Na začetku letošnjega oktobra je Slovenijo obiskala skupina naših rojakov iz Amerike, ki so si želeli ogledati domovino svojih staršev in starih staršev. Pri obisku jih ni vodila le želja, spoznavati lepoto Slovenije. Želeli so prehoditi pot, po kateri so morali bežati njihovi predniki, in spoznati kraje, ki niso samo neznosno boleče zarezali v narodno tkivo, temveč so tudi usodno vplivali na življenje njihovih sorodnikov med vojno in predvsem po drugi svetovni vojni. Glavna pobudnica tega obiska je bila Maria Velikonja, vnukinja pisatelja Narteja Velikonje, ki je bil 23. junija 1945 na montiranem sodnem procesu obsojen na smrt, dva dni kasneje pa usmrčen. Kje ležijo njegovi posmrtni ostanki, ostaja še danes neznano, saj tega povojna komunistična oblast ni želela razkriti. Krivdo za njegovo obsodbo – mimogrede, Vrhovno sodišče RS je Narteja Velikonjo leta 2015 oprostilo vseh obtožb – je povojna oblast pripisala kar Narteju samemu. Ni mu namreč oprostila njegovih medvojnih kritičnih zapisov o komunistih in revoluciji. V brošuri Malikovanje zločina, ki je izšla 1944, je tako med drugim zapisal: »Če pomeni svoboda narodu to, da so zločinci svobodni, da sme moriti Daki, da sme Kidrič sam nekaznovan streljati svoje sovražnike, če je svoboda, da gore slovenske vasi, kakor bi šlo za praznične kresove, če je to svoboda, da je zgorel Balantič, če je to svoboda, da so nekaznovano umorili n. pr. župana Brulca, enega najboljših slovenskih županov, če je to svoboda, da so umorili enega najboljših gospodarjev Burgerja, če je to svoboda, da so vaške barabe in delomrzneži umorili svojega velikega dobrotnika, župnika Komljanca, če je to svoboda, da so smeli umoriti fante, kakor je bil Emmer, Župec, Kikelj, če je to svoboda, da so smeli razmrcvariti osmošolca Grozdeta, umoriti dr. Kejžarja, ker so našli pri njem rožni venec, če je to svoboda, da so smeli in mogli vreči v prepad takega župnika, kakor je bil Geoheli, potem jaz te svobode ne maram. Slovesno izjavljam: take svobode ne maram! … Z zločinci, z zločinci pa, ki so spremenili Finžgarjev stavek: ‘Bogu otroci, domovini sinovi, nikomur hlapci!’ v sramotno geslo: ‘Bogu neizprosni sovražniki, v domovini morilci, roparji in požigalci, komunističnih kriminalnih zločincev hlapci,’ s temi zločinci nimam nič skupaj. Med menoj in njimi je samo smrt.«
Po tej poti spomina so se torej odpravili sinovi in vnuki tistih, ki so morali zaradi komunizma bežati iz domačih krajev na tuje. Sama sem bila hvaležna gospe Marii Velikonja, da me je povabila, da sem bila del poti z njimi. Skupaj smo se odpravili do nacističnega taborišča v Podljubelju, obiskali Vetrinj, nato pa nadaljevali prek Šmihela, krstnega kraja škofa Gregorija Rožmana, in Pliberka do Slovenj Gradca, Maribora in Celja. Na tej poti smo se ustavili na železniški postaji v Drveši vasi, kjer so začeli svojo kalvarijo domobranci, na pokopališču na Dobravi pri Mariboru, kjer so pokopane žrtve iz Hude Jame, v nekdanjem komunističnem koncentracijskem taborišču Šterntalu oz. današnjem Kidričevem in na gradu Ormož, kamor so bili iz Kidričevega prepeljani otroci. V Slovenj Gradcu smo si pri župnijski cerkvi svete Elizabete Ogrske ogledali tudi izjemno lepe farne spominske plošče, ki sredi mesta pričajo o sovraštvu in sli po maščevanju komunistične oblasti do drugače mislečih ljudi. Ko smo tako obiskovali kraj za krajem, sem bila vedno bolj pozorna na to, da imajo vsi ti kraji nekaj skupnega. Ne le trpljenje in preizkušnje. Vsem tem krajem je skupno to, da danes nobeno znamenje, nobena spominska tabla ne spominja domačinov in tistih, ki prihajajo tja, na to, kaj se je zgodilo. Če je že kje najti kakšen zapis, pa je ta do te mere pomanjkljiv, da naključni mimoidoči ne more doumeti obsežnosti zla ter groze, ki je prežemala slovenske dežele v času, ki naj bi prinesel veselje ob miru in svobodi. Izjema je Podljubelj, kjer je zgledno urejen spominski park na nekdanje nacistično delovno taborišče, podružnico enega najhujših nacističnih koncentracijskih taborišč. To seveda ne preseneča, ker govoriti o zlu nacionalsocializma in fašizma, ki sta hotela izbrisati narod pod Triglavom, je nekaj naravnega, samoumevnega.
Drugače je, ko gre za strahote komunizma. Tako boste v kraju Kidričevo zaman iskali kakšno večje znamenje, morda maketo ali vsaj obsežnejšo informativno tablo o komunističnem koncentracijskem taborišču, ki je delovalo do jeseni 1945. Tam, kjer je bilo taborišče, danes stoji industrijska cona, v središču katere je tovarna Talum, pred njo pa se bohoti doprsni kip Borisa Kidriča. Prav tistega Kidriča, ki je eden od najbolj odgovornih za povojne poboje. Ampak to očitno ne moti lastnikov tovarne. Napis pod spomenikom tako ne govori o njegovih zločinih, temveč izpostavlja le tiste zgodovinske trenutke, ki jih je povojna mitologija obarvala s svetlimi barvami.
Da gre za način, morda celo na nezavedni ravni, za brisanje spomina na temačno, bolečo zgodovino kraja, je mogoče razumeti iz zgodovinske pohodno turistične poti Po poti zgodovine, ki so jo odprli leta 2014 in poteka po dobršnem delu nekdanjega koncentracijskega taborišča. Projekt njihovega lokalnega zgodovinskega društva je sicer simpatično zastavljen (čeprav je postavljene informativne table že dodobra načel čas, tako da marsikje zapisanega niti ni več mogoče prebrati), toda glavni poudarek ni na dogajanju med drugo svetovno vojno in po njej, temveč je v izrazito ospredju čas prve svetovne vojne, ko so na tem kraju postavili avstro-ogrsko taborišče za vojne ujetnike in rezervno vojaško bolnišnico za ranjence s soške fronte. S tem nikakor ni nič narobe, saj je tudi to pomemben del zgodovine kraja, toda … Povojno koncentracijsko taborišče Kidričevo oz. Šterntal je omenjeno le mimogrede, čeprav je bil to kraj neizmernega trpljena, sadizma, smrti. Dopuščam možnost, da so želeli pripravljavci kasneje informacijske točke razširiti, vendar očitno do tega ni prišlo. O razlogih ne bom ugibala. Še dobro, da so pred dobrim letom, na dan spomina na žrtve totalitarnih režimov, na zasebni hiši, ki stoji sredi industrijske cone, na pobudo župnije Sv. Lovrenc na Dravskem polju in Zgodovinske sekcije Matej Slekovec postavili spominsko ploščo žrtvam medvojnega in povojnega komunističnega nasilja, »v večen opomin in opravičilo«, kot so zapisali. Tako vsaj tisti, ki jim uspe najti to tablo, vedo, na kakšnem kraju so.
Iz taborišča Kidričevo so v začetku avgusta 1945 v ormoški grad prepeljali okoli 350 do 400 otrok. Na to, kaj se je takrat dogajalo v gradu, spominja redkobesedna spominska plošča na notranjem dvorišču, na kateri piše: »V tem gradu je v avgustu in septembru leta 1945 umrlo 39 otrok. Natančno število otrok, ki so prišli v grad iz Strnišča, ni znano.« Pohvalno je seveda, da stoji znotraj gradu plošča v spomin otrokom, ki so bili deležni toliko hudega, kar je veliko več, kot najdemo na drugih slovenskih krajih nesrečnega spomina. Toda roko na srce: nekomu, ki obišče grad, plošča ne pove veliko. Ko bi vsaj namesto Strnišča pisalo komunistično koncentracijsko taborišče. Že to bi bilo nekaj. Lahko bi pa še dodali, da so bili najmlajši še dojenčki, najstarejši stari okoli 13 let. Da je bila zaradi neznosnih razmer v taborišču večina pripeljanih otrok izstradana in da je med njimi razsajal tifus. Da je v naslednjih šestih tednih 39 otrok umrlo in so jih na skrivaj pokopali na ormoškem pokopališču in da gre zahvala, da so se njihova imena ohranila, tamkajšnjemu župniku, ki je umrle otroke vpisoval v župnijsko mrliško knjigo. Da, to bi še lahko pisalo, da bi bolje razumeli zapis.
In ko smo že v Ormožu. Leta 2013 so na tamkajšnjem pokopališču postavili križ v spomin tem umrlim otrokom, njihova imena pa tudi zapisali na ploščo pod križem. Zasluga za to je gre takratnemu županu Ormoža, ki je želel, da se o zamolčanem spregovori. Žal so danes zapisana imena praktično nerazpoznavna. Zdi se, da za ta izbris ni krivo vreme, temveč človeška roka, ki ni prenesla zgovornosti zapisanih otroških imen. Na plošči se namreč prav vidijo sledi človeškega napora, da zabriše sled o grozljivi pripovedi iz naše polpreteklosti.
Podobno molčeči so tudi drugi naši kraji, zaznamovani s trpljenjem, ki ga je prinesla komunistična revolucija. Pridejo sicer tudi svetli trenutki, kot je bilo odkritje spominskega znamenja letos septembra v bližini nekdanjega otroškega taborišča Petriček. Plošča je želela spomniti na otroke, ki so bili skupaj s starši zaprti v taborišču Teharje, nato pa junija 1945 odpeljali na Petriček. Starše so brez sojenja pobili, otrokom pa so skušali z različnimi, zelo krutimi prevzgojnimi ukrepi izbrisati identiteto in jim s silo privzgojiti novo. Zanimivo je sicer, da je le dan po slovesnosti stavba nekdanjega taborišča zagorela in zgorela. Mislim, da storilce še iščejo. Toda vse to ni bilo dovolj, da bi se zadnji partijski sekretar v slavnostnem govoru, ki ga je imel le nekaj dni po postavitvi tega znamenja v Narodnem domu v Celju v spomin na vrnitev v domovino otrok, ki so jih nacisti leta 1942 odvzeli družinam in odpeljali na prevzgojo v Nemčijo, spomnil tudi teh otrok, ki so jih po vojni v komunističnem koncentracijskem taborišču na silo vzeli staršem. Tudi ti so bili ugrabljeni. Tudi ti so bili zlorabljeni v imenu ideologije. Ne nacistične, temveč komunistične. S to razliko, da je večina otrok, ki so se po koncu vojne iz Nemčije vrnili v domovino, našla svoje starše žive, medtem ko so otroci s Petrička večinoma ostali sirote. Toda gospod tovariš se jih ni spomnil. Niti z besedo jih ni omenil. Ne gre torej samo za to, da molčijo kraji, molčijo tudi ljudje, ki bi morali (spre)govoriti. Zadnji partijski sekretar, ki je toliko desetletij odločal in soodločal kot despot in avtokrat, bi imel veliko povedati o zamolčanem delu naše zgodovine …
Včasih imam občutek, da ta molk o naši polpretekli zgodovini, ki prežema našo celotno družbo, ta pozaba počasi načenja našo vztrajnost pri ohranjanju spomina in boju za resnico. Pri ohranjanju spomina na to, kaj se nam je kot narodu zgodilo. Posmrtni ostanki fantov in mož, ki so bili brez sodbe pomorjeni, že desetletja čakajo dostojen pokop in vrnitev dobrega imena. Zamolčana zgodovina že desetletja čaka, da dobi svoj prostor v zgodovinskih učbenikih in knjigah. Vrednote, kot so pravičnost, pluralnost, domoljubje, narodni ponos, že desetletja čakajo, da dobijo domovinsko pravico v najpomembnejših dokumentih naše države in v političnem prostoru sploh. Skratka, čakanje in čakanje. In namesto da bi slutili luč na koncu temnega predora, odločamo o tem, koga bomo poslali v smrt. Samo neozdravljivo bolne ali tudi dementne, osamljene, prizadete, žalostne in razočarane? Kdo bi vedel, kje bomo postavili mejo. Namesto da bi načrtovali prihodnost, polno veselja, upanja, življenja, gledamo razkrajanje pravne države, prekomerno zadolževanje za kupovanje volilnih glasov, ignoranco stroke, prihajanje demografske zime, uničevanje otrok prek različnih perverznosti, ki slišijo na ime »teorija spola«. In še in še bi lahko naštevali.
Če gledamo na svet okoli sebe skozi vse to dogajanje, se zdi vse, kar je povezano z drugo svetovno vojno in prvimi leti po njej, tako oddaljeno in nepomembno, da marsikoga premami misel, da to ni več pomembno. Da je tisti, ki se še ukvarja s tem, za časom. Da je vse to najbolje prepustiti pozabi. Vse to so velike skušnjave, ki ob nedoločnosti odgovora na vprašanje: »Do kdaj?« dobijo mamljivo podobo. Toda ne pustimo se premamiti. Vztrajajmo, ker je tako prav, ker je tako potrebno, ker smo to dolžni vsem preteklim rodovom našega naroda. Ker smo to dolžni našim fantom in možem, ki čakajo dostojen pokop in vrnitev več kot zasluženega dobrega imena. Ker je to nujno za našo prihodnost.