Nagovor na spominski slovesnosti, 2022

»Večer za večerom so v taborišče prihajali tovornjaki. Takrat je moralo celo taborišče popolnoma utihniti in vsi smo morali leči na tla. V tej tišini v mraku in v temi se je slišalo samo izklicevanje imen in odzivi poklicanih, ki so jih vezali z žico in nalagali na tovornjake. To doživetje je bilo nekaj posebnega, nekaj svetega. Še danes imam občutek, kot bi prisostvoval obredu mašniškega posvečenja.« (Zaveza št. 6, str. 6)

Te stavke je v svojih spominih na Teharje zapisal Pavle Kogej, tedaj še ne 18-letni domobranec. Z njimi je izrazil misel, ki je bila pozneje še večkrat izrečena: da je teharsko taborišče, skozi katerega je šlo od junija do avgusta 1945 verjetno med 7.000 in 8.000 ljudi, svet kraj: zemlja, posvečena s trpljenjem nedolžnih in na koncu z veliko smrtjo, tu in na bližnjih krajih.

* * *

Na kaj mislimo in čemu se skušamo približati, ko prihajamo na Teharje?

Najprej mislimo na njih, ki so bili tu mučeni, izstradani, odvedeni na strašno zadnjo pot. Njih se hočemo spominjati, domobrancev, civilnih oseb, celo otrok – najprej zaradi njih samih. Vsak od njih je nosil v sebi večno božjo podobo, vsakdo od njih je bil majhen odsev Stvarnikove vsepopolnosti. Zadela jih je tako huda usoda, da se jih zaradi višine te usode moramo še posebej spominjati. Imeli so neumrljivo dušo, ko so bili živi, in imajo neumrljivo dušo, ko so mrtvi, zasuti pod plastmi zemlje in odpadkov. Živijo v neki drugi razsežnosti – in tam jih bomo srečali. V trpljenju nedolžnih je velika skrivnost, in zato se jih oklepamo s spominom.

Na Teharje prihajamo tudi zato, ker so tu pobiti možje in fantje živeli in zlasti umirali kot katoličani: bolj ko se je stopnjevala stiska, bolj so molili; bližje kot je prihajala ponje smrt, zvesteje so se prikrito združevali pri rožnem vencu, litanijah in celo mašnih molitvah, kot pričuje Janez Zdešar (Spomini na težke dni, 2005, str. 44–45). Ko je v taborišče prišel bogoslovec Pavle Bastič, brat stotnika Lojza Bastiča, se je ob njem previdno zbirala večja skupina: »Pavel nam je začel razlagati o mučeništvu in nebesih. […] vem le to, kako navdušeno je razlagal, kako željno smo ga mi poslušali in v kakšno uteho nam je bilo. Govoril je tudi o namenu človeškega življenja in da so zdaj prav gotovo prišli trenutki, ko se bomo čez nekaj dni ali ur že združili z Bogom. Pavel je bil v nasprotju z večino domobrancev mnenja, da vozijo nočni avtomobili fante v smrt.« (Spomini na težke dni, 2005, str. 40) Verjetno so podobno delovali tudi drugi bogoslovci v teharskem taborišču, o katerih vemo le, da so tu bili: Lovro Štrukelj, Jože Mehle, Jakob Jerman, Vinko Štirn. Ta je v pismu domačim leta 1943 zapisal: »Prav je, da vsi delamo pokoro. Najboljša pokora pa je, ako radi iz božje roke sprejemamo, kar prihaja.« (Palme mučeništva, 1994, str. 303) V teharskem taborišču je Vinko Štirn ta stavek izpolnil do kraja. Kurat Jakob Mavec je skrivaj spovedoval, sedeč na tleh poleg jarka; neko noč so ga prepoznali in odvedli … (Palme mučeništva, 1994, str. 207) Mladi fantje na Teharjah so svoje mučeniško umiranje začeli kot krščanska vojska, in zadnje dneve tega umiranja so preživeli – tako pričuje Justin Stanovnik, ki je bil med njimi – zadnje dneve so preživeli spet kot »preprosto krščansko občestvo s svojim duhovnikom, pred katerim je bila samo še ena pot in en boj – skozi mučeništvo v slavo.« (Spomini na težke dni, 2005, str. 12) Kako pravilna je bila intuicija Pavleta Kogeja, ki je ob nakladanju domobrancev na kamione imel »občutek, kot bi prisostvoval obredu mašniškega posvečenja«.

Toda ko so stali sredi stiske, lakote in groze ter jih skušali premagovati z molitvijo, teharski jetniki pri tem niso bili neki abstraktni predstavniki človeštva, ampak so v tej stiski in tej molitvi bili Slovenci. Na Teharje torej prihajamo tudi zato, ker so teharski trpini bili vključeni v bit našega naroda, predstavljali so naš slovenski narod na poseben način: velika večina jih je bila tako povezana z izročili njihovih domačih družin, vasi, dolin, da nam ti možje lahko predstavljajo slovensko tradicijsko bit. Tu bi bilo moč povedati marsikaj, toda povejmo samo eno. Samo en prizor. Ko so se vaški stražarji pri Sv. Vidu nad Cerknico spomladi 1942 utrdili v neki hiši in pričakovali napad partizanov, je mimo po naključju prišel njihov kaplan Franc Pezdir. Kaplan jim je dejal: »Branite se, toda ne ubijajte!« (Palme mučeništva, 1994, str. 212) Nato je šel k njim v hišo in ves čas napada molil. Njegov stavek »Branite se, toda ne ubijajte!«, po pravici navajajo kot dokument čiste samoobrambe, ki je bila prvi namen vaških straž. Toda v tem stavku mladega duhovnika Franca Pezdirja, ki je končal v kočevskih breznih, je več kot le navodilo samoobrambe: v tem stavku se izraža neka duhovnost, ki je morda tragična, ker je bila in bo v zgodovini vedno poražena, vendar je v njej nekaj tradicionalno slovenskega. Teharski jetniki so poosebljali tisti del ali tisti aspekt slovenskega naroda, ki nikakor ni sprejel preloma z domačim izročilom, preloma, ki ga je uveljavljala revolucija. Nasprotno: občutek teharskih in drugih žrtev za to, kaj je res, kaj je dostojno, kaj je prav, je izhajal iz stoletij življenja s krščanskim oznanilom v cerkvi pri pridigah, popoldne pri nauku, pri petju ob delu, doma v večerni molitvi, ob procesijah po poljih, na romanjih – in še in še. Želeli so še naprej bivati v svojem duhovnem svetu, ki jim je bil izročen in je bil njihov slovenski svet. To je bilo primarno. In ko je prišla revolucija, so ji rekli: Ne! In to je bilo šele sekundarno. Šele na tretjem mestu je bila samoobramba, in potem šele so sledili zapleti, ki jih prinese zgodovina in »stiske časa«. Na začetku pa je bila v življenju potrjena pritrditev svojemu, od prednikov izročenemu slovenskemu duhovnemu svetu. Njihova nasilna smrt je ravno glavni del velike drame, v kateri je bila duhovna vez z izročilom v našem narodu prerezana ali poškodovana.

* * *

Veliki zločin, ki je imel svoj vrh na Teharjah, na Hrastniškem Hribu, v Kočevskem Rogu in tolikerih drugih slovenskih krajih hudega spomina, ostaja v veliki meri nepremagan: kolikor ni spoznan, kolikor ni sprejet kot resnica in zato obžalovan – toliko ta veliki zločin ni premagan. Slovenci kot narod tega doslej nismo zmogli, temveč le kot posamezniki, in napredujemo zelo počasi. Vsaka raziskava brezen in morišč je dragocena priložnost za novo spoznanje, vsak pogreb pobitih je lahko pot k občestvu živih in mrtvih.

Toda najbolj pomembno je pri tem tisto, kar je dejansko odvisno samo od nas, nekaj, kar lahko napravimo samo mi. Tu se začnejo nadvse globoka vprašanja.

Rekli smo, da so teharske in mnoge druge žrtve revolucije hotele ohraniti svoje življenje v svetu, izročenem od prednikov – v svetu slovenske krščanske omike. Ta živa vez z domačim krščanskim izročilom, domačim, zato pa živim in dejavnim, je bila za revolucijo največja ovira, zato pa za revolucionarje največji sovražnik. Zaradi te vezi, po kateri so bili živi nosilci izročila, so nasprotniki revolucije postali – teharske žrtve. Morda to ne velja za čisto vse, za veliko večino pa gotovo velja.

Tisto, kar je pri tem tako zelo odvisno od nas in kar lahko storimo samo mi, pa je naslednje. Koliko res sodobni Slovenci, ki živimo in delujemo, sprejemamo teharske žrtve in njihovo vez z izročilom kot svoje izročilo? Koliko sprejemamo duhovnost teharskih žrtev – vsaj izpričanih svetih zgledov med njimi – zase kot svojo duhovnost? Koliko sprejemamo spomin na njihovo trpljenje, na njihovo veličino v tem trpljenju, kot svojo životvorno dediščino, ki nam v težavah govori, da nas iz preteklosti spremlja nekaj velikega in svetlega in močnega? Z eno besedo: koliko so teharske žrtve v nas naše živo izročilo? Izročilo, predano nam, ki smo ga mi dejavno sprejeli kot svoje, ker smo spoznali, da nas nosi in dviguje?

Ta vprašanja so v resnici najbolj pomembna za našo prihodnost. In kakor na vsa velika vprašanja, tudi na njih ni mogoče odgovoriti z besedami. Resnični odgovor na ta vprašanja dajejo naša življenja. Le od tod, iz tega, kar smo s pametjo spoznali in s srcem osvojili kot svoje, izhajajo tudi poznejše spremembe v zunanjosti, v družbi in politiki.

Naši pokojni so bili v svojem času mesto na gori, ki se ne more skriti. S tem, da želimo teharske žrtve sprejeti kot svojo vez z izročilom, ker se nočemo razkrojiti in izgubiti, bodimo danes tudi mi – mesto na gori, ki se ne more skriti.

Slovenski mučenci, prosite za nas!

Teharje – Bukovžlak, 2. oktober 2022

Spoštovani prijatelji Nove Slovenske zaveze!

Pred nami je teharska nedelja, ki nas združuje v spominu in molitvi za pokojne žrtve, pobite na Teharjah in bližnjih moriščih.

Nova Slovenska zaveza in Župnija sv. Martina na Teharjah vabita k obletni sveti maši, ki bo na rožnovensko nedeljo, 2. oktobra 2022 ob 11. uri v Spominskem parku Teharje. Mašo bo daroval generalni vikar celjske škofije g. Rok Metličar.

Pri maši in slovesnosti bosta pela združena pevska zbora župnij Svetega Jožefa Delavca Ljubečna in Anton Martin Slomšek Celje.

Po maši bo tradicionalni spominski del slovesnosti, zbrane bo nagovoril dr. Matija Ogrin, predsednik Nove Slovenske zaveze.

Iz Ljubljane je organiziran prevoz, odhod avtobusa izpred dvorane Tivoli je ob 9h. Prijave za prevoz zbiramo na tel. 01 425 15 37 ali na e-pošti info@zaveza.si.

Vabljeni!

Spoštovani prijatelji Nove Slovenske zaveze!

V nedeljo, 21. avgusta 2022 ob 15. uri vas lepo vabimo v Rovte k spominski maši in spominski slovesnosti za žrtve medvojnega in povojnega nasilja ob 80-letnici pobojev in posledično ustanovitve vaških straž ter ob evropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Sveto mašo bo daroval msgr. Anton Trpin, župnik in dekan v Šentjerneju.

Med slovesnostjo po maši bomo predstavili knjigo zbranih pričevanj:  

Zločin v Češirkovem gozdu leta 1942: ob osemdesetletnici poboja  

in prebrali iz knjige dve od teh pomembnih pričevanj, ki osvetljujejo zločin in ohranjajo spomin na trpljenje nedolžnih vaščanov. Avtobus iz Ljubljane bo odpeljal s parkirišča Tivoli ob 13.30. Prijave zbiramo na tel. 01/425-15-37 in po e-pošti: info@zaveza.si.  

Vabljeni – in povabite tudi svoje prijatelje!
Krajevni odbor Nove Slovenske zaveze in župnija Rovte  

16. junija 1942 je komanda 1. čete bataljona Ljuba Šercerja poslala štabu bataljona uradno sporočilo, v katerem med drugim piše:»14. 6. 1942. sta bila aretirana v Tomišlju

Sattler Ivan roj. 15. 5. 1868 Zg. Šiška, Ljublj.
Škvarča Reza roj. 15. 8. 1882 Dravlje, Ljubljana.

Ker sta se sumljivo ponašala in hodila iz kraja v kraj ter prosjačila, kakor sta sama izjavila, je bilo iz tega razvidno, da sta tudi kradla. Bila sta likvidirana še istega dne.

Smrt fašizmu – svobodo narodu!

Komandir Maks Politkomisar Frenk«

Tudi na tem primeru lahko lepo vidimo značilno zločinsko objest partizanskih poveljnikov, ki je prišla do izraza v prvi polovici leta 1942. Dva uboga potepuha, stara devetinpetdeset in štiriinsedemdeset let, sta bila umorjena, ker sta bila »sumljiva«: potepala sta se in beračila ter domnevno tudi kradla. Zanimivo je, da ju morilci tokrat za spremembo niti niso obdolžili denunciantstva, kot je bilo to v navadi pri navajanju razlogov za umore: za smrtno kazen je bila dovolj obtožba klateštva.

To je dodatno absurdno, saj naj bi »socialna revolucija«, ki jo je partizanska vojska uvajala, prinesla boljše življenje prav revnejšemu delu prebivalstva in ljudem na družbenem obrobju. Kot vselej se lahko človek samo čudi, kako da taki primeri niso med samimi privrženci OF povzročili resnejšega pretresa.

Poveljnik 1. čete je bil Anton Popek – Maks, njen politkomisar pa Franc Kraljič – Frenk; poveljnik bataljona je bil Tone Vidmar – Luka Suhadolc, politkomisar pa Mirko Novak – Fric.

(prim. http://www.geocities.ws/siorli/dokumenti_revolucije.htm; Damjan Hančič, Revolucionarno nasilje v Ljubljani, str. 86, 98.)

Dragi prijatelji Nove Slovenske zaveze!

Bliža se spominska slovesnost na Hrastniškem hribu, ki bo v nedeljo, 19. junija 2022 ob 16h na Starem Hrastniku. Sveto mašo bo daroval generalni vikar celjske škofije gospod Rok Metličar, somaševal bo šentjernejski dekan gospod Anton Trpin. Po maši bo zbrane nagovoril zgodovinar mag. Stane Okoliš. Med mašo in slovesnostjo bodo prepevali pevci iz Šentjerneja.
Čeprav je Stari Hrastnik eno od največjih množičnih povojnih morišč v Sloveniji, je hrastniška slovesnost manj znana, medijski hrup do nje ne seže, pač pa sežejo na travnike hrastniškega morišča misli in koraki ljudi, ki hranijo v srcu prav poseben spomin, zavezo, spoštovanje. Vabimo vas, da se nam pridružite!
Avtobus bo odpeljal s parkirišča Tivoli v Ljubljani ob 13.30. Prijave zbiramo na tel. 01/425 15 37 ali na e-pošto info@zaveza.si.

Spoštovani roški romarji!

Ujete vojake so v Kočevje vozili z vlakom. Bili so žejni, sestradani in pretepeni. Pot po Dolenjski je mnoge vodila blizu njihovih domačih krajev. Skozi zamrežene line vagonov jim je iz gozdov dehtela pomlad. Nekateri so z vlaka metali pisemca, ki so jih najditelji odnesli njihovim družinam. V enem od teh pisem piše: »Dragi starši! To vam pišem na žalostni vožnji. Ko bi vi vedeli, koliko trpim od žeje in lakote. Kam grem, ne vem, in Bog ve, če se vidimo še kedaj. Vas poljublja vaš sin. Zbogom!«

V Kočevju so fante zvezali z žico, jih tepli, naložili na tovornjake in odpeljali proti breznom; med potjo so po njih tolkli s palicami ali puškinimi kopiti, oni pa so peli Češčena si, Marija. Ko so jih potegnili s tovornjaka, so jih sezuli. Na poti do brezna so jih pretepali s koli in suvali z noži na dolgih ročajih. Nekateri so do jame pritekli razmesarjeni in brez oči. Morali so se sleči. Pred breznom so tistim, ki so imeli zlate zobe, razbijali čeljusti. Na robu brezna so nekatere streljali, drugih ne. V globino brezen so na gomilo teles padali mrtvi, težko ranjeni in komaj ranjeni. Večina je bila po padcu živih. Mnogi med njimi so umirali dolgo. Partizani so občasno minirali rob jame, da je umirajoče zasuvala zemlja.

Ob misli na to se človek želi kam zateči in pomisli na krščansko pojmovanje mučeništva; o njem so mnogi teologi izrekali čudovite besede. Vseeno ga preganja misel: kako je biti dehidriran, sestradan, pretepen, ranjen od strela, polomljenih kosti in potolčen od padca, na gmoti sebi podobnih na dnu jame, medtem ko nate padajo novi nesrečniki? Kako je to biti?

Na ta strašen in vzvišen kraj prihajamo, da gojimo spomin na vse žrtve revolucionarnega nasilja na slovenskih tleh. Prav posebno pa se tu spominjamo množičnih umorov v breznih Kočevskega Roga, kjer ležijo kosti hrvaških, srbskih, črnogorskih in slovenskih vojakov; ti so v brezna padali zadnji. Največ vas je danes prišlo prav zaradi njih, pobitih vojakov Slovenske narodne vojske.

Neštetokrat je že bilo povedano, zakaj je ta nesrečna vojska nastala: komunisti so organizirali OF, da bi izvedli revolucijo. Brez vsake pravne ali moralne legitimnosti so se razglasili za oblast. Prepovedali so vsakršno organiziranje izven OF in zanj predvideli smrtno kazen. Začeli so izvajati represijo in umore, ki so jih imenovali justifikacije. Morili so svoje politične nasprotnike in mnoge druge, ki so jim predstavljali kakršnokoli oviro, ali pa so bili umorjeni zgolj zaradi suma ali maščevanja. Umorjene so oklevetali kot »narodne izdajalce«, čemur so mnogi naivni ljudje nasedli. Večkrat so bile umorjene cele družine. Ubijali so mlada dekleta in otroke. Do poletja 1942, ko so se začele ustanavljati vaške straže, so enote pod vodstvom OF v Ljubljanski pokrajini umorile že okrog 1000 civilistov, od tega okrog 100 otrok.

Težko razumemo, kako da ta dejanja med privrženci OF niso povzročila večjega pretresa. Za izvedbo revolucije so komunisti izkoristili protiokupatorsko razpoloženje in prevarali mnoge, ki so v dobri veri šli v partizane, vendar se s komunističnimi metodami in cilji niso strinjali. Politkomisarji in poveljniki so svoje borce včasih obsodili na smrt zaradi najmanjših prekrškov, za zločine pa ni bil kaznovan nihče. Krivci so po vojni postali narodni heroji. Glede teh dejstev med zgodovinarji ni razhajanj.

Vaške straže in pozneje domobranci so nastali zaradi samoobrambe. Ko gre za obrambo življenja, je upravičeno sprejeti orožje od kogarkoli. Poleg tega je bilo sodelovanje prebivalstva v policijskih enotah za vzdrževanje reda in miru v skladu z mednarodnim pravom.

Po kapitulaciji italijanske vojske so partizani brez sojenja pobili najmanj 600 ujetih vaških stražarjev in pripadnikov JVvD. Mnoge so pretepali, vezali z žico, pred smrtjo so se morali sleči. Povojni poboji so torej bili nekaj novega samo glede na obseg, isto zlo pa je bilo na delu že nekaj let.

Vse, pred čemer so svarili nasprotniki komunizma, se je uresničilo. Povojni režim je najboljši dokaz za legitimnost medvojnega protirevolucionarnega boja. Najmanj desetletje po vojni smo imeli režim, enak stalinizmu, s stotisoči tako ali drugače uničenih življenj. Tudi ko se je stanje nekoliko omililo, je bila svoboda še vedno hudo okrnjena in še vedno je to za nekatere pomenilo tudi brutalno zatiranje in uničena življenja.

Vendar je propadlo vse, za kar si je prizadevala medvojna generacija komunistov. Leta 1990 v je v Sloveniji zmagala kontrarevolucija. K temu so pripomogli tudi otroci komunistov, ki so bili siti socializma in pravljic o partizanih in so si zaželeli zahodnega načina življenja: politične svobode, ekonomskega blagostanja in pod vplivom popularne kulture tudi zahodne zabave, blišča in estetike vsakdanjega življenja. Zdaj živimo v času parlamentarne demokracije in svobodnega tržnega gospodarstva, kjer so pluralizem mnenj, svoboda govora, zasebna lastnina in spoštovanje individualnih pravic stvar širokega soglasja. Samo dejstvo demokratizacije pomeni, da je imela protirevolucionarna stran prav.

Hkrati pa ni soglasja o zločinskosti komunizma. Dolgo zamolčani, nikoli kaznovani in še danes ignorirani ali nesmiselno interpretirani zločini so breme za družbo, zato se razmišlja o »narodni spravi«. Vendar le-ta ne more biti stvar kakšne slovesnosti ali deklaracije, ki išče kompromisno formulacijo, ki naj bi bila sprejemljiva za obe strani, čeprav ne ustreza resnici. Predpogoj za spravo sta seznanjenost z dejstvi in njihovo smiselno vrednotenje. Prinesel bi jo samo smiseln odnos do preteklosti, ki bi bil stvar soglasja velike večine. Seveda je to izjemno daleč, kajti mnogi o represiji in zločinih nočejo vedeti nič, drugi pa jih poznajo, vendar se pri vrednotenju zatekajo k nesmiselnim interpretacijam. Zato nimajo smiselnega odnosa, ki bi bil v skladu z njihovimi siceršnji vrednotami, in ko pogovor nanese na te teme, mnogi sicer inteligentni ljudje začasno spremenijo svoje običajne miselne procedure. Zato marsikdo, ki živi liberalno, zahodno življenje, in so zanj človekove pravice, pluralizem mnenj in ekonomsko blagostanje nekaj samoumevnega, hkrati goji romantizirano podobo partizanske vojske, ki je – zaradi komunističnega vodstva – delovala proti vsemu temu. Marsikdo ignorira, da je imel socializem po njegovih lastnih kriterijih značilnosti najbrutalnejšega fašizma, in da bi mnoga njegova stališča bila v času njihovega deda razlog za smrtno obsodbo, v času njegovega očeta pa za zaporno kazen. Takrat so vladali ljudje, katerih spominu se nespametni danes klanjajo, in živijo z občutkom, da so del iste socialistične tradicije, kljub temu, da je v njej bila beseda »socialdemokrat« žaljivka in smrtno nevarna obtožba.

To malomarno dojemanje stvarnosti temelji v čustveni naklonjenosti do partizanstva in socializma, ki rezultira v njunem dobrohotnem vrednotenju. Tako duševno razpoloženje dobi značilnosti slepe vere, ki je ne omaja noben paradoks.

Ta nespamet pa se seveda odraža tudi na področju zgodovinopisja. Obstajajo zgodovinarji, ki smiselno opisujejo dogajanje, pri čemer upoštevajo vsa relevantna dejstva, in jih vrednotijo v skladu z demokratičnimi vrednotami; druge zgodovinarje pa vodi želja, da se partizanstvo pokaže kot nekaj pozitivnega, zato vse, kar je problematično, bodisi ignorirajo bodisi minimalizirajo, najraje pa interpretirajo na absurdne načine; vse samo zato, da svoje razmišljanje prilagodijo vnaprej določenemu cilju, namreč, da se temeljno vrednotenje ne glede na vsa dejstva ne spremeni.

Nočejo razumeti, da je odporniško gibanje, ki ga vodijo komunisti, že a priori problematično, kar najbolje dokazuje povojni režim. Nočejo razumeti, da zločini niso bili odkloni, temveč normalen način komunističnega delovanja, in da že njihova kvantiteta nujno opredeli bistvo OF. Legitimnost gibanja, ki se razglasi za oblast in terja pokorščino, imajo za nekaj samoumevnega, kljub temu, da zanjo ni obstajala nobena pravna ne moralna podlaga. Ignorirajo mednarodno pravo in pristajajo na argument gole moči. Obžalujejo zločine in hkrati občudujejo tiste, ki so jih izvedli. Zaradi svoje paradoksne naklonjenosti do nečesa tako problematičnega so ti zgodovinarji v tem oziru intelektualno impotentni, česar se zavedajo, zato se izogibajo polemiki in ne poskušajo zavračati nasprotnih interpretacij ali demantirati dejstev. Radi pa govorijo splošne puhlice.

Pravijo, da je bila OF del antifašistične koalicije in da smo Slovenci zato bili na pravi strani. Ampak saj smo že pred OF bili na pravi strani in del iste koalicije: saj smo imeli vlado v Londonu. Poleg tega si lahko del še tako plemenite koalicije, pa ti to ne daje imunitete za zločine, ki jih storiš. Tudi Stalin je bil antifašist. Niso vsi antifašisti demokrati. Če se eno zlo bori proti drugemu, zato še ne postane nekaj dobrega.

Včasih slišimo, da narod sploh ni razdvojen, in da naj raje pustimo preteklost (kot da bi to sploh bilo mogoče). »Pustimo preteklost« dejansko ne pomeni, naj jo res pustimo, temveč, naj še vedno velja komunistična interpretacija. »Pustimo preteklost, posvetimo se sedanjim problemom,« sem slišal reči bivše naciste, ki jim je avstrijski novinar v sedemdesetih postavljal neprijetna vprašanja. Slišal pa sem tudi mnoga pričevanja o afriških genocidih zadnjih desetletij in neprestano poslušal: poznavanje resnice o zločinih je predpogoj za spravo in mir. V Španiji spreminjajo imena ulic, imenovanih po tistih, ki so pod Francom izvajali zločine. Nam pa se očita revizionizem, kot da je načelno kaj narobe s smiselnim popravljanjem prikaza neke dobe. Dodatno komično pa je, da trenutno v zahodnem svetu pod vplivom novolevičarskeih idej poteka najradikalnejša revizija zgodovine.

Taka protislovja vznemirijo, vendar nas človeška nespamet in zlo ne bi smela presenečati. Obstajali bi lahko še hujši zločini in še bolj obremenjujoči dokazi, pa množice ne bi spremenile svojih ustaljenih prepričanj, s pomočjo katerih jim je udobno. Samo izjemni posamezniki na podlagi razmisleka spremenijo prepričanje. Nagnjenost k poenostavitvam in nesmiselnemu vrednotenju je splošna človeška značilnost, ki jo lahko opazujemo na vsakem koraku, zato morda ni smiselno, da se z misterijem človeške nespameti ukvarjamo več, kot je treba.

Dragi roški romarji, proti zlu komunizma so se borili in padali v brezna tudi demokratično usmerjeni liberalci in ateisti; tudi danes jih je veliko, ki imajo do zločinov revolucije smiseln odnos. Mnogi med njimi so inteligentni in prijetni ljudje, s katerimi se da krasno pogovarjati. Morda pa se ne bi v celoti strinjali s sklepnim razmislekom.

Kočevski Rog nas opominja, česa je zmožen človek, če mu demonija izmaliči srce in pobesni zaradi pravičniške iluzije o boljšem svetu, za dosego katerega je dovoljeno vse. Povojni poboji v Jugoslaviji niso bili storjeni v maščevalnem afektu in niso bili stvar sadističnega besnila, temveč so bili razumsko načrtovani, ukazani z vrha in sistematično izvedeni. Niso bili stvar vojne, ampak stvar revolucije. Bili so plod demonične zablode, ki je posebnost novega veka, ker je odpadel od duhovne tradicije.

Nacionalni in internacionalni socializem sta rezultat razsvetljenskega metafizičnega nihilizma, po katerem je resničen samo materialni svet, duhovni svet pa je zgolj privid. Vse velike utopije novega veka, ki so povzročile prelivanje morja človeške krvi, so rezultat razsvetljenske zablode o osvoboditvi.

Razsvetljenstvo je zabloda, ki parazitira na pojmu svobode, čeprav je ne razume. Danes se svobodo razume kot neomejeno možnost izbire, ne pa kot svobodo od lastnega zla, da se lahko odločimo za dobro. Brez presežnega merila dobrega, ki usmerja naše želje k višjemu cilju, se hitro zdrsne v banalnost ali okrutnost. Sekularizacija je glavni vzrok množičnih pokolov moderne dobe. Najbolj nasilni režimi novejše zgodovine so tisti, ki so najodločneje zavrgli religiozno videnje resničnosti in ga poskušali nadomestiti z bolj človeškim sistemom vrednot. Nobena ideja ni uničila več življenj kot postreligiozne utopije o bratstvu med ljudmi, družbeni enakosti ali napredku neke rase. Iluzije, da se da človeka preoblikovati v njegovem bistvu, lahko vzniknejo, ko se nanj neha gledati kot na Božjo stvaritev.

Nespamet in zlo ne bi smela presenečati, če verjamemo v izvirni greh. V Kočevskem Rogu postajamo ponižni in bolj sočutni ter pozorni na vsakršno trpljenje. V nas narašča nežnost in prepričanje, da je treba varovati vsako življenje, tudi oslabelo, prizadeto in nerojeno.

Potirevolucionarni vojaki so se uprli konkretnemu nasilju in komunizmu kot ideji; branili so življenja in tudi neko duhovno ter politično tradicijo, ki je zaobjeta v domobranskem geslu mati – domovina – Bog. Danes imamo politično svobodo in moramo si prizadevati soustvarjati družbo v skladu s to tradicijo. Postavimo duhovnost v središče svojega življenja in porajajmo lepoto. Taka naraščajoča milina pa terja tudi odločno obrambo pred nasilnim napredovanjem nespameti in se odraža tudi na družbeni ravni.

Umorjeni protirevolucionarni vojaki so naša bolečina, naš ponos in naša moč. Prešli so v sfero, v katero lahko vstopamo v molitvi, ves čas pa lahko slutimo njihovo nežno navzočnost, ki je skrivnostno sobivanje vidne in nevidne resničnosti. Milan Zajec, ki se je rešil iz roškega brezna, se je v Kočevju na tovornjaku vzpel, da bi videl svoje brate na drugem tovornjaku. Zagledali so se in bratje so se mu nasmehnili. Razumel je, da mu sporočajo, naj bo miren; ko se bodo videli na drugem svetu, bo že boljše. Zajec potem doda nenavadne besede, najbrž kot pojasnilo za ta nadsvetni optimizem. Pravi: »Res pa je, da je bilo tistega 2. junija 1945 tako krasno spomladansko-poletno jutro, kakršnega jaz še nikdar prej nisem videl.«

Tako duhovno zadržanje, ko prek lepote stvarstva sije pomirjujoča Božja lepota, je dar krščanske vere. Negujmo svojo tradicijo: dojemanje lepote, hrepenenja, usmiljenja in svobode se izpopolni, če svoje bivanje cepimo na živo deblo duhovnega izročila. Pri tem nam Kočevski Rog lahko pomaga kot živi simbol, prek katerega sije Presežnost.

Dragi prijatelji Nove Slovenske zaveze! Naj vas znova povabimo na obletno spominsko slovesnost v Kočevskem Rogu, ki bo v soboto, 4. junija 2022 ob 11. uri pri kapeli mučencev ob breznu pod Krenom.

Prijave za avtobus še vedno zbiramo na tel. (01) 425–15–37 in e-pošto (info@zaveza.si); odhod je ob 8.30 s parkirišča Tivoli, avtobus po dogovoru pobere potnike tudi na postajališčih ob poti.

Lepo vas vabimo k udeležbi! Sveto mašo bo daroval novomeški škof dr. Andrej Saje. Pri maši in slovesnosti bodo prepevali kvartet Krt in solist Matija Bizjan.

Po maši bo zbrane nagovoril filozof Jan Peršič, dejaven član odbora Nove Slovenske zaveze in pravnuk Janka Mačkovška, enega od ustanoviteljev zgodovinske Slovenske zaveze.

Skupina mladih roških romarjev se bo zbrala na predvečer slovesnosti k tradicionalnemu bdenju v Rogu ob maši in molitvi; tako bodo dočakali jutro in našo slovesnost (FB: Bdenje v Rogu).

Letos bo roška slovesnost izjemna in neponovljiva v tem, da ravno ta čas poteka ekshumacija pobitih slovenskih fantov in mož iz brezna pri Macesnovi Gorici. Arheologi so prišli do odmaknjenih delov jame, kjer so našli doslej že 24 celotnih trupel tistih žrtev, ki so ostale v jami žive in so verjetno umrle po več dneh v dolgi agoniji.

Spomnimo se jih, naj se jih dotakne naša molitev.

Nova Slovenska zaveza

Vabimo vas na 20. komemoracijo v Crngrobu pri Škofji Loki. V nedeljo, 5. junija 2022, ob 11:00 uri bo v cerkvi Marijinega oznanjenja spominska maša za žrtve crngrobskih povojnih pobojev. Sv. mašo bo vodil starološki dekan in župnik župnije Stara Loka Janez Šket. Mašno slovesnost bodo s svojim zanosnim petjem poveličali pevci združenja “Hrvatska baščina” iz Zagreba, katerega predsednica je Jasenka Polić Biliško. Po sv. maši bo molitev ob križih, ki sta jih leta 2011 postavila Hrvaško društvo Ljubljana ter Komisija za določanje in evidentiranje prikritih grobišč Škofje Loke.
Program komemoracije:

11:00 spominska maša
12:15 procesija z blagoslovom križev in prižiganjem sveč
13:30 pogostitev povabljencev ter druženje z gosti iz Zagreba in romarji

S spoštovanjem,
mr. sc. Filip Božič, predsednik HDL-a