Druge slovesnosti

Spoštovani, oprostite mi, ker ne bom nikogar pozdravil posebej; ne zato, ker bi ne spoštoval protokola ali družbenih funkcij ali dostojanstva, temveč zato, ker je vsakdo od nas tukaj predvsem kot človek. Ta kraj je kraj strašnega spomina, a je tudi svet kraj: sem ne prihajamo zaradi preteklosti, temveč zato, da bi postali vsaj nekoliko boljši ljudje. Da bi jasneje začutili, kdo smo; da bi bolje videli, kje smo. Prvo je stvar srca, drugo stvar pameti: oboje je nepogrešljivo za človekov obstoj. Seveda prihajamo zaradi spomina; a spominjanje ni stvar preteklosti; spominjati se, pomeni imeti korenine in prihodnost, imeti obraz, pomeni biti človek.

Lep pozdrav vsem skupaj še v mojem osebnem imenu ter v imenu društva NSZ. Dovolite mi, da ob koncu letošnje komemoracije pri Krimski jami povem nekaj besed oz. navedem par misli, pa čeprav precej nevzpodbudnih. Pa saj drugačne na takem mestu niti ne morejo biti. Stojimo torej ob kraškem breznu, ki nekako simbolizira vse tisto, kar je šlo in še gre v našem narodu narobe že skoraj tričetrt stoletja. Dolgih 73 let je že od takrat, ko je ta jama molče sprejemala v svoje globine slovenske ljudi, izmed katerih so bili mnogi še živi pahnjeni vanjo. Ti ljudje niso bili ničesar krivi, bili so nedolžni.

Vse vas, zveste romarje sem k breznu pri Konfinu, v svojem imenu in v imenu Nove Slovenske zaveze, iskreno pozdravljam. Lepo se vam zahvaljujem, da se vedno znova vračate sem in ste tudi danes ponovno prišli. Ste pač ljudje vedenja in doumetja v pravem pomenu besede, ljudje, ki veste, kaj ta kraj in kaj spomin na dogajanje dne 25. junija 1945 predstavlja in pomeni. Vi niste dovolili, da bi v vas kljub nekoč zapovedanemu molku in ustvarjenemu strahu ugasnil spomin na zločin in trpljenje,ki so ga zagrešili tukaj neki ljudje – ne tujci, ampak ljudje iz naših krajev, naši rojaki.

V soboto, 13. junija 2015 ob 15:30 vas vljudno vabimo na slovesno blagoslovitev kapelice in Parka spomina in opomina na Kopiščih v Kamniški Bistrici v čast žrtvam, ki počivajo v do zdaj prikritih grobiščih.

Mesec maj, ki nas s svojim cvetjem, toplino sonca in dolgimi večeri navdaja z optimizmom in voljo do življenja, je pred 70 leti na tem trgu doživel svoj najtemnejši trenutek. V omami komaj zadihanega miru in v pričakovanju obljubljenih boljših časov je bilo zbrani množici le malo treba, da so najprimitivnejši nagoni po maščevanju dobili polet. Pred zmanipulirano množico je stopil diktator in izrekel besede prekletstva, ki jih na tem mestu citiram zato, da nas grozljiva lahkotnost izrečenega strezni:

Dragi prijatelji,

V glavi mi že nekaj tednov odzvanja navidez nedolžno vprašanje predsednika države o »praznovanju«, ki naj bi ga v Novi slovenski zavezi namenili obletnici konca druge svetovne vojne. S tem vprašanjem je namreč v samem bistvu potrdil, da v naši državi sobivata dva svetova. Pripadniki enega dojemamo stvarnost, pripadniki drugega pa živijo v domišlijskem svetu, ki ga zaznamujejo groteskne maškarade z rdečimi zvezdami, jugoslovanskimi zastavami in nostalgijo po deželi, ki je propadla in sistemu, ki se je sesul. Udeležence tega »teatra« bi sicer morali pomilovati zaradi njihove patetike, a ob zavedanju, da se to plačuje s kopico državnega in občinskega denarja ter da se številni javni funkcionarji in politiki lokalnega in državnega slovesa na teh shodih počutijo zelo domače, je namesto posmeha bolj na mestu zgražanje nad perverznostjo.