Karl Lichtenberg je bil bratranec turjaškega grofa, toda družina je obubožala. Poročen je bil z Jožefo Saksida, s katero sta imela osem otrok. Živeli so v Bevkah, kjer je bil Karl oskrbnik posestva Ivana Tavčarja, pisateljevega sina. Živeli so v skromni hiši tik ob Ljubljanici, sredi barjanskih travnikov, približno en kilometer od vasi.

Partizani so to družino napadli že na sveti večer leta 1941, vendar jih je Karl odgnal s puško. Pri tem je bila dveletna hči Vera ranjena v roko in v nogo in se je dlje časa zdravila v bolnici. Od takrat dalje je družina Lichtenberg prenočevala pri sosedih. Tam so jih partizani zopet napadli 23. maja. Prišli so umorit vse družinske člane, starejše od štirinajst let. Wanda Lichtenberg je bila stara šestnajst let, vendar se je rešila, ker se je skrila pod posteljo. Leta 1995 je po spominu opisala, kaj se je zgodilo.

Niso jih postrelili hkrati, temveč v časovnih presledkih, da so zadnji morali gledati umiranje tistih, ki so bili na vrsti pred njimi. Najprej so se lotili Ide. Ponudili so ji življenje, če gre z njimi. Dekle je ponudbo odločno zavrnilo: »S takimi barabami pa ne! Raje v smrt.« Petronila je omedlela, ko je videla, kako so ustrelili Ido. Naslednjo so ustrelili Petronilo; pred strelom so jo spravili k zavesti. Kot tretja je bila na vrsti mati Jožefa, nazadnje pa so ustrelili še očeta. Po končanem pokolu, ropanju in požrtiji so partizani odšli. Mati in Ida sta bili takoj mrtvi, Petronila in oče sta pa bila težko ranjena. Wanda se spominja, da so mlajše hčere še nekaj časa po odhodu partizanov zadrževale dih, ker so se bale njihove vrnitve. Naposled pa so v obupu in grozi začele glasno jokati.

Na binkoštno jutro sta Wanda in Jožica odšli v Ljubljano in na nekem italijanskem poveljstvu povedali, kaj se je ponoči pri njih zgodilo. S precejšnjo zamudo so prišli Italijani z reševalnim avtomobilom in odpeljali očeta in Petronilo v bolnišnico, osirotele otroke v Lichtenturn, mater in Ido pa v mrtvašnico. Oče in Petronila sta v bolnišnici kmalu umrla. Vse štiri umrle so pokopali 26. maja na ljubljanskih Žalah. Preživele hčere niso bile pri pogrebu, sinova Marjan in Herbert sta pa bila v internaciji v Italiji.

Iz arhivskih virov je razvidno, da je sredi junija prvi bataljon Ljuba Šercerja poročal: »23. 5. je patrulja 4. čete likvidirala denuncianta grofa Lichtenberga, njegovo ženo in dve hčeri.«

(prim. Janko Maček, Kako se je začelo, v: Zaveza, št. 51; Damjan Hančič, Revolucionarno nasilje na osrednjem Notranjskem, str. 37, 38)

V nedeljo, 17. maja popoldne so partizani prijeli dva Bizovičana, osemnajstletnega organista Janeza (Ivana) Pavčiča, dijaka petega letnika učiteljske gimnazije in člana Katoliške akcije, enaindvajsetletnega pleskarja Franceta Jakoša, ter tri Dobrunjčane, devetnajstletnega pleskarja Franca Jakoša ml., njegovega triinpetdesetletnega očeta Franca Jakoša st., čevljarja in cerkovnika (bratranca oziroma strica prej omenjenega Jakoša) ter enaindvajsetletnega Milka Cankarja, bivšega telovadnega učitelja Zveze fantovskih odsekov.

Prijeli so tudi Milkovo dekle Ivanko in njeno prijateljico Mici iz Zadvora. Partizani so jih odgnali čez Zadvorski hrib preko Podlipoglava in Panc v Blisko vas pri Polici. Obe dekleti so zjutraj izpustili, ostalih pet pa so v hiši čevljarja Kadunca zasliševali in hudo mučili. Od njih so hoteli izsiliti priznanje, da skrivajo orožje. (Že pred njihovo aretacijo so namreč aktivisti OF širili govorice, da Janez Pavčič skriva orožje, in mu grozili.) Brez dokazov so jih v ponedeljek, 18. maja 1942 »obsodili« na smrt. V gozdu za vasjo so jim ukazali, da si skopljejo grob, vendar zaradi izmučenosti tega niso mogli storiti. Umorili so jih s krampom in lopato. Med partizani so bili tudi Dobrunjčani. Eden izmed mučiteljev naj bi bil Vinko Mojškrec, Janeza Palčiča pa naj bi umoril njegov sošolec iz osnovne šole.

Skoraj leto dni pozneje, 20. marca 1943, so vaški stražarji iz Dobrunj in Bizovika našli njihova trupla v Krčmarjevi hosti med Troščinami in Blisko vasjo pri Polici. Na truplih so bili sledovi mučenja. Na kraju umora pri Bliski vasi je bil leta 1999 postavljen spominski križ.

(prim. Janko Maček, Polica v viharju komunistične revolucije, v: Zaveza št. 77; Damjan Hančič, Revolucionarno nasilje v Ljubljani 1941–1945, Študijski center za narodno spravo, Ljubljana 2015, str. 85, 97, 137, 138; Vanja Kržan, Pripovedi, v: Zaveza št. 66)

Prva četa Šercerjevega bataljona je najverjetneje iz »preventivnih razlogov« (da ne bi v prihodnosti kdo Italijanom govoril o partizanskih položajih), umorila večjo skupino Romov iz vasi pod Krimom. Umorjene so bile cele družine, nad katerimi so se partizani po pričevanju očividca iz Tomišlja znašali že, ko so jih gnali na morišče.

O tem množičnem umoru se je ohranilo tudi poročilo Šercerjevega bataljona, v katerem piše: »1. četa likvidirala po zaslišanju organizirano cigansko vohunsko tolpo, ki je štela 42 članov. Zaplenjeni so bili trije konji.« V rokopisnem Operacijskem dnevniku Šercerjevega bataljona pa so za 17. maj o dejavnosti 1. čete napisali: »Striženje deklet na Igu, ki so hodile z Italijani. Prevzem oblasti po organih O.F. Likvidacija ciganske tolpe broječe 42 člana in denuncijanta Jenkota, Markuna in špijona iz Novega mesta. Isto Škulj Jožeta iz Škrilj. Mobilizacija prostovoljcev in vaške zaščite.«

Poveljnik čete, ki je zagrešila ta zločin, je bil Alojz Popek (Milan Vandek), politični komisar pa Alojz Kusold – Vasilij. Bataljonu Ljuba Šercerja je poveljeval Tone Vidmar (Luka Suhadolc), politični komisar pa je bil Mirko Novak – Fric. Ta dva sta o tem zločinu poročala Notranjskemu odredu, katerega poveljnik je bil Bojan Polak – Stjenka, politični komisar pa Janez Hribar.

Posmrtni ostanki umorjenih so bili izkopani leta 2017. Odkrili so 53 okostij – verjetno so partizani poleg Romov tam umorili tudi nekaj Slovencev. Med umorjenimi je bila skoraj polovica otrok, mlajših od štirinajst let; približno polovica je bila žensk, med njimi ena v visoki nosečnosti. Na mnogih otroških okostjih niso našli strelnih ran, kar potrjuje, kar se je takrat govorilo med ljudmi, da so jih namreč partizani umorili tako, da so jih prijeli za noge in z njimi treskali ob drevesna debla.

Po vojni so bili Bojan Polak, Janez Hribar, Tone Vidmar in Alojz Popek razglašeni za narodne heroje.

(prim. Jože Možina, Slovenski razkol, str. 122, 123)

V noči od 21. na 22. april 1942 so partizani umorili sedem članov družine Jakopin: štiriinštiridesetletnega Jožeta, njegovo nosečo ženo, devetintridesetletno Marjeto, osemnajstletnega sina Jožeta, sedemnajstletno hčer Anico, enajstletnega sina Vinka in šestletnega sina Štefana.

Umorjeni so bili na svojem domu v Ponovi vasi št. 54 pri Št. Juriju pri Grosupljem. Jože, Marjeta in najstarejši sin so se leta 1925 zaradi fašizma priselili v okolico Grosupljega z Unca pri Rakeku. Umorjeni so bili najverjetneje zato, ker je njihov sin oziroma brat, petnajstletni Ivan, nekaj dni prej odšel od doma in tudi komuniciral z Italijanskimi vojaki. V Št. Juriju, Ponovi vasi in okolici so Italijani izvedli racije 16. aprila in aretirali okrog štirideset ljudi. Nekateri vaščani in domači terenci OF so te aretacije povezovali z Ivanovo komunikacijo z Italijani in z njegovim izginotjem.

Na večer pred umorom so ljudje videli, da so se domači revolucionarji zbirali v graščini Brinje v Grosupljem, kjer so navadno imeli sestanke, in da je nekdo tja z motorjem pripeljal Lada Potokarja, aktivista rajonskega odbora OF s Police. Morilci so prišli ponoči k Jakopinovim v Ponovi vasi in potrkali na vrata. Oče Jože je vstal s postelje in jih odprl, naslednji hip pa je po njem nekdo zamahnil s sekiro; padel je na tla in obležal. Potem so umorili še njegovo nosečo ženo in štiri otroke. Po pripovedovanju naj bi bilo truplo noseče matere še posebej potolčeno.

Domači partizani so torej iz maščevanja zaradi domnevne krivde odsotnega Ivana umorili celo družino, ki ni imela prav nobene krivde v zvezi z njegovimi morebitnimi denunciacijami. Umorili so jih verjetno tudi zato, da bi med ljudi zasejali strah pred nastajajočo revolucionarno oblastjo: najbrž so želeli, da ljudje vidijo, kaj se zgodi z družinami domnevnih denunciantov. Zato so umorili nedolžne ljudi z otroki vred. Zaradi tovrstnega srhljivega nasilja partizanov, ki ga je bilo spomladi leta 1942 ogromno, pa je bilo povsem upravičeno in smiselno, da so po vaseh začele nastajati oborožene protipartizanske vaške straže.

Grob umorjene družine Jakopin je bil po vojni zravnan z zemljo, danes pa čezenj teče pot.

(prim. Janko Maček, Kako se je začelo, Zaveza št. 18; Kako se je začelo, Zaveza št. 59; Kako se je začelo, Zaveza št. 84; Ivo Žajdela, Zasuta usta, samozaložba, 1996, str. 103)

V zgodnjih jutranjih urah 17. aprila 1942 so bili v ne povsem pojasnjenih okoliščinah ubiti trije člani družine Čuk: mož in žena, dvainštiridesetletni Lenart in osemintridesetletna Evgenija, rojena Kuštrin, ter njuna hči Ivanka oziroma Vanda, ki je bila v času umora stara dve leti. Ubiti so bili na svojem domu na Podutiški cesti 51 v Kosezah pri Ljubljani. Hiša, ki stoji še danes, se je nahajala zelo blizu žice, ki so jo Italijani postavili slaba dva meseca pred tem zločinom, vendar ga žal ni uspela preprečiti. Lenart in Evgenija sta umrla ponoči, hči Ivanka-Vanda pa je za posledicami ran umrla ob pol sedmih zjutraj v ljubljanski bolnišnici.

Razlog umora ni znan. Možno je, da sta zakonca Čuk, ki sta se v Ljubljano priselila iz Bilj pri Gorici, postala tarča napada, ker sta bila emigranta s Primorske. Mnogi Primorci so se preselili v Kraljevino Jugoslavijo zaradi težkih razmer, ki so v Italiji za Slovence nastale, ko je na oblast prišel fašizem. Primorski emigranti pa so seveda znali italijansko in so se verjetno občasno pogovarjali z vojaki, kar je bilo za nekatere aktiviste OF že dovolj, da so take ljudi imeli za izdajalce in jih celo sumili denunciantsva.

Vsekakor pa je težko pojmljivo, da kdo umori dveletnega otroka. To takrat seveda še daleč ni bil edini tak primer. Samo spomladi in poleti leta 1942 so enote pod poveljstvom komunistične partije v Ljubljanski pokrajini umorile več deset otrok, v glavnem zato, ker so njihovi starši bili dejanski, potencialni ali namišljeni nasprotniki komunistične zarote za prevzem oblasti, oziroma so za revolucionarje kako drugače predstavljali oviro. Človeka pa čudi tudi dejstvo, da ta sprevržena dejanja – ki jih je bilo toliko, da so zanje vendar vedeli mnogi – med samimi privrženci OF niso imela večjega odmeva in zaradi težko pojmljive malomarnosti pri dojemanju stvarnosti pri njih niso povzročila večjih pomislekov. To žal predstavlja moralno breme na dušah vseh, ki so se – kljub temu, da so za te primere vedeli – v tistem času odločali za kakršnokoli sodelovanje z OF, tudi če sami niso sodelovali pri nobenem zločinu. (Preseneča pa tudi, da še danes mnogi ignorirajo to razsežnost OF, in ti težki zločini pri njihovem vrednotenju takratnega dogajanja ne igrajo skoraj nobene vloge.) Mnogi se naj bi namreč za sodelovanje z OF odločali iz naivne dobronamernosti. Vendar če nekako še lahko razumemo, kako so naivne ljudi komunisti lahko zavedli, da je bil »izdajalec« denimo Marko Natlačen, pa nikakor ni mogoče nikogar dobronamernega zavesti, da je bila izdajalka na primer dveletna Ivanka-Vanda Čuk, ena najmlajših žrtev OF v Ljubljani.

(prim. Damjan Hančič, Revolucionarno nasilje v Ljubljani 1941–1945, Študijski center za narodno spravo, Ljubljana 2015, str. 84, 107)

Te dni se spominjamo štirih Ljubljančank, ki so jih v začetku aprila 1942 umorili pripadniki VOS OF.

2. aprila, na Veliki četrtek, so vosovci ob pol devetih zjutraj umorili oseminštiridesetletno vdovo s petimi otroki Marijo Longer. Umorili so jo v Trnovem na Cerkveni ulici, v trafiki pri Petelinovem mostu čez Gradaščico. (Ulico so po vojni preimenovali in se zdaj še vedno imenuje Eipprova, po vosovcu Ernestu Eyppru.) Marija Longer je delala v trafiki; doma je bila iz Vipavske doline, kot mlado dekle pa je služila v Trstu, zato je dobro znala italijansko in je večkrat klepetala z vojaki, ki so pri njej kupovali cigarete, kar je bil za VOS zadosten razlog za umor, po katerem so jo komunisti oklevetali kot »izdajalko«, kar je bila običajna laž v podobnih primerih.

5. aprila, na Veliko noč, so ob pol petih popoldne na grajskem griču umorili dvajsetletno Bredo Hvale. S komandantom straže na Ljubljanskem gradu sta bila par, zato jo je VOS označil za »italijansko denunciantko in vlačugo«. Nekaj časa sta jo opazovala in zasledovala vosovca Stanislav Ključar in že omenjeni Ernest Eypper. Ustrelili so jo trije vosovci – Silvo Hrast, Ladislav Vidrajs in neki Šuštar z vzdevkom »Crni« (o tem, kje se je Breda Hvale na dan umora nahajala, jih je obvestil Peter Verbič, pri načrtovanju zločina pa je sodeloval še neki Ros, morda Matija Ros) – ko sta zaljubljenca sedla na klopco na ovinku sprehajalne steze. Mlada Ljubljančanka je bila takoj mrtva, njen spremljevalec pa je bil samo ranjen. Ladislav Vidrajs je v poročilu posebej poudaril, da »naš namen ni bil likvidirati komandirja, toda zaradi lastne varnosti pri umiku smo ga morali onemogočiti«.

6. aprila, na Veliki ponedeljek, je bila umorjena osemnajstletna frizerka Ivanka Hribar iz Bizovika. Oefarski terenci so jo osumili, da se z italijanskimi vojaki, ki so zahajali v frizerski salon, zapleta v romantične zveze, zato so jo sklenili umoriti. Na bizoviškem polju jo je z nožem zaklal neki domačin s Fužin in jo zakopal v kup gnoja na njivi. Mrtvo je na polju našel neki hlapec, umila pa jo je njena mati, ki je naštela štiriindvajset ran. Terenci so seveda nato razširili govorice, da je umorjena mladenka bila »italijanska ljubica«, kar naj bi opravičevalo umor.

7. aprila ob pol štirih zjutraj pa je zaradi strelnih ran umrla devetindvajsetletna uradnica iz Šiške Eva Wiederwohl. Ustreljena je bila že 1. aprila, ko so na Vekoslava Strnada in na njo streljali vosovci in ju ranili.

(prim. Damjan Hančič, Revolucionarno nasilje v Ljubljani 1941–1945, Študijski center za narodno spravo, Ljubljana 2015, str. 83, 84, 136, 279; Slavko Žižek, Iz arhiva vosovskih likvidacij, v: Zaveza št. 76; France Ložar, Ivanka Kozlevčar, Spominski utrinki iz medvojnega Bizovika, v: Zaveza št. 66)

Dne 18. marca leta 1942 je vosovski morilec ob 12.15 na Streliški ulici v Ljubljani umoril Jaroslava Kiklja. Kikelj se je rodil na Opčinah nad Trstom, pozneje se je preselil v Maribor, v Ljubljano pa je leta 1939 prišel študirat medicino. Že v Mariboru je bil član Marijine kongregacije, v Ljubljani pa je bil zelo dejaven pri Katoliški akciji. Bil je tudi predsednik študentskega medicinskega društva Vir. Kot tak je postal član direktorija univerzitetne organizacije OUL, s čimer se je žrtvoval v želji, da bi pripomogel k ohranitvi ljubljanske univerze.

Kot član Mladcev je bil odločen antikomunist. Malo pred smrtjo ga je Ernest Tomec posvaril, naj pazi, da ga ne ubijejo. Kikelj pa mu je odgovoril: »Bom pa šel v nebesa.« Zelo pogosto je prejemal obhajilo, veliko molil in se ni bal smrti. Pri majniški pobožnosti v mariborski župniji Studenci je vodil petje in mnogokrat prosil: »Mati zlata, odpri mi nebeška vrata, da te v raju počastim z lepim petjem angelskim.« Na njegov pogreb – ki je bil tudi manifestacija proti OF – je prišla zelo velika množica ljudi, ki so bili prepričani, da je umrl mučeniške smrti. Pokopal ga je škof Rožman, ki ga je imenoval »zvesti Božji služabnik« in o njem ter o Frančku Župcu govoril kot o mučencih.

Prav tako 18. marca 1942 je bil blizu svojega doma pred gostilno Katrca v Rožni dolini ob 20.30 s strani VOS-a umorjen mehanik in voznik Vincenc (Vinko) Trampuž, verjetno zato, ker je zaradi narave svojega dela imel veliko stikov z ljudmi in pogosto hodil po terenu, zaradi česar bi lahko veliko vedel o delovanju OF in je bil kot tak osumljen potencialnega denunciantstva.

Pri napadu na vlak pa so partizani 18. marca ob štirih zjutraj na železniški progi pri Škofljici ustrelili tudi železniškega kurjača Leopolda Makšeta, ki je živel v Trnovem, rojen pa je bil v Biški vasi na Dolenjskem.

(prim. Damjan Hančič, Revolucionarno nasilje v Ljubljani 1941–1945, Študijski center za narodno spravo, Ljubljana 2015, str. 82,129,130; Palme mučeništva, Mohorjeva družba, Celje 1994, str. 381; Vinko Škafar, Jaroslav Kikelj, pričevalec vere in veselja, Slomškova založba, Maribor 2001; Miloš Metlikovič, Jaroslav Kikelj, v: Slovenec 1. 2.–12. 4. 1996)

Na današnji dan pred osemdesetimi leti so pripadniki Varnostno obveščevalne službe Osvobodilne fronte s streli v glavo umorili študenta prava Frančka Župca. Umorjen je bil okoli osme ure zvečer na Prisojni ulici v Ljubljani, nasproti kapelice (ki je danes ni več, saj so jo po vojni porušili), blizu vogalne stavbe, v kateri je tedaj bila trgovina Marinko, danes pa je v njej lekarna. Njegovo truplo je spomladi leta 1946 komunistična oblast izkopala iz groba na Žalah in odpeljala na neznan kraj.

Franček Župec je bil doma s Štajerske, študiral pa je v Ljubljani. Italijanska okupacijska oblast je grozila, da bo zaprla Univerzo in štajerske ter gorenjske študente izgnala. Univerzo je naposled ohranila, zahtevala pa je ustanovitev študentske organizacije OUL (Organizzazione Universitaria di Lubiana) pod svojim nadzorom. Župec je po posvetovanju s profesorji in na prošnjo rektorja Milka Kosa s težkim srcem privolil, da postane član njenega direktorija.

Komunisti so sodelovanje v OUL prepovedali in člane direktorija obtoževali izdajstva ter jim grozili s smrtjo. Tudi Župec je decembra prejel pismo, v katerem so mu dali tri dni časa, da iz njega izstopi. Osvobodilna fronta si je namreč brez kakršnekoli pravne ali moralne legitimnosti lastila oblast (in kaznovala tiste, ki se ji niso pokoravali), kar je ključno dejstvo za razumevanje tedanje in današnje slovenske razdvojenosti.

Komunisti so umorjenega pozneje oklevetali, da je za OUL zagrizeno agitiral. Vendar se njegova prijateljica Lelja Rehar spominja, da mu je nekoč v šali rekla, da se bodo s prijateljicami vanjo včlanile, Župec pa je vzrojil in rekel: »Če to storite, vas več ne pogledam!« V to organizacijo je namreč vstopil nerad in po sili razmer, da bi se ohranila slovenska univerza. V zadnji uri svojega zemeljskega življenja je Župec prav to prijateljico spremljal na Šmartinsko ulico k njeni teti. Po poti ji je pripovedoval o težavah in pritiskih, ki jih je doživljal zaradi članstva v direktoriju, in dodal, da ji bo prihodnji dan o tem povedal več. Nekaj minut po tem, ko sta se poslovila, pa je postal žrtev vosovskega atentata.

(prim. Slavko Žižek, Franček Župec, obletnica smrti, v: Zaveza št. 64)