Zadnje objave

Večer Zaveze 2

V

Dragi prijatelji in člani Nove Slovenske zaveze!

Prav lepo vas vabimo na naš drugi Večer Zaveze, ki bo v četrtek, 6. maja 2021 ob 18h potekal po spletni povezavi. V naših pogovorih, namenjenih pričevanjem o vojni, revoluciji in življenjskih doživetjih, bo tokrat nastopila gospa Albina (Zora) Krašovec, roj. Velikonja, dolgoletna sodelavka NSZ.
V pogovoru se bomo dotaknili njenih spominov na otroštvo, življenje med vojno in revolucijo, na maj 1945 in hude dogodke, ki so za vselej zaznamovali življenje družine Velikonja. Z njeno pripovedjo bomo spoznali tudi življenje od leta 1945 do 1990 in oblikovanje Nove Slovenske zaveze ter s tem povezane spomine na brata Tineta in 30 let zgodovine našega društva.

Dostop najdete na spletni povezavi:

https://private.vid.arnes.si/c81z-vhp1-i8ob

Lepo vabljeni!

Večer Zaveze

V

Prvi Večer Zaveze bo v četrtek, 8. aprila 2021 ob 18h. Gost našega pogovora bo gospod Janko Maček. Poznamo ga kot avtorja več knjig, še zlasti pa kot pisca znamenitih pričevanjskih člankov »Kako se je začelo« v več kot 100 številkah revije Zaveza, s katerimi je v 30 letih raziskovanja, zbiranja podatkov in pisanja odprl panoramo z novimi, bistvenimi vpogledi v začetke revolucije na slovenskem, še zlasti v letu 1942.

Dostop najdete na spletni povezavi:

https://private.vid.arnes.si/c81z-vhp1-i8ob

Večeri Zaveze

V

V aprilu po veliki noči začenjamo s srečanji po spletu, ki jih imenujemo Večeri Zaveze. To ime smo izbrali, ker bodo to pogovorni večeri Nove Slovenske zaveze, pa tudi zato, ker bodo ti pogovori izhajali iz globoke zaveze, ki so jo naši predhodniki gojili do slovenskega demokratičnega odpora proti revoluciji, pri tem še zlasti do pokojnih žrtev revolucije.

Enkrat na mesec bomo priredili večer s pogovorom, kjer bodo nastopili naši starejši člani iz vseh treh Slovenij s pričevanji o vojni, revoluciji in svojih življenjskih doživetjih, pa tudi mlajši raziskovalci, ki to področje preučujejo strokovno in s tem pomembno oblikujejo slovensko zgodovinsko zavest.

Priznanje gospodu Janku Mačku

P

Združenje novinarjev in publicistov (ZNP) je podelilo svoja priznanja, imenovana po novinarju Borutu Mešku: za leto 2020 je bil s tem priznanjem odlikovan dolgoletni sodelavec NSZ in osrednji pisec Zaveze, gospod Janko Maček.

Janko Maček je bil rojen leta 1931 v Šentjoštu nad Horjulom. Kdor le malo ve o komunistični revoluciji, si lahko predstavlja, kako je ta prizadela njegovo družino, njegovo otroštvo in mladost v domačem kraju. Po mnogih zapletih revolucijskega in povojnega časa je Janko Maček dokončal gimnazijsko maturo, ko je bil star 24 let. Kljub težavam je svojo akademsko pot nadaljeval: po letu in pol vojaščine se je vpisal na germanistiko ljubljanske Filozofske fakultete in diplomiral kot germanist in anglist leta 1963, star 32 let.
Ko so preživeli udeleženci protikomunističnega odpora začeli v letu 1990 ustanavljati Novo Slovensko zavezo, je bil Janko Maček med ustanovnimi člani. In ko je v letu 1991 začela izhajati revija Zaveza, je g. Maček vse od prvih številk dalje prispeval temeljne članke o zgodovini revolucije in domačega odpora proti njej. V Zavezi je g. Maček posodil svoj glas in javno besedo brezštevilnim človeškim usodam, ki jih je od blizu poznal in jih desetletja nosil v sebi. Mnogim tedaj še živim, še več mrtvim. Na Notranjskem, Dolenjskem in Gorenjskem je poiskal številne očividce in žrtve revolucijskega terorja, zapisal njihova pričevanja in nam ohranil pota njihovih usod skozi kruti čas slovenske zgodovine. Pri tem je g. Maček ravnal izjemno resnicoljubno: z natančnostjo svoje germanistične formacije je upošteval in tehtal razne vire in pričevanja z več strani, preverjal, kako o istem dogodku pišejo partizanski pisci, kako tisk iz vojnih let, in tako izrisal podobe revolucijskega časa, ki so še danes veljavne in zanesljive.
Tako je nastalo nekaj izjemnega: s krovnim naslovom »Kako se je začelo« so te raziskave Janka Mačka v več kot 100 številkah Zaveze in v treh knjigah zgradile edinstveni prostor slovenskega spomina. Rubrika »Kako se je začelo« je na eni strani otela anonimnosti in pozabe premnoge človeške glasove, obraze, usode naših prednikov, ki so danes že pokojni, le po zaslugi g. Mačka pa njihova beseda živi dalje in čaka v prostorju slovenske javnosti na posluh in srce živečih. Na drugi strani pa je rubrika »Kako se je začelo« omogočila tistim, ki smo Zavezo željno spremljali, da smo ob raziskavah in pričevanjski besedi Janka Mačka spoznavali izvore in nastanek nepremaganega revolucijskega časa, v katerem še vedno živimo, in smo ob tem spoznavanju, ne da bi vedeli, tudi sami zrasli, se zavedli svoje zgodovine, zagledali svojo umeščenost v čas in spoznali obličja čudovitih oseb, ki so v tem času utrpele največjo strahoto.
Pokrajino in vasi, ki jih opisuje, je Janko Maček sam prehodil in prepotoval, in ker je v njem tudi pisateljska iskra, se mnogi njegovi članki začenjajo z lepim opisom pokrajine. Eden od njih se začenja s stavkom: »Lepa in slikovita je pot od Ljubljane proti ribniški dolini.« Tako nam je Janko Maček odprl neki svet, ki se prične z lepoto slovenske pokrajine in se konča z ječanjem gozdov ob mučenih in pobitih. Svojo vlogo pri tem je skromno razumel kot vlogo kronista in pričevalca. Toda nam je ustvaril most k razumevanju najtežjega časa slovenske zgodovine. To je velika zasluga, ki jo želimo priznati Janku Mačku s podelitvijo priznanja Boruta Meška.

  1. december 2020, M.O.

Velik dar spomin je dober

V

Govor Marka Jermana na Teharjah 2020

Sem stopam, da pred vami
zdaj zapel bi zgodbe svoje.
Človek, ki v življenju gloje,
noč in dan ga muka izredna
kot samotna ptica bedna
se tolaži – ko zapoje.

Prosim vse svetnike v nebu,

naj v pomoč mi prihitijo,

naj mi misli v red vrstijo,

ko zapel bom zgodbe te,

naj spomine mi sveže,

razumevanje bistrijo.

Es la memoria un gran don,
calidá muy meritoria;
y aquellos que en esta historia
sospechen que les doy palo,
sepan que olvidar lo malo
también es tener memoria.

Más naides se sienta ofendido
pues a ninguno incomodo.
Y si canto de este modo,
por encontrarlo oportuno,
no es para mal de ninguno
sino para bien de todos.

Dragi prijatelji! Vsi prav lepo pozdravljeni!

Že enaintridesetič se zbiramo na tem žalostnem kraju, danes Spominskem parku Teharje.

Pred 75 leti, v času, ko je svet z grozo odkrival strahote Auschwitza in drugih nacističnih taborišč, je tukajšnje koncentracijsko taborišče začelo s svojim zločinskem poslovanjem.

Opuščene nemške kasarne je nova revolucionarna oblast uporabila za poslednje zbirališče tistih, ki so obtoženi izdajstva in kolaboracije morali umreti. Od tukaj so jih partizani vozili na bližnja in bolj oddaljena morišča in svoje zločine prikrili s tonami in tonami industrijskih odpadkov, betonskimi pregradami, miniranjem brezen in zaroto molka … in s 75 leti laži. Da je bil veliki zločin načrtovan, priča Titov nagovor z balkona Ljubljanske univerze, v katerem je kar sam napovedal masaker, ki so ga potem revolucionarji izvršili.

Med tistimi, za katere na tem svetu ni bilo več prostora, je bila domobranska vojska, ki si je, potem ko je v njeni poslednji bitki porazila partizane v Borovljah, izborila pot čez Dravo. Skupaj s civilisti, ki so bežali pred komunističnim nasiljem čez Ljubelj, so se domobranci zatekli pod varstvo Angležev, ki so že zasedli Koroško. Niso bili vojni ujetniki, to so bili begunci, a za Angleže le valuta, s katero so plačali Titu za umik partizanov s Koroške. Pod pretvezo, da bodo begunce premestili v Italijo, so Angleži prodane domobrance in civiliste nalagali na vlake in tovornjake in jih, transport za transportom predajali partizanom, ti pa so jih prek meje vozili v smrt; ene skozi Karavanke v Škofjo Loko – Šentvid – Kočevski rog; druge prek Pliberka – Dravograda – Velenja – kasneje prek Maribora – sem, na Teharje.

Med izdanimi in prevaranimi je bil tudi moj oče, še ne 25 letni fant. Partizani so njegovo četo od Angležev prevzeli 28. maja zvečer v Pliberku, nato so jih z vlakom prepeljali do Slovenj Gradca, kjer so čakali, brez hrane, tri dni.

Tam je bilo zbranih okoli 3000 oseb, vojakov in civilistov, tudi žene z otroki. Že 30. maja so partizani odbrali oficirje in jih odgnali. Postrelili so okoli 50 častnikov. Sledil je prevoz do Mislinje, od tam pa peš proti Velenju, kajti železniška proga je bila razdrta. Ko so korakali skozi temno sotesko Huda Luknja, je moj oče skočil iz vrste in se po hudourniški strugi povzpel do gozda nad tesno dolino in ušel. A svoboden je bil le nekaj dni. Prijatelj, ki je z njim pobegnil, je bil ujet in je verjetno povedal, da je z njim ušel Frenk Jerman. Tako so ga partizani spet prijeli na domu. Ne bi ga dobili – toda, ko so grozili, da bodo družino postrelili in zažgali hišo, je stopil iz skrivališča in se predal. Zaprli so ga v Domžalah, v šoli, kjer je bila prej domobranska postojanka. Po le nekaj dneh mu je uspel pobeg iz zapora in kmalu je bil spet na Koroškem. Dvakrat se je potem čez hribe vrnil domov. Prvič že septembra ’45, po spričevala in poln nahrbtnik knjig in učbenikov za gimnazijo, ki je pod vodstvom

ravnatelja Marka Bajuka začela delovati v taborišču Peggez. Tam je tudi maturiral. Zadnjič se je vrnil v Slovenijo septembra ’46. S prijateljem sta še trem fantom pomagala zbežati v Avstrijo.

Ker sem prej omenil, da so bili domobranci obtoženi izdajstva in kolaboracije, dovolite kratko razmišljanje o nekih kolaboracijah; o partizansko-angleški sem že govoril.

Kolaboracija je tuja beseda, ki ima popolnoma enakovredno pristno slovensko besedo: sodelovanje, a izgleda, da se v našem prostoru uporablja izključno za protikomunistično stran in to v najbolj slabšalnem pomenu.

Avgusta 1939 sta Nemčija in Sovjetska Zveza v Moskvi podpisali pakt o nenapadanju, znan kot pakt von Ribbentrop-Molotov. V resnici je bil to pakt o napadu in razdelitvi Poljske, kar je tudi takoj sledilo. Teža te pogodbe je bila veliko večja. Nacistična Nemčija si je od Sovjetske Zveze zagotovila: milijon ton žita, skoraj milijon ton petroleja – od tega sto tisoč ton letalskega goriva, jekleno rudo, mangan, bombaž in varen hrbet. V zameno je Sovjetska Zveza dobila motorje za letala, torpede, mine, načrte za bojne in tovorne ladje in prosto roko na Finskem, v Estoniji, Litvi, Latviji in Romuniji.

Hitler se je potem mirno lahko spravil nad zahodno Evropo in si jo kmalu podredil. Komunistične partije po celem svetu so prenehale s protinacistično propagando in zagovarjale mir z Nemčijo za vsako ceno. Sredi nemškega bliskovitega napada na Francijo je Maurice Thorez, vodja francoske komunistične partije, iz Moskve prek radijskih valov pozival francosko vojsko, naj se ne upira nacistom.

Komunisti so tako postali okupatorji in kolaboranti. Okupatorji so ostali do sesutja Sovjetske Zveze, kolaboracija z nacisti pa je trajala skoraj dve leti. In kako je bilo s komunisti v deželah, ki jih je zasedla Sovjetska Zveza? Tisti, ki so imeli Sovjete za okupatorje, so bili od boljševikov kruto zatrti; ostale lahko označimo za izdajalce in sodelavce okupatorja, saj so svoj narod podredili ideološki domovini Sovjetski Zvezi. Znan je primer poljskega pesnika, kasneje Nobelovega nagrajenca, ki je iz sovjetske Poljske prebegnil pod nemško okupacijo, ker je bilo tam bolj varno. Seveda so nacisti komuniste preganjali. Še več, Hitler je z njimi v Nemčiji že prej brutalno obračunal, kar Stalina očitno ni preveč prizadelo.

Tudi slovenski komunisti so slepo sledili »genialnemu vodji naprednega in razsvetljenega delovnega ljudstva«. Ko je Nemčija zasedla Jugoslavijo, je naci-boljševiško pajdaštvo še trajalo in to do napada Nemčije na Sovjetsko Zvezo, 22. junija 1941. A takoj po okupaciji so naši komunisti zaslutili priložnost za revolucijo in prevzem oblasti. Umori uglednih ljudi, celo družin, so se kar vrstili. Ubogi verni in delavni slovenski narod se je znašel na okupatorskem nakovalu, po njem pa je tolklo boljševiško kladivo. Šele, ko je število komunističnih umorov za dvakrat preseglo evangeljskih »ne pravim sedemkrat, ampak sedemdesetkrat sedemkrat« (Matej 18, 21), so nekateri rekli: »Mi se bomo branili«. To je bil začetek vaških straž in pozneje domobranstva.

Da nekdo svoj razkosan in okupiran narod napade in terorizira z namenom, da se napadeni brani in se v skrajni stiski obrne na zasedbeno oblast, nato pa ga zaradi tega obtoži izdajstva, je perverzno. In prav to je storila komunistična partija na čelu Osvobodilne Fronte in kronala svojo revolucijo s končno rešitvijo: povojnimi poboji.

Danes, 30 let po tem, ko se je porušila komunistična utopija, se še trudimo, da bi se vrnili v kulturni prostor, iz katerega so nas pred 75 leti nasilno odpeljali. Videti je, da je pred nami še zelo dolga pot …

Ideološko-medijsko-finančna oligarhija se je brez večjih težav pretihotapila iz totalitarizma v demokratične strukture nove države Slovenije. Celo okitila se je z imenom, ki daje slutiti, da namerava obvladovati naše enaindvajseto stoletje. Iz ruševin, ki so jih za seboj pustili napredni socialni inženirji, se širi moralni relativizem in preti samim temeljem naše civilizacije.

A »kamen, ki so ga (ti) zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen« (Psalm 118). V poletnih dneh 1945. leta, ko se je po Sloveniji stopnjevalo nepredstavljivo nasilje, so se v taboriščih v Avstriji in Italiji slovenski begunci, kar jih je ostalo, hitro prilagajali novi stvarnosti. Izgubili so domovino, imetje, očete, brate, ljubljene. Ohranili so

življenje, vero, narodno zavest, dostojanstvo. Pridobili so svobodo. V treh letih v taboriščih, povezani v skupni žalosti in molitvi, so ustvarili mali čudež, ki bi lahko bil zgled za vsa begunstva. Iz nič je na majhnem prostoru zaživela mala Slovenija, ki se je leta 1948 razpršila po svetu. Nekateri so ostali v Evropi, veliko jih je šlo v Združene države, v Kanado in Avstralijo, kakšnih 7.000 pa v Argentino – med njimi tudi moj oče. In moja mati. Spoznala sta se v Buenos Airesu šele nekaj let po prihodu v Argentino.

Širom po svetu v različnih deželah so si ti verni, delavni in pošteni ljudje kmalu opomogli in nadaljevali s tem, kar so začeli v begunskih taboriščih. Vzniknila je Slovenija v svetu in se bogato razrasla, sebi in novim domovinam v prid. V to široko domovino smo se rodili njihovi potomci, državljani različnih držav, a vedno Slovenci. »Kjer rod je moj, kjer sin je tvoj, tam si, Slovenija« (Marko Kremžar-Jože Osana), poje naša himna.

Tam že raste četrti rod dedičev tistih, ki so bili po vojni doma obsojeni na izbris. Generacija, ki počasi odhaja, nam zapušča svetel zgled vere, zvestobe, delavnosti, doslednega pričevanja za resnico. Slabo je znala obrniti v dobro. Neizmerno težo križa, ki ji je bil usojen, je potrpežljivo nosila in bolečino darovala v zadostitev za hude zločine, ki še vedno obremenjujejo naš narod. Verjamem, da je podobno ravnala tudi tista tiha množica, ki je ostala doma in še žalovati ni smela. Vem, da je njej bilo še težje.

Na nas je, da ne pozabimo na vse te ljudi brez imena, ki so tukaj in na mnogih krajih po Sloveniji z molitvijo na ustnicah premladi odhajali v smrt.

Danes arheologi odkrivajo to, kar so ideologi dolga desetletja skrivali, v zdomstvu pa smo vseskozi vedeli. Zgodovine ne moremo spremeniti. Zgodovino moramo šele spoznati.

Za konec dovolite, da malo argentinske kulture pljuskne čez ocean na ta posvečeni kraj spomina. Iz pesnitve Martin Fierro – nacionalnega epa, ki ga je napisal José Hernández – sem izbral štiri kitice. Uvodni dve sem povedal na začetku, zaključil bom z zadnjima dvema. Pesnitev je sestavljena iz 33 spevov, kitic je 1204. V celoti jo je v slovenščino prevedel in prepesnil Tine Debeljak. Bogato opremljena od slovenskih umetnikov, tiskana v slovenski tiskarni, podprta od slovenskih mecenov, je knjiga izšla v Buenos Airesu pred 50 leti.

Iz hvaležnosti in spoštovanja do moje rodne zemlje in tudi zato, da vsaj malo začutite, v kakšnem jezikovnem okolju se je znašlo toliko Slovencev, bom zaključil najprej v izvirni španščini.

Es la memoria un gran don,
calidá muy meritoria;
y aquellos que en esta historia
sospechen que les doy palo,
sepan que olvidar lo malo
también es tener memoria.

Más naides se sienta ofendido
pues a ninguno incomodo.
Y si canto de este modo,
por encontrarlo oportuno,
no es para mal de ninguno
sino para bien de todos.


In še po slovensko:

Velik dar spomin je dober
med največjimi na sveti,
v zgodbi moji prizadeti,
morate mi oprostiti,
naj se ve, zlo pozabiti
tudi je spomin imeti.

In naj ne bo nihče užaljen,
moj namen je bil res čist,
ni vodila me zavist.
Pel zato sem, ker se zdi,
da nikomur v škodo ni,
temveč le vsem v korist.

Teharje – odpoved slovesnosti

T

Dragi prijatelji Nove Slovenske zaveze!

Žal nam je, da moramo tradicionalno obletno slovesnost na Teharjah odpovedati. Letošnja slovesnost v spomin teharskim žrtvam bi bila že 31. po vrsti.
Od zavoda NIJZ in Zdravstvenega inšpektorata Republike Slovenije smo sicer prejeli pozitivno mnenje za izvedbo letošnje spominske slovesnosti s sveto mašo v Spominskem parku Teharje, vendar pod takšnimi pogoji, da jih ni moč izpolniti.
Med pogoji in opozorili, ki so nam naložena v odgovornost, a jih po naši oceni realno ni moč izpolniti, so zlasti:
– zahteva, da na prizorišču zagotovimo individualne stole za vseh 450 udeležencev (gasilske klopi naj ne bi bile dobre); stojišča, četudi daleč vsaksebi po spominskem parku, niso dovoljena;
– zahtevo, da je treba varnostno razdaljo 1,5 m zagotoviti tudi v času prihoda udeležencev, česar ni mogoče preprečiti starejšim, ki že zaradi opore hodijo skupaj;
– zahtevo, da je treba mikrofon razkužiti med dvema uporabnikoma, kar je že med samim bogoslužjem ali somaševanjem nemogoče;
– zahtevo, da tudi člani pevskega zbora držijo medsebojno razdaljo 1,5 m;
– zahtevo, da se stalno nadzoruje medsebojno razdaljo udeležencev in njihovo spoštovanje prepovedi križanja poti ter prepoved zbiranja v skupinah; razkuževanje površin, s katerimi pridejo v stik obiskovalci;
– zahtevo, da nadzorujemo spoštovanje higiene rok, kašlja in pravilnega nošenja mask.
– zahtevo, da sprejmemo odgovornost tudi za vse, ki bi izven označenega prireditvenega prostora našli stojišče in tako želeli spremljati mašo.

Zdravstveni inšpektorat je napovedal, da bo strogo izvajal postopek nadzora in pri tem sankcioniral vse morebitne kršitve. Bolj naravnost povedano: zagrožene so nam visoke denarne kazni, tako društvu kakor posameznikom, ki bi z dobrimi nameni npr. stali na varni distanci ob ograji prireditvenega prostora.

Takšna pravila veljajo za nas.

Takšne odgovornosti Nova Slovenska zaveza ne more prevzeti. Zato spominsko slovesnost odpovedujemo.

V nedeljo, 4. oktobra, bo ob 11h v župnijski cerkvi sv. Martina na Teharjah maša, ki jo bo daroval g. Rok Metličar, upravitelj celjske škofije. Pel bo župnijski zbor. Posnetek svete maše in nagovora Marcosa Jermana si boste lahko ogledali na programu Nova24TV. Za udeležbo pri maši veljajo pravila Slovenske škofovske konference.

Vabimo vas, da se v duhu spomnite naših pokojnih, še posebej v nedeljo dopoldan v času svete maše, in da si ogledate posnetek slovesnosti na kanalu Nova24TV. Tistih, ki se hočemo povezati v molitvi ter ohraniti teharske žrtve v svojem spominu, nas letošnje težave ne bodo ustavile.

Matija Ogrin
Nova Slovenska zaveza

Teharje 2020. Vabilo na spominsko slovesnost

T

Nova Slovenska zaveza in Župnija sv. Martina na Teharjah vabita k obletni sveti maši in spominski slovesnosti, ki bosta v spominskem parku Teharje v nedeljo, 4. oktobra 2020 ob 11. uri.

Mašo bo daroval upravitelj celjske škofije Rok Metličar, nadžupnik v Laškem, pri maši bo sodeloval pevski zbor iz župnije Teharje. Po maši bo spominska slovesnost, zbrane bo nagovoril likovni umetnik Marcos Jerman, sin rešenega domobranca. Glasbeni del slovesnosti bosta obogatila solista Primož Krt in Andreja Zakonjšek Krt.

Opozorilo: s pristojnimi na NIJZ se še dogovarjamo glede pogojev, kako zagotoviti preventivno ravnanje proti Covid-19. Podrobne napotke bomo sporočili v prihodnjem tednu. Že zdaj opozarjamo, da bo kljub odprtemu prostoru obvezna raba zaščitne maske in varnostna razdalja med osebami, kot tudi razkuževanje rok ter prepoved udeležbe vsem z znaki prehlada, povišane temperature ali drugih bolezni dihal. Vse udeležence nujno pozivamo, naj spoštujejo navodila.

Prijave za romanje z avtobusnim prevozom zbira Nova Slovenska zaveza na tel. (01) 425 1537 ter po e-pošti info@zaveza.si.

Upoštevajmo, da je v skrajnem primeru možna tudi odpoved slovesnosti. Spremljajte našo spletno stran.

Homilija pri spominski sveti maši ob 75-letnici genocida nad farani Rovt

H

dr. Peter Štumpf, murskosoboški škof

Rovte, 23. avgust 2020

Spoštovani gospod župnik Janez Petrič, sobratje duhovniki, dragi bratje in sestre. Vse vas pozdravljam v Kristusu!

Februarja letos na Brezjah, ko sem tam obhajal sveto mašo, sem bil prijazno povabljen od pripravljalnega odbora današnjega spominjanja v Rovtah na zločinske dogodke nad farani pred 75. leti, pa tudi nad slovenskim narodom, ter ob svetovnem dnevu spomina na vse žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov, da bi skupaj z vami obhajal sveto mašo za vse žrtve vojne in žrtve povojnih in izvensodnih pobojev. Tako smo se z gospodom župnikom Janezom in predstavnico pripravljalnega odbora z gospo Judito Treven domenili za to bogoslužje.

Ker sem pred 25. leti, 15. avgusta, pričel službo župnika na Igu pri Ljubljani, so mi ljudje, ki so doživljali »bratomorijo« ali pa jo celo povzročali pod Krimom in krimskimi gozdovi, bili zelo dobro poznani. Z mnogimi sem se takrat srečaval pri spravnih bogoslužjih, pa tudi v pogovorih, nemalokrat pa tudi še vedno v grožnjah nekaterih meni, takrat še mlademu župniku, staremu 33 let.

Ob pričetku župniške službe nisem nič vedel, kaj vse se je dogajalo med in po vojni pod Krimom in seveda na Notranjskem. Počasi sem dojemal vso tragiko, bolečino in tudi sovraštvo, ki se je prelivalo med ljudmi. Ljudje so se drug pred drugim takrat čutili kot žrtve.

Sorodniki žrtev komunističnih pobojev so začutili priložnost, da končno svojo bolečino pričnejo deliti javno, brez strahu. Tisti pa, ki so bili vpleteni v poboje ali pa njihovi sorodniki, pa so se zavili v molk, tudi zaradi bojazni, da bi izgubili svoje privilegije. Občasno se me nekateri tožili takratnemu nadškofu Alojziju Šuštarju, češ da sem preveč zgovoren glede teh reči in preveč aktiven pri obnovah podružničnih cerkva, ki so jih z enako ihto rušili partizani in italijanski okupatorji, ki so bili znani kot natančni topničarji. Ko sem šel na pogovore k nadškofu Šuštarju, da mu razložim mojo takratno zgovornost in delovanje, mi je dejal, da me podpira in imam pri njem vso njegovo zaščito.

Če boste kdaj šli v Iško vas, boste tam našli starodavno cerkvico sv. Križa, ki smo jo z dovoljenjem nadškofa Šuštarja skupaj z nekaterimi vaščani obnovili, saj je bila popolnoma izropana, ker je bila leta 1958 spremenjena v muzej revolucije. V njej so snemali filme, tudi film Idealist, posnet po romanu Martin Kačur pisatelja Ivana Cankarja. Če pa boste šli še dlje na Krim, boste prišli na Gornji Ig, kjer smo tudi z vaščani skupaj obnovili cerkvico sv. Lenarta, ki so jo s topovi povsem razsuli italijanski okupatorji, izropali pa partizani.

* * *

Zakaj vam to pripovedujem? Rad bi vam povedal, da nekoliko razumem tragična dogajanja med in po 2. svetovi vojni tudi pri vas v Rovtah, pa čeprav prihajam iz daljnega Prekmurja in občutim, kako hudo bolečino in žalost nosite v svojih srcih zaradi vaših dragih umorjenih prednikov. Njihova kri se še sedaj pretaka po vaših žilah, njihove duše počivajo v vaših dušah, utrip njihovega srce se nadaljuje v utripu vašega srca.

Ko ti ubijejo dedka ali babico, mater ali očeta, brate ali sestre, tete ali strice ali kogarkoli, ki ga imaš rad ali pa ga mogoče celo ne poznaš, pa je nekoč živel tukaj, kjer sedaj živiš ti, ubijejo v tebi začetek tebe. Lahko sicer danes živim, vendar mi je pred tem nekdo ubil tistega, ki je pred smrtjo dal življenje mojemu očetu in materi, ki je spočel in ki je rodila mene.

V duhovnem pomenu zaradi tega v nas nastanejo globoke rane. Tudi ko sedaj molimo in obhajamo sveto mašo za vaše umorjene farane in vse žrtve totalitarnih režimov, ne poskušamo oživiti mrtvih, ker oni so bolj živi pri Bogu, kot pa smo mi živi sedaj tukaj na zemlji, temveč slavimo Boga za te mučeniške velikane našega slovenskega naroda, ki so gotovo po hudem mučeništvu in strahotni smrti postali priprošnjiki naše vere in zavetniki naše poti za Gospodom Jezusom.

* * *

Rane, ki so se zaradi bratomorstva zasekale v slovenski narod in seveda tudi v vas, dragi farani Rovt, lahko zdravi samo Bog in nihče drug. Naši umorjeni predniki pa so pri tem duhovnem procesu aktivni kot duhovni bolničarji in bolničarke, ki na skrivnosten, vendar močno učinkovit način na te rane vnašajo Božja zdravila pomoči, ki jih med nas prinašajo po volji milostnega Boga. V tem poslanstvu imajo naši mučeniški predniki poslanstvo zdravilcev narodnih in tudi naših osebnih ran. Pri tem poslanstvu imajo naši mučeniški predniki poslanstvo angelov – zdravilcev.

Tudi to obhajanje svete maše je zahvaljevanje Bogu za njegovo zdravilno pomoč vsem nam, kakor tudi za poslanstvo naših mučeniških prednikov, angelov -zdravilcev, ki so naši skrbniki iz blažene večnosti. Če namreč mi sedaj ne bi hoteli, da se zdravijo naše bolečine, žalost in morda tudi jeza in celo sovraštvo zaradi vseh umorjenih med in po 2. svetovni vojni, potem sedaj tukaj ne bi obhajali svete maše, ki nam pomeni živo, resnično in učinkovito Kristusovo vstopanje v mučeništvo naših prednikov. Sveta maša je namreč pridruževanje njihove smrti Kristusovi smrti in vstajenju.

Ko nam je Kristus naročil, naj obhajamo evharistijo v njegov spomin, nam je dal jasno vedeti, da ima takšno spominjanje moč njegove realne in resnične navzočnosti. In ker imamo radi naše mučeniške prednike in se jih danes spominjamo, so po Kristusovi navzočnosti pri tej sveti maši sedaj tudi oni tukaj, da skupaj z nami dajejo hvalo in čast Kristusu.

Brez spominjanja človeštvo ne obstaja. Ko nekoga zbrišemo iz spomina, ga zbrišemo iz obstoja. Tudi če se nekoga spominjamo z grenkobo ali celo s sovraštvom, mu s tem priznavamo obstoj. Vendar pa ima sovražni spomin grozovito moč. Ko se koga nenehno spominjamo s sovraštvom, nas lahko ta sovražni spomin nanj povsem uniči.

Slutimo lahko, da so se naši predniki pred nasilno smrtjo spraševali: Ali se nas bo kdo spominjal? Se nas bodo spominjali z ljubeznijo ali s sovraštvom? Kaj bodo o nas govorili? Bodo čez leta in desetletja sploh imeli do nas še kakšno usmiljenje ali se bodo rogali iz naše strahotne smrti?

V vernih in nevernih je želja po spominjanju, predvsem po smrti, nepremagljiva volja po preživetju. Vernim je toliko lažje, ker vera obljublja pridružitev Kristusovemu življenju, nevernim pa nevera nič ne more obljubiti, le zgolj kratkotrajno spominjanje v spomenikih in hvalospevih, ki pa iz leta v leto bolj bledijo.

Tudi Kristus se ni mogel ogniti vprašanju: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov« (Mt 16,13)? S tem vprašanjem je Kristus vstopil v središče vseh človeških odločitev. V tem vprašanju se določa naša večnost – blažena ali zavržena.

* * *

Kdo je bil Jezus Kristus za naše umorjene prednike? Kdo je bil Jezus Kristus za tiste, ki so jih umorili? Kdo je bil Jezus Kristus za Hitlerja, Stalina, Tita? Kdo je Jezus Kristus za nas? Kdo je Jezus Kristus za tiste, ki nas v tem času sramotijo ali celo že preganjajo? To vprašanje je najbolj neizogibna stvar na tem svetu. Pred vsem se lahko skrivam ali celo ubežim, toda temu vprašanju se ne morem ogniti. V Kristusu namreč bivamo in smo.

Tudi tisti, ki nič ne dajo na Kristusa ali ga celo zavračajo, sovražijo in preganjajo, tudi taki ljudje v Kristusu bivajo in so. Brez Kristusa nas preprosto ni in nas ne more biti. Najsi živimo ali umiramo, vse to delamo v Kristusu. Tisti naši predniki, ki so umrli nasilne smrti, živijo naprej v Kristusu, ker so umrli v Kristusu. Tisti, ki so jih umorili, so v njih hoteli umoriti Kristusa, pa ga niso mogli in ga nikdar nihče več ne bo mogel umoriti. Kristus je namreč enkrat za vselej umrl za vse, da bi nas privedel k Bogu Očetu.

Hitler, Stalin, Tito so prepričevali svoje narode, da jim hočejo omogočiti raj na zemlji, raj, ki bo boljši od Božjega raja. Namesto raja pa so odprli nešteta grobišča in vanje kot zavržene smeti zmetali milijone ljudi. Diktatorji so sami sebe spreminjali v bogove in pri tem sejali med ljudmi smrt.

* * *

Po 75. letih konca druge svetovne vojne se človeštvo ni naučilo skoraj ničesar. Dogodki po svetu in pri nas ponovno postajajo velika grožnja drug drugemu. Če so diktatorji včasih narodom obljubljali raj, danes diktatura potvorjene in zmaličene demokracije obljublja naslado brez meja. Ideologije nacizma, fašizma in komunizma so se sprevrgle v eno samo, združeno ideologijo naslade. Vse tri ideologije zaslepljujejo množice s ponujanjem neštetih oblik naslade, da bi tako učinkoviteje ponovno prišle do oblasti in moči.

Nagon po nasladi je postal močnejši od nagona po preživetju. In to je naša grožnja. Vsi smo vedeli, prav vsi, da bo po počitnicah in dopustih zaradi groženj epidemije zopet zelo težko. Pa za preprečitev uresničenja te grožnje nismo naredili praktično nič. Dosti ljudi, med njimi sedaj največ mladih, se vrača iz zabaviščnih krajev okuženih s koronavirusom. Raje okuženi, kot pa prikrajšani naslade. Ni pomembno, kako bo s šolo, kako bo šlo življenje naprej. Naslada mora biti. Inšpektorji se spravljajo na Brezje zaradi prisotnosti večjega števila ljudi ob prazniku Marijinega Vnebovzetja, ne gredo pa na kraje množičnega »žuriranja«, protestiranja in podobnih reči in tam naredijo red.

Zelo zaskrbljujoče je, ko celo nekatere javne institucije legalizirajo naslado kot nedotakljivi privilegij, v katerem naj bi po nasladi prišla do izraza človeška svoboda in dostojanstvo. Naslada je glavno gibalo boja za pravice brez dolžnosti. Pravica do naslade da, dolžnost do varovanja življenja in zdravja pa ne. Za razvijanje in krepitev takšne razpuščene in egoistične svobode pri nas funkcionira kar precej organizacij.

Od ljudi, ki jih obvladuje naslada, tudi naslada po oblasti, moči in po nekdanjih privilegijih iz časov komunizma, ne moremo pričakovati nobene narodne sprave, nobene pietete do umorjenih med 2. svetovno vojno in po njej. Od njih ne moremo čakati nič, čisto nič. Če v sebi nimajo etične zavesti in odgovornosti za svoje zdravje in zdravje drugih, in če se pustijo zlorabljati manipulantom, da rušijo pravne osnove, nujne za funkcioniranje naše države, so taki ljudje povsem izropani zmožnosti etičnega premisleka in delovanja. Njim je vseeno, kaj bo z drugimi. Njim gre samo za bivanje v nasladi. Celo družbeni red bi radi zrušili samo zaradi svoje naslade. Taki nikdar ne bodo zmogli braniti domovine, ne garati za domovino, ne prevzemati odgovornosti za domovino.

Če bi danes morali braniti domovino, kot smo jo pred 29. leti, bi jo silno težko branili, ker bi bilo malo takih, ki bi se za ceno varnosti domovine odrekli svoji nasladi. Sedanji protestniki in drugi nergači bi se poskrili. Na okopih domovine bi se znašel ostanek ljudi, ki je v sebi ohranil duhovno normalnost in etično moč.

Veliko, zelo veliko imamo danes položiti pred naše mučeniške prednike, kajti tudi mi smo pričeli izkušati tiste žalostne in tragične čase, ki so jih nekoč doživeli in pretrpeli oni. Kristus je apostola Petra postavil za svojo pričo, ki ne odstopa od resnice, pravičnosti in odgovornosti. In takšnih prič, ki ne odstopajo, slovenski narod sedaj zelo, zelo potrebuje. Priče, ki ne odstopajo od resnice, pravičnosti in odgovornosti, verni, ki ne odstopajo od Kristusa, obetajo naš obstoj in prihodnost.

Tudi po grobiščih naših umorjenih prednikov so še zmeraj razsejani mnogi rožni venci in Marijine svetinjice. Z molitvijo »zdravamarija« so umirali ti naši mučenci. Z mučeniško molitvijo k nebeški Materi Mariji so nam izmolili vero. Brez njih nas ne bi bilo in brez njih tudi mi ne bi mogli verovati. V tem, kako živimo, se določamo za našo blaženo ali zavrženo večnost. Smrt pride za vse. Mati Marija naj nam pomaga in izprosi blaženo večnost v nebesih, da bomo tudi mi deležni nebeške slave naših mučeniških prednikov.

Vedno in povsod naj hodi z nami Mati Marija. Amen.

Razumni in v srcu pravični. Rovte 2020

R

Jurij Pavel Emeršič. Rovte, 23. avgust 2020

Spoštovane gospe in gospodje!

Pred 11 leti je evropski parlament razglasil današnji dan za dan spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov. 23. avgusta leta 1939 sta se namreč s prijateljsko pogodbo formalno povezala predstavnika 2 frakcij v socialističnem gibanju; Stalinova internacionalna in Hitlerjeva nacionalna socialistična delavska partija. Korenine njune ideologije pa so precej starejše. Okrepile so se v dobi razsvetljenstva, ki Evrope v resnici ni razsvetlilo, ampak preslepilo. Vplivni francoski in drugi misleci te dobe so nekritično pljuvali po evropskih izročilih, krščanskih vrednotah in mobilizirali zlasti meščanski sloj in ga pognal v upor in na barikade. Revolucionarji so pogosto šli v boj z navidez plemenitimi cilji, v žaru borbe pa se prelevili v skruniteljev grobov, mučitelje in ubijalce. Znameniti britanski revolucionar Thomas Paine, ki je imel velik vpliv na potek ameriške in kasneje francoske revolucije, je v nekem trenutku z grozo spoznal, da se je francoska revolucija sprevrgla v popolno tiranijo. Ko se je udeleževal zasedanj konventa, si je skušal odgovoriti na ključno vprašanje: Kaj se je zgodilo z dobrimi Francozi, v katere je veroval? Kako so se lahko iz poštenjakov sprevrgli v mučitelje, požigalce samostanov in ubijalce prijateljev? Od kod nerazumni revolucionarni bes? Ko so Paina nazadnje zaprli v ječo v Luksemburških vrtovih, se je lahko do konca jakobinske strahovlade spraševal o tem. Mislim, da odgovora ni našel. Izhajal je namreč iz predpostavke, da je človek dober. Zanikal je zlo, zanikal je greh.

Do podobnih težav kot Paine je prišel 60 let kasneje francoski liberalni politik in zgodovinar Tocqueville, ki je preučeval pretekle revolucije, zlasti francosko in si ni znal odgovoriti na vprašanje, kako je lahko zašla v nerazumno nasilje? Spregovoril je o virusu nove in neznane vrste. O virusu nasilja. »Bile so na svetu nasilne revolucije« je zapisal, ampak zadnja »nima precedensov«. Od kod prihaja ta nova pobesnelost? Kdo jo je izzval? Kdo jo nadaljuje?

Tudi Tocqueville navkljub velikemu umskemu naprezanju, ki ga je opisal v pismu prijatelju, ni prišel do odgovora. Verjetno ga je slutil, ampak ga kot razsvetljeni liberalni mislec ni zapisal. Tudi on je izhajal iz predpostavke, da je človek dober. Tudi on je zanikal zlo, zanikal je greh.

Zakaj kristjani na začetku vsake maše drug drugemu in Bogu priznavamo svojo grešnost in šibkost? … Ker nič ne gradi občestva, skupnosti, bratstva bolj kot priznanje lastne in prepoznanje tuje nepopolnosti. Ob tem postajamo strpni in potrpežljivi do bratov in sestra. Na drugi strani pa je ugodni humus za nestrpnost tam, kjer ni priznanja človeške bede, šibkosti, greha, zla … Tam zavladajo trdosrčni farizeji, razsvetljeni jakobinci in zategnjeni puritanci. Tam človeka ob najmanjšem spodrsljaju izobčijo, kamnajo, mu odsekajo glavo ali pa postavijo pred strelski vod.

In prav to se je zgodilo razsvetljeni Evropi. Postala je ugodno okolje za nestrpnost in nasilje, ki se je širilo tja, kjer so bili družbeni organizmi oslabljeni zaradi vojaških konfliktov, socialnih krivic in civilizacijske utrujenosti … V Mehiko, Rusijo, Kitajsko, Španijo, Slovenijo in drugam. Zazdelo se je, da se silnemu toku zgodovine sploh ne da upreti. Vitalizem in fanatizem, ki je prevzemal revolucionarje, je ljudi očaral ali pa prestrašil in paraliziral ter spremenil v oprezneže, ki so čakali, kako se bodo stvari obrnile. Revolucionarji so medtem stopnjevali nasilje ter si nazadnje vzeli pravico odločati o življenju in smrti. Postavili so se na mesto Boga, za katerega je nemški filozof Nietzsche razglasil, da je mrtev. To mesto jim je priznal tudi krščanski socialist Edvard Kocbek, ki je po umoru velikega Slovenca Lamberta Ehrlicha zapisal, da ima revolucionarno sodstvo med bojem na življenje in smrt pravico, da brez usmiljenja vzame posamezniku življenje.

Mnogi Kocbekovi sledilci, tudi iz katoliških krogov, tako niso razumeli in še vedno ne razumejo domobranskega boja zoper komunizem. Zaradi intelektualne zaslepljenosti, napuha, pomanjkanja poguma ali pa preprosto zaradi lenobe, ne zmorejo ali pa nočejo videti resnice. Raje zavzamejo udobno pozicijo neopredeljenosti, iz katere vzvišeno komentirajo bratomorni spopad, trgajo iz konteksta svetopisemske stavke in zgodovinske dogodke ter domobrancem očitajo, da je bila njihova obramba zločin. Trdosrčno stališče do pobite domobranske vojske ima hude posledice, ki jih je napovedal veliki mislec in bodoči svetnik Chesterton: »Ker je njihovo srce ostalo trdo, so se jim omehčali možgani.«

Komunistična ideologija je pustila za sabo strahotno moralno ter intelektualno pohabo…

Fazi fizičnega iztrebljanja je namreč sledilo uničevanje spomina. Hudičevo geslo v Goethejevem Faustu je bilo: »Vse je dobro, kot da se ne bi nič zgodilo.« Uničevanje spomina in tradicije je diabolično početje. Podobno uničevanje korenin evropske civilizacije se je po letu 1968 okrepilo tudi na demokratični strani železne zavese. Tam se je fronta preselila na univerzo, medije in popularno kulturo. Tam nova levica ne tolče več z vsemi topovi po ekonomskem redu, Cerkvi in državi, ampak prefinjeno zmanjšuje vlogo klasične družine, spodbuja antiindustrijski in antihumanistični ekologizem, asimetrični multikulturalizem, ki blati lastno in poveličuje tuje kulture, globalizem, itd. Vse z jasnim ciljem prevrednotenja vrednot in vzpostavitve kulturne dominacije v svetu. Čeprav je stara levica na gospodarskem in političnem nivoju popolnoma zatajila in pogorela, se nova na omenjenem kulturnem nivoju krepi. Eden njihovih zadnjih projektov je bilo rušenje in onečaščanje spomenikov po ZDA, Združenem kraljestvu, celo po Grenlandiji.

Danes v Sloveniji dediči starega režima ne ubijajo več nasprotnikov po taboriščih, jamah in gostilniških kleteh. Kljub temu pa so prisotni v vseh družbenopolitičnih strukturah, iz katerih jih lustracija ni pregnala. Površni in površinski ljudje se njihovega delovanja sploh ne zavedajo. Samo razumni in v srcu pravični zmorejo pod površjem vsakodnevnih dogodkov prepoznati dobro in zlo, krepost in greh, prisotnost svetega in hudega. Takšni ljudje se lahko proti zlu tudi učinkovito borijo.

Takšni so bili naši mučenci. Prepoznali so navzočnost Zla in delo Hudega duha in se mu zoperstavili. Ti mučenci so naši priprošnjiki pri Bogu, ki je gospodar zgodovine. Tiste zgodovine, ki nima vedno prav in je velikokrat tekla mimo Boga in mimo človeka, kot se je v pesmi izrazil Kocbek, ki je bil mnogo boljši pesnik kot pa politik … Ti naši mučenci verjetno niso bili niti pesniki, še manj politiki, ki bi obljubljali nebesa na zemlji. To je obljubljala komunistična ideologija. Ti naši mučenci so se komunizmu uprli zato, ker so hoteli živeti v skladu z naravnim Stvarnikovim redom, opisanim v prvem poglavju Svetega pisma. Hoteli so živeti kot gospodarji na zemlji, ki jim je bila izročena. Hoteli so živeti po svojih postavah in naravnih zakonih.

Bili so pomorjeni. Zgodovinski tok je pogosto krivičen. Še danes so mnogi pravični ljudje preganjani, mučeni in pobiti. Boj med grešno Babilonijo in nebeškim Jeruzalemom traja in bo trajal do konca časov. Ampak nazadnje bo tudi zgodovina morala pred božji stol. Kot je napovedal mislec Milan Komar. Takrat bodo vsi stiskani, ki jih je kolesje zgodovine strlo kot v oljčni stiskalnici, zasijali kot dobro olje.

Rovtarski in drugi slovenski mučenci, prosite za nas.

Župnija Šentjurij pri Grosupljem, 2020

Ž

Slovesnost po nedeljski maši za žrtve vojnega in povojnega nasilja, 5. julij 2020

Spoštovani, skoraj 30 let je že, odkar je NSZ začela organizirati, vi in vaši domači pa ste to omogočili – da smo zbrali imena žrtev revolucije iz vaše župnije in ste jih zapisali na farno spominsko ploščo.

Ko se jih spominjamo, bi vas, zlasti mlade, najprej nekaj vprašal. Kaj bi storili, če bi prišli k vam demonstranti, ki protestirajo zdaj proti vladi, ali celo takšni, ki v zahodni Evropi razbijajo trgovine, ropajo in požigajo, in bi vam rekli: »Pojdite z nami. Bomo skupaj nekaj ukrenili …«? Kaj bi storili?

Velika večina bi nas rekla: Ne, ne grem. V mislih bi dodali: Ne, vaši protesti, vaše rušenje reda in sožitja se ne skladajo s tem, kar je dobro in prav. In pogovora bi bilo, upajmo, konec. No, konec bi ga bilo le v današnjih razmerah, v urejeni demokraciji, ko si brez hudih posledic lahko privoščimo, da rečemo: Ne, ne grem zraven. Jaz ostanem tako, kakor sem.

Prav to so v letu 1942 rekli tudi ljudje, katerih imena so napisana na farni spominski plošči. Toda leto 1942 je bilo takšno, da je bil tisti »Ne, jaz ne grem z vami« zanje usoden. Komunisti so si vzeli pravico, da so ljudi, ki se niso strinjali z njimi, naredili za svoje sovražnike, še več, razglasili so jih za »sovražnike ljudstva« in jih začeli enega za drugim ubijati. Takšno je bilo leto 1942. Čisto kratek stavek, »No, jaz pa ne mislim tako …« se je končal s strašnim umorom.

Kaj je hudega storil šentjurski organist Anton Kraljič, ki so ga jeseni 1942 ustrelili na pragu domače hiše vpričo žene in trimesečnega sinka?

Kaj je hudega storila Marija Debelak, župnikova nečakinja, ki je vneto delala pri prosvetnem društvu, vodila dramske igre in kulturno delo pri fari, kaj je storila in kdo jim je dal oblast, da so jo 6. avgusta 1942 partizani ustrelili?

Toda kaj naj šele rečemo o Jakopinovi družini iz Ponóve vasi? Ubogi Jakopinovi so v Ponóvo vas pribežali leta 1925 izpod fašistične Italije – namreč z Unca pri Rakeku. Po več letih dela so si lahko kupili skromno leseno hišico v Ponóvi vasi, št. 54. In v to skromno hišo so prišli komunistični likvidatorji v noči z 21. na 22. april 1942 in naredili nekaj nepojmljivo hudega, nekaj nepredstavljivega: pobili so vseh šest članov družine, ki so jih našli, z otroki vred: 44-letnega očeta Jožeta, 39-letno mamo Marjeto, 18-letnega sina Jožeta, 17-letno hčerko Anico, 11-letnega Vinka in 6-letnega Štefana. Del te nepojmljive strahote je, da je bila mama Marjeta noseča in je z njo bilo ubito še sedmo življenje.

Kdo bi se čudil, da je ta strahoviti zločin, ki je vključeval umore otrok, pretresel vso bližnjo in daljno okolico ter jo napolnil z grozo pred partizani? In kdo bi se čudil, da so se našli ljudje, ki so hoteli takšen teror revolucije ustaviti, zavarovati svoje družine, hiše, vasi? In kljub tem strahotam je bila vaška straža v Št. Juriju ustanovljena šele razmeroma pozno – skoraj leto dni po poboju Jakopinove družine.

* * *

Ob neizmerno hudi stvari, kakršno pomeni poboj Jakopinove družine, bi bilo treba premišljevati v razne smeri. Od kod takšno zlo? Kako je mogoče umoriti otroka? Od kod toliko trpljenja nedolžnih v zgodovini?

Samo ene misli se lahko dotaknem: kaj nam Jakopinova družina in mnoge druge žrtve povedo o poti iz revolucije – k narodni spravi.

Vsi vemo, je bilo o spravi dovoljeno po letu 1990 govoriti le v okviru, ki je bil sprejemljiv za leve vlade, t.j. za naslednike partizanov, za dediče revolucije. To pojmovanje sprave so razvili nekateri intelektualci in če mu odvzamemo intelektualno formo in ga strnemo v razumljive stavke, se glasi njihovo pojmovanje sprave približno tako:

»Ti pobiti ljudje so bili kvizlingi, bili so izdajalci, toda vseeno je zločin, da so jih kar pobili. In ker so ljudje, imajo temeljno pravico do groba.«

Takšno mišljenje bi lahko poimenovali »sprava brez resnice« in je bilo okvir za glavnino tega, kar je doslej aparat slovenske države storil glede »narodne sprave«.

Toda prav zgodbe o ubogih žrtvah iz vaše šentjurske župnije z ostro lučjo pokažejo, da je takšno pojmovanje sprave izmišljeno, da vsebuje laž o izdajstvu in da zato ne vodi nikamor. Sprava, ki se začenja z neresnico, je protislovna stvar. »Sprava brez resnice« vodi nazaj, ne naprej.

Zato moramo hoteti in iskati novo pot do sprave. Najdemo pa jo samo v čistih dejstvih, v čistih življenjskih zgodbah naših mučenih in pobitih pokojnih. Spravo bomo našli v tem, kar govorijo njihova življenja sama. Resnične eksistence resničnih ljudi. O tem obstaja zdaj že dovolj pričevanj. Toda človek mora za to, da jih sprejme, imeti voljo po resnici, kar je navsezadnje: volja po dobrem.

Nedavna slovesnost v Kočevskem Rogu, predvajana po televiziji 7. junija 2020, nam daje upanje, da je ta pot ne le možna, ampak da jo v resnici želijo mnogi Slovenci – brž ko jim omogočimo, da brez očal ideologije vidijo gola dejstva. Če si je govor predsednika vlade Janeza Janše na roški slovesnosti v enem dnevu, 7. junija 2020, ogledalo samo na njegovi osebni strani Facebook več kot 100.000 ljudi, še veliko več pa po televiziji, potem to nekaj pomeni. Pomeni, da je veliko Slovencev začutilo pomembnost te teme: dojeli so, da ta žrtve pobojev nimajo zveze z ideologijo (pač pa je ideologija nosila revolucijo), ampak z našo zgodovino, in da resnica vodi naprej, k boljšemu in polnejšemu življenju.

* * *

Vaški stražarji, domobranci, pa tudi čisto navadni ljudje, zapisani na farnih spominskih ploščah, so v hudem času vojne in revolucije hoteli živeti in preživeti. Toda ne le to. Hoteli so tudi ohraniti pri življenju svet, kakršnega so poznali iz svoje kmetije, polja in dela, iz domače cerkve, pesmi in molitve. Hoteli so, da bi vse to ostalo, kakor dotlej, in oni v vsem tem, kakor dotlej.

V spominu na te naše pokojne najdemo torej temeljno pritrditev življenju: hoteli so ohraniti življenje! Toda ne tako, da bi prevzeli brezbožno miselnost komunistov, se ji podredili in postali pomočniki pri zlu. Tako ne. Ohraniti so hoteli krščansko omiko – tisočletni nauk svojih prednikov: Ne ubijaj, ne kradi, ne pričaj po krivem … ki je živel v njihovih dušah kot njihova resnična kultura. Njihova omika. Vedeli so, da so kristjani in da hočejo ohraniti krščansko omiko. To je velika stvar. Tem večja zaradi strahote, ki jih je čakala na koncu. V tem je temeljna orientacija, ki nam jo dajejo tudi za danes.

Matija Ogrin

Kategorije

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.