko, Rusijo, Kitajsko, Španijo, Slovenijo in drugam. Zazdelo se je, da se silnemu toku zgodovine sploh ne da upreti. Vitalizem in fanatizem, ki je prevzemal revolucionarje, je ljudi očaral ali pa prestrašil in paraliziral ter spremenil v oprezneže, ki so čakali, kako se bodo stvari obrnile. Revolucionarji so medtem stopnjevali nasilje ter si nazadnje vzeli pravico odločati o življenju in smrti. Postavili so se na mesto Boga, za katerega je nemški filozof Nietzsche razglasil, da je mrtev. To mesto jim je priznal tudi krščanski socialist Edvard Kocbek, ki je po umoru velikega Slovenca Lamberta Ehrlicha zapisal, da ima revolucionarno sodstvo med bojem na življenje in smrt pravico, da brez usmiljenja vzame posamezniku življenje.

Mnogi Kocbekovi sledilci, tudi iz katoliških krogov, tako niso razumeli in še vedno ne razumejo domobranskega boja zoper komunizem. Zaradi intelektualne zaslepljenosti, napuha, pomanjkanja poguma ali pa preprosto zaradi lenobe, ne zmorejo ali pa nočejo videti resnice. Raje zavzamejo udobno pozicijo neopredeljenosti, iz katere vzvišeno komentirajo bratomorni spopad, trgajo iz konteksta svetopisemske stavke in zgodovinske dogodke ter domobrancem očitajo, da je bila njihova obramba zločin. Trdosrčno stališče do pobite domobranske vojske ima hude posledice, ki jih je napovedal veliki mislec in bodoči svetnik Chesterton: »Ker je njihovo srce ostalo trdo, so se jim omehčali možgani.«

Komunistična ideologija je pustila za sabo strahotno moralno ter intelektualno pohabo…

Fazi fizičnega iztrebljanja je namreč sledilo uničevanje spomina. Hudičevo geslo v Goethejevem Faustu je bilo: »Vse je dobro, kot da se ne bi nič zgodilo.« Uničevanje spomina in tradicije je diabolično početje. Podobno uničevanje korenin evropske civilizacije se je po letu 1968 okrepilo tudi na demokratični strani železne zavese. Tam se je fronta preselila na univerzo, medije in popularno kulturo. Tam nova levica ne tolče več z vsemi topovi po ekonomskem redu, Cerkvi in državi, ampak prefinjeno zmanjšuje vlogo klasične družine, spodbuja antiindustrijski in antihumanistični ekologizem, asimetrični multikulturalizem, ki blati lastno in poveličuje tuje kulture, globalizem, itd. Vse z jasnim ciljem prevrednotenja vrednot in vzpostavitve kulturne dominacije v svetu. Čeprav je stara levica na gospodarskem in političnem nivoju popolnoma zatajila in pogorela, se nova na omenjenem kulturnem nivoju krepi. Eden njihovih zadnjih projektov je bilo rušenje in onečaščanje spomenikov po ZDA, Združenem kraljestvu, celo po Grenlandiji.

Danes v Sloveniji dediči starega režima ne ubijajo več nasprotnikov po taboriščih, jamah in gostilniških kleteh. Kljub temu pa so prisotni v vseh družbenopolitičnih strukturah, iz katerih jih lustracija ni pregnala. Površni in površinski ljudje se njihovega delovanja sploh ne zavedajo. Samo razumni in v srcu pravični zmorejo pod površjem vsakodnevnih dogodkov prepoznati dobro in zlo, krepost in greh, prisotnost svetega in hudega. Takšni ljudje se lahko proti zlu tudi učinkovito borijo.

Takšni so bili naši mučenci. Prepoznali so navzočnost Zla in delo Hudega duha in se mu zoperstavili. Ti mučenci so naši priprošnjiki pri Bogu, ki je gospodar zgodovine. Tiste zgodovine, ki nima vedno prav in je velikokrat tekla mimo Boga in mimo človeka, kot se je v pesmi izrazil Kocbek, ki je bil mnogo boljši pesnik kot pa politik … Ti naši mučenci verjetno niso bili niti pesniki, še manj politiki, ki bi obljubljali nebesa na zemlji. To je obljubljala komunistična ideologija. Ti naši mučenci so se komunizmu uprli zato, ker so hoteli živeti v skladu z naravnim Stvarnikovim redom, opisanim v prvem poglavju Svetega pisma. Hoteli so živeti kot gospodarji na zemlji, ki jim je bila izročena. Hoteli so živeti po svojih postavah in naravnih zakonih.

Bili so pomorjeni. Zgodovinski tok je pogosto krivičen. Še danes so mnogi pravični ljudje preganjani, mučeni in pobiti. Boj med grešno Babilonijo in nebeškim Jeruzalemom traja in bo trajal do konca časov. Ampak nazadnje bo tudi zgodovina morala pred božji stol. Kot je napovedal mislec Milan Komar. Takrat bodo vsi stiskani, ki jih je kolesje zgodovine strlo kot v oljčni stiskalnici, zasijali kot dobro olje.

Rovtarski in drugi slovenski mučenci, prosite za nas.

Župnija Šentjurij pri Grosupljem, 2020

Ž

Slovesnost po nedeljski maši za žrtve vojnega in povojnega nasilja, 5. julij 2020

Spoštovani, skoraj 30 let je že, odkar je NSZ začela organizirati, vi in vaši domači pa ste to omogočili – da smo zbrali imena žrtev revolucije iz vaše župnije in ste jih zapisali na farno spominsko ploščo.

Ko se jih spominjamo, bi vas, zlasti mlade, najprej nekaj vprašal. Kaj bi storili, če bi prišli k vam demonstranti, ki protestirajo zdaj proti vladi, ali celo takšni, ki v zahodni Evropi razbijajo trgovine, ropajo in požigajo, in bi vam rekli: »Pojdite z nami. Bomo skupaj nekaj ukrenili …«? Kaj bi storili?

Velika večina bi nas rekla: Ne, ne grem. V mislih bi dodali: Ne, vaši protesti, vaše rušenje reda in sožitja se ne skladajo s tem, kar je dobro in prav. In pogovora bi bilo, upajmo, konec. No, konec bi ga bilo le v današnjih razmerah, v urejeni demokraciji, ko si brez hudih posledic lahko privoščimo, da rečemo: Ne, ne grem zraven. Jaz ostanem tako, kakor sem.

Prav to so v letu 1942 rekli tudi ljudje, katerih imena so napisana na farni spominski plošči. Toda leto 1942 je bilo takšno, da je bil tisti »Ne, jaz ne grem z vami« zanje usoden. Komunisti so si vzeli pravico, da so ljudi, ki se niso strinjali z njimi, naredili za svoje sovražnike, še več, razglasili so jih za »sovražnike ljudstva« in jih začeli enega za drugim ubijati. Takšno je bilo leto 1942. Čisto kratek stavek, »No, jaz pa ne mislim tako …« se je končal s strašnim umorom.

Kaj je hudega storil šentjurski organist Anton Kraljič, ki so ga jeseni 1942 ustrelili na pragu domače hiše vpričo žene in trimesečnega sinka?

Kaj je hudega storila Marija Debelak, župnikova nečakinja, ki je vneto delala pri prosvetnem društvu, vodila dramske igre in kulturno delo pri fari, kaj je storila in kdo jim je dal oblast, da so jo 6. avgusta 1942 partizani ustrelili?

Toda kaj naj šele rečemo o Jakopinovi družini iz Ponóve vasi? Ubogi Jakopinovi so v Ponóvo vas pribežali leta 1925 izpod fašistične Italije – namreč z Unca pri Rakeku. Po več letih dela so si lahko kupili skromno leseno hišico v Ponóvi vasi, št. 54. In v to skromno hišo so prišli komunistični likvidatorji v noči z 21. na 22. april 1942 in naredili nekaj nepojmljivo hudega, nekaj nepredstavljivega: pobili so vseh šest članov družine, ki so jih našli, z otroki vred: 44-letnega očeta Jožeta, 39-letno mamo Marjeto, 18-letnega sina Jožeta, 17-letno hčerko Anico, 11-letnega Vinka in 6-letnega Štefana. Del te nepojmljive strahote je, da je bila mama Marjeta noseča in je z njo bilo ubito še sedmo življenje.

Kdo bi se čudil, da je ta strahoviti zločin, ki je vključeval umore otrok, pretresel vso bližnjo in daljno okolico ter jo napolnil z grozo pred partizani? In kdo bi se čudil, da so se našli ljudje, ki so hoteli takšen teror revolucije ustaviti, zavarovati svoje družine, hiše, vasi? In kljub tem strahotam je bila vaška straža v Št. Juriju ustanovljena šele razmeroma pozno – skoraj leto dni po poboju Jakopinove družine.

* * *

Ob neizmerno hudi stvari, kakršno pomeni poboj Jakopinove družine, bi bilo treba premišljevati v razne smeri. Od kod takšno zlo? Kako je mogoče umoriti otroka? Od kod toliko trpljenja nedolžnih v zgodovini?

Samo ene misli se lahko dotaknem: kaj nam Jakopinova družina in mnoge druge žrtve povedo o poti iz revolucije – k narodni spravi.

Vsi vemo, je bilo o spravi dovoljeno po letu 1990 govoriti le v okviru, ki je bil sprejemljiv za leve vlade, t.j. za naslednike partizanov, za dediče revolucije. To pojmovanje sprave so razvili nekateri intelektualci in če mu odvzamemo intelektualno formo in ga strnemo v razumljive stavke, se glasi njihovo pojmovanje sprave približno tako:

»Ti pobiti ljudje so bili kvizlingi, bili so izdajalci, toda vseeno je zločin, da so jih kar pobili. In ker so ljudje, imajo temeljno pravico do groba.«

Takšno mišljenje bi lahko poimenovali »sprava brez resnice« in je bilo okvir za glavnino tega, kar je doslej aparat slovenske države storil glede »narodne sprave«.

Toda prav zgodbe o ubogih žrtvah iz vaše šentjurske župnije z ostro lučjo pokažejo, da je takšno pojmovanje sprave izmišljeno, da vsebuje laž o izdajstvu in da zato ne vodi nikamor. Sprava, ki se začenja z neresnico, je protislovna stvar. »Sprava brez resnice« vodi nazaj, ne naprej.

Zato moramo hoteti in iskati novo pot do sprave. Najdemo pa jo samo v čistih dejstvih, v čistih življenjskih zgodbah naših mučenih in pobitih pokojnih. Spravo bomo našli v tem, kar govorijo njihova življenja sama. Resnične eksistence resničnih ljudi. O tem obstaja zdaj že dovolj pričevanj. Toda človek mora za to, da jih sprejme, imeti voljo po resnici, kar je navsezadnje: volja po dobrem.

Nedavna slovesnost v Kočevskem Rogu, predvajana po televiziji 7. junija 2020, nam daje upanje, da je ta pot ne le možna, ampak da jo v resnici želijo mnogi Slovenci – brž ko jim omogočimo, da brez očal ideologije vidijo gola dejstva. Če si je govor predsednika vlade Janeza Janše na roški slovesnosti v enem dnevu, 7. junija 2020, ogledalo samo na njegovi osebni strani Facebook več kot 100.000 ljudi, še veliko več pa po televiziji, potem to nekaj pomeni. Pomeni, da je veliko Slovencev začutilo pomembnost te teme: dojeli so, da ta žrtve pobojev nimajo zveze z ideologijo (pač pa je ideologija nosila revolucijo), ampak z našo zgodovino, in da resnica vodi naprej, k boljšemu in polnejšemu življenju.

* * *

Vaški stražarji, domobranci, pa tudi čisto navadni ljudje, zapisani na farnih spominskih ploščah, so v hudem času vojne in revolucije hoteli živeti in preživeti. Toda ne le to. Hoteli so tudi ohraniti pri življenju svet, kakršnega so poznali iz svoje kmetije, polja in dela, iz domače cerkve, pesmi in molitve. Hoteli so, da bi vse to ostalo, kakor dotlej, in oni v vsem tem, kakor dotlej.

V spominu na te naše pokojne najdemo torej temeljno pritrditev življenju: hoteli so ohraniti življenje! Toda ne tako, da bi prevzeli brezbožno miselnost komunistov, se ji podredili in postali pomočniki pri zlu. Tako ne. Ohraniti so hoteli krščansko omiko – tisočletni nauk svojih prednikov: Ne ubijaj, ne kradi, ne pričaj po krivem … ki je živel v njihovih dušah kot njihova resnična kultura. Njihova omika. Vedeli so, da so kristjani in da hočejo ohraniti krščansko omiko. To je velika stvar. Tem večja zaradi strahote, ki jih je čakala na koncu. V tem je temeljna orientacija, ki nam jo dajejo tudi za danes.

Matija Ogrin

Slovesnosti 2020

S

LOGATEC, POGREB ŽRTEV S CESARSKEGA VRHA

V petek. 3. julija 2020 ob 18. uri bo pogrebna svečanost z mašo za 12 žrtev komunistične revolucije s Cesarskega vrha pri Logatcu.

Pogrebna svečanost s sveto mašo, ki jo bo daroval prof. Janez Juhant, se bo začela ob 18. uri pred poslovilno vežico na pokopališču v Dolnjem Logatcu. Tri ure pred pogrebom bodo posmrtni ostanki žrtev v poslovilni dvorani.

Pogreb žrtev organizira država Slovenija, v njenem imenu Komisija za reševanje vprašanj prikritih grobišč; za pogrebno mašo je prosila Nova Slovenska zaveza, v njenem imenu območni odbor v Logatcu.

Lepo vabljeni, da se slovesnosti udeležite, da pokojne z molitvijo in spoštovanjem sprejmemo medse na logaško pokopališče. Zaželena je tudi udeležba s farnimi križi.

Gospod, daj jim daj večni pokoj! In večna luč naj jim sveti.

ŠENTJURIJ PRI GROSUPLJEM
V nedeljo, 5. julija 2020 bo v Šentjuriju pri Grosupljem ob 10. uri maša za žrtve vojnega in povojnega nasilja in ter spominska slovesnost po maši.

BOROVNICA
V nedeljo, 12. julija 2020, se bomo ob 10. uri zbrali v farni cerkvi sv. Marjete v Borovnici k maši, ki jo bo daroval domači župnik. Po maši se bomo ustavili pred cerkvijo ob spomeniku 120 zamolčanim žrtvam iz borovniške fare in se z blagoslovom in kratko slovesnostjo spomnili naših mučenih bližnjih. Ohranimo spomin na žrtve revolucije, tudi na naše pobite, zamolčane in osramočene Borovničane, ki so ostali brez groba.

SVETE VIŠARJE
V nedeljo, 2. avgusta, bo tradicionalno 32. romanje treh Slovenij na Svete Višarje.
Program se začne ob 10.30 s predavanjem koroškega Slovenca, duhovnika, dekana, kulturnika in predsednika Krščanske kulturne zveze Janka Krištofa, ob 12. uri bo sv. maša, po maši pa sledita kulturni program in druženje. Prevoz organizira turistični urad Družine TRUD.

ROVTE
Spominska slovesnost je predvidena za nedeljo, 23. avgusta. Ob 15. uri bo sv. maša, po njej spominska slovesnost. Odhod avtobusa iz Ljubljane ob 13.30. Vstopne postaje so še na Vrhniki, Logatcu oz. drugih krajih ob poti.

VRANJE PEČINE
Spominska slovesnost s sveto mašo bo v nedeljo, 6. septembra ob 10. uri.

TEHARJE
Obletna spominska slovesnost bo v nedeljo, 4. oktobra, ob 11. uri. Avtobus odpelje iz Ljubljane ob 8. uri s parkirišča Tivoli.


Prijave za avtobusne prevoze sprejemamo na telefonski številki 01 425 15 37 vsak delavnik med 10. in 12. uro. Pridržujemo si pravico do morebitnih sprememb in dopolnitev. Priporočamo, da spremljate tudi obvestila v tedniku Družina.

Ohranimo spomin

O

Ohranimo spomin na vse žrtve revolucije, na tisoče slovenskih mučencev. Predvsem pa na naše pobite, zamolčane in osramočene Borovničane, ki so ostali brez groba.
V nedeljo, 12. julija 2020, se bomo ob 10. uri zbrali v farni cerkvi sv. Marjete v Borovnici, k maši, ki jo bo daroval domači župnik Janez Šilar. Molili in prosili bomo za mir med nami, med narodi sveta, da bi bili obvarovani novih vojn in revolucij, pa tudi bolezni, ki nas v zadnjem času pestijo.

(več …)

Kočevski Rog 2020

K

Spoštovani prijatelji Nove Slovenske zaveze!

Pred nami je naša osrednja spominska slovesnost, kjer se bomo spominjali množičnega pomora Slovenske narodne vojske v Kočevskem Rogu pred 75 leti.

Vabimo vas, da sveto mašo in slovesnost po njej ob breznu pri Macesnovi Gorici v Kočevskem Rogu spremljamo na sporedih TV Slovenija in Nova24.

Sveto mašo ob 75-letnici revolucije in množičnih pobojev bo daroval ljubljanski nadškof metropolit, predsednik SŠK msgr. Stanislav Zore ob somaševanju duhovnikov.

Spominska slovesnost po maši se prične z uvodno besedo Nove Slovenske zaveze, ki jo bo prebrala Jasmina Rihar.

Sledita nagovora predsednika vlade Janeza Janše in predsednika republike Boruta Pahorja.

TV Slovenija bo predvajala mašo in spominsko slovesnost z govori v več ločenih terminih in sicer:

  • sobota, 6. 6. 2020 ob 16:00 in 20:50 na TVS 3: govori,
  • nedelja, 7. 6. 2020 ob 10:00 na TVS 2: maša; ob 11:40 ter ob 19:20 na TVS 3: govori,
  • ponedeljek: 8. 6. 2020 ob 9:35 na TVS 3: govori.

Nadškof bo sveto mašo daroval na resničnem mestu poboja Slovenske narodne vojske, ob breznu pri Macesnovi Gorici. Zato vas še posebej vabimo, da vzpodbudite svoje sorodnike in prijatelje, naj s pomočjo televizije v duhu obhajajo sveto daritev za naše roške žrtve in njihove krvnike. Prva sveta maša ob pravem breznu slovenskih domobrancev, 75-letnica revolucije in 30-letnica prve roške slovesnosti so trije mejniki s pomembnimi sporočili.

  1. Premik naše slovesnosti k breznu pri Macesnovi Gorici nas opominja, da smo skoraj 30 let prihajali žalovat in obujat spomin k napačnemu breznu. Oblastniki, ki so si slovesnost po maši leta 1990 prisvojili, so to vedeli, a so nas pustili v zmoti. Toda resnica je prišla neizprosno na dan. Poslej bomo obhajali spomin na naše žrtve na kraju njihovega resničnega trpljenja.
  2. 75-letnica pobojev nas spominja na to, da je komunistična revolucija prekrila slovensko zemljo z dejanji, ki so Slovencem storila nepojmljivo zlo, povzročila nepredstavljivo trpljenje. Trpele so mučene in pobite žrtve; trpele so sirote in vdove; trpele so družine žrtev v dolgih desetletjih, ko svojega žalovanja ljudje niso smeli niti pokazati. Posredno pa je trpel in še danes trpi ves slovenski narod: kajti revolucija je s poboji odtrgala Slovence od tkiva evropske krščanske omike, v kateri smo se razvili v narod; pahnila nas je v barbarstvo, v katerem so desetletja vladali nasilje, pravica močnejšega, laž in predvsem strah …
  3. Spomin na 30-letnico prve roške slovesnosti je svetel in temen: svetel, ker je bila prvikrat ob roških breznih darovana sveta maša in so žalujoči po dolgih desetletjih lahko prvikrat javno pokazali svojo žalost; in temen, ker so si nasledniki krvnikov prisvojili slovesnost po maši za lažno rehabilitacijo. S geslom, da je bila sprava tedaj dosežena, je bila ob pomanjkanju pravih dejanj v resnici zavrta.

Zato smo ob letošnji priložnosti prosili najvišja predstavnika slovenske države, predsednika vlade in predsednika republike, da premerita daljo in nebesno stran slovenske poti k narodni spravi.

dr. Matija Ogrin

Z dostojanstvom iz anonimnosti

Z

Ko smo v ožjem krogu somišljenikov pred več kot letom dni razpravljali o neaktivnosti Republike Slovenije in njenih upravnih ter pravosodnih organov pri reševanju vprašanja prikritih grobišč, morišč in uveljavljanju pravice do pokopa vseh pomorjenih žrtev revolucije, je nastala pobuda za vključitev tega tematskega sklopa v okvir univerzalnega periodičnega pregleda za Slovenijo. Ta mehanizem, ki ga izvaja Svet za človekove pravice pri OZN in vsako državo na svetu doleti od leta 2005 dalje periodično v okvirno petletnih ciklih, naj bi omogočal predvsem civilni družbi, da opozori širni svet na kršitve človekovih pravic v posamezni državi in tako države, izvoljene v Svet za človekove pravice, spodbudil k dajanju konkretnih obvezujočih navodil in priporočil. Tako bi teoretično države druga drugi pomagale k spoštovanju mednarodno privzetih pravic.

V prepričanju, da gre v primeru naše tematike za jasne in lahko zapisljive ter preprosto dokazljive kršitve človekovih pravic, smo pristopili k pisanju ustreznega dokumenta, a hitro prejeli opozorila pravnikov, da naša percepcija ni objektivno tolmačenje zapisanih mednarodnih konvencij in deklaracij. Več kot pol leta je trajala pot od prvih zametkov do končnega dokumenta, ki je objavljen v nadaljevanju. Dokument bo verjetno razočaranje za marsikoga, ki slovensko stvarnost pozna in si težko predstavlja, da je suhoparnost tega dokumenta ob taki temi na mestu. Ob tem pa je treba vedeti, da smo kot civilna družba v čudnem položaju, ko po treh desetletjih še nimamo zapisanih jasnih stališč, zahtev in predlogov glede pravnih okvirjev te države niti se ne zavedamo, da občutek, da se dogaja krivica, ni zadosten argument v boju za pravičnost in pravico. Država – še bolj pa mednarodna skupnost – sloni na togem in bolečem tolmačenju pravice, tako da je prizadetost možno uveljaviti zgolj in samo na konkretnem primeru kršitve zapisanega pravila ali prepovedi. V tem oziru se vedno znova postavi vprašanje pravičnosti samih konvencij, ki (namenoma?) ne obravnavajo nekaterih življenjskih situacij, ki so v slovenski zgodovini boleče zapisane kot v nebo vpijoči barbarski zločini.

Z nastalim dokumentom smo dosegli najprej nekaj reda v lastnem razumevanju razmišljanja in delovanja mednarodne skupnosti, v drugem planu pa se je pokazala dobrobit tudi v zapisanih in bolj sistematično urejenih vsebinskih sklopih nerešenih področij z interesnega področja Nove Slovenske zaveze in njenih somišljenikov v civilni družbi (kamor je treba nujno prišteti obe sopodpisani organizaciji: Združene ob lipi sprave in Komisijo pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci). Želimo, da bi se na grobo okostje tega dokumenta dodajale dodatne vsebine in predvsem rešitve za zaznane probleme.

Različne vrste žrtev je zapustila dediščina revolucije: najprej so tu mrtvi, ki so razsejani v anonimnosti po prikritih grobiščih. Kot kristjani verujemo, da so bili s samo mučeniško smrtjo pridruženi Kristusu in tako kvečjemu oni nam lahko pomagajo, ne mi njim z državnimi predpisi. Ukrepi, ki naj bi obravnavali pokojne, so v prvi vrsti namenjeni njihovim preživelim sorodnikom. Tako tudi mednarodna skupnost svoje konvencije in predpise o ravnanju z mrtvimi obravnava predvsem v luči spoštljivosti do živih, ki imajo pravice: pravico vedeti, kaj se je zgodilo, pravico odločati o mestu pokopa in načinu pogreba, pravico do žalovanja ter pravico do ustrezne poprave nastale krivice. Te pravice so bile živim po letu 1945 odvzete, v slovenskem tranzicijskem procesu pa so se te pravice obšle.

Odsotnost celovitega programa ali jasnega načrta, ki bi civilno družbo in politiko neposredno po demokratičnih spremembah vodil v procesu soočanja z množico množičnih morišč in grobišč, nam danes nalaga, da se kot država in družba pogovorimo in odločimo, kako naprej. Zdi se, da smo korakali po poti spoznanj in se sproti odločali, kaj bi storili. Danes vemo, da smo soočeni z več kot sedemstotimi prikritimi grobišči, ki v nas ob vsakem izkopu znova zbudijo vprašanje: Kdo je tu? Z oddaljenostjo začetnega spravnega procesa, ki je iztiril že na vprašanju obsodbe množičnih pobojev, se je oblikovalo tudi bolj jasno stališče do pojma “dostojen pokop”.

Ni povsem jasno, kaj so ustanovni člani Nove Slovenske zaveze načrtovali glede ureditve vprašanj mrtvih, a članki iz zgodnjih številk Zaveze nas napeljujejo, da je bil njihov trud najprej usmerjen v zagotovitev spomina z napisom na farne spominske plošče. Hkrati je bila pomembnejša naloga društva ovreči krivičnost prikazov domobranstva in vaških straž kot izdajstva ter osvetliti revolucijo kot zlo, ki je narodu naredilo največ hudega. Seznanitev z dolgo zamolčanim trpljenjem slovenskih mučencev je služila enemu izmed temeljnih poslanstev preživelih mladih, kasneje ponosnih ustanoviteljev društva: razširiti pričevanje o tem, kaj se jim je zgodilo, ker so bili pokončni. Več kot očitno je vladalo prepričanje, da bo ravnanje z mrtvimi v sodobni in demokratični družbi urejal sistem in državni aparat sam, opremljen z vestjo, zdravo pametjo in osnovno človekovo moralo.

Danes se o odnosu do mrtvih izrisuje bolj jasna zahteva, ki jo deloma pogojuje tudi razvoj mednarodne zavesti glede načina urejanja množičnih grobišč. V prvi vrsti nam je iz skoraj neposredne soseščine znan primer Srebrenice ter nekaterih drugih množičnih grobišč. V preteklem letu smo zasledili tudi dokumente OZN glede množičnih grobišč, ki jih je zagrešila in zapustila islamska država ISIL na območju Iraka. Podobna praksa se uveljavlja tudi na drugih koncih sveta od Afganistana do držav podsaharske Afrike. Gre sicer za sodobna konfliktna žarišča, a večja časovna oddaljenost ne vpliva na pričakovanje, da bo analogna praksa uporabljena tudi za reševanje slovenskih odkritih lokacij.

V osnovi naj bi praksa terjala odkritje grobišča, ustrezno forenzično arheološko in antropološko raziskavo na terenu, dokumentiranje kraja zločina z jasnim popisom, video in fotografskim gradivom. Opravila naj bi se ekshumacija posmrtnih ostankov, pri čemer naj bi se v največji možni meri poskrbelo za individualizacijo (kar pripada enemu telesu naj bi bilo ločeno od drugih) ter se odvzelo vzorce za kasnejšo analizo DNK. Preiskovalni organi (policija, kriminalisti, tožilstvo) naj bi zagotovili ustrezno raziskavo in preiskavo zločina.

Slovenska sodobna praksa, ki velja predvsem od leta 2015 dalje, je glede navedenih postopkov skladna s pričakovanji, a le do dveh kritičnih točk: dela preiskovalnih organov in analiz DNK. O preiskovalnih organih bi na tem mestu niti ne načel razprave, saj je bila aktivnost nekje med simbolično in formalno. Glede analiz DNK pa je bila šele ob Hudi Jami in delih pri izkopavanju in prekopu posmrtnih ostankov privzeta praksa, da forenziki odvzamejo in hranijo desne stegnenice (najbolj primerne za odvzem DNK) ločeno za kasnejšo analizo. Pod nadzorom in vodstvom Nacionalnega forenzičnega laboratorija v okviru Policije je prišlo do hranjenja teh vzorcev za kasnejšo ugotovitev identitete umrlih. Na tej točki pa se je postopek ustavil, kar smo izpostavili kot eno izmed glavnih zahtev v sklopu ženevskega postopka.

Razumeti moramo, da so analiza DNK in postopki, ki so na to analizo vezani, relativno nova veda, ki se razvija iz leta v leto in dobiva tudi komercialne namene. Pri soočenju z željo svojcev, ki bi ob povečanem tempu izkopov množičnih grobišč želeli čim prej priti do odgovorov o usodi svojcev, smo trčili ob obilico težav in nedorečenih pravil. Prva in najpomembnejša je dilema glede namena analize DNK: obstaja vrsta različnih znanstvenih metod, ki jih narekujejo nameni preiskovalca. Splošna in danes široko uveljavljena komercialna analiza, ki za nekaj deset evrov stroška ugotavlja izvor posameznika na osnovi analize DNK, daje odgovore o sorodstvenih povezavah po moški in ženski liniji tja do šestega kolena. Tak test je, glede na pričakovanje, da bo po slovenskih vaseh obilo sorodstva že v četrtem kolenu ali celo ožje, povsem neuporaben za analizo konkretnih ožjih sorodstev, ker bodo rezultati zajeli bistveno preširok krog možnih sorodnikov in jih bomo vznemirjali po nepotrebnem.

Soočeni smo torej z dilemo, v kakšnem obsegu zgraditi bazo podatkov o DNK izkopanih. Pri tem se najprej nujno soočimo z dejstvom, da slovenski policijski laboratorij niti približno ni kos obsegu nekaj tisoč potrebnih analiz, ki so časovno zamudne, ne da bi pri tem tvegal popoln zastoj rednega dela. Ideja je torej, da bi se celoten postopek izvajal s pogodbenimi partnerji iz tujine, ki bi v okviru ICMP (Mednarodne komisije za pogrešane osebe) lahko tehnično pomagali pri taki zahtevni nalogi. K tej pomoči so se zatekli tudi v Srebrenici in tako združevali različne svetovne strokovnjake in laboratorije. Problem pri tem je dvojen: najprej bi morala Slovenija priznati, da nalogi ni kos, česar ob obotavljanju političnega vrha glede pomembnosti vprašanja množičnih prikritih grobišč ni pričakovati, nato pa bi morala ustrezno zagotoviti pravne okvirje za zaščito zasebnosti podatkov o DNK.

Analize DNK in podatki o tem so danes tržno blago. Z njimi služijo različne organizacije, ki z izmenjavo podatkov in prodajo podatkov drugim raziskovalnim ustanovam služijo denar. Dobra posledica je nižanje cene testiranja, slaba pa je komercializacija zapisov. Če smo v dobrih tridesetih letih, kolikor je stara ta znanost, prišli do takega razmaha, je pričakovati, da bo v naslednjih nekaj desetletjih razmah ob komercializaciji še bistveno večji. Si res želimo, da so podatki iz analiz DNK tržno blago? V kakšne namene in komu smo pripravljeni predati svoje genetske zapise?

Analiza DNK izkopanih pokojnikov je relativno preprosto področje, dokler ostanemo zgolj na znanstveni ravni metod analize. Problem je, da s samo analizo podatkov o mrtvih nismo prišli nič bliže identifikaciji žrtev. Za napredek potrebujemo najprej nekaj, s čimer bomo dobljene podatke primerjali in ugotovili sorodstveno vez. Tega problema slovenska zakonodaja ne rešuje in smo na polju povsem novega področja preiskovalnih znanosti.

Od samega začetka raziskovanja vprašanj grobišč in morišč je nastajalo več različnih seznamov pokojnih. Danes vemo, da za najpopolnejša seznama veljata dva: farne spominske plošče in seznam žrtev druge svetovne vojne, ki ga je napravil Inštitut za novejšo zgodovino. Prvi je ožji (približno petnajst tisoč imen) in hkrati tudi bolj podatkovno skop, drugi je širši (kakih sto tisoč imen) in je dopolnjen tudi z nekaterimi bolj uporabnimi podatki. Smiselno bi bilo, da bi kot uradno bazo podatkov, ki bi postala javna in javnosti dostopna ter ustrezno vzdrževana, država določila inštitutovo. Tam bi poimenske podatke in že zbrane podatke lahko dopolnjevali s podatki o sorodstvu in hkrati zagotovili tudi podatke o morebitnih darovalcih primerjalnih vzorcev DNK.

Trenutna slovenska zakonodaja predvideva, da Policija lahko hrani vzorce DNK največ tri leta, hramba vzorcev DNK in vzpostavljanje drugačnih javnih ali zasebnih baz podatkov pa je strogo prepovedana. V primeru množičnih grobišč je tako časovno omejevanje povsem zgrešeno in tudi tukaj potrebujemo zakon, ki bi hrambo vzorcev DNK za potrebe primerjave z vzorci DNK izkopanih žrtev zaupal pooblaščeni organizaciji za nedoločen čas. Kdo bi ta pooblaščena organizacija bila, je seveda odprto, a najbolj logična je prav Policija.

Primer Srebrenice, ki je terjala med 8000 in 8100 žrtev, kaže na uspešnost analize DNK samo pod pogojem, da se aktivno vključi čim več sorodstva. Za dosedanjo identifikacijo 6.838 žrtev je bilo treba vzeti vzorce 22.160 družinskim članom. Taka baza podatkov je bistven pripomoček preiskovalcem, ki lahko sorodstveno vez ugotavljajo z večjo stopnjo ujemanja in tako izločijo tveganje nepopolnih zapisov DNK, do katerih lahko pride tudi zaradi težkih postopkov izločanja DNK iz oddanih bioloških vzorcev. Če je želja sorodstva, da pride do identifikacije izkopanih žrtev, bomo v civilni družbi (tudi Cerkvi) morali na široko zastaviti akcijo spodbujanja k oddaji lastnih vzorcev v državno bazo.

Vzpostavitev državne baze DNK za svoje žive državljane je nov problematičen podvig, glede na aktualno zakonodajo in primerljivo pravno prakso. Taka baza podatkov mora biti državno “zaklenjena” pred uporabo v drugačne namene. Predstavljati si je treba, da bo skušnjava Policije v prihodnosti velika, da bi v okviru preiskav drugih kaznivih dejanj dobljene neznane vzorce DNK na prizoriščih tistih zločinov primerjala s tako široko bazo. Saj ni rečeno, da bi našla konkretnega storilca, a pokazala bi se lahko sorodstvena vez in tako precej olajšala preiskavo. Večina držav pozna bazo DNK za osebe, ki so že v kazenski evidenci. Izogniti se moramo zlorabam podatkov v namene, ki darovalcem teh vzorcev prej niso bili znani in z njimi v času oddaje niso soglašali.

Ali se vzorec DNK lahko uporabi tudi po smrti in čigava last je? Tudi to vprašanje ni rešeno v zakonodaji. Naš interes je, da se vsi vzorci, oddani za potrebe identifikacije neznanih pokojnikov iz množičnih grobišč, lahko uporabljajo tudi po smrti darovalcev. Nesmiselno bi bilo obiti dejstvo, da je velik del potencialnih darovalcev, ki so hkrati tudi najbližji sorodniki žrtev, krepko v letih. Veliko vprašanje je, če bomo lahko postopke identifikacije zaključili v času njihovega življenja. Tako mora ostati v javnem interesu, da se ohranijo njihovi vzorci z vsemi omejitvami, ki so obstajale v času darovanja.

Kako podrobno bi lahko identificirali izkopanega posameznika? Brez primerjalnega vzorca, ki bi bil od prav od posameznika (šop las ali kaj drugega, kar bi bilo ohranjeno izpred njegovega izginotja), bo identifikacija točno določene osebe težka. Zavedati se moramo, da sedanja znanost nima prav lahke naloge pri določanju DNK iz vzorcev, ki so stari sedemdeset let in več ter so bili podvrženi vplivom časa in okolja. Morda se z razvojem znanosti to v prihodnje spremeni in zato ne gre zametovati vzorcev. Že primeri iz Srebrenice so pokazali, da so po razvoju novih inštrumentov bistveno laže prišli do boljših podatkov. Za zdaj bi se morali osredotočiti na ugotavljanje čim bolj jasne sorodstvene vezi, da lahko pristopimo in po 75 letih seznanimo živeče sorodnike: našli smo vašega očeta, vašega strica, vašega brata, bratranca … V kakšnem primeru bo takoj jasno, za koga točno gre, v nekaterih primerih bo zgolj ožji krog možnih: če je bilo več bratov, več stricev, več bratrancev. O smiselnosti podrobnejše analize in s tem povezanih dodatnih stroških bodo takrat morali odločati sorodniki. Bolj verjetno je večje število razočaranj ob opravljenih analizah, saj bo nedvomno veliko delnih rezultatov, ki bodo dali le usmeritve, ne pa odgovorov. A v hrepenenju po informacijah, ki jih čutimo ob pritisku ljudi na Novo Slovensko zavezo in t. i. Dežmanovo komisijo ter Policijo ob vsakem novem odkritem grobišču, bo vsaka novica dobrodošla in bo predstavljala kamenček v mozaiku odgovora na vprašanje o preteklosti.

Če bi bila iskrena želja vseh, da iz anonimnih tisočev trupel v dostojen spomin vrnemo ljudi, ki imajo imena, družine in svoje zgodovinske identitete, bi ovire z lahkoto preskočili.

Ker te želje za zdaj ni, se zanašamo na lastno iznajdljivost, kako v upanju na bodoče spremembe vendar storiti kaj konkretnega. Tako nam strokovnjaki priporočajo sledeče:

  1. zapišite imena, priimke, rojstne datume ter vse druge osebne podatke (imena staršev, bratov, sester, stricev in tet, bratrancev in sestričen) vseh pobitih pogrešanih sorodnikov in svojo sorodstveno vez z njimi;
  2. zapišite čim več znanih dejstev o njihovih zadnjih dneh, predvsem s kom so takrat bili in kje ter ali je bil še kdo drug iz poslednje družbe ubit;
  3. zapišite morebitne fizične posebnosti, ki trajno ostanejo na okostju (zlomi, deformacije …);
  4. zapišite in opišite morebitne kose nakita, ki so jih morda nosili kot osebne predmete;
  5. z vatirano palčko si zjutraj na tešče popraskajte po zunanjih dlesnih pri zadnjih zobeh in palčko zavijte v papirnati robček. Ponovite še enkrat na drugi strani z drugo palčko …;
  6. vse skupaj zapakirajte v navadno papirno kuverto, ki ni obložena s plastiko, in jo zaprite. Na kuverto napišite svoje podatke. Hranite jo doma in sorodnikom razložite, za kaj gre.

Tak postopek bo zagotovil zajem podatkov, ki bodo bistveno pomagali v dopolnjevanju baze podatkov o pokojnikih in v kasnejši analizi DNK.

Čakali smo 25 let, da je država sistematično pristopila k urejanju prikritih množičnih grobišč. Želja po kompleksni ureditvi pravnega položaja analiz DNK in identifikacije pokojnih iz prikritih morišč in grobišč je povezana tudi z željo, da bi slovenska politika prisluhnila sorodnikom v njihovih željah po resnici in prepoznala ta proces kot del soočenja z lastno zgodovino.

Besedilo je bilo objavljeno v Zavezi, št. 114, decembra 2019.

Slovesnosti v letu 2020

S

VETRINJ
V soboto, 23. maja, romamo na avstrijsko Koroško. V vetrinjski cerkvi bo ob 10. uri sv. maša, ki jo bo daroval dr. Andrej Poznič. Ljudsko petje bo na orglah spremljala Veronika Karner. Pot nadaljujemo proti Plešivcu, kjer si bomo ogledali Omanove freske. Šli bomo skozi Šentvid na Glini, da se spomnimo tamkajšnjih slovenskih beguncev. Sledi kosilo v Bilčovsu in zaključna molitev v Marijini cerkvi na Vrbskem Jezeru. Vodila nas bo dr. Helena Jaklitsch, po koroškem pa tudi Marija Gruškovnjak. V primeru napolnitve drugega avtobusa ga bo vodil mag. Jurij Emeršič. Odhod iz Ljubljane bo ob 8. uri, in sicer iz Šentvida spred škofovih zavodov.

KOČEVSKI ROG
V soboto, 6. junija, ob 11. uri bo v Kočevskem rogu pri breznu pod Krenom obletna spominska slovesnost. Avtobusi odpeljejo iz Ljubljane ob 8. uri s parkirišča Tivoli.

STARI HRASTNIK
V nedeljo, 21. junija, ob 16. uri bosta na grobišču Stari Hrastnik spominska maša in žalna slovesnost. Avtobus odpelje iz Ljubljane ob 13.30 s parkirišča Tivoli.

ŠENTJOŠT
V nedeljo, 28. junija, ob 10. uri bo obletna spominska slovesnost v Šentjoštu.

SVETE VIŠARJE
V nedeljo, 2. avgusta, bo tradicionalno 32. romanje treh Slovenij na Svete Višarje. Program se začne ob 10.30 s predavanjem koroškega Slovenca, duhovnika, dekana, kulturnika in predsednika Krščanske kulturne zveze Janka Krištofa, ob 12. uri bo sv. maša, po maši pa sledita kulturni program in druženje. Prevoz organizira turistični urad Družine TRUD.

ROVTE
Spominska slovesnost bo v nedeljo, 23. avgusta. Ob 15. uri bo sv. maša, po njej spominska slovesnost. Odhod avtobusa iz Ljubljane ob 13.30. Vstopne postaje so še na Vrhniki, Logatcu oz. drugih krajih ob poti.

VRANJE PEČINE
Spominska slovesnost s sveto mašo bo v nedeljo, 6. septembra ob 10. uri.

FERDRENG (PODLESJE)
V septembru bo spominska slovesnost v Ferdrengu, v povojnem ženskem taborišču na Kočevskem. Datum in podrobnejše informacije bomo objavili naknadno.

TEHARJE
Obletna spominska slovesnost bo v nedeljo, 4. oktobra, ob 11. uri. Avtobus odpelje iz Ljubljane ob 8. uri s parkirišča Tivoli.

Prijave za avtobusne prevoze sprejemamo na telefonski številki 01 425 15 37 vsak delavnik med 10. in 12. uro. Pridržujemo si pravico do morebitnih sprememb in dopolnitev. Priporočamo, da spremljate tudi obvestila v tedniku Družina.

Kategorije

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.