V nedeljo, 12. maja 1991, se je na Viču zbralo 140 prijateljev ter pod vodstvom pokojnega Pavleta Kogeja izvedlo ustanovni zbor Nove Slovenske zaveze in za prvega predsednika izvolilo pokojnega Tineta Velikonjo, ki je v svojem nastopnem govoru povedal:
“Naša naloga bo, da bomo svet ponovno postavili na noge. Vzpostaviti bomo morali čvrste kriterije o vrednotah in pojmih. V tej luči bi moralo postati jasno vsem, da so bili pravi uporniki tisti, ki so se uprli komunizmu, ideologiji, ki se je sesula od znotraj, ne da bi se je dotaknili z mezincem. »Laž je nesmrtna duša komunizma!«, na takih osnovah pa ne more normalno delovati nobena družba. Zato je tudi jasno, kdo so resnični zmagovalci v tem boju. Na tej zmagi bo slonelo naše delovanje. Zato ne bomo gledali samo nazaj, ampak predvsem v sedanjost in prihodnost in pri tem nam Bog pomagaj!”
Te kratke in jedrnate besede so postale vir navdiha za eno redkih organizacij civilne družbe katerih ustanovitev je bila mogoča šele po koncu totalitarizma in obstajajo še danes. Srebrni jubilej nam potrjuje, da smo deležni posebne milosti, saj že psalmist pravi:
“Če Gospod ne zida hiše,
se zaman trudijo z njo njeni graditelji;
če Gospod ne varuje mesta,
zaman bedi tisti, ki straži.” (Ps 127, 1)
Pogled na prehojeno pot nam šele razkriva, da brez te milosti ni racionalnih razlogov za naš obstanek: zastraševani, zaničevani, prezrti in brez virov materialnega preživetja smo obstali 25 let. Zato smo danes dolžni ponižno priznati, da smo tu po volji Vsemogočnega in ne po naši zaslugi.
Naše zgodovinsko poslanstvo je bilo in ostaja:
1. razgrniti resnico o državljanski vojni in tako dokazati storjeno krivico živim in zločin nad mrtvimi;
2. poiskati mrtve, jih krščansko pokopati, njihova imena zaznamovati;
3. poskrbeti skladno z možnostmi za žive civilne in vojaške udeležence protikomunistične strani v državljanski vojni;
4. ohranjati ideale pobitih in jih prenašati novim rodovom.
Pogled na prehojeno pot lahko preprosto strnemo: 99 številk revije Zaveza je izjemen prispevek k razgrinjanju resnice, ki nima para v slovenskem prostoru. Preko 14.200 imen zapisanih na več kot 160 farnih ploščah je edinstven prispevek k vrnitvi identitete naših mrtvih. Naše skromne možnosti so nam omejevale materialno pomoč veteranom protikomunizma, a nesebična pomoč v talentih in sposobnostih ter moralna opora in pomoč je pomenila več od denarja.
Ostaja nam torej najtežja naloga: ohranjati ideale in jih prenašati naprej. Naše poslanstvo vnaprej ni prvenstveno biti organizator spominskih slovesnosti ter skrbnik farnih plošč – tudi to, ne pa najprej to!
Naše poslanstvo je, da začnemo postavljati stvari na svoje pravo mesto. V letih totalitarizma smo privzeli vsiljeno vlogo drugorazrednosti, ki nam je zaradi strahu in preganjanja postala tako domača, da smo še danes v varnem zavetju samoomejevanja misli, besed in dejanj. Na to je opozoril prof. Justin Stanovnik že ob naši ustanovitvi, ko je v Zavezi zapisal: “V našem narodu, posebej v ljudeh naše vrste, je namreč veliko strahu. V vsakodnevnem življenju se ga niti ne zavedamo, a ko hočemo kaj narediti, vidimo, da smo njegovi ujetniki. Lahko bi tudi rekli, da moramo v sebi, v svoji notranjosti, uveljaviti svobodo. Če bomo svobodni, bomo tudi razumni, ker bomo vse gledali iz določene razdalje in se bomo lahko odločali.”
Ko smo s farnimi spominskimi križi na Kongresnem trgu lani opozorili naš narod na tragedijo in njene posledice, sem dejal, da je strahu konec – Nova Slovenska zaveza ne pristaja več na razmišljanje znotraj postavljenih nam okvirjev politične korektnosti. Naše besede morajo postati še jasnejše, naše misli bolj ostre in naši argumenti razumljivejši.
Ko gledamo našo prehojeno pot in predano nam dediščino, se moramo kritično poglobiti v preteklost, da postanemo lahko boljši ljudje. Iz doživetega in preživetega vemo, da nam je bila vsiljena vloga braniteljev: naj bodo to domovi, vasi, vera, vrednote, ureditev – vedno smo se morali braniti in se umikati. Ta defenzivna vloga nam je bila vsiljena ob samih začetkih revolucije, ob umorih in nasilju v ljubljanski pokrajini, ko se je v dobri veri upalo, da gre za napako in se ni prepoznalo hudičeve obsedenosti revolucionarjev, ki niso spoštovali ne pravil in ne človeškega življenja. Umik v obrambo je prepustil pobudo revolucionarjem, ki so z lažjo in manipulacijo ter brez vsakih moralnih ali drugih zavor postali mojstri v utrjevanju svoje oblasti. Naš umik na obrambne položaje je ustvaril praznino, ki so jo zasedali. Sadističen umor vrnjenih domobrancev jim je dal moč strahu, ki so ga uporabili proti ljudstvu, ker so tako dokazali svojo popolno oblast.
Ta strah, ki jim še danes dovoljuje oblikovati javno mnenje po svojih potrebah in z avtoriteto oblasti meritorno določiti, da so njim neskladna stališča lahko le sovražni govor ali politično nekorektna in nesprejemljiva oblika javne besede, nas je pripeljal do točke, ko povsem resno lahko pričakujemo kriminalizacijo in pregon – ker pač ne bomo klonili.
Ali bomo imeli toliko neobremenjene pameti, da bomo spoznali, da nam bo v sivini totalitarne prihodnosti vzeta osnovna svoboda, in toliko poguma, da bi se temu uprli? (Parafraziram prof. Justina Stanovnika) Gre za temeljno vprašanje: ali smo danes toliko boljši ljudje, da bomo prepoznali napad (na svobodo, na naše vrednote demokracije in poštenosti) in ga preprečili? Naša naloga je obrniti vloge in napadalce pognati v bran, ne pa upati, da se ne bo nič zgodilo. Po 25 letih se soočamo z enako sovražnostjo, z enako manipulacijo in z enakimi lažmi, da bi nam bila dopuščena usodna napaka prepoznega zavedanja in prepoznavanja.
Ko premišljujemo o naši zgodovini in kaj se nam je zgodilo, smo dolžni stopiti izven dopuščenih okvirjev razmišljanja in se otresti drugorazrednosti ter jasno postaviti zahteve, ki jih zdrava pamet narekuje. Večino zahtev smo javno že postavili (glede pokopa mrtvih, vrnitve dobrega imena protirevolucionarjem, obsodbe komunizma in pregona zločincev) in nas bo njihova vztrajna neizpolnitev zavezala k nadaljevanju dela in še večji gorečnosti.
Prihaja rod mladih, ki so bili rojeni svobodni in odraščajo v drugačnih razmerah kot smo odraščali mi. Njihova sproščena radovednost bo postala gonilna sila v potešitvi želje po jasnih in končnih odgovorih. To je generacija, ki se na posvečenih krajih slovenskega genocida združi v molitvi za naše mučence. Iz te molitve rastejo močni mladi ljudje, ki so imuni na nostalgično mitologijo revolucije. Tudi v njih vidimo razloge za optimizem.
Potrebno je bilo, da smo utrpeli katastrofo genocida in eksodusa leta 1945, ki je zamajala slovenski narod do korenin, saj je bila ta žrtev bogato poplačana z osamosvojitvijo države. Danes smo poklicani, da ubranimo to domovino pred nasiljem ideologije relativizma, opravičevanjem zločinov in slavljenju zločincev. Tudi za nas bodo morali reči, kakor je zapisal prof. Stanovnik za pobite domobrance: “Branili so v kulturnem in zgodovinskem razvoju rojeno državo. Bili so legalni in legitimni branilci doseženega reda civilizacije.”
Moramo dojeti, da to ni bitka med ljudmi, pač pa bitka med civilizacijo in barbarstvom. Postavljeni smo pred dejstvo, da škof Rožman tu počiva kot nedolžen zaradi bitke za njegovo čast in ne zaradi skesanosti njegovih preganjalcev. Postavljeni smo pred dejstvo, da tudi izničeno in oskrunjeno pokopališče Orlov vrh izkazuje nadaljevanje državljanske vojne, ki nam namenja posthumno pozabo in prezir ter odvzema dostojanstvo.
Naše poslanstvo, da ideale prenašamo na nove rodove, od nas zahteva, da iz anonimnosti stopimo v javno zavest: ali tako, da križ v imenu fare prinesemo na javni prostor in z njim narodu prikličemo v spomin slovenske kraje in njihove žrtve. Morda tako, da se izpostavimo z javno besedo, ko so ogrožene naše vrednote, ko je napadena naša vera in zdrava pamet. Predvsem pa tako, da si dovolimo razmišljati o tem kaj je ali bi bilo prav in ne kaj bodo rekli tisti, ki so si uzurpirali pravico do presoje politične korektnosti.
Ta naš pokončen premik iz teme senc v svetlobo bo prvi korak k vzpostavitvi ravnotežja v družbi, ki je že 71 let porušeno. Nova Slovenska zaveza zadnjih 25 let to izjemno breme neravnovesja razume. Ostane nam moč resnice, ki nam z Božjo pomočjo daje upanje, da naša prizadevanja obrodijo neizbrisne posledice v korist slovenskega naroda.