KategorijaTeharje

Velik dar spomin je dober

V

Govor Marka Jermana na Teharjah 2020

Sem stopam, da pred vami
zdaj zapel bi zgodbe svoje.
Človek, ki v življenju gloje,
noč in dan ga muka izredna
kot samotna ptica bedna
se tolaži – ko zapoje.

Prosim vse svetnike v nebu,

naj v pomoč mi prihitijo,

naj mi misli v red vrstijo,

ko zapel bom zgodbe te,

naj spomine mi sveže,

razumevanje bistrijo.

Es la memoria un gran don,
calidá muy meritoria;
y aquellos que en esta historia
sospechen que les doy palo,
sepan que olvidar lo malo
también es tener memoria.

Más naides se sienta ofendido
pues a ninguno incomodo.
Y si canto de este modo,
por encontrarlo oportuno,
no es para mal de ninguno
sino para bien de todos.

Dragi prijatelji! Vsi prav lepo pozdravljeni!

Že enaintridesetič se zbiramo na tem žalostnem kraju, danes Spominskem parku Teharje.

Pred 75 leti, v času, ko je svet z grozo odkrival strahote Auschwitza in drugih nacističnih taborišč, je tukajšnje koncentracijsko taborišče začelo s svojim zločinskem poslovanjem.

Opuščene nemške kasarne je nova revolucionarna oblast uporabila za poslednje zbirališče tistih, ki so obtoženi izdajstva in kolaboracije morali umreti. Od tukaj so jih partizani vozili na bližnja in bolj oddaljena morišča in svoje zločine prikrili s tonami in tonami industrijskih odpadkov, betonskimi pregradami, miniranjem brezen in zaroto molka … in s 75 leti laži. Da je bil veliki zločin načrtovan, priča Titov nagovor z balkona Ljubljanske univerze, v katerem je kar sam napovedal masaker, ki so ga potem revolucionarji izvršili.

Med tistimi, za katere na tem svetu ni bilo več prostora, je bila domobranska vojska, ki si je, potem ko je v njeni poslednji bitki porazila partizane v Borovljah, izborila pot čez Dravo. Skupaj s civilisti, ki so bežali pred komunističnim nasiljem čez Ljubelj, so se domobranci zatekli pod varstvo Angležev, ki so že zasedli Koroško. Niso bili vojni ujetniki, to so bili begunci, a za Angleže le valuta, s katero so plačali Titu za umik partizanov s Koroške. Pod pretvezo, da bodo begunce premestili v Italijo, so Angleži prodane domobrance in civiliste nalagali na vlake in tovornjake in jih, transport za transportom predajali partizanom, ti pa so jih prek meje vozili v smrt; ene skozi Karavanke v Škofjo Loko – Šentvid – Kočevski rog; druge prek Pliberka – Dravograda – Velenja – kasneje prek Maribora – sem, na Teharje.

Med izdanimi in prevaranimi je bil tudi moj oče, še ne 25 letni fant. Partizani so njegovo četo od Angležev prevzeli 28. maja zvečer v Pliberku, nato so jih z vlakom prepeljali do Slovenj Gradca, kjer so čakali, brez hrane, tri dni.

Tam je bilo zbranih okoli 3000 oseb, vojakov in civilistov, tudi žene z otroki. Že 30. maja so partizani odbrali oficirje in jih odgnali. Postrelili so okoli 50 častnikov. Sledil je prevoz do Mislinje, od tam pa peš proti Velenju, kajti železniška proga je bila razdrta. Ko so korakali skozi temno sotesko Huda Luknja, je moj oče skočil iz vrste in se po hudourniški strugi povzpel do gozda nad tesno dolino in ušel. A svoboden je bil le nekaj dni. Prijatelj, ki je z njim pobegnil, je bil ujet in je verjetno povedal, da je z njim ušel Frenk Jerman. Tako so ga partizani spet prijeli na domu. Ne bi ga dobili – toda, ko so grozili, da bodo družino postrelili in zažgali hišo, je stopil iz skrivališča in se predal. Zaprli so ga v Domžalah, v šoli, kjer je bila prej domobranska postojanka. Po le nekaj dneh mu je uspel pobeg iz zapora in kmalu je bil spet na Koroškem. Dvakrat se je potem čez hribe vrnil domov. Prvič že septembra ’45, po spričevala in poln nahrbtnik knjig in učbenikov za gimnazijo, ki je pod vodstvom

ravnatelja Marka Bajuka začela delovati v taborišču Peggez. Tam je tudi maturiral. Zadnjič se je vrnil v Slovenijo septembra ’46. S prijateljem sta še trem fantom pomagala zbežati v Avstrijo.

Ker sem prej omenil, da so bili domobranci obtoženi izdajstva in kolaboracije, dovolite kratko razmišljanje o nekih kolaboracijah; o partizansko-angleški sem že govoril.

Kolaboracija je tuja beseda, ki ima popolnoma enakovredno pristno slovensko besedo: sodelovanje, a izgleda, da se v našem prostoru uporablja izključno za protikomunistično stran in to v najbolj slabšalnem pomenu.

Avgusta 1939 sta Nemčija in Sovjetska Zveza v Moskvi podpisali pakt o nenapadanju, znan kot pakt von Ribbentrop-Molotov. V resnici je bil to pakt o napadu in razdelitvi Poljske, kar je tudi takoj sledilo. Teža te pogodbe je bila veliko večja. Nacistična Nemčija si je od Sovjetske Zveze zagotovila: milijon ton žita, skoraj milijon ton petroleja – od tega sto tisoč ton letalskega goriva, jekleno rudo, mangan, bombaž in varen hrbet. V zameno je Sovjetska Zveza dobila motorje za letala, torpede, mine, načrte za bojne in tovorne ladje in prosto roko na Finskem, v Estoniji, Litvi, Latviji in Romuniji.

Hitler se je potem mirno lahko spravil nad zahodno Evropo in si jo kmalu podredil. Komunistične partije po celem svetu so prenehale s protinacistično propagando in zagovarjale mir z Nemčijo za vsako ceno. Sredi nemškega bliskovitega napada na Francijo je Maurice Thorez, vodja francoske komunistične partije, iz Moskve prek radijskih valov pozival francosko vojsko, naj se ne upira nacistom.

Komunisti so tako postali okupatorji in kolaboranti. Okupatorji so ostali do sesutja Sovjetske Zveze, kolaboracija z nacisti pa je trajala skoraj dve leti. In kako je bilo s komunisti v deželah, ki jih je zasedla Sovjetska Zveza? Tisti, ki so imeli Sovjete za okupatorje, so bili od boljševikov kruto zatrti; ostale lahko označimo za izdajalce in sodelavce okupatorja, saj so svoj narod podredili ideološki domovini Sovjetski Zvezi. Znan je primer poljskega pesnika, kasneje Nobelovega nagrajenca, ki je iz sovjetske Poljske prebegnil pod nemško okupacijo, ker je bilo tam bolj varno. Seveda so nacisti komuniste preganjali. Še več, Hitler je z njimi v Nemčiji že prej brutalno obračunal, kar Stalina očitno ni preveč prizadelo.

Tudi slovenski komunisti so slepo sledili »genialnemu vodji naprednega in razsvetljenega delovnega ljudstva«. Ko je Nemčija zasedla Jugoslavijo, je naci-boljševiško pajdaštvo še trajalo in to do napada Nemčije na Sovjetsko Zvezo, 22. junija 1941. A takoj po okupaciji so naši komunisti zaslutili priložnost za revolucijo in prevzem oblasti. Umori uglednih ljudi, celo družin, so se kar vrstili. Ubogi verni in delavni slovenski narod se je znašel na okupatorskem nakovalu, po njem pa je tolklo boljševiško kladivo. Šele, ko je število komunističnih umorov za dvakrat preseglo evangeljskih »ne pravim sedemkrat, ampak sedemdesetkrat sedemkrat« (Matej 18, 21), so nekateri rekli: »Mi se bomo branili«. To je bil začetek vaških straž in pozneje domobranstva.

Da nekdo svoj razkosan in okupiran narod napade in terorizira z namenom, da se napadeni brani in se v skrajni stiski obrne na zasedbeno oblast, nato pa ga zaradi tega obtoži izdajstva, je perverzno. In prav to je storila komunistična partija na čelu Osvobodilne Fronte in kronala svojo revolucijo s končno rešitvijo: povojnimi poboji.

Danes, 30 let po tem, ko se je porušila komunistična utopija, se še trudimo, da bi se vrnili v kulturni prostor, iz katerega so nas pred 75 leti nasilno odpeljali. Videti je, da je pred nami še zelo dolga pot …

Ideološko-medijsko-finančna oligarhija se je brez večjih težav pretihotapila iz totalitarizma v demokratične strukture nove države Slovenije. Celo okitila se je z imenom, ki daje slutiti, da namerava obvladovati naše enaindvajseto stoletje. Iz ruševin, ki so jih za seboj pustili napredni socialni inženirji, se širi moralni relativizem in preti samim temeljem naše civilizacije.

A »kamen, ki so ga (ti) zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen« (Psalm 118). V poletnih dneh 1945. leta, ko se je po Sloveniji stopnjevalo nepredstavljivo nasilje, so se v taboriščih v Avstriji in Italiji slovenski begunci, kar jih je ostalo, hitro prilagajali novi stvarnosti. Izgubili so domovino, imetje, očete, brate, ljubljene. Ohranili so

življenje, vero, narodno zavest, dostojanstvo. Pridobili so svobodo. V treh letih v taboriščih, povezani v skupni žalosti in molitvi, so ustvarili mali čudež, ki bi lahko bil zgled za vsa begunstva. Iz nič je na majhnem prostoru zaživela mala Slovenija, ki se je leta 1948 razpršila po svetu. Nekateri so ostali v Evropi, veliko jih je šlo v Združene države, v Kanado in Avstralijo, kakšnih 7.000 pa v Argentino – med njimi tudi moj oče. In moja mati. Spoznala sta se v Buenos Airesu šele nekaj let po prihodu v Argentino.

Širom po svetu v različnih deželah so si ti verni, delavni in pošteni ljudje kmalu opomogli in nadaljevali s tem, kar so začeli v begunskih taboriščih. Vzniknila je Slovenija v svetu in se bogato razrasla, sebi in novim domovinam v prid. V to široko domovino smo se rodili njihovi potomci, državljani različnih držav, a vedno Slovenci. »Kjer rod je moj, kjer sin je tvoj, tam si, Slovenija« (Marko Kremžar-Jože Osana), poje naša himna.

Tam že raste četrti rod dedičev tistih, ki so bili po vojni doma obsojeni na izbris. Generacija, ki počasi odhaja, nam zapušča svetel zgled vere, zvestobe, delavnosti, doslednega pričevanja za resnico. Slabo je znala obrniti v dobro. Neizmerno težo križa, ki ji je bil usojen, je potrpežljivo nosila in bolečino darovala v zadostitev za hude zločine, ki še vedno obremenjujejo naš narod. Verjamem, da je podobno ravnala tudi tista tiha množica, ki je ostala doma in še žalovati ni smela. Vem, da je njej bilo še težje.

Na nas je, da ne pozabimo na vse te ljudi brez imena, ki so tukaj in na mnogih krajih po Sloveniji z molitvijo na ustnicah premladi odhajali v smrt.

Danes arheologi odkrivajo to, kar so ideologi dolga desetletja skrivali, v zdomstvu pa smo vseskozi vedeli. Zgodovine ne moremo spremeniti. Zgodovino moramo šele spoznati.

Za konec dovolite, da malo argentinske kulture pljuskne čez ocean na ta posvečeni kraj spomina. Iz pesnitve Martin Fierro – nacionalnega epa, ki ga je napisal José Hernández – sem izbral štiri kitice. Uvodni dve sem povedal na začetku, zaključil bom z zadnjima dvema. Pesnitev je sestavljena iz 33 spevov, kitic je 1204. V celoti jo je v slovenščino prevedel in prepesnil Tine Debeljak. Bogato opremljena od slovenskih umetnikov, tiskana v slovenski tiskarni, podprta od slovenskih mecenov, je knjiga izšla v Buenos Airesu pred 50 leti.

Iz hvaležnosti in spoštovanja do moje rodne zemlje in tudi zato, da vsaj malo začutite, v kakšnem jezikovnem okolju se je znašlo toliko Slovencev, bom zaključil najprej v izvirni španščini.

Es la memoria un gran don,
calidá muy meritoria;
y aquellos que en esta historia
sospechen que les doy palo,
sepan que olvidar lo malo
también es tener memoria.

Más naides se sienta ofendido
pues a ninguno incomodo.
Y si canto de este modo,
por encontrarlo oportuno,
no es para mal de ninguno
sino para bien de todos.


In še po slovensko:

Velik dar spomin je dober
med največjimi na sveti,
v zgodbi moji prizadeti,
morate mi oprostiti,
naj se ve, zlo pozabiti
tudi je spomin imeti.

In naj ne bo nihče užaljen,
moj namen je bil res čist,
ni vodila me zavist.
Pel zato sem, ker se zdi,
da nikomur v škodo ni,
temveč le vsem v korist.

Nagovor mag. Jurija Emeršiča

N

Dragi svojci in prijatelji mučencev.

V čast mi je govoriti Vam na kraju, od koder so Vaši dragi šli v nebesa. Možje in žene, fantje in dekleta, otroci in dojenčki. Prava nebeška armada. Titovi partizani so takrat pod Triglav prinesli kulturo smrti, ki so se ji naši mučenci uprli, se proti njej borili, bili izdani in pomorjeni. Opustošeni Sloveniji so zavladali leni, klečeplazni in neumni Homo sovieticusi. Tako vladajoče komuniste v knjigi Zlo stoletja opiše francoski zgodovinar Alain Besançon. In jim predlaga resno zdravljenje na psihiatriji.

 

Po več kot 20 letih samostojne slovenske države je vsem že, upam, jasno, da so se ob prehodu v formalno demokracijo Homo sovieticusi obdržali na oblasti. Lenobe, klečeplaznosti in neumnosti niso ozdravili, ampak so jih naredili za vrlino. Svojega temeljnega poslanstva, to je ubijanja, v urejenih mednarodnih razmerah sicer ne morejo izvajati. Zato so se prilagodili zgodovinskemu trenutku in v danih okvirjih uresničujejo  svojo sprevrženo vizijo. Prstne odtise danes puščajo na vseh ključnih družbenih in oblastnih nivojih. Tolerirajo in celo nagrajujejo zločince, zapirajo pa nič krive in arhive … Posebej ljubosumno bdijo prav nad zgodovinopisjem. Njih oblast je namreč utemeljena na lažnem in nepoglobljenem prikazovanju predvojnih in medvojnih razmer. A zgodovina ni vesoljna sodba, je zapisal veliki filozof Milan Komar. Tudi zgodovina bo,  kot vsak posameznik in narod, morala pred božji stol. Morda bo že naslednja generacija bolj sočutna in razumna in se bo sedanjim zgodovinarjem smejala, jih pomilovala, ali pa jih obsojala kot aparatčike režima… Zgodovina ni vesoljna sodba. Za nas, ki verujemo, je namreč zadnja pritožbena inštanca veliko višje kot na Miklošičevi ali pa v Strassbourgu. Na tistem sodišču bo Bog sodil po pravici in resnici!

Spravo potrebujemo, nam pravijo … Tukaj zbrani sprave ne potrebujemo. Naša srca so mirna. Tisti, ki pa tega miru nimajo, naj si pa le prizadevajo za spravo. Naj ponižno priznajo greh in prosijo za odpuščanje Boga in svojce pobitih. Šele potem naj se nam pridružijo v molitvi na Teharjah, rogu, ob Krimski jami in na še več kot 600 množičnih grobiščih po Sloveniji. Z veseljem jim bomo stisnili roko in z njimi živeli v miru. Če pa zgornji pogoji niso izpolnjeni in zločinci ne prosijo odpuščanja, pa mi odpuščanje kljub temu enostransko podelimo, je tako odpuščanje nično. Po besedah Besançona predstavlja tako odpuščanje celo dodaten greh. Ker je posledica lenobe, da bi preučili zgodovinska dejstva in pomanjkanja poguma, da bi  zadostili pravičnosti. Ali pa je posledica vzvišene morale, ki se naslaja nad lastno lažno krepostjo.  V tem trenutku torej pogoji za odpuščanje niso izpolnjeni.

Gledati moramo v prihodnost, nam pravijo.  Kako naj narod gleda v prihodnost, medtem ko se mu pod nogami odpirajo brezna in se jaški polni trupel sesedajo? Delfsko preročišče je Solonu dalo jasno navodilo: »Grobne daritve opravi za spravo herojem domačim, knezom dežele, ki krije naročje jih zemlje.«  To je bil civilizacijski minimum vseh normalnih kultur. Minimum, ki so ga rdeči primati leta 1945 poteptali. Uničili niso samo mladih življenj, ampak oskrunili tudi njihove grobove in zasvinjali spomin na pokojne. Kateri civiliziran narod lahko na poljih smrti gleda v prihodnost? Kateri civiliziran narod zliva na množično grobišče industrijske odpadke? Kateri civiliziran narod postavi na množično grobišče golf igrišče? …

Preden usmerimo pogled v prihodnost, se bomo morali temeljito pogovoriti o naši preteklosti. Ne samo zato, da je nikoli ne ponovimo, ampak tudi zato, da ovrednotimo genocid, ki se je tukaj zgodil. Da ovrednotimo trpljenje in smrt tisočev mučencev … Če želimo skupaj gledati v prihodnost, poglejmo najprej preteklost. Star mongolski pregovor pravi, da tisti, ki ne pozna lastne zgodovine, ni človek, ampak neumna opica … Pripovedujte svojim otrokom svojo družinsko zgodovino, da se Slovenija spet počloveči.

Konsenz glede preteklosti potrebujemo, nam pravijo …  Mi pa odgovarjamo: resnica za nas ni nekaj relativnega, ampak je absolutna. Resnica o naši boleči preteklosti je ena. In edina, ki nas lahko osvobodi. Ni nekje na sredini. Zato na konsenz o resnici ne pristajamo. Vem, da tukaj zbrani zelo dobro veste, kdo se je med revolucijo in obrambno vojno komu upiral in kdo je s kom ideološko kolaboriral, zato tega ne bom ponavljal. Tistih pa, ki živijo v zmoti in bi iskreno želeli v dialogu priti do resnice, bomo zelo veseli. Začetek dialoga bo zaznamovan z zdravljenjem spomina. Spomina, ki ga moramo očistiti zgodovinske nesnage, s katero so marksistični zgodovinarji desetletja kvarili otroke. Spomina, ki preprečuje odraslim osebam normalni dialog. Konsenz ni cilj dialoga! Naš cilj je resnica in resnico ponavljajmo, četudi bodo naša omizja prazna. Resnica, včasih neizprosna, ne potrebuje množičnega pritrjevanja. Laž je tista, ki potrebuje glasno javnomnenjsko podporo in polne Stožice. Resnica pa se ne boji tišine. Boji se samo gnilega slogaštva in iskanja konsenza za vsako ceno.

Nič se ne da narediti, nam pravijo … V barbarizirani krajini, ki so nam jo ustvarili sprevrženi arhitekti komunizma, je edina rešitev katarzična lustracija. Danes se zdi dan, ko se bodo vremena zjasnila, zelo daleč. Morda nedosegljiv. Morda se res ne bo zgodil. A ker ne vemo ure ne dneva in je zgodovina skrivnostna in, kot pravi Komar, ji nihče ne vidi do dna, nas morda tisti dan preseneti. Dan, ko bomo zapustili katakombe in glasno spregovorili o tem, kar sedaj govorimo v manjših skupinah,  komemoracijah, pridigah, manjših spletnih forumih … Biti moramo pripravljeni na ta dan. Da takrat ne bomo jecljali, ampak govorili kristalno jasno.

Nič se ne da narediti, nam pravijo … Demokracija pri nas je danes resnično ohromljena … A ne predajmo se malodušju. Ta je sovražnik duše in zaveznik revolucionarjev. Revolucionarjev, ki blatijo parlamentarizem in evroatlantske povezave, ki so varovalka pred totalitarizmom in balkanizacijo. Stabilna parlamentarna demokracija v Sloveniji in evropska krščanska civilizacija ostajata naš cilj. Na poti do tega cilja imamo veliko svetilnikov. Veliko svetlih zgledov duhovnih velikanov in mučencev.

Slomšek, Mahnič, Krek, Jeglič, Rožman, Grozde, Terčelj, Ehrlich, Kralj, Halas, Tomec, Vovk in še mnogi drugi …

Stojimo trdno na zemlji, pogled pa obračamo k njim. Oni so naši priprošnjiki in vodniki. Kaj bi oni storili na našem mestu? Njihova misel in priprošnja več tisočev mučencev nas vleče iz mlake totalitarizma in nam pomaga v tej od Turkov in komunistov opustošeni Sloveniji. Stati in obstati.

Spominski Park Teharje, kraj slovenskega genocida in katarze

S

Spoštovani g. Murskosoboški  škof Peter Štumf in  somašniki z teharskim župnikom Mihom Hermanom, predstavniki oblasti in vsi udeleženci spominske maše, zlasti svojci žrtev revolucije in državljanske vojne.

Kakor v Kočevskem rogu se tudi tukaj udeležujemo 25. obletne spominske maše za žrtve  revolucionarne povojne oblasti nove Jugoslavije. Poleg mnogih morišč po Sloveniji sta to kraja , ki sta zaznamovana z žalostjo in upanjem sem privedenih ljudi iz Vetrinja, ki so  tja zbežali pred komunistično-boljševiško oblastjo. Angleži so jih po koncu vojne s prevaro vrnili jugoslovanskim boljševiškim oblastem, ki so se odločile kakor med vojno likvidirati z poboji in brez sodbe vse nasprotnike revolucionarne oblasti na zločinski način.

 

Z padcem berlinskega zidu pred 25. leti je nastala priložnost, da se slovenski narod osamosvoji in tudi osvobodi nasilne revolucionarne oblasti. Nastalo je močno upanje, zlasti med zapostavljenimi in razseljenimi Slovenci po svetu, da nastopa čas osvoboditve in sprave za novo sožitje naroda na temelju resnične demokracije in samostojne države. V tem demokratičnem civilnem gibanju Demos-a in ustanavljanjem Svetovnega slovenskega kongresa –SSK je bilo izraženo močno gibanje za sožitje in sodelovanje naroda v celoti. Toda to je trajalo samo do osamosvojitve, oziroma do ustanovitve samostojne države z parlamentarno demokracijo. Takoj  se je začelo oblastniško in prevarantsko medstrankarsko prerivanje za oblast, ki so ga vodili avantgardni kontinuitetni kadri in stranke. Razglasili so konec državljanske vojne. V naivnosti in dobronamernosti tako ni bila izvedena lustracija boljševikov, ki so z parolo, da »sestopajo z oblasti«, z prevaro dejansko prevzemali oblast.

Danes smo prišli v stanje, ko prevladuje en sam občutek razočaranje; tako pri avantgardni kontinuiteti zaradi izgube vizije, kakor pri demosni strani zaradi neuspešnega prehoda na demokratično in tržno, lastniško gospodarstvo z socialno orientacijo. Seveda to ni slučajno nastalo, ampak je posledica »sestopa na oblast«, ki je bil prevarantsko načrtovan.

To se vidi tudi tukaj v tem spominskem parku, ki je bil veličastno zasnovan in je sedaj nedokončan, kot je nedokončana demokratična prenova družbene ureditve. Vedno bolj se uveljavlja preživela praksa revolucionarnega čaščenja zlaganih OF dejavnosti, ki ustvarjajo nerealno in nepristno nostalgijo za lepim videzom bivšega režima in nemogočo realizacijo dobrin in stvarnih medčloveških odnosov.

Treba je začeti znova in projekt narediti na civilizacijski normi, da ima vsak človek pravico do groba, kar izhaja iz pietete in dostojanstva človeka. Obuditi je potrebno sočutje, ki je izraz dobronamernosti človeka in preprečuje zlo, ki ustvarja sovraštvo, da se zadeve ponavljajo. Tu smo na mestu, kjer so se dogajali nasilje in zločini, materam so jemali otroke in ljudi odvažali na morišča v razne jarke in Hude jame. Tu so ljudje umirali in bili tudi ubiti in zakopani. Torej to je kraj, kjer se mora človek zjokati in to dvakrat: prvič zaradi zločinov in drugič zaradi neetičnega odnosa do trupel in neresnega urejanja okolja za prikrivanje resnice.

Teharski park spomina je potrebno postopoma urediti v park opomina na grozljivost genocida in  nujnost katarze, ki ustvarja dostojanstvo ljudem, ki s tem živijo in ki to obiskujejo, da se utrjuje delo za mir in sožitje med ljudmi. Sem je potrebno dodati elemente, ki prikazujejo realnost dogajanja po vojni. Postaviti je potrebno železniški vagon in barako v kateri so bivali ujetniki, kar bi sedaj služilo za pogovore in ponudbo prospektov in literature za promocijo miru in nesmisla vojne in nasilja. Veličastni spomenik je potrebno funkcionalno dograditi , vmesni travnik do vhoda pa preurediti v pokopališče za najdene človeške ostanke z grobovi in možnimi osebnimi podatki ali kraji morišč. Na ta način bi naj Teharje postalo centralni pietetni in dostojanstveni, vzgojni in kulturni center in pričevalec slovenske katarze.

To prizadevanje lahko rodi sadove, če se za to zavzame civilna družba sestavljena iz ljudi domačega okolja in ljudi, ki še danes pogrešajo svojce iz časa te morije. Ta civilna družba, še ni formalizirana,  zametek v iniciativi Teharje-Petriček že obstoja, v njenem imenu se trudi g Stanko Kračun, bi naj koordinirala vse strokovne ljudi, oblastne organe in tozadevne organizacije, ki jih je kar nekaj in kot posamezniki dobro delujejo pri odkrivanju in raziskovanju ter spoznavanju prikritih  morišč. Zaslužijo s tega mesta iskreno zahvalo in v spodbudo za naprej. Ta civilna družba bi omogočila tudi katarzično pričevanje o življenju z Teharskim taboriščem in na ta način osvobodila ljudi molka, ki greni življenje. Tozadevna resnica osvobaja in odrešuje in sprošča energijo za sožitje in sodelovanje, to pa ustvarja mir in zadovoljstvo.

Ta pobuda zahteva veliko dela in prizadevanj, ki so vredna, kajti »dobro delo, dobro dene« in ne zahteva nič predhodnih sankcij, ker je to čisto pietetni in kulturni dolg do ljudi našega rodu. Zločinska dejanja, ki ne zastarajo je potrebno prepustiti državnim organom kriminala, policije in sodstva, ki so to dolžna opravljati po politično-verodostojnih načelih.

To pobudo dajem kot človekoljubno vzgojen in dejaven človek in narodno zaveden in ponosen v prizadevanjih za  demokratično in pravično državo Slovenijo. Kot tak sem dejaven v SSK od vsega začetka v letu 1990, kjer je bila narodna sprava veliko upanje in pričakovanje.  Danes je v nekem zastoju, vendar upanje ostane in prizadevanje tudi. Mislim, da zadeva v duhu blaženega Slomška » ljubite svoj rod, spoštujte svoj jezik« in »sveta vera bodi vam luč in materin jezik ključ do zveličavne omike« mora  pripeljati do sožitja in narodnega sodelovanja.

To pobudo dajem kot domačin tega področja. Tu mimo sem se vozil v gimnazijo iz Dramelj s kolesom v letih od 1949 do 1957 in poslušal opozorila, da tu nekaj straši, več ljudje niso upali ali znali povedati. Leta 1975, ko je Edvard Kocbek z pomočjo Alojza Rebule, Borisa Pahorja in Viktorja Blažiča javno sporočil o obsodbe vrednih povojnih pobojih domobrancev, so se zadeve začele odkrivati in spoznavati. V meni se je vzbudilo sočutje in prizadetost. Tako sem začel spoznavati slovensko kalvarijo in si prizadevati za spravo, resnico in sožitje narodnih različnosti, ki so naše bogastvo.

Danes pričujem o tem s pobudo za Teharje kot pietetni vzgojni center za katarzo in delo za mir,  že drugič. Leta 1996 sem na povabilo kolega dr. Tineta Velikonja kot domačin prikazal potrebo po takem dejanju, ker sem leta 1962 videl tako ureditev za žrtve nacizma v takrat vzh. Berlinu. Do danes sem spoznal pietetne ureditve v Auschwitzu in pred kratkim v Jeruzalemu v Yad Vashemu. To so dejansko kraji, kjer človeka gane tudi do solz in se lahko zamisli o nesmislu vojne in smislu življenja za dobro. V tem smislu zaključujem in citiram pesem »Teharska legija«, ki jo je napisal g. Ciril Turk:

Otožno pesem gozd šumi,
jezero mirno valovi,
nebo pa toži svojo bol,
ki skrivata jo breg in dol.

Naj pesem gozda le šumi,
Naj val jezera se solzi,
Nebo naj kliče tisti dan,
Ko Kajn priznal bo greh skesan.

V globini legija leži
in čaka na vstajenja dni.
Zdaj kliče narod naš: Postoj,
Ozri se name pod seboj!

Pred šumom gozda Kajn beži,
Jezera val mu vest kali,
nebesne luči se boji,
Ga Abelova kri teži.

Tedaj se legija zbudi,
vstajenja dan ji zažari.
In mir se vrne na zemljo,
Ker vsi podamo si roko.

Nagovor Aleša Mavra

N

Spoštovani pričevalci za dogodke na Teharjah, spoštovani gospod škof, spoštovani svojci trpečih na tem kraju groze, spoštovani zbrani. Z občutkom majhnosti pred odgovornostjo, ki mi je bila naložena s pričujočim nagovorom, skupaj z vami stojim ob tem ključnem spomeniku slovenstva. Menim, da bi tukajšnji kompleks s tistim, kar predstavlja, morali postaviti ob bok Brižinskim spomenikom, srednjeveškim freskam po naših cerkvah, ustvarjalnosti slovenskih reformatorjev, Prešernovi rojstni hiši ali volilnim skrinjicam, v katere so Slovenke in Slovenci leta 1990 vrgli svojo odločitev za samostojno državo. Kakor vsi našteti odraža tudi ta kraj spomina nekaj bistvenega, nekaj, kar je odločilno zaznamovalo pot slovenskega naroda in slovenske družbe v celoti. A če ni po svojem pomenu nič drugačen od Brižinskih spomenikov ali Plečnikove cerkve v Bogojini, je drugačen po svojem značaju.

 

Kakor se ob pradavni pridigi o grehu in pokori, ob Trubarjevi Cerkovni ordningi ali ob Majniški deklaraciji zgostijo ustvarjalni zagon, odločnost in pogum bolj ali manj odmaknjenih prednic in prednikov, sta se na Teharjah zgostila neizmerna uničevalna sla in norost, zrasla iz nedrij tega istega prostora, te iste družbe in tega istega naroda. Nič čudnega torej, če bi se večini naših rojakinj in rojakov moja primerjava zdela bogokletna. Celo razglašanje Teharij za spomenik utegne biti sporno.

Toda vse bolj je jasno, da ostane družba, ki ob spominu na svoje vzpone in epske uspehe ni zmožna gojiti in primerno ovrednotiti tudi spomina na  svoje najgloblje zdrse v prepad zgodovinskih skušnjav, na pol poti do normalnosti in do zdravega razvoja. Žal slovenska družba omenjenega spoznanja še ni zmogla dovolj ponotranjiti. Celo več: seveda marsikje obstajajo pomniki uničevalne sle in sovraštva, ki sta zaznamovala drugo svetovno vojno in predvsem prvo povojno leto, a niso namenjeni obeleževanju trpljenja žrtev, marveč »junaštva« njihovih krvnikov in mučiteljev. Očitno je pogled v brezno takrat divjajočega spopada na Slovenskem do te mere grozljiv, da smo se hoteli vse doslej bolj kot številne druge družbe v srednji in vzhodni Evropi pred njim zatekati v pravljično, skoraj mitološko podobo svoje skupnostne preteklosti.  V podobo, kjer je kristalno jasno, kdo je heroj in kdo je zločinec, kdo je dobra vila in kdo je hudobni čarovnik. Predvsem pa je to podoba, kjer ne žrtve uničevalne sle ne sapo jemajoči heroji nimajo obraza človeka posameznika, marveč se potopijo v brezoblično gmoto, opremljeno z za vselej zacementiranimi nalepkami.

Ko se bližamo srebrnemu jubileju neodvisne slovenske države, moramo ugotoviti, da se je mitološki način razmišljanja zalezel v vse družbene pore in ustvaril občutek globokega neravnovesja, ko so pojavi in posamezne osebe ocenjeni predvsem glede na svoje mesto v pravljičnem imaginariju, za vse zavezujočih meril pa ni. Vprašati se je torej potrebno, ali nismo prav opomnikom na naše skupnostne zdrse, kakršen je teharski, vendarle odmerili premalo prostora. Ali ni bil račun, ki smo ga kot družba naredili, češ da je mogoče čez žrtve uničevalne sle in norosti stopiti na hitro, kot čez brezoblično gmoto brez individualnih potez, v navalu optimizma le prelahko seštet? Verjetno smo to uničevalno energijo, ki se je v prvih mesecih po drugi svetovni vojni povzpela do neslutenih razsežnosti, v njeni popačeni herojski podobi prehitro in s premalo spraševanja prevzeli v temelj nove, demokratične države, pri čemer smo premalo upoštevali, da je bila njena geneza v marsičem zavestno zanikanje zarjavele povojne mitologije. Tudi zaradi tega sedaj stojimo pred zmedeno družbo in državo, ki ju je dobesedno ujela zgodovina.  In le na prvi pogled se zdi presenetljivo in šokantno, da so v minuli jeseni in zimi celo rosno mladi ljudje terjali, naj se kot skupnost odrečemo še tistim veliko preskromnim korakom, ki smo jih naredili proč od pravljične podobe sveta k izravnavanju neravnovesja v družbi in k podeljevanju človeškega obraza vsem žrtvam (in tudi herojem), ter se potopimo nazaj v neskaljeno morje mitologije.

Ne bomo zgrešili, če v ozadju tega dogajanja razberemo nerazložljiv strah. Seveda ne gre za vnovič pravljični plašč tega strahu, ki sliši na ime strah pred rehabilitacijo pojavov iz preteklosti, marveč za bojazen, da se bodo iz brezoblične gmote počasi izrisali človeški, fantovski, dekliški, starčevski, otroški obrazi, da bomo zagledali njihova očala in čeveljce. Ne, tega pogleda slovenski svet, vajen drugačnih spomenikov svojih stvaritev, po vsem videzu še ni zmožen. Ker bi moral ob njem priznati, da mu je v uri somraka spodrsnilo in se je zgrudil v prepad norosti. Ker bi se moral sprijazniti s tem, da so ljudje, ki so potem dolga desetletja krmarili njegovo usodo, v bistvenem trenutku podlegli uničevalni sli in zavestno dovolili njen rušilni pohod po slovenskih tleh. Seveda po človeški plati ne moremo mimo njihovih lastnih stisk v morda najtežjih trenutkih slovenske zgodovine. Ne moremo mimo tega, da so se odločali sredi najhujšega pritiska od zunaj, ko je slovensko ozemlje doživelo nepredstavljivo razkosanje in je bil slovenski narod na pragu izbrisa. Vendar jim niti ob upoštevanju teh okoliščin nimamo pravice odvzeti odgovornosti za usodno odločitev, da je lahko tudi uničevanje lastnih ljudi, da je lahko tudi zločin nad njimi prava pot do končnega uspeha in do oblikovanja Slovenije po svoji podobi.

Še manj je upravičeno, da ostaja demokratična Slovenija dvaindvajset let po svojem nastanku talka prizadevanj, kako skriti zmotnost in pogubnost omenjene odločitve in kako zakriti obraz njenih žrtev. Ko bomo kot skupnost zmožni slednjim pogledati v oči, bomo lahko odvrgli pravljični oklep. Dotlej pa obstaja nevarnost, da bomo rešitev še naprej iskali pri njegovih dolgoletnih varuhih in jim državo in družbo prepuščali brez vprašanj, pri čemer bomo še naprej – kot zadnji dve desetletji – pristajali celo na globoko neravnovesje v Sloveniji.

Kot rečeno, Teharje so in morajo vedno bolj postajati spomenik v tem prostoru nakopičene uničevalne energije in so kot take žal vtisnile slovenskemu svetu neizbrisen pečat. Vendar bi morali v temelje svoje države namesto te, za herojstvo zamenjane uničevalne energije vgraditi trpljenje vseh posameznikov na Slovenskem, ki so se znašli v nekem podivjanem času, in to ne glede na to, kdo je hotel z njihovo smrtjo skovati kamenček v mozaiku svojega domnevnega junaštva.

Omenjenega nam ni potrebno narediti v prvi vrsti zaradi njih. V krščanskem upanju si namreč nad njihovimi grobovi drznemo ponoviti besede iz Knjige modrosti: Očem nespametnih so se zdeli mrtvi, njihov odhod je veljal za nesrečo in ločitev od nas za uničenje, oni pa so v miru.1 Od mitološke in vojaške logike se moramo posloviti, da bi bili kot skupnost deležni vsaj odsevov njihovega miru, kar nam, kot trdno verjamemo, od tam, kjer ni več solz, želijo tudi oni sami.

 

1 Mdr 3, 1 s.

Nagovor Ivana Korošca

N

Potopljeno taborišče mučenja in smrti. Po Angležih, katere smo smatrali za naše zaveznike, je bila predana slovenska vojska, izročena boljševikom v mučenje in strašno smrt.

Vlak je zjutraj ustavil na celjski postaji. Komunisti, ki so nas čakali, so zagnali huronski krik in udarjali po vagonih, da je nam ledenela kri. Ko so odpirali zapahe vagonov, so stali pred vrati v dveh vrstah, udarjali po nas s koli, palicami, opasači. Preklinjali so nas, Boga in Mater Božjo. Partizan je zavpil: »Poveljnik bataljona naprej!« Naprej je stopil stotnik Rihar – Ice. Partizani so se zapodili vanj, kot razdražene ose. Zbili so ga na tla. Udarjali, brcali in mu trgali uniformo. Čez čas sta ga dva domobranca dvignila in ga opirala, da je stal. »Oficirji naprej,« se je spet drl rdeči proletarec. Ker se niso javljali oficirji, je šel partizan ob vrsti in izbiral fante, katere se mu je zdelo. Bili smo sužnji, ki smo se morali obtoževati. »Mi smo bela garda, izdajalci in morilci slovenskega naroda!« Taki, okrvavljeni, raztrgani, umazani, smo krenili po dolgi Bukovžlanski cesti, skozi mesto in naprej. S konji so se zagnali v nas. »Lezi in poljubi slovensko zemljo, ki si jo izdal,« so kričali. Da bi vsaj kje bila luža vode, posrkali bi še mokro kamenje, pa je ni bilo. Iz vrste se je utrgala mlada mamica z dojenčkom in stekla po polju. »Stoj, stoj!« so se drli stražarji. Z rafalom so podrli oba.

 

Ko so nas prignali do vrat taborišča, smo morali odložiti prtljago, pa denar, prstane, verižice, ure. »Kdor bo imel najmanjšo smet, bo ustreljen!« je grozil rdeči vojak. Oficirje so nagnali v »bunker« – mesarsko skladišče z močnimi kavlji, na katere so obešali zvezane.

Blizu taborišča je bila stavba za požrtije in porno-orgije partizanskih veljakov, kjer so izrabljali naša dekleta in mlade žene do onemoglosti, nato pa jih pobili. Le včasih so jih prignali nazaj v taborišče. Neke noči že proti jutru, so prignali dekleta, ki so jokala in obtoževala. Ena med njimi pa je histerično kričala. Ko so prišli do barake, je udarjala z rokami in glavo ob deske. »Milan, Milan« je klicala svojega fanta, »pomagaj«. Milan pa je visel obešen na kavljih.

Ko nas je dežurni vodil v velikem loku do kuhinje, so bila vrata bunkerja odprta. Pogled v notranjost je bil grozen. Domobranci so viseli na kljukah, zvezanih rok, nekateri so se zvijali, zdihovanje in jamranje je segalo v dušo. Partizani so jim pljuvali v obraz in jih žgali s cigaretami. Partizanke so jim zarezale zvezde na lica in čelo.

Od groznega prizora smo okameneli, zunaj pa zagledamo partizana, ki je z bičem podil višjega narednika Lojza Makovca. Skozi ušesa je imel prebodeno z žico, ki je bila partizanu za uzdo.

Proti poldnevu so privedli iz bunkerja skupino obvezanih častnikov. Težko jih je bilo prepoznati, a vendar: nadporočnik Kavčič, stotnik Rihar, poročnik Mušič in še nekaj. Krvava lica in čelo je bilo zabuhlo in nepokrito. Stali so na vročem soncu, do popoldne, nato pa so jih odvedli za barako. – Dolg rafal je odjeknil od boršta. Obstali smo. »Bog jim daj večni mir!« Riharja pa so razčetverili s konji.

Blizu vrat civilne barake, je pripeljalo par konj voz »diro«, kmalu za njim pa se primaje star velik osebni avto in se ustavi pred civilno barako. Iz njega sta izstopili dve partizanki in nekaj partizanov. Ko so se razgledovali, je partizan zavpil proti civilni baraki: »Tovarišiče, oddajte vse otroke do šestnajstega leta!«

Ukazalni glas komunista je vsem zaprl sapo. Nekaj sekund je bila grobna tišina. Na kar so partizani s »tovarišicami« vdrli v barako in trgali otroke materam. Obupane matere so prižemale k sebi malčke. Hotele bi jih skriti, toda kam? Klici otrok in jok mater je šel do kosti. »Mamica! Mamica,« so otroci stegali k materam. Partizani so jih odrivali s pestmi in brcami – ko so napolnili avto, so odpeljali. Dojenčke pa so metali na voz. Jokali so in se zvijali na pekočem soncu, dokler niso v omotici utihnili. Popoldne so prišli s konji in odpeljali dojenčke v »dečji dom«, smo ugibali. Za barako pa je voz obstal, in dojenčke so zmetali z voza, kot naročena drva. – Dovolj – dragi moji – predolga in pretežka je ta »povest«, ob kateri pa so ljudje v oblasti satana uživali. –

A vendar … še nekaj, prijatelji!

Zdi se mi, da naši mrtvi bratje ne morejo imeti mirnega pokoja, dokler bomo mi, ločeno polagali vence in svečke na njih grobove v breznih in rudniških jaških. Ob spominu na vse trpljenje vseh naših mrtvih bratov prosimo Boga vsak dan, da po njih zasluženju, dosežemo med nami sodelovanje, v iskrenosti in bratskem prijateljstvu. – Za Slovenijo … tako nam Bog pomagaj!

Ivan Korošec

 

Nagovor škofa Stanislava Lipovška

N

Dragi svojci, sorodniki in prijatelji teharskih žrtev, dragi preživeli jetniki iz taborišča Teharje in iz drugih krajev povojnega nasilja, dragi predstavniki Nove slovenske zaveze, sobratje duhovniki, skupaj z g. višjim predstojnikom salezijancev v Sloveniji, pevke in pevci mešanega pevskega zbora župnije Teharje, sestre in bratje v Kristusu!

Danes je prva nedelja oktobru, ki se zaradi praznika Rožnovenske Matere Božje, ki ga obhajamo jutri, imenuje tudi rožnovenska nedelja. In mnogi, premnogi naši preizkušani bratje in sestre, žrtve povojnega nasilje, ki se jih danes posebej spominjamo, so prenašali trpljenje in umirali z rožnim vencem ali s križem v roki. To jim je bila edina in zadnja tolažba in upanje.

Tudi mi smo danes priromali na to grozljivo prizorišče povojnega nasilja, da bi molili za naše rajne, pa tudi za preživele, pa tudi za povojne rodove in generacije, za nas in za rod, ki prihaja za nami, da bi kljub vse večji časovni oddaljenosti spoznali resnico o naši polpretekli zgodovini in znali ločiti dobro od zla, ter vztrajno hodili v luči Kristusovega evangelija, ki nas vodi na pota miru, odpuščanja, sprave, prijateljstva in sodelovanja.

Poslušali smo Božjo besedo, ki nas edina osvobaja in vliva tolažbo in upanje, da v tej tesnobi in bolečini nismo sami, ampak je Gospod z nami; on, ki je šel pred nami in za nas v temo smrti in trpljenja, pa tudi v luč in v slavo vstajenja in nam tako oznanil, da smrt in trpljenje nista zadnja postaja. Zadnja postaja je vstajenje in novo življenje.

1. Prerok Ezekiel nas je v prvem berilu prestavil v dolino, ki je bila polna mrtvaških kosti. To je ta dolina, v kateri smo se zbrali, dolina z nasipno zemeljsko pregrado, ki je podobna enajstim pregradam v Hudi jami in se za njo razprostira umetno jezero s strupenimi industrijskimi odplakami in smetmi in pod njimi iznakažena trupla naših dragih svojcev, jetnikov in žrtev medvojnega in povojnega nasilja.

Tu se je zgodil dvojni zločin; prvi, najbolj grozljiv, ko so sem pripeljali in tu in v bližnjih moriščih pobijali nedolžne žrtve. In ko so njihova mrtva telesa polili z žlindro in prekrili s smetmi, se je zgodil drugi zločin, ker rajnim niso vzeli le življenja, ampak tudi njihovo človeško dostojanstvo, ko so jih izenačili s smetmi in odpadki. Tretji zločin bi se zgodil, če bi mi pozabili na te žrtve in ne storili vsega, kar je v naši moči, da se na tem in na še več kot 6oo drugih znanih in neznanih moriščih po naši domovini izvrši človeško-civilizacijski in tudi krščanski proces, ki je v tem, da bodo vse žrtve povojnih pobojev dobile svoje ime in svoj grob, ne v rudniških rovih in breznih, ampak na primerno dostopnem kraju, kjer jih bodo lahko obiskali svojci in se z njimi človeku primerno in dostojno srečali, zanje molili in se od njih poslavljali.

Mnogi evropski narodi so to že storili. Tudi mi upamo in v ta namen molimo in delamo skupaj z narodnimi in mednarodnimi ustanovami za temeljne človekove pravice, ki so jih poznali že v antični dobi in so v vseh časih znamenje resnična kulture in civilizacije.

Prerok Ezekiel je že v Stari zavezi napovedal, da bodo mrtve kosti oživele, ko bo prišel Gospod, ki nas bo izpeljal iz naših grobov in nas popeljal v svoje kraljestvo. Prerok razumljivo govori o delu odrešenja, ki je nastopilo z Jezusovim prihodom na ta svet. To preroško videnje pa lahko naobrnemo tudi na naša znana in neznana povojna grobišča, ki kljub vsem oviram in pregradam in zapovedanemu molku prihajajo na dan in »vpijejo v nebo«, trkajo na vrata našega srca in na našo vest, ki ne bo mirna, dokler ne bomo zaživeli miru in sprave med živimi in rajnimi, med žrtvami ter zločinci in ubijalci.

Ta misel je vodila tudi p. Marka Rupnika DJ, ki je na mozaiku kapele v Kočevskem Rogu pokazal, da je Kristusovo delo odrešenja namenjeno vsem ljudem in da sta k mizi večnega življenja povabljena oba, zločinec in žrtev. Božja volja je vsezveličavna. Kdaj in kako se to uresničuje, prepustimo Božji pravičnosti in ljubezni, ki presega naša spoznanja in naše račune.

2. Današnje drugo berilo iz knjige Razodetja zagotavlja, da bo Bog ob nastopu novega neba in nove zemlje »obrisal vse solze z oči in smrti ne bo več, tudi ne bo več ne žalovanja ne vpitja ne bolečine, kajti kar je bilo prej je minilo … in on, ki je sedel na prestolu je rekel: Jaz sem Alfa in Omega, začetek in konec, prvi in poslednji (prim. Raz 21, 6–7).

Ko je arhitekt snoval to spominsko obeležje, ki še ni dokončano in mu manjkajo še nekatere bistvene razsežnosti, kot je križev pot in spominske plošče z imeni ujetnikov, ga je gotovo navdihovala podoba Kristusa iz knjige Razodetja, ki samega sebe imenuje alfa in omega, zato je simbola upodobil nad oltarnim prostorom, dovolj vidno in tudi skrivnostno zakrito, da je črka omega lahko tudi venec slave, ki so ga prejeli pobiti jetniki, ali pa odprte roke, ki segajo v dolino smrti in sprejemajo vsakega, ki stopi na ta kraj, kakor tudi nas, ko obhajamo to spominsko daritev sv. maše in z vsem srcem in vso dušo vstopamo v skrivnost darujoče se in odpuščajoče ljubezni, ki doseže najvišjo stopnjo v ljubezni do sovražnikov, v našem primeru do vseh, ki so izvrševali povojne poboje in prizadeli veliko gorja in trpljenja žrtvam in njihovim svojcem in sorodnikom.

3. In na to pot nas vodi sporočilo današnjega evangelija, ko Jezus pravi: »Slišali ste, da je bilo rečeno: Oko za oko in zob za zob. Jaz pa vam pravim. Ne upirajte se hudobnežu, ampak če te kdo udari po desnem licu mu nastavi še levo in če ti hoče vzeto obleko, mu pusti še plašč. Rečeno je bilo: Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika. Jaz pa vam pravim: Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo, da boste otroci svojega Očeta, ki daje sonce dobrim in hudobnim in pošilja dež pravičnim in krivičnim« (prim. Mt 5,38–48).

Morda bo kdo rekel, saj to ni mogoče. To je preveč. To je utopija. A Jezus vztraja, ker je ljubezen do sovražnikov novost krščanstva, ki nas vabi, da ljubimo in delamo dobro vsakemu človeku, tudi tistim, ki so izvrševali povojne poboje in prizadeli toliko trpljenja in krivic njihovim svojcem in sorodnikom v povojnem obdobju. Darujoča in odpuščajoča ljubezen je edina pot, ki vodi do tako zaželene narodne sprave med živimi in rajnimi, med ubijalci in žrtvami, med preživelimi, ki so bili v vojnem in povojnem času na nasprotnih straneh in so sedaj poklicani k spravi in medsebojnemu odpuščanju.

Za trajen in resničen mir in bodočnost našega naroda je nujno potrebna sprava s preteklostjo, saj ne moremo graditi varne in srečne sedanjosti in prihodnosti, ne da bi poskrbeli za resnično spravo s preteklostjo. Sprava je mogoča le tedaj, če smo pripravljeni odpuščati. Odpuščanje pa je možno le takrat, če smo pripravljeni priznati resnico, pa če je še tako boleča, težka in obremenjujoča. Samo resnica osvobaja. Zato Jezus pravi, da je zato rojen in je za to prišel na svet, da spriča resnico (prim. Jn 18,37) In ta resnica je njegov evangelij. Bl. papež Janez Pavel II. je v poslanic za svetovni dan miru rekel, da ni miru brez pravičnosti in ni pravičnosti brez sprave in ne sprave brez odpuščanja in ne odpuščanja brez priznanja resnice (svetovni dan miru 2002).

Zato smo hvaležni svetnim in cerkvenim ustanovam, ki si doma in po svetu prizadevajo in ustvarjajo pogoje in možnosti za resnično spravo in odpuščanje. Kristjani, učenci Jezusa Kristusa, bi tu morali dajati dober zgled, pa tega večkrat nismo storili. Še ni daleč čas, ko so so v naši bližini bili vojni spopadi med brati iste vere. Zato je bl. papež Janez Pavel II. že pred 27. leti v mesto Assisi, ki ga je sv. Frančišek s svojim vodilom »mir in dobro« razglasil za mesto miru, povabil predstavnike krščanskih Cerkva in tudi nekrščanskih verstev, da bi v skupni molitvi in pogovoru našli navdiha in moči in bili v večji meri nosilci sprave in miru v sodobnem svetu. Sedanji papež Frančišek to delo nadaljuje, ko je pred dvema dnevoma sam poromal k sv. Frančišku v Assisi in letos se bodo 27. oktobra v Assisiju znova zbrali predstavniki krščanskih in nekrščanskih verstev, da bi poglobili in utrdili prizadevanja za mir, spravo in sodelovanje v sodobnem svetu.

V Cerkvi v Sloveniji so se v zadnjih letih prižgale nove luči, ki vabijo k spravi in odpuščanju. Tako je bil na Slovenskem evharističnem kongresu v Celju, 13. junija 2010, za blaženega razglašen Alojzij Grozde, ki so ga 1. januarja 1943 mučili in umorili v Mirni na Dolenjskem; 24. septembra 2011 je bilo v Sarajevu za blažene proglašenih pet drinskih mučenk – redovnic, ki so jih 15. januarja 1941 v Goraždu grozljivo umorili. Med njimi sta bili tudi Slovenki: s. Antonija Fabjan in s. Krizina Bojanc, doma iz novomeške škofije. Letos je 10. marca minilo 60 let, odkar je bil v mariborskem zaporu kot talec ustreljen 27 letni duhovnik Izidor Završnik, doma iz župnije Gomilsko, ki je šel v smrt namesto mladega fanta, ki je bil določen za streljanje. Tako imamo tudi Slovenci podobnega pričevalca, kot je bil poljski redovnik – mučenec p. Maksimilijan Kolbe, ki je v taborišču smrti v Auschwitzu tudi šel v smrt namesto družinskega očeta. Vsi ti in z njimi vsi drugi pričevalci vere in zvestobe Kristusu, so trpeli in umirali z molitvijo, tudi z molitvijo za svoje mučitelje in so v tem naši vzorniki in priprošnjiki.

Na pobudo Slovenske škofovske konference je v teku proces za slovenske mučence in pričevalce 20. Stoletja, med katere spadajo tudi mnoge žrtve medvojnih in povojnih pobojev. V to dogajanje se vključuje tudi pastoralna prenova Cerkve na Slovenskem, ki med pastoralne izzive vključuje tudi prizadevanja za spravo (PIP 93–102). Ni prav, če spravo želimo doseči s pritiskom na krivca, da bi le-ta prvi spoznal svojo krivdo in se pokesal. Kristjani verjamemo, je rečeno v krovnem dokumentu, da se Bog obrača najprej k žrtvi, jo s svojo milostjo ozdravlja in se preko nje obrača na krivca. To je skrivnost in modrost križa, v katero smo vsi povabljeni.

Pot do sprave je dolgotrajen in zahteven proces. Treba bo še opraviti zahtevne zgodovinske raziskave o vzrokih in razlogih, ki so privedli do medvojnega in povojnega nasilja. Vemo, da ni druge poti. Če hočemo v vsej polnosti živeti našo sedanjost in graditi prihodnost, se moramo pogumno soočiti in se spraviti z našo s preteklostjo. Kristjani, učenci Jezusa Kristusa, smo tu še na poseben način nagovorjeni, da smo ne le v besedi, ampak tudi v dejanju nosilci vrednot evangelija, da hodimo po stopinjah Jezusa Kristusa, ki nam s svojo besedo in s svojim zgledom govori, da se krščanstvo začne v ljubezni in odpuščanju, ki vključuje vse ljudi, prijatelje in sovražnike.

Bl. Alojzij Grozde, drinske mučenke, žrtve medvojnih in povojnih pobojev in mnogi drugi pričevalci, njihov zgled, njihova molitev je najbolj zanesljiva pot, ki naj tudi nas, še posebej vse odgovorne v družbi in Cerkvi usmerja in navdihuje, da bomo vztrajno gradili mostove miru, odpuščanja, sprave prijateljstva in sodelovanja. In k temu naj nam pomaga tudi ta spominska sveta maša. Amen.

msgr. Stanislav Lipovšek
celjski škof in apost. adm. mariborske nadškofije

 

Govor Helene Jaklitsch

G

 

Francoski jezuit  p. Jaquinot je leta 1949 zapisal: »Pravite, da ste bili Slovenci dobri. Verjamem vam, dasi ne vem niti trohnice vaše zgodovine. Toda verjamem vam, ker sicer ne bi bili vredni tako velike svetniške žetve, kot jo žanjete danes. Bog daje milost mučeništva le kot najvišjo nagrado za dolgo zvestobo. Ali ste imeli kaj mučenikov v zgodovini? Sedaj jih imate! Ne enega, ne dva, v stotnijah polnijo nebo kot krasni sadovi dolge zvestobe ljubezni. Dobili ste narodne priprošnjike pri Bogu. Oh, kako jih boste še potrebovali. Prišli bodo dnevi, ko vaš narod ne bo tako dober, ko ne bo tako zvest, ko ne bo v stanju roditi svetnikov. Takrat jih boste imeli, te svoje svetnike kot vašo veliko narodno rezervo, da bodo za vaš narod prosili in ga iz težav vlekli.«

Skoraj sedemdeset let je minilo, odkar so bile zapisane te preroške besede. Res, prišel je čas, ko potrebujemo podporo naših svetnikov da so z nami, ko se zdi, da se slovenska tisočletna zgodovina bliža h koncu. Razklani, kot še nikoli, krščanske korenine našega naroda so močno načete, vrednote, kot so poštenost, solidarnost, pravičnost, ljubezen do domovine imajo velikokrat pridih neke davne preteklosti, medtem ko so kraja, laž, pohlep, nadutost vse prevečkrat občudovani in tako ali drugače nagrajeni. Gospodarska kriza je mnoge družine in posameznike pahnila v revščino, pa vendar se zdi, da še nismo dosegli dna, da nas še čakajo težke preizkušnje.

In ko se me že skoraj loti obup, se spomnim besed, izrečenih toliko let nazaj. Da, ni se nam treba bati, saj imamo tisoče priprošnjikov, ki so dali svoje življenje za Boga in našo domovino. Ni se nam treba bati, saj v moči njihove priprošnje zmoremo vztrajati v delu za skupno dobro in ohranjanje naše -slovenske zavesti. Zares Adamov greh je bil potreben, beremo na velikonočno vigilijo. Zares, smrt mnogih Slovencev je bila potrebna, da lahko v njihovi moči in podpori upamo in verjamemo v našo skupno prihodnost.

Iz hladnega umora, hlepečega po oblasti, se je torej rodilo dobro. Rodil se je svetal zgled, rodila se je milost svetih.  Vse zato, da bomo lahko živeli, da bomo v teh težkih časih, ko nismo tako zvesti, ko nismo v stanju roditi svetnikov, lahko kot narod obstali. Zato sem hvaležna za vsakega, ki je za nas dal svoje življenje.

 

Nagovor Boštjana Zadnikarja

N

 

(Teharje, 07.10.2012)

Prav lepo pozdravljeni, dragi rojaki!

Leto je naokoli in zopet smo se zbrali tu na Teharjah. Čeprav nas je zdaj manj kot v tistih prvih letih po osamosvojitvi, je ta današnji zbor dokaz, da pri nas vendarle še obstajajo ljudje, ki niso podlegli popolni eroziji morale in relativizaciji vrednot – ljudje, ki še ločijo dobro od zlega.

 

Na Teharjah človek težko pove kaj vzpodbudnega, kaj ohrabrujočega. Ta kraj je namreč za vse čase zaznamovan  z neizmerljivo bolečino in z vnebovpijočim zločinom, ki ga je v tistem strašnem poletju ’45 slovenski Kajn zagrešil nad svojim bratom Abelom.

Kaj se je tu takrat dogajalo, ne bom govoril, saj verjamem, da je vsakemu izmed nas poznan potek komunistične revolucije in predvsem njen genocidni zaključek. Vnaprej tudi zavračam morebitne očitke o politizaciji današnjega dogodka. Vprašajmo se namreč, kaj sploh je politika! To ni nič drugega kot odnosi med različnimi družbenimi skupinami ali posamezniki v času in prostoru. Lahko bi jo opredelili tudi kot usmerjanje človekove dejavnosti katerekoli vrste v smeri doseganja določenega cilja. Vse našteto pa se dogaja sleherni dan tudi v slovenskem prostoru in zato ne vidim razloga, da o tem ne bi govorili oz. analizirali vzrokov in posledic določenih dejanj posameznikov oz. družbenih skupin.

Teharje – kraj nesrečnega imena torej. Vsako leto hodimo na ta prostor. Nekateri smo, hvalabogu, premladi in nam ni bilo dano okusiti teh grozot na lastni koži. Mnogi izmed vas ste tu za vekomaj izgubili svoje najdražje oz. se je tu za njimi izgubila vsaka sled. Nekateri pa ste Teharje doživeli in k sreči tudi preživeli.

Moje osnovno vprašanje, s katerim si belim glavo praktično sleherni dan, se glasi: Zakaj smo Slovenci morali doživeti Teharje, Barbarin rov, Kočevski Rog, Turjak, Vetrinj, itd.?? Mar se kolo zgodovine ni moglo zasukati drugače in nam prizanesti z vsemi temi strahotami? NE, dragi prijatelji, ni moglo iti drugače! Ob ljudeh, ki so se leta 1937 zbrali na Čebinah in ki so natanko štiri leta kasneje stopili iz sence v prvi plan s pištolo za pasom, enostavno ni moglo iti drugače! Kdo pa so ti ljudje sploh bili? Kako pa so ti ljudje razmišljali? Kaj pa so bili njihovi ideali, njihova hotenja? O čem so sanjarili?

Predvsem je na mestu ugotovitev, da so ti ljudje bili – DRUGAČNI. Tako zelo drugačni od vsega dotlej poznanega, videnega in, lahko rečemo, normalnega za te prostore. Celotna človeška zgodovina je večinoma ena sama kreacija. Ti ljudje pa so plavali proti toku. Uprli so se normalnosti in skušali obrniti ves svet na glavo.  Česar sami niso mogli doseči oz. doumeti, so želeli uničiti, zbrisati z obličja zemlje. Njihov osnovni imperativ je bila totalna destrukcija vsega dotlej zgrajenega. V besedilu z naslovom »Revolucionarni katekizem« ruskega avtorja Bakunina je izražen ekstremni nihilizem revolucionarja Sergeja Gennadijeviča Nečajeva, ki razmišlja takole: » Ta svet krivičnosti razbijmo, do tal naj boj ga naš podre, nato svoj novi svet zgradimo, bili smo nič, bodimo vse!«. K temu resnično ni potrebno ničesar več dodati. Že če človek prebere zgolj ta citat, mu je jasno vse. Tu, v tem stavku se skriva odgovor na moje retorično vprašanje iz pričetka tega odstavka. Da, tudi v Sloveniji so živeli ljudje, ki so razmišljali natanko tako kot omenjeni Nečajev. Sami sebe so smatrali za tisto izvoljeno skupino, ki bo človeštvo končno popeljala v pravo smer. Imeli so se za absolutne gospodarje Univerzuma. Nad nami ni ničesar več – razen partije, ki pa je nezmotljiva. Za vsa svoja dejanja odgovarjamo zato edino partiji. Kjer ni Boga, je torej dovoljeno vse. Dovoljen je Barbarin rov, pa Kočevski Rog in dovoljene so tudi Teharje. Za osvojitev oblasti je dovoljeno izdati in z orožjem napasti lastni narod v najtežji uri njegove zgodovine. Dovoljena je laž. Dovoljena je manipulacija. Dovoljeno je najhujše morilce razglasiti za narodne heroje, dobre in poštene slovenske ljudi pa za barabe in narodne izdajalce. Dovoljeno je metati žive ljudi in ranjence v kraška brezna. Dovoljeno je odpeljati otroke na Petrička in dojenčke na žgočem soncu izstradati do smrti. Dovoljeno je odsekati duhovniku roke v zapestjih oz. mu s črepinjo vrezovati v hrbet srp in kladivo. In dovoljeno je pobiti na desettisoče svojih političnih nasprotnikov brez kakršnegakoli predhodnega dokaza krivde. Če nisi za komunizem, si pač izdajalec in avtomatično kriv! Vse to in še mnogo več je bilo dovoljeno, oz., bolje rečeno, so si dovolili slovenski boljševiki.

Od teh strašnih časov je minilo približno 70 let. Piše se leto 2012 in Slovenija je danes povsem drugačna. Pa je res? Ne, temu žal ni tako. Ljudje, ki so si tedaj dovolili izvajati teror in genocid nad lastnim narodom, so še vedno tu! Živijo med nami. Z drugimi imeni in priimki, toda s povsem identično miselnostjo in ideologijo. Še vedno nastopajo z pozicije moči, so skrajno oholi in arogantni. Zase so prepričani, da so absolutno superiorni nad vsem, kar na Slovenskem ne tuli v njihov rog.  Vse te njihove značilnosti pridejo še mnogo bolj do izraza, če se slučajno zgodi, da se v kakšnem izmed mandatov po pomoti znajdejo v opoziciji. Tedaj postanejo njihove frustracije neznosne, saj to resnično ni zanje. Kakor če mačku porežeš brke.  Zanje je edino – OBLAST, OBLAST in še enkrat OBLAST! Zopet si dovolijo izreči in storiti čisto vse, kar jim pade na pamet.

Na letošnjem slovesnem odkritju kopije kipa talca v  ljubljanski Gramozni jami je bil slavnostni govornik dr. Matjaž Kmecl, ki je hkrati častni meščan Ljubljane in tudi redni član SAZU – tiste institucije, ki naj bi oz. ki bi morala predstavljati nesporno elito naroda. Elito v vseh ozirih, tudi v moralnem. Govornik je poleg že ničkolikokrat slišanega poveličevanja NOB in očitno pod močnim vtisom neudeležbe partizanskih praporščakov na osrednji državni proslavi tiste ljudi, ki praporščakom niso izrazili dobrodošlice, imenoval z besedami »odpadkarski civilizacijski odpadki«!. Po isti logiki smo torej tudi mi vsi danes tukaj zbrani, ki ne nosimo rdeče zvezde v srcu, odpadki civilizacije. In takšno žalitev izreče sonarodnjakom ne neki od vina opiti klošar brez osnovne šole, temveč vrhunski intelektualec, član SAZU! To je dokaz, kam daleč seže ta rdeča ideologija – celo v akademske kroge.

Na letošnjo zadnjo avgustovsko soboto je bil na partizanski proslavi v Vojskem pri Kočevju slavnostni govornik predsednik stranke SD, dr.Igor Lukšič, ki nam je med ostalim ponudil tudi tole svojo trditev: »Kardelj, Kidrič in komandant Stane so bili najboljši ljudje, ki jih je kadarkoli dala naša zemlja«. Človeku gre ob taki izjavi najprej na smeh, takoj nato pa se zresni, kajti zadeva ni niti malo smešna, temveč tragična. O Kardelju in Kidriču oz. o njunem medvojnem delovanju obstaja toliko različnih pisnih virov, dokumentov, dokazov in nespornih zgodovinskih dejstev, da lahko normalen, poudarjam, NORMALEN človek na osnovi vsega tega brez pomisleka zaključi, da sta bila Kardelj in Kidrič kvečjemu največja krvnika lastnega naroda, ne pa heroja. Bila sta tvorca oz. ideologa krvave boljševiške revolucije in najvidnejša člana KPS, ki je sprovocirala bratomorno vojno in tako potegnila v vrtinec smrti na desettisoče Slovencev. Kidrič je npr. na partijski konferenci leta 1942 na Cinku svojim tovarišem povedal tudi tole: »To je vojna za sovjetizacijo sveta. Po zmagi nad nacifašizmom bomo nevtralizirali tudi Veliko Britanijo in ZDA«. Bolj direktno ne bi mogel povedati prave resnice. Ko je Kardelj leta 1943 brigadirju Macleanu razlagal o komunističnem tisočletju, za katerega se borijo partizani, mu je jasno povedal, da so za njegovo dosego posvečena vsa sredstva. »Kdor se postavi po robu dosegi tega velikega cilja, ga je treba uničiti. Takšne žrtve so samo v blagor človeštva. Ali sploh lahko obstaja plemenitejši cilj kot je ta?«, ga je vprašal Kardelj in mirno pogledal skozi svoja okrogla očala. To je zgolj en primer Kardeljevega razmišljanja. Da njegovih številnih depeš oz. pozivov na pobijanje in klanje Slovencev niti ne omenjam. Na knjigo, ki se pripravlja in ki bo opisovala vse dosežke komandanta Staneta, pa že z nestrpnostjo čakam. Tudi tu lahko torej ugotovimo, da te nevzdržne trditve zopet ni izrekel opiti klošar iz naše prejšnje zgodbe, temveč človek, ki se ponaša z doktoratom in ki je bil v prejšnjem mandatu celo šolski minister.

Na javni tribuni sredi meseca septembra, kjer so sodelujoči analizirali vzroke za sedanje katastrofalno stanje slovenske družbe, je sodeloval tudi predsednik stranke TRS in nekdanji varuh človekovih pravic, Matjaž Hanžek. V svojem ekspozeju se je med drugim tudi retorično spraševal, kako lahko tretjina slovenskega volilnega telesa izbere tistega vodjo, za katerega kar v treh knjigah jasno kaže, da je dobival milijone iz trgovine z orožjem. Volivce, ki so torej Janezu Janši omogočili, da ponovno postane premier, označi za, ne boste verjeli,  LUMPENPROLETARIAT!. Naj na tem mestu posebej opozorim na eno izmed temeljnih značilnosti boljševizma, ki se nekako glasi takole: »Kar delaš sam oz. kar velja zate, pripiši svojemu političnemu nasprotniku in to ponavljaj v nedogled«.  Takšno početje boljševiki označujejo z izrazom »taktika«. Tu bi lahko omenjal znane okoliščine, ki so Jankovićevi falangi omogočile uzurpacijo ene tretjine slovenskega parlamenta, pa jih ne bom, saj jih je dovolj dobro orisal že neidentificirani Tomaž Majer.

Petnajstega septembra smo v Kopru gledali proslavo ob obletnici priključitve Primorske matični domovini. Namesto dostojne obeležitve tega dogodka smo bili priča pravemu stalinističnemu mitingu, z vso komunistično folkloro vred.  Poleg starih slovenskih zastav z rdečo zvezdo so plapolale celo partijske zastave.  Rdeča zvezda je bila povsod. Transparenti s slavospevi Titu. Vse je bilo rdeče. V prvih vrstah podmladek obeh opozicijskih strank – vsi v majicah z rdečo zvezdo. Bivša atletinja, zdaj Jankovićeva poslanka, si je nadela celo rdeče kavbojke. In kaj je povedal slavnostni govornik, predsednik republike, dr. Danilo Turk? Predvsem to, da potrebujemo kompetentno vlado. Kar z drugimi besedami pomeni, da vlada, ki jo imamo, ni kompetentna. Vlada, ki je bila sestavljena po legalni poti in ki se že tričetrt leta na vse kriplje trudi, da slovenska barka, ki so jo na rob prepada spravili  predvsem predsednikovi ideološki somišljeniki, ne bi potonila, je torej po predsednikovem mnenju nekompetentna. Resnično ne poznam civilizirane države, kjer bi predsednik republike vsako vaško veselico izrabil za napad na vlado, ki glede na okoliščine, v katerih se je znašla, dela vse za rešitev nacionalnega gospodarstva in prihodnosti Slovenije.

To je bilo zgolj nekaj primerov izjav ljudi, ki so danes še vedno tu med nami in ki s svojimi dejanji in besedami odločilno krojijo našo usodo. Iluzorno bi bilo pričakovati, da se bodo ti ljudje kdaj spremenili in uvideli svojo veliko zmoto. Nikoli in nikdar! In zakaj? Zato, ker njih resnica in pravica ne zanimata. Oboje zanje enostavno nista vrednoti. Oni imajo svoj NOB. To je počelo vsega. To je njihov Betlehem. Slovenija se je po njihovem pričela 27.aprila ’41 pod Rožnikom. Takrat se je dvignil slovenski narod oz. »v prevodu« Komunistična partija Slovenije. Oz., kakor je ’43 v Loški dolini dejal politkomisar Ante Novak: »Ni važno, koliko ljudi ostane na tem teritoriju, ker za nas ni narod prav nič važen. Edino važno je to, da mi ostanemo in zavladamo«. Povsem enako razmišljajo tudi današnji slovenski neoboljševiki. Najhujša kazen, ki jih je lahko doletela, je samostojna slovenska država in prelom s komunizmom, uvedba parlamentarne demokracije. Zato oni te države ne marajo. Sovražijo jo. Če bi se pokazala priložnost, bi nas tisti hip potegnili nazaj v balkanski jugo kotel, na zastavo prišili rdečo zvezdo in po pisarnah, uradih, šolah in vrtcih zopet razobesili Titove slike. Ker jim je iz rok iztrgal njihovo SFRJ, tako nečloveško, bestialno sovražijo Janeza Janšo.

Ker smo Slovenci torej obsojeni na sobivanje s temi ljudmi, ki se nekega dne ne bodo kar preselili npr. na rdeči planet, temveč bodo ostali tu, je naša prihodnost popolnoma negotova. Kot vse kaže, Slovenci zaradi te proklete revolucije nikoli več ne bomo normalen in enoten narod. Letos sem se sprehajal po nemških mestih kot so Nurnberg, Munchen, Stuttgart, Tubingen. Nikjer, prav nikjer nisem naletel na doprsne kipe Hitlerja, Gobbelsa ali Himmlerja. Celoten nemški narod je enoten v obsodbi nacizma. Pri nas pa nas boljševiki že 70 let prepričujejo, da ponoči sije sonce in da je tri plus tri enako sedem in pol. Mislim, da tako sprti, kot smo sedaj, nismo bili še nikoli. Stanje duha v slovenski družbi je postalo neznosno. Tako enostavno ne gre več naprej oz. tako kot narod ne moremo več naprej. Nujno bi potrebovali takojšnjo duhovno – moralno »arbitražo« od zunaj in posledično streznitev, katarzo. Nemški kancler Willy Brandt je leta 1970 padel na kolena v Varšavi kot znak velikega kesanja in spoštovanja do 56.000 žrtev varšavskega geta, ki so jih leta 1943 pobili nacisti. Le kdaj bomo mi dočakali podoben padec na kolena tu na Teharjah ali v Kočevskem Rogu? Odgovor je več kot na dlani: nikoli, nikoli. Tako nam Bog pomagaj…

Hvala lepa.

 

Nagovor Marka Mehleta

N

 

(Teharje, 07.10.2012)

Spoštovani! Dovolite mi nekaj besed ob današnji slovesnosti v imenu mlajše generacije Slovencev, ki jim je mar za našo preteklost.

 

Človek bi ob vsem, kar se je nekoč dogajalo na tem kraju rad verjel, da je šlo za nekakšen zgodovinski nesporazum, napako ali neposrečen slučaj. Rad bi verjel, da se je nekdo le zmotil in da je v dobri veri del prebivalstva želel izvesti svobodoljubni prevrat v blagor vseh. Vendar je v to težko verjeti, ker mnogi tukaj zbrani, ki ste bili v dogodkih neposredno udeleženi veste, kako se je zgodba odvila. Videli ste neko posebno, strašno moč divjati po tej zemlji in ste jo čutili na lastni koži. Težko je verjeti v takšno dobronamernost, ker smo vsi videli posnetke in slike rudniških jaškov in kraških jam, in smo brali razne dokumente, ki nakazujejo drugačno zgodbo. Zlasti mladi bi radi verjeli, da je šlo le za nesporazum, ker nam ne gre v glavo, da sta bila komaj pol stoletja nazaj brat in sosed vrag. Ampak vsa naša dobra vera in in pripravljenost nekako ne moreta preko tega, kar vemo, da se je zgodilo. Ne gre za maščevalnost, gre za bolečino, ki jo nosimo v sebi. In za poštenost.

Vsa ostrina, ki jo premorejo besede, ne zadostuje, da se naša zgodba prebije v javnost, v zavest vseh Slovencev. Trkamo na vrata naroda in mu poskušamo odpreti ušesa. Zato smo tu in vztrajamo. In verjamemo, da je to pomembno. Naš glas je kakor krik otroka, ki joče od bolečine, pa vendar trpi v nemoči, ker ne najde pravih besed. Kdo nas bo osvobodil bremena naše preteklosti, ki zadeva naše in vaše, leve in desne? Ne ta liberalna stranka ne ona konzervativna, ne tretja popularna ne znajo ponuditi trajnih rešitev, prav tako ne filozofi, še manj pa gospodarstveniki. Toda prav danes se zdi, da je še edina skrb družbe gospodarstvo, ki naj bi bilo bolj pomembno od vseh zgodovinskih, političnih, kulturnih in verskih vprašanj, zlasti pomembnejše od zadeve, ki nas danes zbira na tem kraju. Kaj se dogaja z nami, da smo postali tako materialistični?

Vsak dan lahko slišimo v medijih ter pri bližnjih in prijateljih mnogo simptomatičnih izjav, ki nakazujejo, da naša kultura ne čuti več potrebe po samoohranjanju. Zgleda kot da je nekaterim vseeno, če bo zahodna krščanska civilizacija čez nekaj let ugasnila. Nezanimanje za politiko, skrb nad globalno prenaseljenostjo, pretiran skepticizem pri primerjalnem vrednotenju kultur ter povsod le objektivnost brez duše, nadvse hladna, razčlovečena objektivnost, vse to so simptomi tega pomanjkanja družbene samozavesti ali celo kulturnega samoohranitvenega nagona. To je problem ne le Slovencev, ampak celotne Evropske družbe. Če NE želimo biti to, kar smo, potem ne potrebujemo več društev in nevladnih organizacij, ne ministrstev za kulturo, niti muzejev, časopisov ali spominskih slovesnosti. Vse to, kar počnemo kot družba je sad našega prepričanja, da je naša kultura zares vredna in da nam je mar zanjo. Če pa takšnega prepričanja več ni, potem je popolnoma vse, kar se še v naši državi dogaja: vse novice iz medijev, vse televizijske oddaje, vsi koncerti, vse prireditve in zabave, vse javne razprave, forumi in okrogle mize, vse to so potem samo hrupi in nesnaga nekakšnega ogromnega tehničnega stroja, ki zadovoljuje zgolj organske potrebe prebivalstva, ki je indiferentno do vsega – pomembno mu je le, da stroj še naprej teče. Nekateri takšen stroj nazivajo zgodovina, drugi trg. Mi smo danes tu, ker verjamemo, da je naša družba več kot razredni boj ali prosti trg in da ima človek pamet, srce in dušo.

Kaj se mora spremeniti, da bomo Slovenci ozdravili zgodovinske rane? Kako predramiti družbo, da bo sposobna zaživeti v polnosti, s samozavestjo ter s prepričanjem v lastne vrednote? In najbolj pomembno: kako spodbuditi razpravo, da bo narod prenehal bežati pred lastno preteklostjo in se soočil z vprašanji, ki ostajajo nerešeni?

Prebujenje bo versko in krščansko, ali pa ga ne bo. Zagotovo ne bo gospodarsko, ker narod ne črpa svoje eksistenčne energije iz denarja in blaginje, iz gospodarskih forumov, iz izrednih penzij. Čeprav živimo v svetu materialnih potreb, se družba v resnici napaja iz duha, iz religije. Ta je tista, ki jo ohranja vitalno in ji da “željo po obstanku”. Evropska kultura je sad krščanstva, razvila se je takšna, kot se je, zaradi krščanstva, njene vrednote so se usidrale v zavest Evropejcev skozi stoletja krščanske vzgoje. Tudi konflikti, delitve in krize, ki se nas danes dotikajo imajo korenine v tej zgodbi. Zato se naše preteklosti ne da razrešiti brez sodelovanja tiste sile, ki je neločljivo povezana z oblikovanjem evropske ter slovenske kulture: to je religija. Cela Evropa se mora vrniti k veri, ali pa bo propadla.

Danes smo tu, da se spomnimo naših bližnjih. Njihove zgodbe so različne, vendar so se vsi znašli na tem kraju, ker so hoteli ubraniti dom, kulturo in vero. Naj nam ta spomin pomaga ljubiti to državo tudi tedaj, ko ni lahko, v današnji krizi. Misel na to, kaj vse so prestali nam da moč in pogum. Če so nam včeraj vzeli njihova življenja, se danes ne pustimo oropati ljubezni do te dežele.

Bodimo to, kar smo, in živimo to, kar nam je dano. Pokažimo svetu, da smo ustvarjalni in da zmoremo več. Zgodovina nam dokazuje, da so majhne skupine ljudi tiste, ki delajo spremembe, in ne masa.   Če nam želijo nekateri na vsak način dokazati, da smo manjšina, potem pokažimo, da lahko kot manjšina prekvasimo družbo. Svet ima denar, ima medije, ima oblast in ima nasilje, vendar imamo  mi nekaj močnejšega: imamo vero, imamo srce in imamo to dragoceno prepričanje, da  je to, kar počnemo, prav.

Hvala lepa!

 

Kategorije

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.