Teharje

Dragi svojci in prijatelji mučencev.

V čast mi je govoriti Vam na kraju, od koder so Vaši dragi šli v nebesa. Možje in žene, fantje in dekleta, otroci in dojenčki. Prava nebeška armada. Titovi partizani so takrat pod Triglav prinesli kulturo smrti, ki so se ji naši mučenci uprli, se proti njej borili, bili izdani in pomorjeni. Opustošeni Sloveniji so zavladali leni, klečeplazni in neumni Homo sovieticusi. Tako vladajoče komuniste v knjigi Zlo stoletja opiše francoski zgodovinar Alain Besançon. In jim predlaga resno zdravljenje na psihiatriji.

Spoštovani g. Murskosoboški  škof Peter Štumf in  somašniki z teharskim župnikom Mihom Hermanom, predstavniki oblasti in vsi udeleženci spominske maše, zlasti svojci žrtev revolucije in državljanske vojne.

Kakor v Kočevskem rogu se tudi tukaj udeležujemo 25. obletne spominske maše za žrtve  revolucionarne povojne oblasti nove Jugoslavije. Poleg mnogih morišč po Sloveniji sta to kraja , ki sta zaznamovana z žalostjo in upanjem sem privedenih ljudi iz Vetrinja, ki so  tja zbežali pred komunistično-boljševiško oblastjo. Angleži so jih po koncu vojne s prevaro vrnili jugoslovanskim boljševiškim oblastem, ki so se odločile kakor med vojno likvidirati z poboji in brez sodbe vse nasprotnike revolucionarne oblasti na zločinski način.

Spoštovani pričevalci za dogodke na Teharjah, spoštovani gospod škof, spoštovani svojci trpečih na tem kraju groze, spoštovani zbrani. Z občutkom majhnosti pred odgovornostjo, ki mi je bila naložena s pričujočim nagovorom, skupaj z vami stojim ob tem ključnem spomeniku slovenstva. Menim, da bi tukajšnji kompleks s tistim, kar predstavlja, morali postaviti ob bok Brižinskim spomenikom, srednjeveškim freskam po naših cerkvah, ustvarjalnosti slovenskih reformatorjev, Prešernovi rojstni hiši ali volilnim skrinjicam, v katere so Slovenke in Slovenci leta 1990 vrgli svojo odločitev za samostojno državo. Kakor vsi našteti odraža tudi ta kraj spomina nekaj bistvenega, nekaj, kar je odločilno zaznamovalo pot slovenskega naroda in slovenske družbe v celoti. A če ni po svojem pomenu nič drugačen od Brižinskih spomenikov ali Plečnikove cerkve v Bogojini, je drugačen po svojem značaju.

Potopljeno taborišče mučenja in smrti. Po Angležih, katere smo smatrali za naše zaveznike, je bila predana slovenska vojska, izročena boljševikom v mučenje in strašno smrt.

---

Vlak je zjutraj ustavil na celjski postaji. Komunisti, ki so nas čakali, so zagnali huronski krik in udarjali po vagonih, da je nam ledenela kri. Ko so odpirali zapahe vagonov, so stali pred vrati v dveh vrstah, udarjali po nas s koli, palicami, opasači. Preklinjali so nas, Boga in Mater Božjo. Partizan je zavpil: »Poveljnik bataljona naprej!« Naprej je stopil stotnik Rihar – Ice. Partizani so se zapodili vanj, kot razdražene ose. Zbili so ga na tla. Udarjali, brcali in mu trgali uniformo. Čez čas sta ga dva domobranca dvignila in ga opirala, da je stal. »Oficirji naprej,« se je spet drl rdeči proletarec. Ker se niso javljali oficirji, je šel partizan ob vrsti in izbiral fante, katere se mu je zdelo. Bili smo sužnji, ki smo se morali obtoževati. »Mi smo bela garda, izdajalci in morilci slovenskega naroda!« Taki, okrvavljeni, raztrgani, umazani, smo krenili po dolgi Bukovžlanski cesti, skozi mesto in naprej. S konji so se zagnali v nas. »Lezi in poljubi slovensko zemljo, ki si jo izdal,« so kričali. Da bi vsaj kje bila luža vode, posrkali bi še mokro kamenje, pa je ni bilo. Iz vrste se je utrgala mlada mamica z dojenčkom in stekla po polju. »Stoj, stoj!« so se drli stražarji. Z rafalom so podrli oba.

Dragi svojci, sorodniki in prijatelji teharskih žrtev, dragi preživeli jetniki iz taborišča Teharje in iz drugih krajev povojnega nasilja, dragi predstavniki Nove slovenske zaveze, sobratje duhovniki, skupaj z g. višjim predstojnikom salezijancev v Sloveniji, pevke in pevci mešanega pevskega zbora župnije Teharje, sestre in bratje v Kristusu!

Danes je prva nedelja oktobru, ki se zaradi praznika Rožnovenske Matere Božje, ki ga obhajamo jutri, imenuje tudi rožnovenska nedelja. In mnogi, premnogi naši preizkušani bratje in sestre, žrtve povojnega nasilje, ki se jih danes posebej spominjamo, so prenašali trpljenje in umirali z rožnim vencem ali s križem v roki. To jim je bila edina in zadnja tolažba in upanje.

Francoski jezuit  p. Jaquinot je leta 1949 zapisal: »Pravite, da ste bili Slovenci dobri. Verjamem vam, dasi ne vem niti trohnice vaše zgodovine. Toda verjamem vam, ker sicer ne bi bili vredni tako velike svetniške žetve, kot jo žanjete danes.

(Teharje, 07.10.2012)

Prav lepo pozdravljeni, dragi rojaki!

Leto je naokoli in zopet smo se zbrali tu na Teharjah. Čeprav nas je zdaj manj kot v tistih prvih letih po osamosvojitvi, je ta današnji zbor dokaz, da pri nas vendarle še obstajajo ljudje, ki niso podlegli popolni eroziji morale in relativizaciji vrednot – ljudje, ki še ločijo dobro od zlega.

(Teharje, 07.10.2012)

Spoštovani! Dovolite mi nekaj besed ob današnji slovesnosti v imenu mlajše generacije Slovencev, ki jim je mar za našo preteklost.

Letošnji 7. oktober je prinesel letošnjo obletno spominsko slovesnost na Teharjah. Zbralo se je lepo število ljudi, sonce pa je otoplilo slovesnost, ki se je začela s sveto mašo, ki jo je daroval upokojeni koprski škof Metod Pirih. V pridigi je znova povedal nekaj osnovnih dejstev v zvezi z žalostnim dogajanjem med revolucijo, ki se jih slovenski narod še vedno otepa, na koncu pa pozval k miru. Po sveti maši je sledila spominska slovesnost, na kateri smo po glasbenem programu slišali nagovore Marka Mehleta, Helene Jaklitsch in Boštjana Zadnikarja, ki jih tudi objavljamo.

Počasi, tiho stopam v ta kraj. Kraj trpljenja, grozot, smrti. Kraj, ki prav zato neskončno presega moj um. Stopam s tesnobo v srcu in težkim korakom.
Za sabo puščam glasni, nori svet, ki me prepričuje, da je nebrzdano uživanje smisel življenja, kraja le napaka, uboj pa normalnost. Da ima družina lahko tudi dva očeta, da je splav pravica ženske, da vulgarno besedilo predstavlja višek sodobne literature, da so pesmi, ki jih slišim po radiu, vrhunec glasbene umetnosti. Taisti svet mi dopoveduje, da so Teharje kraj, kamor so upravičeno pripeljali sodelavce okupatorja, da so partizani iz moje rodne Primorske v svojem bistvu drugačni, da je Tito narodni heroj, da so komunisti osamosvojili našo domovino in da je Cerkev le središče moči in kapitala, homofobna inštitucija sredi sicer nadvse strpne družbe. Svet za mano me skuša zadušiti, ker glasno povem, da sem Božji otrok, in me označi za čudno, ker se iz lagodnega življenja v tujini vrnem v potapljajočo se Slovenijo. In kar je najhuje – takih očitkov sploh ne morem izpodbijati, saj svet pravi, da je itak vse relativno …

Dragi rojaki, pozdravljeni!

Prihajam med vas najprej s spoštljivim spominom do tega kraja in do dogodkov v njem, pa tudi z željami in pričakovanji. Imam željo, da bi se na ta kraj hodili žrtvam poklonit brez grenkega občutka, da pravici ni bilo zadoščeno, in gojim tudi pričakovanje, da bo to slej ko prej tako.
Na tem kraju se je dogajalo neznosno trpljenje. Si ga preprosto ne znam predstavljati. Ljudje, ki so doživljali svoje zadnje trenutke, ki so vedeli, da se bliža njihov konec, in ki so vedeli, da to ni pravično. Nastavili so lice. Udarjeni so bili. Nastavili so drugo lice in bili znova udarjeni. Dali so obleko, dali so plašč in bili še bolj udarjeni. Dali so življenje in tudi to ni bilo dovolj, saj so jih prekrili s smetmi. Kdaj je sploh dovolj? Kako je gledati v puškino cev? Kakšna
nemoč! Prav nič jim ne zavidam.

Spoštovani romarji na Teharje, na kraj neizrekljivih zločinov in trpljenja množice slovenskih mož in žena, romarji na kraj, kjer so umirali ali odkoder so odhajali v smrt še vedno zamolčani, neobstoječi  ali pa zaničevani slovenski mučenci in mučenke!

Današnje spominsko  razmišljanje  začnimo z lansko zaključno besedo, ki izhaja iz  splošnega človeškega spoznanja: Samo z resnico o preteklosti bomo razumeli sedanje stanje in bomo znali odločati o prihodnosti!

Teharje, Bukov žlak – nedelja, 4. oktober

Na začetku te spominske slovesnosti čutim najprej čast in dolžnost, da pozdravim spoštovane in odlične goste, gospoda škofa dr. Antona Stresa, novega teharskega župnika g. Miha Hermana, predstavnike družbenih in političnih ustanov in organizacij, sorodnike, krajane in prijatelje tistih, ki se jih tu spominjamo, in vse ljudi dobre volje: pozdravljeni in zahvaljeni, da ste prišli.

Zbrali smo se pri maši za pokojne, ki so tukaj, preden so jih odpeljali v smrt, preživljali zadnje dneve in zadnje ure. In kakor sorodniki in prijatelji ob vsaki taki maši, potem ko se konča, še postojijo ob grobu in govorijo o pokojniku in njegovih zadevah, ko je še živel, pa tudi o njegovih zadevah, ko ga ni bilo več na svetu. To je preprosto zato, ker smo ljudje tako narejeni, da o tem, kar smo imeli ali imamo radi, radi tudi govorimo. Če ob tem ugotovimo, da je pokojnik ostal v spominu ljudi približno tak, kakršen je v skladu z našim védenjem bil, smo pomirjeni, če pa se o njem napletajo neresnice, čutimo, da ga moramo braniti in zavarovati. Gotovo ste opazili, da govorim – kako bi rekel – v podobi. To je zato, ker bi rad čim bolj nazorno pokazal, kako zelo naravno je, da tudi po maši za teharskimi žrtvami še malo počakamo in premislimo, kako so stale njihove zadeve, ko so še živeli, in kako stojijo sedaj, ko ne živijo več – ko jih že štiriinšestdeset let ni več na svetu.