Zadnje objave

Vabili: Vetrinj in Kočevski rog

V

Naj vas spomnimo in z nekaj več podatki ponovno povabimo na romanje v Vetrinj po poteh naših izdanih in pobitih, nato pa na obletno spominsko slovesnost v Kočevski Rog.

Romanje v Vetrinj: sobota, 21. 5. 2022

Napolnjen je že prvi avtobus, drugi bo peljal ob zadostnem številu prijav.
Prijave zbiramo na tel. 01 425 15 37 ali na info@zaveza.si. Odhod avtobusa je iz Šentvida pri Ljubljani, iz parkirišča ob Škofovih zavodih ob 8:30.
Maša v Vetrinju je ob 11h, daruje jo dr. Andrej Poznič. Po maši pot proti Plešivcu, obiščemo Šentvid ob Glini, kosilo v Bilčovsu in zaključek v Marijini cerkvi na Vrbskem jezeru.
Vodijo dr. Helena Jaklitsch, Marija Gruškovnjak in Jurij Pavel Emeršič.

Kočevski Rog: sobota, 4. 6. 2022

Avtobus odpelje s parkirišča Tivoli ob 8:30.
Prijave zbiramo na tel. 01 425 15 37 ali na info@zaveza.si . Maša bo ob 11h pri kapeli mučencev ob jami pod Krenom. Somaševanje vodi msgr. dr. Andrej Saje, novomeški škof in predsednik SŠK. Slavnostni govornik bo Jan Peršič, član odbora NSZ.

VABLJENI!

Predvidene spominske slovesnosti v letu 2022

P

Vetrinj

V soboto, 21. maja, romamo na avstrijsko Koroško. V vetrinjski cerkvi bo ob 11. uri sv. maša, ki jo bo daroval dr. Andrej Poznič. Po maši pot nadaljujemo proti Plešivcu, kjer si bomo ogledali Omanove freske. Šli bomo skozi Šentvid ob Glini, da se spomnimo tamkajšnjih slovenskih povojnih beguncev. Sledilo bo kosilo v Bilčovsu in zaključna molitev v Marijini cerkvi na Vrbskem jezeru. Vodila nas bo dr. Helena Jaklitsch, po Koroškem pa tudi Marija Gruškovnjak. Odhod iz Ljubljane bo ob 8.30, in sicer iz Šentvida spred škofovih zavodov.

Kočevski rog

V soboto, 4. junija, bo obletna spominska slovesnost ob 11. uri v Kočevskem rogu. Avtobusi odpeljejo iz Ljubljane ob 8.30 s parkirišča Tivoli.

Stari Hrastnik

V nedeljo, 19. junija, bo obletna spominska slovesnost ob 16. uri na grobišču Stari Hrastnik. Avtobus bo odpeljal iz Ljubljane ob 13.30 s parkirišča Tivoli.

Šentjošt

V nedeljo, 26. junija, bo obletna spominska slovesnost ob 10. uri v Šentjoštu. Avtobus bo odpeljal iz Ljubljane ob 8.30 s parkirišča Tivoli.

Rovte

V nedeljo, 21. avgusta, bo v Rovtah ob 15. uri sv. maša, po njej pa spominska slovesnost. Odhod avtobusa iz Ljubljane bo ob 13.30. Vstopne postaje bodo še na Vrhniki, Logatcu oz. drugih krajih ob poti.

Vranje pečine

Spominska slovesnost s sveto mašo bo v nedeljo, 4. septembra, ob 10. uri.

Ferdreng (Podlesje)

V septembru bo spominska slovesnost v Ferdrengu, v povojnem ženskem taborišču na Kočevskem. Datum in podrobnejše informacije bomo objavili naknadno.

Teharje

Obletna spominska slovesnost bo v nedeljo, 2. oktobra, ob 11. uri. Avtobus odpelje iz Ljubljane ob 9. uri s parkirišča Tivoli.

Spominjamo se: 22. april 1942, umor družine Jakopin

S

V noči od 21. na 22. april 1942 so partizani umorili sedem članov družine Jakopin: štiriinštiridesetletnega Jožeta, njegovo nosečo ženo, devetintridesetletno Marjeto, osemnajstletnega sina Jožeta, sedemnajstletno hčer Anico, enajstletnega sina Vinka in šestletnega sina Štefana.

Umorjeni so bili na svojem domu v Ponovi vasi št. 54 pri Št. Juriju pri Grosupljem. Jože, Marjeta in najstarejši sin so se leta 1925 zaradi fašizma priselili v okolico Grosupljega z Unca pri Rakeku. Umorjeni so bili najverjetneje zato, ker je njihov sin oziroma brat, petnajstletni Ivan, nekaj dni prej odšel od doma in tudi komuniciral z Italijanskimi vojaki. V Št. Juriju, Ponovi vasi in okolici so Italijani izvedli racije 16. aprila in aretirali okrog štirideset ljudi. Nekateri vaščani in domači terenci OF so te aretacije povezovali z Ivanovo komunikacijo z Italijani in z njegovim izginotjem.

Na večer pred umorom so ljudje videli, da so se domači revolucionarji zbirali v graščini Brinje v Grosupljem, kjer so navadno imeli sestanke, in da je nekdo tja z motorjem pripeljal Lada Potokarja, aktivista rajonskega odbora OF s Police. Morilci so prišli ponoči k Jakopinovim v Ponovi vasi in potrkali na vrata. Oče Jože je vstal s postelje in jih odprl, naslednji hip pa je po njem nekdo zamahnil s sekiro; padel je na tla in obležal. Potem so umorili še njegovo nosečo ženo in štiri otroke. Po pripovedovanju naj bi bilo truplo noseče matere še posebej potolčeno.

Domači partizani so torej iz maščevanja zaradi domnevne krivde odsotnega Ivana umorili celo družino, ki ni imela prav nobene krivde v zvezi z njegovimi morebitnimi denunciacijami. Umorili so jih verjetno tudi zato, da bi med ljudi zasejali strah pred nastajajočo revolucionarno oblastjo: najbrž so želeli, da ljudje vidijo, kaj se zgodi z družinami domnevnih denunciantov. Zato so umorili nedolžne ljudi z otroki vred. Zaradi tovrstnega srhljivega nasilja partizanov, ki ga je bilo spomladi leta 1942 ogromno, pa je bilo povsem upravičeno in smiselno, da so po vaseh začele nastajati oborožene protipartizanske vaške straže.

Grob umorjene družine Jakopin je bil po vojni zravnan z zemljo, danes pa čezenj teče pot.

(prim. Janko Maček, Kako se je začelo, Zaveza št. 18; Kako se je začelo, Zaveza št. 59; Kako se je začelo, Zaveza št. 84; Ivo Žajdela, Zasuta usta, samozaložba, 1996, str. 103)

Spominjamo se: 17. april 1942, umor družine Čuk

S

V zgodnjih jutranjih urah 17. aprila 1942 so bili v ne povsem pojasnjenih okoliščinah ubiti trije člani družine Čuk: mož in žena, dvainštiridesetletni Lenart in osemintridesetletna Evgenija, rojena Kuštrin, ter njuna hči Ivanka oziroma Vanda, ki je bila v času umora stara dve leti. Ubiti so bili na svojem domu na Podutiški cesti 51 v Kosezah pri Ljubljani. Hiša, ki stoji še danes, se je nahajala zelo blizu žice, ki so jo Italijani postavili slaba dva meseca pred tem zločinom, vendar ga žal ni uspela preprečiti. Lenart in Evgenija sta umrla ponoči, hči Ivanka-Vanda pa je za posledicami ran umrla ob pol sedmih zjutraj v ljubljanski bolnišnici.

Razlog umora ni znan. Možno je, da sta zakonca Čuk, ki sta se v Ljubljano priselila iz Bilj pri Gorici, postala tarča napada, ker sta bila emigranta s Primorske. Mnogi Primorci so se preselili v Kraljevino Jugoslavijo zaradi težkih razmer, ki so v Italiji za Slovence nastale, ko je na oblast prišel fašizem. Primorski emigranti pa so seveda znali italijansko in so se verjetno občasno pogovarjali z vojaki, kar je bilo za nekatere aktiviste OF že dovolj, da so take ljudi imeli za izdajalce in jih celo sumili denunciantsva.

Vsekakor pa je težko pojmljivo, da kdo umori dveletnega otroka. To takrat seveda še daleč ni bil edini tak primer. Samo spomladi in poleti leta 1942 so enote pod poveljstvom komunistične partije v Ljubljanski pokrajini umorile več deset otrok, v glavnem zato, ker so njihovi starši bili dejanski, potencialni ali namišljeni nasprotniki komunistične zarote za prevzem oblasti, oziroma so za revolucionarje kako drugače predstavljali oviro. Človeka pa čudi tudi dejstvo, da ta sprevržena dejanja – ki jih je bilo toliko, da so zanje vendar vedeli mnogi – med samimi privrženci OF niso imela večjega odmeva in zaradi težko pojmljive malomarnosti pri dojemanju stvarnosti pri njih niso povzročila večjih pomislekov. To žal predstavlja moralno breme na dušah vseh, ki so se – kljub temu, da so za te primere vedeli – v tistem času odločali za kakršnokoli sodelovanje z OF, tudi če sami niso sodelovali pri nobenem zločinu. (Preseneča pa tudi, da še danes mnogi ignorirajo to razsežnost OF, in ti težki zločini pri njihovem vrednotenju takratnega dogajanja ne igrajo skoraj nobene vloge.) Mnogi se naj bi namreč za sodelovanje z OF odločali iz naivne dobronamernosti. Vendar če nekako še lahko razumemo, kako so naivne ljudi komunisti lahko zavedli, da je bil »izdajalec« denimo Marko Natlačen, pa nikakor ni mogoče nikogar dobronamernega zavesti, da je bila izdajalka na primer dveletna Ivanka-Vanda Čuk, ena najmlajših žrtev OF v Ljubljani.

(prim. Damjan Hančič, Revolucionarno nasilje v Ljubljani 1941–1945, Študijski center za narodno spravo, Ljubljana 2015, str. 84, 107)

Spominjamo se: prvi teden aprila 1942

S

Te dni se spominjamo štirih Ljubljančank, ki so jih v začetku aprila 1942 umorili pripadniki VOS OF.

2. aprila, na Veliki četrtek, so vosovci ob pol devetih zjutraj umorili oseminštiridesetletno vdovo s petimi otroki Marijo Longer. Umorili so jo v Trnovem na Cerkveni ulici, v trafiki pri Petelinovem mostu čez Gradaščico. (Ulico so po vojni preimenovali in se zdaj še vedno imenuje Eipprova, po vosovcu Ernestu Eyppru.) Marija Longer je delala v trafiki; doma je bila iz Vipavske doline, kot mlado dekle pa je služila v Trstu, zato je dobro znala italijansko in je večkrat klepetala z vojaki, ki so pri njej kupovali cigarete, kar je bil za VOS zadosten razlog za umor, po katerem so jo komunisti oklevetali kot »izdajalko«, kar je bila običajna laž v podobnih primerih.

5. aprila, na Veliko noč, so ob pol petih popoldne na grajskem griču umorili dvajsetletno Bredo Hvale. S komandantom straže na Ljubljanskem gradu sta bila par, zato jo je VOS označil za »italijansko denunciantko in vlačugo«. Nekaj časa sta jo opazovala in zasledovala vosovca Stanislav Ključar in že omenjeni Ernest Eypper. Ustrelili so jo trije vosovci – Silvo Hrast, Ladislav Vidrajs in neki Šuštar z vzdevkom »Crni« (o tem, kje se je Breda Hvale na dan umora nahajala, jih je obvestil Peter Verbič, pri načrtovanju zločina pa je sodeloval še neki Ros, morda Matija Ros) – ko sta zaljubljenca sedla na klopco na ovinku sprehajalne steze. Mlada Ljubljančanka je bila takoj mrtva, njen spremljevalec pa je bil samo ranjen. Ladislav Vidrajs je v poročilu posebej poudaril, da »naš namen ni bil likvidirati komandirja, toda zaradi lastne varnosti pri umiku smo ga morali onemogočiti«.

6. aprila, na Veliki ponedeljek, je bila umorjena osemnajstletna frizerka Ivanka Hribar iz Bizovika. Oefarski terenci so jo osumili, da se z italijanskimi vojaki, ki so zahajali v frizerski salon, zapleta v romantične zveze, zato so jo sklenili umoriti. Na bizoviškem polju jo je z nožem zaklal neki domačin s Fužin in jo zakopal v kup gnoja na njivi. Mrtvo je na polju našel neki hlapec, umila pa jo je njena mati, ki je naštela štiriindvajset ran. Terenci so seveda nato razširili govorice, da je umorjena mladenka bila »italijanska ljubica«, kar naj bi opravičevalo umor.

7. aprila ob pol štirih zjutraj pa je zaradi strelnih ran umrla devetindvajsetletna uradnica iz Šiške Eva Wiederwohl. Ustreljena je bila že 1. aprila, ko so na Vekoslava Strnada in na njo streljali vosovci in ju ranili.

(prim. Damjan Hančič, Revolucionarno nasilje v Ljubljani 1941–1945, Študijski center za narodno spravo, Ljubljana 2015, str. 83, 84, 136, 279; Slavko Žižek, Iz arhiva vosovskih likvidacij, v: Zaveza št. 76; France Ložar, Ivanka Kozlevčar, Spominski utrinki iz medvojnega Bizovika, v: Zaveza št. 66)

Spominjamo se: 18. marec 1942, Jaroslav kikelj

S

Dne 18. marca leta 1942 je vosovski morilec ob 12.15 na Streliški ulici v Ljubljani umoril Jaroslava Kiklja. Kikelj se je rodil na Opčinah nad Trstom, pozneje se je preselil v Maribor, v Ljubljano pa je leta 1939 prišel študirat medicino. Že v Mariboru je bil član Marijine kongregacije, v Ljubljani pa je bil zelo dejaven pri Katoliški akciji. Bil je tudi predsednik študentskega medicinskega društva Vir. Kot tak je postal član direktorija univerzitetne organizacije OUL, s čimer se je žrtvoval v želji, da bi pripomogel k ohranitvi ljubljanske univerze.

Kot član Mladcev je bil odločen antikomunist. Malo pred smrtjo ga je Ernest Tomec posvaril, naj pazi, da ga ne ubijejo. Kikelj pa mu je odgovoril: »Bom pa šel v nebesa.« Zelo pogosto je prejemal obhajilo, veliko molil in se ni bal smrti. Pri majniški pobožnosti v mariborski župniji Studenci je vodil petje in mnogokrat prosil: »Mati zlata, odpri mi nebeška vrata, da te v raju počastim z lepim petjem angelskim.« Na njegov pogreb – ki je bil tudi manifestacija proti OF – je prišla zelo velika množica ljudi, ki so bili prepričani, da je umrl mučeniške smrti. Pokopal ga je škof Rožman, ki ga je imenoval »zvesti Božji služabnik« in o njem ter o Frančku Župcu govoril kot o mučencih.

Prav tako 18. marca 1942 je bil blizu svojega doma pred gostilno Katrca v Rožni dolini ob 20.30 s strani VOS-a umorjen mehanik in voznik Vincenc (Vinko) Trampuž, verjetno zato, ker je zaradi narave svojega dela imel veliko stikov z ljudmi in pogosto hodil po terenu, zaradi česar bi lahko veliko vedel o delovanju OF in je bil kot tak osumljen potencialnega denunciantstva.

Pri napadu na vlak pa so partizani 18. marca ob štirih zjutraj na železniški progi pri Škofljici ustrelili tudi železniškega kurjača Leopolda Makšeta, ki je živel v Trnovem, rojen pa je bil v Biški vasi na Dolenjskem.

(prim. Damjan Hančič, Revolucionarno nasilje v Ljubljani 19411945, Študijski center za narodno spravo, Ljubljana 2015, str. 82,129,130; Palme mučeništva, Mohorjeva družba, Celje 1994, str. 381; Vinko Škafar, Jaroslav Kikelj, pričevalec vere in veselja, Slomškova založba, Maribor 2001; Miloš Metlikovič, Jaroslav Kikelj, v: Slovenec 1. 2.–12. 4. 1996)

SPOMINJAMO SE: 16. MAREC 1942, Franček Župec

S

Franček Župec

Na današnji dan pred osemdesetimi leti so pripadniki Varnostno obveščevalne službe Osvobodilne fronte s streli v glavo umorili študenta prava Frančka Župca. Umorjen je bil okoli osme ure zvečer na Prisojni ulici v Ljubljani, nasproti kapelice (ki je danes ni več, saj so jo po vojni porušili), blizu vogalne stavbe, v kateri je tedaj bila trgovina Marinko, danes pa je v njej lekarna. Njegovo truplo je spomladi leta 1946 komunistična oblast izkopala iz groba na Žalah in odpeljala na neznan kraj.

Franček Župec je bil doma s Štajerske, študiral pa je v Ljubljani. Italijanska okupacijska oblast je grozila, da bo zaprla Univerzo in štajerske ter gorenjske študente izgnala. Univerzo je naposled ohranila, zahtevala pa je ustanovitev študentske organizacije OUL (Organizzazione Universitaria di Lubiana) pod svojim nadzorom. Župec je po posvetovanju s profesorji in na prošnjo rektorja Milka Kosa s težkim srcem privolil, da postane član njenega direktorija.

Komunisti so sodelovanje v OUL prepovedali in člane direktorija obtoževali izdajstva ter jim grozili s smrtjo. Tudi Župec je decembra prejel pismo, v katerem so mu dali tri dni časa, da iz njega izstopi. Osvobodilna fronta si je namreč brez kakršnekoli pravne ali moralne legitimnosti lastila oblast (in kaznovala tiste, ki se ji niso pokoravali), kar je ključno dejstvo za razumevanje tedanje in današnje slovenske razdvojenosti.

Komunisti so umorjenega pozneje oklevetali, da je za OUL zagrizeno agitiral. Vendar se njegova prijateljica Lelja Rehar spominja, da mu je nekoč v šali rekla, da se bodo s prijateljicami vanjo včlanile, Župec pa je vzrojil in rekel: »Če to storite, vas več ne pogledam!« V to organizacijo je namreč vstopil nerad in po sili razmer, da bi se ohranila slovenska univerza. V zadnji uri svojega zemeljskega življenja je Župec prav to prijateljico spremljal na Šmartinsko ulico k njeni teti. Po poti ji je pripovedoval o težavah in pritiskih, ki jih je doživljal zaradi članstva v direktoriju, in dodal, da ji bo prihodnji dan o tem povedal več. Nekaj minut po tem, ko sta se poslovila, pa je postal žrtev vosovskega atentata.

(prim. Slavko Žižek, Franček Župec, obletnica smrti, v: Zaveza št. 64)

Spominjamo se: 28. februar 1942

S

Pred osemdesetimi leti, 28. februarja leta 1942, so partizani v Sostrem napadli družino Urbanc. Ob enih ponoči so vdrli v hišo in Ivana Urbanca ustrelili v prsa in glavo, njegovo hčer Ivanko, staro 21 let, na podstrešju umorili z nožem, devetnajstletno hčer Marijo pa ustrelili v glavo, vendar je napad preživela. S kroglo v glavi je živela še do leta 1951, ko je zaradi možganske krvavitve umrla. Morilci so iskali tudi njunega brata Janeza, gimnazijca, ki je bil skrit za pečjo in ga niso našli. Zločin se je dogajal pred očmi sedmih otrok.

Morilci so Ivana Urbanca obdolževali izdajalstva, kar je bila standardna lažna obdolžitev, ki so jo uporabljali za vsakogar, ki se je komunistom zdel morebitna ovira na njihovi poti do oblasti, ali pa se jim je kakorkoli zameril. Njegovi hčeri, Ivanko in Marijo, pa so obdolževali, da sta se družili z Italijani.

To je sicer samo eden od mnogih primerov, ko so pripadniki OF morili ljudi zaradi različnih stikov z italijanskimi vojaki. Mnogokrat je šlo zgolj za to, da so ljudje za zaslužek za vojake opravljali kakšna obrtniška dela, za smrtno obsodbo pa je bilo dovolj tudi, če je kakšna prodajalka ali natakarica pri svojem delu z vojaki prijazno klepetala. Včasih pa so bila dekleta – po pravici ali po krivici – tudi osumljena romantičnih vezi z Italijani. Umorjena mlada dekleta je partijska propaganda avtomatično označila kot denunciantke, kar je komaj verjetno tudi pri tistih, ki so se z njimi resnično družila tudi v prostem času. Le zakaj bi mladi vojaki v družbi lepih deklet premišljevali o OF in poizvedovali o njenih dejavnostih? In tudi če bi se to res kdaj zgodilo, le kako bi za to izvedeli komunisti? Ker torej ni šlo za resnično denunciantstvo, so si levičarski, »napredni« revolucionarji očitno zadali tudi naloge »moralne policije«, in vsak sum na nemoralo kaznovali s smrtjo.

Tako je bila na primer z nožem umorjena tudi natakarica Dragica (Branka) Gregorič iz Zgornjega kašlja. Po pisanju Slovenca se naj bi ta zločin zgodil 21. februarja 1942, vosovski vir pa poroča, da se je zgodil v marcu, ko so vosovski varnostniki v baraki v Mostah »s hladnim orožjem zabodli italijansko vlačugo in denunciantko Gregoričevo«, umoriti pa so nameravali še dve njeni prijateljici, vendar ju takrat ni bilo doma.

(prim. Damjan Hančič, Revolucionarno nasilje v Ljubljani 19411945, Študijski center za narodno spravo, Ljubljana 2015, str. 81; Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana 1996, str. 220–221)

Spominjamo se: 20. februar 1942

S

Na današnji dan pred osemdesetimi leti, 20. februarja 1942, je bil v Ljubljani umorjen Avgust Praprotnik, predsednik Zveze industrialcev, bankir in podjetnik. Bil je bogat in protikomunistično ter prozahodno usmerjen liberalec, član vodstva Sokolske legije.

Avgust Praprotnik. Wikimedia.org

Kot tak je bil za komunistično partijo ovira pri uresničevanju njenih revolucionarnih ciljev, zato so se med njegove zaupnike vrinili obveščevalci Varnostno obveščevalne službe Osvobodilne fronte (VOS OF), zločinske teroristične organizacije, ki je po nalogu vodstva Komunistične partije Slovenije morila resnične, domnevne in potencialne nasprotnike komunizma, ki so jih revolucionarji pred ljudmi oklevetali kot narodne izdajalce.

Vosovski podtaknjenci so poročali, da jim je Praprotnik govoril, da pričakuje anglo-ameriško zmago, in da moramo Slovenci stopiti skupaj, preseči strankarska nesoglasja in ustvariti enotno fronto, kar seveda ni bilo v skladu z načrti  komunističnih revolucionarjev.

Zaradi vse večjega nasilja, ki ga je v namen povojnega prevzema oblasti v Ljubljani izvajala VOS, je Avgust Praprotnik poskušal prepričati okupacijsko oblast, da bi organizirali posebno enoto slovenskih policistov, ki bi civiliste varovala pred komunističnim terorjem. To njegovo prizadevanje je bilo sicer tudi v skladu z mednarodnim vojnim in okupacijskim pravom oziroma haaškimi konvencijami (česar še danes mnogi nočejo razumeti), kajti vosovci so bili civilisti, ki so morili civiliste, zato v tem oziru ne moremo govoriti o odporniškem gibanju, temveč je šlo za politično motivirani kriminal.

Vosovski varnostniki so umor izvršili v lokalu na Tavčarjevi ulici 4. Streljal je Edo Brajnik, sodelovali pa so še Štefan Babnik, Brane Božič, Zvonimir Runko in Ludvik Pangerc. Za zločinsko nakano so vedeli tudi Praprotnikovi zaupniki – vosovski podtaknjenci, uslužbenci ljubljanske policije – Alojz Tabernik, ki ga je, ironično, umorjenemu VOS podtaknil kot telesnega stražarja, ter Anton Vrečar in Avgust Jeranče, ki sta »hec«, kot je to imenoval slednji, spremljala iz kavarne Evropa. Ta dva sta po umoru šla na pokojnikov dom in skupaj z njegovo soprogo pričakala truplo, ki so ga pripeljali iz bolnišnice.

V slednjem lahko vidimo posebno obliko trdosrčnosti in osebne sprevrženosti, ki je bila značilna za revolucionarje. To je tudi pripomoglo k njihovi učinkovitosti: Osvobodilna fronta je v svojih prizadevanjih uspela in slovenski narod zasužnjila vse do leta 1990, odkar lahko svobodno govorimo o njenih zločinih in se javno spominjamo njenih žrtev, kot je bil to Avgust Praprotnik.

(prim. Damjan Hančič, Revolucionarno nasilje v Ljubljani, 19411945, Študijski center za narodno spravo, 2015, str. 125–128; Zaveza, št. 76, 20, 59, 66, 107)

Ob objavi Matice mrtvih

O

Ob koncu leta 2021, 80 let po napadu sil osi na Jugoslavijo, razkosanju Slovenije, njenem nasilnem raznarodovanju in začetkih komunistične revolucije, skratka, 80 let po času, »ko smo šli v morje bridkosti«, kot je tragično jasnovidno naslovil svojo knjižico, izdano leta 1942 v Washingtonu, p. Kazimir Zakrajšek, se na spletišču Nove Slovenske zaveze dosedanjim seznamom slovenskih žrtev komunizma pridružuje prenovljeni seznam Zdravka Novaka in Pavleta Borštnika Matica mrtvih.

Danes poznamo več seznamov teh žrtev. V treh knjigah Farnih spominskih plošč (Ljubljana 1995, 2000 in 2012), še popolneje pa na svojem spletišču je Nova Slovenska zaveza na podlagi dela Slovenskega spominskega odbora, krajevnih odborov, urednikov in drugih sodelavcev, katerih duša je bil dr. Tine Velikonja, objavila imena 14.901 žrtve iz 225 župnij v Republiki Sloveniji (medtem se je cerkvena upravna razdelitev marsikje spremenila). Podatki, ki obsegajo priimek, ime in leto rojstva ter smrti vsake žrtve, so razporejeni po zaselkih v posameznih župnijah. Njihova digitalna objava pa seveda omogoča različne oblike iskanja.
Še veliko podrobnejši je seznam, ki zajema vse osebe, ki so v sedanjih mejah Republike Slovenije med aprilom 1941 in januarjem 1946 izgubile življenje zaradi vojne, revolucije ali posledic vojne. Nastal je na podlagi zgodovinopisno-žrtvoslovne raziskave, ki jo je med letoma 1997 in 2012 izvajal Inštitut za novejšo zgodovino v Ljubljani. Septembra 2021 je obsegal 99.880 žrtev. Dostopen je na spletu (https://www.sistory.si/zrtve), vendar podatki o povzročiteljih smrti tam niso na voljo.
Seznami smrtnih žrtev revolucionarnega nasilja v letih 1941–1945 so objavljeni tudi v delih posameznih raziskovalcev, župnij in društev, podrobno in sistematično pa jih zadnja leta s spremnimi študijami predstavlja Študijski center za narodno spravo iz Ljubljane, ki je v svoji knjižni zbirki Revolucionarno nasilje od leta 2011 obdelal šest zaokroženih območij Republike Slovenije.
Do demokratizacije Slovenije so bile take raziskave izredno redke, zato pa jih je nekaj izšlo v zdomstvu in delno v zamejstvu.
Seznami žrtev tako okupatorjev kot revolucionarnega nasilja so začeli nastajati že med drugo svetovno vojno. Najbolj odmevni sta bili objavi seznamov žrtev komunizma v knjigah V znamenju Osvobodilne fronte (Ljubljana 1943) in Črne bukve (Ljubljana 1944).
Po vojni je nekaj pregledov izšlo že v begunskih taboriščih, nato pa v emigraciji, zlasti v brošurah dekana Matije Škerbca v Clevelandu v ZDA.
Sistematično delo za sestavo čim popolnejšega seznama pa se je začelo, potem ko je zaradi različnih pogledov na politiko in polpreteklo zgodovino leta 1963 prišlo do preloma v begunski veteranski organizaciji, Zvezi društev slovenskih protikomunističnih borcev, ki je bila dejavna v Argentini, ZDA in Kanadi. Ob njej je nastala nova ZSPD Tabor. Vsaka je imela svojo mesečno revijo. Obe sta izhajali v Argentini. Prva je izdajala Vestnik (izhajati je začel leta 1948 kot Šmartinski vestnik, ki je leta 1953 dobil novo ime, in zdržal je do leta 1993), druga, novonastala zveza, pa Tabor (v letih 1963 in 1964 sta najprej izšli dve številki glasila Vestnik borcev, nato je od leta 1964 do 2013 izhajal Tabor – od leta 2002 v Ljubljani). V obeh glasilih je seveda veliko gradiva o žrtvah vojne in revolucije.
Javni in kulturni delavec, pisatelj, zbiratelj zdomskega tiska Zdravko Novak (Ljubljana, 1909–Cleveland, 1971) in časnikar, pesnik, pisatelj in publicist Pavle Borštnik (Ljubljana, 1925–Cleveland, 2020) sta bila dejavna v ZSPD Tabor v Clevelandu in pri projektu zbiranja imen žrtev revolucije.
V letih 1968–70 so v Clevelandu izdali 4 zvezke publikacije Matica mrtvih, Podatki o Slovencih, pomorjenih po zločinski Osvobodilni fronti 1941–1945.
Leta 1970 so vse 4 zvezke ponatisnili v knjigi Bela knjiga slovenskega protikomunističnega upora, ki je navedla 9000 imen.
Leta 1975 je izšlo dopolnilo: Bela knjiga slovenskega protikomunističnega upora 1941–1945, Dopolnilo.
Leta 1985 je izšla 2., precej dopolnjena izdaja Bela knjiga slovenskega protikomunističnega upora 1941–1945.
Do smrti leta 1971 je glavnino tega zbiranja opravil Novak. Nasledil ga je Borštnik, ki je za drugo izdajo prečistil imena in dodal nova po podatkih, ki so jih mogli v emigraciji zbrati v tisku in od pričevalcev.
Nato se je lotil tretje izdaje, ki jo je dokončal leta 2013 in ni bila objavljena v tiskani, vendar je zdaj na voljo v digitalni obliki. Če je bila Bela knjiga urejena po krajih bivanja žrtev, je sedanji seznam Matice mrtvih urejen po letu smrti in abecednem vrstnem redu žrtev, obsega pa samo njihovo ime, priimek in bivališče. Z računalnikom se lahko vsekakor iščejo kraji in imena v različnih letih. Gre samo za žrtve, ki jih je povzročila revolucionarna stran. Na njem je več kot 20.000 imen, nekaj tudi iz prvih povojnih let.
Sam Borštnik se je zavedal, da ta seznam ni mogel biti ne znanstven ne dovolj preverjen, čeprav se je vsako ime običajno naslanjalo na dva vira. Nastajal je kot pričevanje in kot sad neverjetno zahtevnih prizadevanj naših ljudi, razkropljenih daleč od domovine, in to v pretežno hudih časih. Gotovo so v njem tudi odvečna imena ali pa katera manjkajo. Vsekakor je lahko tudi danes koristen pripomoček za primerjavo podatkov in imen ter nadaljnje izpopolnjevanje drugih seznamov.
Borštnik je želel izdati Matico mrtvih vsaj v digitalni obliki ob 70. obletnici konca vojne, leta 2015. Malo pred tem je od dr. Milka Mikole prejel še seznam kakih petstotih žrtev, ki so jih partizani pobili med vojno na Štajerskem, vendar mu je sam dr. Mikola pojasnil, da ni popoln, saj v njem manjkajo podatki za Zasavje in Posavje. Nekatera izmed teh imen je vsekakor Borštnik že imel v Matici mrtvih. Ni mu uspelo, da bi še to preverjal in združil na skupen seznam, zato je menil, da bi se ta seznam objavil samostojno ob Matici mrtvih. Njegovi načrti o objavi obeh seznamov pa se takrat niso uresničili.
Zdaj je na voljo njegov izvirni seznam iz leta 2013. Dr. Mikola pa je medtem svoj seznam, ki po vzorcu, ki se ga drži Študijski center za narodno spravo, obsega podrobnejše podatke o žrtvah, objavil v svoji monografiji Revolucionarno nasilje na Štajerskem (Celjska Mohorjeva družba in Inštitut Karantanija, Ljubljana 2014).
Vdova Pavleta Borštnika Mira Kosem je prijazno poiskala v moževi zapuščini Matico mrtvih, da je zdaj na razpolago slovenski javnosti.
Kako je seznam nastal, pa je zapisal sam Pavle Borštnik v še neobjavljenih spominih, ki nadgrajujejo njegovo avtobiografsko knjigo Moj čas (Mladika, Trst 2016). Posredno je odgovoril tudi na nekatere kritike na račun Bele knjige, ki jih je Tine Velikonja objavil v 1. knjigi Farnih spominskih plošč.

Iz Borštnikovih zapiskov
Kot prvo nalogo ZSPB TABOR smo si zadali sestaviti seznam žrtev komunistične revolucije, in če le mogoče, vključiti seznam vrnjenih domobrancev. V Vetrinju je bil sicer napravljen podroben seznam vseh tam navzočih domobrancev, toda bil je poslan »v Italijo« s prvim transportom in je končal v arhivu Ozne. Kasneje pa je bil istotam, se pravi v Vetrinju, »po spominu« izdelan nov seznam vrnjenih v treh kopijah, ki pa so vse skrivnostno »izginile« in smo jih v 60. letih iskali brez uspeha. Treba je bilo začeti znova, in ker v tistem času ni bilo govora, da bi informacije te in podobne vrste lahko dobili iz domovine, smo samo pozvali člane organizacije, naj pobrskajo po spominu in zapišejo imena soborcev, za katere vedo, da so bili v Vetrinju, pa jih zdaj ni med nami.
Stvari smo se torej lotili na najbolj »elementaren«, pa gotovo ne znanstven način. Imena je zbiral in potem urejeval v posamezne skupine Zdravko Novak. Neizmerno aktiven človek, ki mu je v razmeroma kratkem času, ki mu je bil odmerjen v emigraciji, uspelo zbrati neverjetno količino dokumentarnega materiala.
Novak, morda v prizadevanju, da zbere čim več imen, ni poskrbel za neko kontrolo zbranega gradiva in je pri tem zagrešil določene »začetniške« napake. Nekdo se je, recimo, pojavil na seznamu žrtev iz svoje domače vasi; potem je recimo nekdo iz Argentine poslal seznam domobrancev na tej in tej posadki in tisti »nekdo« z vaškega seznama se je pojavil tudi na tem, ki je prišel z »juga«. Kasneje je nekdo prispeval seznam domobranskih podoficirjev in na njem je bil spet isti »nekdo«, ki se je morda mesece kasneje pojavil tudi na seznamu novoimenovanih domobranskih oficirjev iz Vetrinja. Tako je bil eden in isti človek »registriran« štirikrat. Ti, tu in tam zgrešeni podatki so bili objavljeni v prvi izdaji Bele knjige leta 1970.
Leta 1984 pa je France Grum obiskal Argentino, in takrat so mu ljudje iz »stare« zveze izročili seznam borcev, sestavljen v – Vetrinju, se pravi, izročili so mu eno od treh kopij. S tem je bila omogočena druga izdaja Bele knjige, katero sem v celoti oskrbel jaz sam v Washingtonu. Trajalo je domala leto dni, da sem vsa imena zapisal na ločene kartice in tako odkril in odstranil dvojne ali celo trojne vknjižbe. (Računalnik se je pojavil, ko sem imel vse delo že zaključeno.)
Tudi druga izdaja ni bila ne popolna ne brez napak. Zbirati imena brez vsakršne možnosti, da bi uporabil podatke, vsebovane v farnih, župnijskih knjigah, je bilo neverjetno težavno, posebej še, ker se fantje med vojno niso drug drugemu formalno predstavljali. Dovolj je bilo: »Jaz sem Jože, iz Ribnice doma …«
Potem so se v domovini razmere spremenile toliko, da so si ljudje sploh upali spregovoriti o vrnjenih domobrancih in se začeli ozirati za podatki v farnih knjigah. Toda ljudje pri Novi Slovenski zavezi, ki je takrat nastala, niso razumeli našega položaja: mi smo bili lahko veseli, da smo dobili ime in priimek posameznika pa njegovo rojstno vas. Da bi iskali še podatke o dnevu rojstva, o teku življenja pred vojno, podatke o starših etc., o tem nismo mogli niti sanjati.
Zdaj je izdelana tretja verzija Bele knjige, čeprav ni jasno, če bo kdaj zagledala beli dan. Doma je namreč v teku obširna akcija istega namena in razmere tam so danes neprimerno boljše kot »zunaj«.
Vsekakor pa je bilo »zunaj« opravljeno važno delo in v zadoščenje mi je, da je v njem tudi veliko, če ne večina, mojega osebnega prizadevanja …

Kategorije

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.