KategorijaDruge slovesnosti

Homilija pri spominski sveti maši ob 75-letnici genocida nad farani Rovt

H

dr. Peter Štumpf, murskosoboški škof

Rovte, 23. avgust 2020

Spoštovani gospod župnik Janez Petrič, sobratje duhovniki, dragi bratje in sestre. Vse vas pozdravljam v Kristusu!

Februarja letos na Brezjah, ko sem tam obhajal sveto mašo, sem bil prijazno povabljen od pripravljalnega odbora današnjega spominjanja v Rovtah na zločinske dogodke nad farani pred 75. leti, pa tudi nad slovenskim narodom, ter ob svetovnem dnevu spomina na vse žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov, da bi skupaj z vami obhajal sveto mašo za vse žrtve vojne in žrtve povojnih in izvensodnih pobojev. Tako smo se z gospodom župnikom Janezom in predstavnico pripravljalnega odbora z gospo Judito Treven domenili za to bogoslužje.

Ker sem pred 25. leti, 15. avgusta, pričel službo župnika na Igu pri Ljubljani, so mi ljudje, ki so doživljali »bratomorijo« ali pa jo celo povzročali pod Krimom in krimskimi gozdovi, bili zelo dobro poznani. Z mnogimi sem se takrat srečaval pri spravnih bogoslužjih, pa tudi v pogovorih, nemalokrat pa tudi še vedno v grožnjah nekaterih meni, takrat še mlademu župniku, staremu 33 let.

Ob pričetku župniške službe nisem nič vedel, kaj vse se je dogajalo med in po vojni pod Krimom in seveda na Notranjskem. Počasi sem dojemal vso tragiko, bolečino in tudi sovraštvo, ki se je prelivalo med ljudmi. Ljudje so se drug pred drugim takrat čutili kot žrtve.

Sorodniki žrtev komunističnih pobojev so začutili priložnost, da končno svojo bolečino pričnejo deliti javno, brez strahu. Tisti pa, ki so bili vpleteni v poboje ali pa njihovi sorodniki, pa so se zavili v molk, tudi zaradi bojazni, da bi izgubili svoje privilegije. Občasno se me nekateri tožili takratnemu nadškofu Alojziju Šuštarju, češ da sem preveč zgovoren glede teh reči in preveč aktiven pri obnovah podružničnih cerkva, ki so jih z enako ihto rušili partizani in italijanski okupatorji, ki so bili znani kot natančni topničarji. Ko sem šel na pogovore k nadškofu Šuštarju, da mu razložim mojo takratno zgovornost in delovanje, mi je dejal, da me podpira in imam pri njem vso njegovo zaščito.

Če boste kdaj šli v Iško vas, boste tam našli starodavno cerkvico sv. Križa, ki smo jo z dovoljenjem nadškofa Šuštarja skupaj z nekaterimi vaščani obnovili, saj je bila popolnoma izropana, ker je bila leta 1958 spremenjena v muzej revolucije. V njej so snemali filme, tudi film Idealist, posnet po romanu Martin Kačur pisatelja Ivana Cankarja. Če pa boste šli še dlje na Krim, boste prišli na Gornji Ig, kjer smo tudi z vaščani skupaj obnovili cerkvico sv. Lenarta, ki so jo s topovi povsem razsuli italijanski okupatorji, izropali pa partizani.

* * *

Zakaj vam to pripovedujem? Rad bi vam povedal, da nekoliko razumem tragična dogajanja med in po 2. svetovi vojni tudi pri vas v Rovtah, pa čeprav prihajam iz daljnega Prekmurja in občutim, kako hudo bolečino in žalost nosite v svojih srcih zaradi vaših dragih umorjenih prednikov. Njihova kri se še sedaj pretaka po vaših žilah, njihove duše počivajo v vaših dušah, utrip njihovega srce se nadaljuje v utripu vašega srca.

Ko ti ubijejo dedka ali babico, mater ali očeta, brate ali sestre, tete ali strice ali kogarkoli, ki ga imaš rad ali pa ga mogoče celo ne poznaš, pa je nekoč živel tukaj, kjer sedaj živiš ti, ubijejo v tebi začetek tebe. Lahko sicer danes živim, vendar mi je pred tem nekdo ubil tistega, ki je pred smrtjo dal življenje mojemu očetu in materi, ki je spočel in ki je rodila mene.

V duhovnem pomenu zaradi tega v nas nastanejo globoke rane. Tudi ko sedaj molimo in obhajamo sveto mašo za vaše umorjene farane in vse žrtve totalitarnih režimov, ne poskušamo oživiti mrtvih, ker oni so bolj živi pri Bogu, kot pa smo mi živi sedaj tukaj na zemlji, temveč slavimo Boga za te mučeniške velikane našega slovenskega naroda, ki so gotovo po hudem mučeništvu in strahotni smrti postali priprošnjiki naše vere in zavetniki naše poti za Gospodom Jezusom.

* * *

Rane, ki so se zaradi bratomorstva zasekale v slovenski narod in seveda tudi v vas, dragi farani Rovt, lahko zdravi samo Bog in nihče drug. Naši umorjeni predniki pa so pri tem duhovnem procesu aktivni kot duhovni bolničarji in bolničarke, ki na skrivnosten, vendar močno učinkovit način na te rane vnašajo Božja zdravila pomoči, ki jih med nas prinašajo po volji milostnega Boga. V tem poslanstvu imajo naši mučeniški predniki poslanstvo zdravilcev narodnih in tudi naših osebnih ran. Pri tem poslanstvu imajo naši mučeniški predniki poslanstvo angelov – zdravilcev.

Tudi to obhajanje svete maše je zahvaljevanje Bogu za njegovo zdravilno pomoč vsem nam, kakor tudi za poslanstvo naših mučeniških prednikov, angelov -zdravilcev, ki so naši skrbniki iz blažene večnosti. Če namreč mi sedaj ne bi hoteli, da se zdravijo naše bolečine, žalost in morda tudi jeza in celo sovraštvo zaradi vseh umorjenih med in po 2. svetovni vojni, potem sedaj tukaj ne bi obhajali svete maše, ki nam pomeni živo, resnično in učinkovito Kristusovo vstopanje v mučeništvo naših prednikov. Sveta maša je namreč pridruževanje njihove smrti Kristusovi smrti in vstajenju.

Ko nam je Kristus naročil, naj obhajamo evharistijo v njegov spomin, nam je dal jasno vedeti, da ima takšno spominjanje moč njegove realne in resnične navzočnosti. In ker imamo radi naše mučeniške prednike in se jih danes spominjamo, so po Kristusovi navzočnosti pri tej sveti maši sedaj tudi oni tukaj, da skupaj z nami dajejo hvalo in čast Kristusu.

Brez spominjanja človeštvo ne obstaja. Ko nekoga zbrišemo iz spomina, ga zbrišemo iz obstoja. Tudi če se nekoga spominjamo z grenkobo ali celo s sovraštvom, mu s tem priznavamo obstoj. Vendar pa ima sovražni spomin grozovito moč. Ko se koga nenehno spominjamo s sovraštvom, nas lahko ta sovražni spomin nanj povsem uniči.

Slutimo lahko, da so se naši predniki pred nasilno smrtjo spraševali: Ali se nas bo kdo spominjal? Se nas bodo spominjali z ljubeznijo ali s sovraštvom? Kaj bodo o nas govorili? Bodo čez leta in desetletja sploh imeli do nas še kakšno usmiljenje ali se bodo rogali iz naše strahotne smrti?

V vernih in nevernih je želja po spominjanju, predvsem po smrti, nepremagljiva volja po preživetju. Vernim je toliko lažje, ker vera obljublja pridružitev Kristusovemu življenju, nevernim pa nevera nič ne more obljubiti, le zgolj kratkotrajno spominjanje v spomenikih in hvalospevih, ki pa iz leta v leto bolj bledijo.

Tudi Kristus se ni mogel ogniti vprašanju: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov« (Mt 16,13)? S tem vprašanjem je Kristus vstopil v središče vseh človeških odločitev. V tem vprašanju se določa naša večnost – blažena ali zavržena.

* * *

Kdo je bil Jezus Kristus za naše umorjene prednike? Kdo je bil Jezus Kristus za tiste, ki so jih umorili? Kdo je bil Jezus Kristus za Hitlerja, Stalina, Tita? Kdo je Jezus Kristus za nas? Kdo je Jezus Kristus za tiste, ki nas v tem času sramotijo ali celo že preganjajo? To vprašanje je najbolj neizogibna stvar na tem svetu. Pred vsem se lahko skrivam ali celo ubežim, toda temu vprašanju se ne morem ogniti. V Kristusu namreč bivamo in smo.

Tudi tisti, ki nič ne dajo na Kristusa ali ga celo zavračajo, sovražijo in preganjajo, tudi taki ljudje v Kristusu bivajo in so. Brez Kristusa nas preprosto ni in nas ne more biti. Najsi živimo ali umiramo, vse to delamo v Kristusu. Tisti naši predniki, ki so umrli nasilne smrti, živijo naprej v Kristusu, ker so umrli v Kristusu. Tisti, ki so jih umorili, so v njih hoteli umoriti Kristusa, pa ga niso mogli in ga nikdar nihče več ne bo mogel umoriti. Kristus je namreč enkrat za vselej umrl za vse, da bi nas privedel k Bogu Očetu.

Hitler, Stalin, Tito so prepričevali svoje narode, da jim hočejo omogočiti raj na zemlji, raj, ki bo boljši od Božjega raja. Namesto raja pa so odprli nešteta grobišča in vanje kot zavržene smeti zmetali milijone ljudi. Diktatorji so sami sebe spreminjali v bogove in pri tem sejali med ljudmi smrt.

* * *

Po 75. letih konca druge svetovne vojne se človeštvo ni naučilo skoraj ničesar. Dogodki po svetu in pri nas ponovno postajajo velika grožnja drug drugemu. Če so diktatorji včasih narodom obljubljali raj, danes diktatura potvorjene in zmaličene demokracije obljublja naslado brez meja. Ideologije nacizma, fašizma in komunizma so se sprevrgle v eno samo, združeno ideologijo naslade. Vse tri ideologije zaslepljujejo množice s ponujanjem neštetih oblik naslade, da bi tako učinkoviteje ponovno prišle do oblasti in moči.

Nagon po nasladi je postal močnejši od nagona po preživetju. In to je naša grožnja. Vsi smo vedeli, prav vsi, da bo po počitnicah in dopustih zaradi groženj epidemije zopet zelo težko. Pa za preprečitev uresničenja te grožnje nismo naredili praktično nič. Dosti ljudi, med njimi sedaj največ mladih, se vrača iz zabaviščnih krajev okuženih s koronavirusom. Raje okuženi, kot pa prikrajšani naslade. Ni pomembno, kako bo s šolo, kako bo šlo življenje naprej. Naslada mora biti. Inšpektorji se spravljajo na Brezje zaradi prisotnosti večjega števila ljudi ob prazniku Marijinega Vnebovzetja, ne gredo pa na kraje množičnega »žuriranja«, protestiranja in podobnih reči in tam naredijo red.

Zelo zaskrbljujoče je, ko celo nekatere javne institucije legalizirajo naslado kot nedotakljivi privilegij, v katerem naj bi po nasladi prišla do izraza človeška svoboda in dostojanstvo. Naslada je glavno gibalo boja za pravice brez dolžnosti. Pravica do naslade da, dolžnost do varovanja življenja in zdravja pa ne. Za razvijanje in krepitev takšne razpuščene in egoistične svobode pri nas funkcionira kar precej organizacij.

Od ljudi, ki jih obvladuje naslada, tudi naslada po oblasti, moči in po nekdanjih privilegijih iz časov komunizma, ne moremo pričakovati nobene narodne sprave, nobene pietete do umorjenih med 2. svetovno vojno in po njej. Od njih ne moremo čakati nič, čisto nič. Če v sebi nimajo etične zavesti in odgovornosti za svoje zdravje in zdravje drugih, in če se pustijo zlorabljati manipulantom, da rušijo pravne osnove, nujne za funkcioniranje naše države, so taki ljudje povsem izropani zmožnosti etičnega premisleka in delovanja. Njim je vseeno, kaj bo z drugimi. Njim gre samo za bivanje v nasladi. Celo družbeni red bi radi zrušili samo zaradi svoje naslade. Taki nikdar ne bodo zmogli braniti domovine, ne garati za domovino, ne prevzemati odgovornosti za domovino.

Če bi danes morali braniti domovino, kot smo jo pred 29. leti, bi jo silno težko branili, ker bi bilo malo takih, ki bi se za ceno varnosti domovine odrekli svoji nasladi. Sedanji protestniki in drugi nergači bi se poskrili. Na okopih domovine bi se znašel ostanek ljudi, ki je v sebi ohranil duhovno normalnost in etično moč.

Veliko, zelo veliko imamo danes položiti pred naše mučeniške prednike, kajti tudi mi smo pričeli izkušati tiste žalostne in tragične čase, ki so jih nekoč doživeli in pretrpeli oni. Kristus je apostola Petra postavil za svojo pričo, ki ne odstopa od resnice, pravičnosti in odgovornosti. In takšnih prič, ki ne odstopajo, slovenski narod sedaj zelo, zelo potrebuje. Priče, ki ne odstopajo od resnice, pravičnosti in odgovornosti, verni, ki ne odstopajo od Kristusa, obetajo naš obstoj in prihodnost.

Tudi po grobiščih naših umorjenih prednikov so še zmeraj razsejani mnogi rožni venci in Marijine svetinjice. Z molitvijo »zdravamarija« so umirali ti naši mučenci. Z mučeniško molitvijo k nebeški Materi Mariji so nam izmolili vero. Brez njih nas ne bi bilo in brez njih tudi mi ne bi mogli verovati. V tem, kako živimo, se določamo za našo blaženo ali zavrženo večnost. Smrt pride za vse. Mati Marija naj nam pomaga in izprosi blaženo večnost v nebesih, da bomo tudi mi deležni nebeške slave naših mučeniških prednikov.

Vedno in povsod naj hodi z nami Mati Marija. Amen.

Župnija Šentjurij pri Grosupljem, 2020

Ž

Slovesnost po nedeljski maši za žrtve vojnega in povojnega nasilja, 5. julij 2020

Spoštovani, skoraj 30 let je že, odkar je NSZ začela organizirati, vi in vaši domači pa ste to omogočili – da smo zbrali imena žrtev revolucije iz vaše župnije in ste jih zapisali na farno spominsko ploščo.

Ko se jih spominjamo, bi vas, zlasti mlade, najprej nekaj vprašal. Kaj bi storili, če bi prišli k vam demonstranti, ki protestirajo zdaj proti vladi, ali celo takšni, ki v zahodni Evropi razbijajo trgovine, ropajo in požigajo, in bi vam rekli: »Pojdite z nami. Bomo skupaj nekaj ukrenili …«? Kaj bi storili?

Velika večina bi nas rekla: Ne, ne grem. V mislih bi dodali: Ne, vaši protesti, vaše rušenje reda in sožitja se ne skladajo s tem, kar je dobro in prav. In pogovora bi bilo, upajmo, konec. No, konec bi ga bilo le v današnjih razmerah, v urejeni demokraciji, ko si brez hudih posledic lahko privoščimo, da rečemo: Ne, ne grem zraven. Jaz ostanem tako, kakor sem.

Prav to so v letu 1942 rekli tudi ljudje, katerih imena so napisana na farni spominski plošči. Toda leto 1942 je bilo takšno, da je bil tisti »Ne, jaz ne grem z vami« zanje usoden. Komunisti so si vzeli pravico, da so ljudi, ki se niso strinjali z njimi, naredili za svoje sovražnike, še več, razglasili so jih za »sovražnike ljudstva« in jih začeli enega za drugim ubijati. Takšno je bilo leto 1942. Čisto kratek stavek, »No, jaz pa ne mislim tako …« se je končal s strašnim umorom.

Kaj je hudega storil šentjurski organist Anton Kraljič, ki so ga jeseni 1942 ustrelili na pragu domače hiše vpričo žene in trimesečnega sinka?

Kaj je hudega storila Marija Debelak, župnikova nečakinja, ki je vneto delala pri prosvetnem društvu, vodila dramske igre in kulturno delo pri fari, kaj je storila in kdo jim je dal oblast, da so jo 6. avgusta 1942 partizani ustrelili?

Toda kaj naj šele rečemo o Jakopinovi družini iz Ponóve vasi? Ubogi Jakopinovi so v Ponóvo vas pribežali leta 1925 izpod fašistične Italije – namreč z Unca pri Rakeku. Po več letih dela so si lahko kupili skromno leseno hišico v Ponóvi vasi, št. 54. In v to skromno hišo so prišli komunistični likvidatorji v noči z 21. na 22. april 1942 in naredili nekaj nepojmljivo hudega, nekaj nepredstavljivega: pobili so vseh šest članov družine, ki so jih našli, z otroki vred: 44-letnega očeta Jožeta, 39-letno mamo Marjeto, 18-letnega sina Jožeta, 17-letno hčerko Anico, 11-letnega Vinka in 6-letnega Štefana. Del te nepojmljive strahote je, da je bila mama Marjeta noseča in je z njo bilo ubito še sedmo življenje.

Kdo bi se čudil, da je ta strahoviti zločin, ki je vključeval umore otrok, pretresel vso bližnjo in daljno okolico ter jo napolnil z grozo pred partizani? In kdo bi se čudil, da so se našli ljudje, ki so hoteli takšen teror revolucije ustaviti, zavarovati svoje družine, hiše, vasi? In kljub tem strahotam je bila vaška straža v Št. Juriju ustanovljena šele razmeroma pozno – skoraj leto dni po poboju Jakopinove družine.

* * *

Ob neizmerno hudi stvari, kakršno pomeni poboj Jakopinove družine, bi bilo treba premišljevati v razne smeri. Od kod takšno zlo? Kako je mogoče umoriti otroka? Od kod toliko trpljenja nedolžnih v zgodovini?

Samo ene misli se lahko dotaknem: kaj nam Jakopinova družina in mnoge druge žrtve povedo o poti iz revolucije – k narodni spravi.

Vsi vemo, je bilo o spravi dovoljeno po letu 1990 govoriti le v okviru, ki je bil sprejemljiv za leve vlade, t.j. za naslednike partizanov, za dediče revolucije. To pojmovanje sprave so razvili nekateri intelektualci in če mu odvzamemo intelektualno formo in ga strnemo v razumljive stavke, se glasi njihovo pojmovanje sprave približno tako:

»Ti pobiti ljudje so bili kvizlingi, bili so izdajalci, toda vseeno je zločin, da so jih kar pobili. In ker so ljudje, imajo temeljno pravico do groba.«

Takšno mišljenje bi lahko poimenovali »sprava brez resnice« in je bilo okvir za glavnino tega, kar je doslej aparat slovenske države storil glede »narodne sprave«.

Toda prav zgodbe o ubogih žrtvah iz vaše šentjurske župnije z ostro lučjo pokažejo, da je takšno pojmovanje sprave izmišljeno, da vsebuje laž o izdajstvu in da zato ne vodi nikamor. Sprava, ki se začenja z neresnico, je protislovna stvar. »Sprava brez resnice« vodi nazaj, ne naprej.

Zato moramo hoteti in iskati novo pot do sprave. Najdemo pa jo samo v čistih dejstvih, v čistih življenjskih zgodbah naših mučenih in pobitih pokojnih. Spravo bomo našli v tem, kar govorijo njihova življenja sama. Resnične eksistence resničnih ljudi. O tem obstaja zdaj že dovolj pričevanj. Toda človek mora za to, da jih sprejme, imeti voljo po resnici, kar je navsezadnje: volja po dobrem.

Nedavna slovesnost v Kočevskem Rogu, predvajana po televiziji 7. junija 2020, nam daje upanje, da je ta pot ne le možna, ampak da jo v resnici želijo mnogi Slovenci – brž ko jim omogočimo, da brez očal ideologije vidijo gola dejstva. Če si je govor predsednika vlade Janeza Janše na roški slovesnosti v enem dnevu, 7. junija 2020, ogledalo samo na njegovi osebni strani Facebook več kot 100.000 ljudi, še veliko več pa po televiziji, potem to nekaj pomeni. Pomeni, da je veliko Slovencev začutilo pomembnost te teme: dojeli so, da ta žrtve pobojev nimajo zveze z ideologijo (pač pa je ideologija nosila revolucijo), ampak z našo zgodovino, in da resnica vodi naprej, k boljšemu in polnejšemu življenju.

* * *

Vaški stražarji, domobranci, pa tudi čisto navadni ljudje, zapisani na farnih spominskih ploščah, so v hudem času vojne in revolucije hoteli živeti in preživeti. Toda ne le to. Hoteli so tudi ohraniti pri življenju svet, kakršnega so poznali iz svoje kmetije, polja in dela, iz domače cerkve, pesmi in molitve. Hoteli so, da bi vse to ostalo, kakor dotlej, in oni v vsem tem, kakor dotlej.

V spominu na te naše pokojne najdemo torej temeljno pritrditev življenju: hoteli so ohraniti življenje! Toda ne tako, da bi prevzeli brezbožno miselnost komunistov, se ji podredili in postali pomočniki pri zlu. Tako ne. Ohraniti so hoteli krščansko omiko – tisočletni nauk svojih prednikov: Ne ubijaj, ne kradi, ne pričaj po krivem … ki je živel v njihovih dušah kot njihova resnična kultura. Njihova omika. Vedeli so, da so kristjani in da hočejo ohraniti krščansko omiko. To je velika stvar. Tem večja zaradi strahote, ki jih je čakala na koncu. V tem je temeljna orientacija, ki nam jo dajejo tudi za danes.

Matija Ogrin

Zbrali smo se – nagovor v Lipici pri Škofji Loki

Z

Zbrali smo se, da bi obudili spomin na umorjene pokojne in da bi razmislili o duhovni dimenziji njihove žrtve ter o naši družbi.

Zgodovinske okoliščine so nam dobro znane. V Jugoslaviji in na Slovenskem je komunistična partija izkoristila okupacijo in vojne razmere za prevzem oblasti. Napadla je svoje dejanske in potencialne politične nasprotnike in mimogrede umorila še mnoge, ki to sploh niso bili. Večkrat so bile umorjene cele družine z otroki vred. Za izvedbo ubijalske revolucije so komunisti izkoristili narodno-osvobodilno razpoloženje in prevarali mnoge, ki so šli v partizane v dobri veri, vendar se s komunističnimi metodami in cilji niso strinjali. Če se kdo ni strinjal z njimi, so ga proglasili za izdajalca in tako opravičevali svoj teror ter z lažmi utirali pot ubijalski ideji komunizma.
Po končani vojni pa je komunistična oblast pobila okrog 15 000 prebivalcev Slovenije in več sto tisoč prebivalcev Jugoslavije, od tega največ Hrvatov.

Na Škofjeloškem so bili prvi primeri partizanskega nasilja že poleti in jeseni 1941. Nasilje se je nadaljevalo tudi v letu 1942, ko je bilo na Dolenjskem in Notranjskem najhujše. Največ medvojnih zločinov revolucionarne strani na Škofjeloškem je bilo v letih 1943 in 1944. Neposredno po koncu vojne pa so se tu zgodili množični zločini. Škofjeloški grad je postal ječa in mučilnica za vrnjene vojake Slovenske narodne vojske, ki je nastala iz domobrancev in pripadnikov Jugoslovanske vojske v domovini zaradi obrambe pred komunizmom. Nekateri so bili umorjeni na kraju samem, nekateri pa na drugih moriščih po Sloveniji. V okolici Škofje Loke je več morišč, kjer so bili umorjeni tudi pripadniki drugih vojsk in civilisti, predvsem Hrvati. Med umorjenimi Hrvati je bilo mnogo otrok.
Danes se spominjamo tudi več kot 900 fantov in mož, ki so bili doma iz Škofjeloškega, in so bili – kot vrnjeni in ujeti vojaki Slovenske narodne vojske – umorjeni v prvih tednih po vojni.

To so strašni podatki, ki govorijo o neizmerni količini trpljenja in uničenih življenj. Morda tako hitro naštevanje ne vzbudi ustrezno intenzivnega občutka skrajne zgroženosti, ki ga sicer vsi dobro poznamo, saj občasno obišče vsakogar izmed nas.

Revolucionarna stran je z odločilno pomočjo Sovjetske zveze zmagala. Konec vojne v Jugoslaviji in Sloveniji ni prinesel svobode. Osvobodilna fronta slovenskega naroda je uspela v svojih prizadevanjih in zasužnjila slovenski narod. Čez 45 let pa je prišla svoboda. Socializem v Vzhodni Evropi je propadel. Propadlo je vse, za kar si je prizadevala medvojna generacija komunistov. Njihove ideje, ki so terjale toliko žrtev, so bile poražene. Živimo v času parlamentarne demokracije in svobodnega tržnega gospodarstva, kjer so pluralizem mnenj, svoboda govora, privatna lastnina in spoštovanje človekovih pravic stvar širokega konsenza.

Živimo torej v svobodnem, čeprav čudnem času. Čudnem zato, ker v naši družbi ni širokega konsenza glede zločinskosti komunizma; do tega obdobja mnogi nimajo racionalnega odnosa, ki bi bil v skladu z njihovimi siceršnjimi vrednotami. Ko nanese pogovor na te teme, mnogi sicer inteligentni in racionalni ljudje prenehajo razmišljati na smiseln način. Nepoznavanje dejstev je ovira za ploden dialog. Poznavanje dejstev in njihova absurdna interpretacije je še večja ovira za dialog. Smiseln odnos do zločinov iz tega obdobja, ki bi bil stvar konsenza velike večine, bi po mojem mnenju prinesel pomiritev strasti oziroma tako imenovano »narodno spravo«. Do nje pa ne more priti, ker ne moremo pristati na sedanje protislovno stanje, ko mnogi gojijo romantizirane simpatije do partizanske vojske in nekdanjega režima, ki je bil sicer v nasprotju z njihovimi sedanjimi demokratičnimi vrednotami. Po eni strani nas tako protislovno stanje lahko vsakokrat vznemiri, po drugi strani pa se moramo zavedati, da je to splošen pojav: namreč človeška nagnjenost k nesmiselnemu in iracionalnemu vrednotenju ter odločitvam, ki izhaja iz intimne pogojenosti nekega človeka. Vse to lahko opazujemo tudi v naših osebnih življenjih. Vendar stvar dobi usodnejšo težo, kadar gre za odnos do zločinov in trpljenja.

Neinformiranost mnogih o komunističnih zločinih je žaljiva za žrtve. Mi žrtev nočemo pozabiti. Želimo ohranjati spomin na njih in pričevati za resnico. S premišljevanjem o tem trpljenju, s sočutjem do tuje bolečine, lahko postajamo boljši ljudje, kot je poudarjal Justin Stanovnik. Trpljenje, ki ga je povzročila revolucija, je bilo tako množično in silovito, ter plod tako velikega zla, da je to v našem narodu ustvarilo nek nov arhetip, ki ne bo nikoli pozabljen. To velja tako za neverujoče kot za verujoče: povojni poboji bodo za vselej ostali temeljna prvina slovenskega zgodovinskega spomina; opominjali nas bodo, kaj se lahko zopet pripeti, če ljudi omami demonično zlo.

Za verujoče pa je tu še dodatna dimenzija in ni vse tako turobno: verjamemo, da je ta rana rodovitna in lahko obrodi bogat sad, kar nam je hkrati sicer morda včasih težko doumeti in sprejeti.

Genialni teolog in filozof sveti Maksim Izpovedovalec, ki je bil tudi sam žrtev mučenja, je o trpljenju napisal: »Če se v blagostanju mesa ponavadi poveča silovitost greha, je očitno, da se v njegovem trpljenju ponavadi znova razcveti silovitost kreposti. Plemenito torej prenašajmo trpljenje mesa, ki nas očiščuje duševnih madežev in nam naklanja prihodnje veličastvo. Trpljenja sedanjega časa ni vredno primerjati z veličastvom, ki se bo razodelo v nas… Če je Bog trpel v mesu, ko je postal človek, kateri trpin se ne bi veselil, ker ima Boga za sodeležnika svojega trpljenja. Trpeti skupaj z njim namreč naklanja kraljestvo. Po resnici namreč govori ta, ki pravi: če z njim trpimo, bomo z njim tudi poveličani«.

Iz pričevanj vemo, da so mnoge žrtve komunizma umirale z molitvijo na ustih in tako dosegale skrajno čistost srca. Ljubljanski škof Gregorij Rožman je v svojih pridigah veliko govoril o trpljenju. Rekel je, da je trpljenje dobro za naše duše in da nas po njem Bog vodi k sebi; da križ ni lahek, vendar prek njega pridemo v nebesa. Ker nas je Kristus s trpljenjem odrešil, ima naše trpljenje odrešilno moč. Škof Rožman je rekel: »Problem trpljenja: temna uganka človeštva, muka za um in srca filozofov. V Kristusu in krščanstvu edino ga moremo zadovoljivo rešiti, dasi tudi le delno, popolna rešitev bo v večnosti: tudi kristjanu je trpljenje skrivnost Božje previdnosti, modrosti, ljubezni, pravičnosti«.
V eni svojih zadnjih pridig v Ljubljani, v postni pridigi na Veliki petek leta 1945, pa je povedal: »Najprej moramo s polnim zaupanjem stopiti v temo trpljenja in brezno bridkosti, v katero nas vodi Očetova roka, pa čeprav nam je nerazumljiva skrivnost, zakaj in čemu nas Bog ne rešuje sproti iz vsake stiske«.

O mučeništvu pa je škof Rožman na drugem mestu povedal: »Mučeništvo je za tistega, ki samo človeško misli, nekaj strašnega, kar strese nas, ko čujemo o groznih mukah in nasilni smrti – a z Božjega gledišča je mučeništvo nekaj čudovito lepega…V devetnajstih stoletjih Cerkve ni bilo niti enega stoletja, v katerem ne bi bilo mučencev – zdaj tu, zdaj tam. Danes govorimo o mučeništvu tudi pri nas, prvič v naši zgodovini. Cela reka milosti teče iz žrtev mučenikov na vso Cerkev in njene ude, zlasti pa na duše istega naroda, iste dežele, kjer so vzcvetele krvavordeče rože pravega mučeništva«.

Tako je govoril škof Rožman, in ko se danes spominjamo žrtev revolucionarnega zla na Škofjeloškem, moramo poskušati razumeti to rano v njeni metafizični razsežnosti kot nekaj plodnega. Zavedati se moramo, kakšno bogastvo so lahko za nas naši mučeniki, ki so s svojo smrtjo prešli v sfero, v katero lahko tudi mi vstopamo med molitvijo. Ves čas pa lahko slutimo njihovo nežno, tiho prisotnost in bližino, ki je skrivnostno sobivanje vidne in nevidne resničnosti.
Umorjeni vojaki Slovenske narodne vojske in vse druge žrtve komunizma: vi ste naša bolečina, naš ponos in naša moč. Hvaležni smo vam za vašo žrtev, ki nam posvečuje domovino.

Na pokopališču Lipica pri Škofji Loki, 30. oktobra 2019

25 let od postavitve farnih spominskih plošč v Dolnjem Logatcu

2

V nedeljo, 15. septembra 2019, ob 10. uri je bila v farni cerkvi Sv. Nikolaja maša za vse žrtve revolucije. Datum sovpada z obletnico, ko so na pobudo Nove Slovenske zaveze tudi v Logatcu postavili spomenik žrtvam v ‘svobodi’ umorjenim domačinom.

Spominsko slovesnost z mašo je pripravil lokalni odbor NSZ. Mašo za nedolžne žrtve revolucije je ob somaševanju daroval rojak g. Franc Maček. V svojem čustvenem nagovoru je poudaril pomen spomina na nedolžne žrtve. “Händlova Aleluja me je spomnila na veselje, ki ga v večnosti uživajo po vojni pobiti”. V nadaljevanju je svoje mislil razdelil na tri poudarke: spomin, hvaležnost in bolečino. Spomin na prezgodaj umrle rojake in na praznino, ki je za mnogo let nastala v domovih in cerkvi. Hvaležnost za dediščino, ki so jo nedolžno pobiti zapustili nam. Zamolčana resnica še vedno bega pošteno misleče o medvojni vlogi pobitih. Dejal je: “Treba je vedeti pravo resnico, ne potvorjeno. Kako se je vse začelo. Kdo je prvi udaril po Slovencu, bratu. Prvi partizanski strel ni bil sprožen  na okupatorja, ampak na Slovenca in še predno so se formirali domobranci, je padlo preko tisoč uglednih županov, duhovnikov in poštenih fantov”. Bolečina, ki ni samo bolečina mater in žena, ki so izgubile svoje sinove in može. To je tudi bolečina vseh nas, ker se nedolžno pomorjene še vedno zmerja z izdajalci.

Po maši je sledil kratek kulturni program in nagovor predsednika Nove Slovenske zaveze Matija Ogrina. Tudi on je poudaril pomen vedenja prave resnice. O njej pričajo pred četrt stoletja postavljene farne spominske plošče. Na teh ploščah so zapisane točne številke in resnična imena. Te plošče niso izkrivljena resnica! Prav tako simbolika bele barve plošč in kavljev na vrhu. Dejal je: »Danes je 15. september 2019, nedelja Žalostne Matere Božje. Češčenje Žalostne Matere Božje se je med Slovenci zelo razširilo – ne brez razloga, saj so naši predniki živeli v zgodovini, v kateri so izkusili nemalo bolečine. Zato jim je bila blizu podoba Marije s sedmerimi meči v srcu. To je slovenska Marija sedem žalosti. Toda tiste matere, žene in dekleta, ki so svojo bolečino ob nezaslišani smrti svojih mož, očetov, bratov reševale v molitvi k Mariji, kjer so se jagode rožnega venca mešale z njihovimi solzami – tiste matere bi razumele podobo, če bi slikar naslikal Mati Božjo tudi z sedmimi kavlji v srcu«.

Hvala organizatorjem in vsem sodelujočim, ki jih v kratkem sestavku nisem omenil, za lepo, s čustvi prepleteno, spominsko slovesnost.

Teharje, nagovor Slavka Žižka

T

Že leta zapored se na prvo nedeljo v mesecu oktobru zbiramo tu na Teharjah, kraju – enem od mnogih v naši prelepi domovini – ki je prepojen s krvjo, obdan z žalostjo in spominom na naše drage sestre in brate. Bili so krivično pomorjeni, oropani življenja, pravice do groba in dobrega imena. Čeprav nas je vsako leto manj in komaj kakšen pridružen na novo, prihajamo zaradi neporavnanega dolga do dogodkov v preteklosti, ki je naložen nam in bo – vse tako kaže – ostal še našim potomcem. Noben narod ne more biti in obstati s takšnim bremenom časa, ki se je začel z umori – več sto žrtev v jeseni 1941 in pomladi 1942 – in končal v pobojih tisočih ob koncu vojne.


Razmišljanja o tem strašnem času, o dogodkih na Teharjah in drugod so delili z nami že mnogi govorniki pred menoj. Sam pripadam generaciji, rojeni v začetku šestdesetih; prihajam s severovzhodnega dela Slovenije in nimam med ubitimi nobenega prednika ali sorodnika. Nisem ne zgodovinar ne raziskovalec, zato me je vabilo Nove Slovenske zaveze k besedi presenetilo, spravilo celo nekoliko v stisko, saj se ne čutim niti vrednega niti kompetentnega, da bi govoril na tem svetem kraju.
V času obiskovanja srednje šole in opremljen z znanjem zgodovine iz učbenikov tipa Sajetov belogardizem sem doma večkrat zapadal v polemike s starši, ki so mojemu vedenju oporekali ali celo nasprotovali. Oba, oče in mati, brez formalne izobrazbe, sta mi brez uspeha poskušala dopovedati, da med nacizmom in komunizmom – razen v barvi in oznaki – ni bistvene razlike. Kljub temu da je oče kot prisilni mobiliziranec v nemško vojsko in kasneje vojak tako imenovane Jugoslovanske ljudske armade govoril iz lastnih izkušenj, in da je mati, medvojna pregnanka v Bosno, bila dokazano prikrajšana za nekatere ugodnosti, ker je zaradi svojega osebnega prepričanja zavrnila članstvo v Zvezi borcev, me to ni prepričalo v nasprotno. Prvi dvom mi je vzbudila šele drobna knjižica z naslovom V Rogu ležimo pobiti, ki mi jo je podaril domači župnik. Branja sem se lotil bolj zaradi njegovega opozorila, naj jo berem naskrivaj in pazim, da me pri tem kdo ne zaloti, kot pa iz radovednosti. Takrat zame še neverjetna vsebina me je šokirala, toliko bolj, ker so bila v knjigi napisana dejstva, o katerih sta mi govorila že starša, čeprav knjižice nista poznala. Seme dvoma v lastno prepričanje, ki je bilo s tem branjem zasejano, je zraslo do želje po resnici. Tako sem v sorazmerno kratkem času na različne načine pridobil veliko takrat še prepovedane literature in zaradi tega nekajkrat tvegal tudi zaplete pri prehodu državne meje.
Danes državne meje v takšni obliki ni več, pa tudi strah je nepotreben. A meje med nami in vami, med našimi in vašimi so ostale in zdi se, kot da je resnica – ta sveta stvar – še zmeraj za železno zaveso, priklenjena na verigo sovraštva, ki ji preprečuje, da bi se osvobodila in zaživela. Ko smo v devetdesetih letih dobili lastno državo, sem bil prepričan, kako bo sedaj vse drugače, kako bo vse prav in kako bo konec krivic. A začetnemu zanosu je prehitro sledilo razočaranje in spoznanje, da so ti, ki so med vojno in toliko let po njej imeli v zakupu resnico, dobro podučili svoje naslednike, ki sicer na bolj prefinjen način nadaljujejo delo svojih duhovnih staršev.
Tako še vedno poslušam zmerljivke o izdajalcih, kolaborantih, revanšistih in kar je še takega. Kako krivično. Ozmerjati z izdajalci ljudi, katerih edini »greh« je bil upor proti terorju rdeče zvezde in ki so bili zaradi ljubezni do vrednot, kot so Bog, narod, domovina, ob življenje ali pregnani na tuje, kjer so ob borbi za vsakdanje preživetje uspeli ohraniti slovenski jezik in ljubezen do domovine ter narodno zavest prenesti na mlajše rodove vse do danes, je popolnoma nerazumljivo in skregano z definicijo izdajstva.
Kardelj je leta 1941 v pismu Titu pisal, kako je mogoče izrabiti okupatorjeva maščevanja in požiganja vasi, saj da prebivalstvo pred terorjem beži v hribe in je treba represalije preprosto izzvati ter da le tolčenje in sejanje preplaha začetek državljanske vojne razvije v korist Partije. Čeprav smo lahko te omenjene besede citirane prebrali kdaj tudi že v glavnih medijih, pa se to in še mnogo drugega ne prepozna kot dokaz, da je šlo med drugo svetovno vojno pri nas v prvi vrsti za revolucijo in ne zgolj za osvoboditev trpečega naroda, kot to še vedno trmasto trdijo tovariši. Pri umorih in pobojih je šlo za sistematičnost in zaukazanost, ne le zgolj za napake in pomote, kot temu radi rečejo. In ljudje so se v strahu za svoja življenja – ta pa so bila v letih 1941–42 zelo poceni – oprijeli vsake bilke, ki je ponujala rešitev. Da Komunistični partiji takrat ni bil glavni cilj pregnati okupatorja, ampak likvidirati politične nasprotnike, dokazuje številčno razmerje žrtev med enimi in drugimi. Samo v Ljubljani in bližnji okolici je bilo v prvih dveh letih vojne ubitih 180 Slovencev in komaj kakšen okupator, čeprav so se njegovi oficirji dnevno šopirili po mestnih ulicah. Že omenjeni Kardelj je celo pobesnel, ko so mladeniči na svojo pest z odvrženo bombo ubili ljubljansko fašistično funkcionarko in s tem ogrozili načrte in delovanje Komunistične partije. Slednja je ob kapitulaciji Italije pustila mirno oditi požigalce slovenskih vasi in se raje posvetila uničevanju tistih v lastnem narodu, ki niso nasedli njenim lažem.
Hitro po ustanovitvi Nove Slovenske zaveze sem se ji pridružil. V želji čim globlje spoznati tragiko medvojnega in povojnega dogajanja sem sledil spominskim slovesnostim in se udeleževal srečanj v različnih krajih žalostnih dogodkov. Slišal sem veliko tragičnih zgodb, spoznal ljudi, ki so imeli srečo in preživeli, ter sorodnike tistih, ki te sreče niso bili deležni. S komerkoli sem se pogovarjal – med njimi so bili nekateri, ki so preživeli Teharje – nihče ni izražal sovraštva do teh, ki so jim povzročili zlo, ali kazal želje po maščevanju. Izražali so le bolečino nad storjenim in žalost, da ni prostora za grobove žrtev. A zdi se, da bi prenekateri v maniri preteklih časov želeli prepovedati še to. Kako krivični so očitki o revanšizmu, ko pa se vendar ve, da se nihče ni nikomur maščeval in da tudi odgovorna oblast zaradi storjenih zločinov in krivic ni nikogar kaznovala ali prikrajšala za privilegije. Aktualnega predsednika vlade moti sprevračanje zgodovine. A zgodovine se ne da prevračati. Zgodovina je takšna, kakršna je. Z lažjo se lahko sprevrača le resnico, a slednja pride kljub temu enkrat na plano – kot so prišle v marcu pred desetimi leti ženske kitke iz Barbarinega rova. Žal pa je lažje prebiti enajst betonskih pregrad kot pa eno samo v človeškem srcu.
Sveti papež Janez Pavel II. je dejal, da »nobeni dogovori, nobeno zgolj zunanje reševanje ne pelje k spravi, pač pa je to pot v prostranosti duha in srca. Kdor gleda s srcem, kdor je očiščen sovraštva in druge zunanje navlake, se mu bo v prostranih bistrinah duha zasvetila resnica.«
Ne dolgo tega je v enem od osrednjih slovenskih dnevnikov avtorica v svojem razmišljanju, ki mu je dala naslov »Brez priznanja resnice sprave ne bo« med drugim zapisala, da prihodnosti brez soočenja s preteklostjo ni in da je zanikanje dejstev največja ovira na poti do sprave. Citirano še kako drži. A nanaša se na zločinski pokol v Srebrenici. Zastavlja se vprašanje, kdaj bomo pri nas v javnem diskurzu z enako mero empatije zmogli pogled v lastno preteklost? Pokojni duhovnik Janez Zdešar, rešenec iz teharskega taborišča, je dejal: »Sprava je možna, je nujna in je težka.« Mirno lahko zatrdim, da so na strani žrtev to težko pot že zdavnaj prehodili.
Letos poleti sem imel ob 75. obletnici izkrcanja zaveznikov priložnost obiskati Normandijo. Tam sem lahko na marsikaterem vojaškem pokopališču ali ob spominskem obeležju videl drugega ob drugem položene vence nekdanjih vojnih nasprotnikov in plapolanje zastav obojih. Nekoč med seboj vojskujoči se so se uspeli spraviti, si odpustiti. A to je bilo možno, ker so Nemci kot narod jasno in glasno obsodili nacizem in razčistili s svojo negativno preteklostjo. S tem so nakazali pot k medsebojnemu sožitju in sobivanju. V Sloveniji pa se zdi, da bo vprašanje, kdaj bo komunizem prepoznan kot zločinski in totalitaren, še dolgo ostalo neodgovorjeno.
Danes je rožnovenska nedelja. Z globokim spoštovanjem se spominjam pokojne gospe Lojzke Debevc, ki je – dokler je le mogla – s svojo glasno molitvijo rožnega venca od morišča do morišča spreminjala naša pota v romanja. Njeno enakomerno nizanje jagod z glasom, ki je dal slutiti, da skriva neizmerno bolečino, je opominjalo, da je bila ta molitev, ki je zrasla iz vere otroških src, vsakdanja duhovna hrana mnogih, ki so šli v krivično smrt. To potrjujejo na moriščih najdeni rožni venci.
Naši pokojni s strani države morda še dolgo ne bodo dobili primernega, resničnega zgodovinskega spomina, a pri Bogu – to trdno verjamem – so že dolgo priprošnjiki našega naroda.
Zdrava bodi, moja lepa domovina, zdrava bodi …

Spominska maša v Rovtah

S

Vabimo Vas na spominsko slovesnost in sveto mašo za žrtve vojn, ki bo v Rovtah v nedeljo, 25. 8. 2019 ob 15 uri. Sveto mašo za padle domobrance, žrtve prve in druge svetovne vojne ter vojne za Slovenijo bo daroval upokojeni nadškof msgr. dr. Anton Stres. Po maši bo spominska slovesnost, zbrane bo nagovoril dr. Janez Zorec. 
 
Spominska slovesnost ima tri poudarke. Spominjamo se 75-letnice postavitve Marijine kapelice, posvečene Mariji, Kraljici Slovencev. Kapelico so dali postaviti rovtarski domobranci 5. novembra 1944 v spomin na vse žrtve prve in druge svetovne vojne. Seznam žrtev so dopolnili leta 1993 in tako zapisali žrtve od posvetitve kapelice do konca vojne ter žrtve vojne za samostojno Slovenijo. Posebej stojijo farne plošče, na katerih so zapisana imena žrtev povojnega nasilja.
 
Spomnili se bomo tudi 75-letnice protikomunističnega shoda, ki je bil v nedeljo, 27. avgusta 1944 v Rovtah. Udeležil se ga je tudi prezident Ljubljanske pokrajine general Leon Rupnik s soprogo in sinom Vukom.
 
Obenem bomo slovesno obhajali Evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, ki ga praznujemo vsako leto 23. avgusta.
 
Posebej smo vabljeni, da na slovesnost pridemo s farnimi spominskimi križi. 
 
Avtobus iz Ljubljane odpelje izpred Hale Tivoli ob 13.30. Prijavite se lahko vsak delovnik 10. do 12.ure na sedežu NSZ (tel. 01 425–15–37).

Vetrinj – kako smo romali po poti Justina Stanovnika in sotrpinov

V

V soboto, 18. maja smo romali po poti naših povojnih beguncev preko Ljubelja na avstrijsko Koroško. Zgodovinski potek dogodkov nam je med potjo zelo nazorno predstavila dr. Helena Jaklitsch, organizacijski del pa je prevzel g. Lenart Rihar. V Vetrinju smo imeli sv. mašo v cerkvi nekdanjega samostana. V njej so se slovenski begunci množično zbirali k molitvi, ko so v zadnjih majskih dneh 1945 zvedeli za vračanje rojakov v Jugoslavijo. Pot smo nadaljevali v smeri, po kateri so šli pokojni Justin Stanovnik in sotrpini, ki so jih vozili v taborišče Teharje. Na poti smo se ustavili še v farni cerkvi v Šmihelu nad Pliberkom, kjer je bil krščen škof Gregorij Rožman. Po vrnitvi v domovino nam je gospa Vida Vrhnjak Duler omogočila obisk množičnega grobišča Žančani v bližini Slovenj Gradca. Naša zadnja postaja pa je bila cerkvica Sv. Ane nad Bukovžlakom, katere zvon je teharske taboriščnike spominjal na presežnost in jim dajal upanje v končno zmago dobrega.

Dan spomina v Borovnici

D

Župnija Borovnica pripravlja skupaj s svojci tradicionalni dan spomina na žrtve med vojno in po njej pomorjenih sovaščanov. Spominska slovesnost se bo pričela v farni cerkvi sv. Majete v Borovnici v nedeljo, 7. julija 2019 ob 10. uri z mašo, ki jo bo daroval župnik gospod Janez Šilar. Po maši bo pri spomeniku zamolčanim žrtvam revolucije kratka kulturna slovesnost z nagovorom gospe Judite Treven, predstavnice Nove Slovenske zaveze. V tem delu bo s pričevanjem nastopila tudi preživela priča revolucionarnega nasilja. 

Lepo vabljeni!

Kategorije

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.