Govor sina Alojza Debevca, domobranca, ki je ušel s Teharij
Dragi rojaki, živi in mrtvi trpini ter spoznavalci!
Bil sem povabljen na prireditev v spomin na tragedijo, ki se je zgodila pred več kot 70 leti. Kot priča priče, kot ustno izročilo mojega očeta, po domače, Kranjčga Lojza Debevca iz Begunj pri Cerknici. Bil je vaški stražar in potem domobranec. Leta 1945 se je umaknil iz domovine na Koroško, z zvijačo angleške vojske je bil vrnjen v Titovino. Iz tega kraja, kjer je bilo koncentracijsko taborišče, mu je uspelo uiti 21. junija 1945. Od skupine enajstih mladih fantov se je le štirim uspelo rešiti na svobodo. Začela se je dolga pot begunstva, dolge vigilije. Na tem mestu je bil tudi njegov brat Tone, ki ga je zadnjič videl okrog deset dni pred pobegom. Na tem mestu so bili sotrpini iz Rupnikovega bataljona, pred vsem 47. čete slovenske domobranske vojske, ki letos praznuje 80. obletnico ustanovitve. Večina njih je bilo pomorjenih, njihovi ostanki so bili zmetani na različne lokacije, ki se jim uradno reče »grobišča«.
Ob spominski proslavi mislimo na vse mrtve in žive žrtve, kakor tudi na iskrene spoznavalce grozljivih dejanj revolucije med in po vojni, kjer je človek postal pritiklina.
Ata sem poslušal od otroštva, še posebno o njegovem pobegu iz koncentracijskega taborišča Teharje. Še predno sem kaj zvedel o njem, mi je mama v otroštvu dejala: »Ata so pretepali z rdečo zvezdo.« Pogosto je bil bolan, imel je glavobole, hrbta si ni mogel ogreti, še v hudi vročini je bil leden. Zato je nosil pod obleko usnjen »lajbič«, ki si ga je sam naredil. Nekoč mi je začel pripovedovati, kako si je rešil življenje. Pa ni bilo zadosti, moral je utemeljiti začetke vsega dogajanja, saj bi tako otroku, mlademu fantu, sestri in ostalim bratom bilo potešeno vprašanje: Le zakaj in kako? Kako je mogoče?
Ni bilo lahko – še posebno razumeti, kako si kdo jemlje pravico streči po življenju ljudi. Danes z gotovostjo le razumemo načrt, program in začetek revolucionarnega iztrebljanja ljudi že v letu 1941/42, ko so Slovenijo zasedli štirje okupatorji in privabili še petega. Kako je mogoče, veseliti se umorov, kakor pričajo pisni viri intelektualnih storilcev zločinov, kako razumeš organiziran teror in ustrahovanje nedolžnih ljudi? O vsem tem so že spregovorile priče, imamo dokaze v zgodovinarskih raziskavah.
Leta 1941 je bilo v Begunjah pri Cerknici zelo hudo. Moj ata je bil kot osemnajstletni fant priča umika jugoslovanske vojske brez boja iz t.i. Rupnikove linije na Javornikih proti Srbiji. Ko smo pričakovali boj z italijanskim okupatorjem, na katerega so tudi po tiho računali vojaško obvezni fantje, se je zgodilo opuščanje fronte z Italijo s pobegom in ropanjem slovenskih vasi na Notranjskem. Ata je dejal: »Zbrisala se nam je podoba Jugoslavije.« (Mimogrede: njegov brat Janez se je istočasno bojeval proti nemški okupaciji v vojaški tovarni v Užicah, kjer je bil zaposlen kot tehnik.)
Iz časa italijanske okupacije je ata opisoval podrobnosti začetka revolucije, kjer je večkrat ponovil: »Podnevi smo se skrivali pred Italijani, ponoči pred partizani.« Nekoč se je pred Italijani veliko vaščanov umaknilo ali zbežalo v gozd, kjer so se znašli skupaj. Slišal je stavek med dvema starejšima terencema, bila sta sovaščana, ki sta zagledala tudi mojega ata; eden pravi drugemu: »Kaj pa ta belček dela tukaj.« Na to tujko je postal pozoren, kakor tudi na nove izraze, kot npr. partizan, bela garda, likvidirati itd. Smo v letu 1942, prišla je pomlad po hudi zimi. Begunje in planota Menišija sta bili v popolni osamljenosti, brez povezav s širšim okoljem in Ljubljano. Kot se je potem zvedelo tudi drugod, so ob italijanskih racijah bile še partizanske. Vsaka s svojo logiko. V mesecu juliju 1942 so se tam postopoma začeli partizanski umori vaščanov, za katere ni bilo mogoče najti razlogov, pa se je slišalo, »je že kaj naredil«. Večina Begunjcev in prebivalcev širšega okolja Menišije ni sprejelo teorije in prakse komunističnih partizanov. Ob pomoru bratov družine Hiti so se še posebno uprli fantje. Enega od bratov – kot so že druge – so vrgli v globoko Mihčevo brezno. Nekaj mesecev kasneje je skesan partizan povedal lokacijo. Moj ata se je po vrveh spustil v brezno, z drugimi so fantove telesne ostanke zvlekli ven in ga prenesli ter pokopali na begunjskem pokopališču. Večkrat je ušel smrti: iz domače hiše, obkoljene od partizanov; iz goreče hiše in po predaji begunjskih vaških stražarjev partizanom leta 1943, ko se je skril v kozolcu. Predani so bili potem po prelomljeni besedi pomorjeni. Med njimi brat Jože, ki je bil umorjen v Jelendolu.
S temi bridkimi izkušnjami iz let 1941–1942 je bila zaznamovana njegova poznejša pot, kot za večino mladih fantov, sovrstnikov: vstopil je v nastale vaške straže; po razpadu Italije leta 1943 so bili primorani nadaljevati samoobrambo – vstopiti v ustanovljeno domobransko vojsko.
Domobranci so imeli zmerom pred očmi organiziran teror in umore komunističnih partizanov, prelamljanje dogovorov, posebno po vdajah vaških stražarjev po italijanskem razpadu, ki so se končali z množični pomori.
Pred koncem vojne – po porazu nacistične Nemčije – se je zgodil množičen umik domobranske vojske (v začetku maja jo je slovenski demokratični parlament preimenoval v Slovensko narodno vojsko) in ogroženih civilistov na Koroško. Verjeli so, da bodo v varstvu angleške vojske. Vendar, kot je znano, je bila večina domobrancev z zvijačo in prisilo izročena Titovim partizanom.
Moj ata je pred izročitvijo poizkusil pobegniti v Pliberku. Vendar ga je angleški vojak zasledil in tako je bil poslan proti svoji volji v novi raj, v domovino jam in brezen. Z vlakom je bil z drugimi prijatelji, znanci in sobojevniki prepeljan v Celje in naprej na kraj, kjer se nahajamo – Teharje. Na poti je bil pretepen s puškimi kopiti, v obraz je bil ves zabuhel in krvav. V tem taborišču je bil 21 dni v juniju 1945.
Kako je ušel iz taborišča?
Vrnjeni domobranci v Teharjah so ležali pod milim nebom kar več tednov. Obdani so bili z dvojno ograjo, več kot 2 m visoko. Ne daleč stran so bile barake, kjer so bili poveljniki taborišča. Med eno ograjo in drugo je bil prostor, nekako 10 m širok. Ponoči so ob zunanji ograji svetile luči. Pod njimi so bili oboroženi partizanski stražarji.
Že takoj po prvih dnevih so domobrance postopoma odvažali neznano kam. Ata je vedel, kaj se bo zgodilo z njimi. Peljejo jih na morišča. Bil je zelo slabega počutja zaradi pretepanja na poti z vlakom. Včasih je bil kakor odsoten. Spomni se, da je bil v taborišču partizanski poveljnik Hace, klical je imena domobrancev. Potem so bili odpeljani iz taborišča.
Okrog desetega junija se je za nekaj časa taborišče »umirilo«. Neki dan je ata ležal pri ograji. Ob njej je prišel po zunanji strani domobranec Marjan Tršar – poznejši akademski slikar. Tršar je v taborišču srečal partizana, ki ga je zaščitil tako, da ga je potegnil ven iz skupine vrnjenih domobrancev in je prebival v prej omenjenih poveljniških barakah. Tu je cele dneve risal. Zbirka slik se je čudežno ohranila in je danes v Zavodu Sv. Stanislava. Po atovem pripovedovanju je Marjan Tršar skozi ograjo videl ata, hodil je počasi, nato je čez njo neopazno vrgel konzervo z mesom, s sunkom nazaj. S prstom je previdno pokazal na tleh ležečim domobrancem, da je konzerva namenjena mojemu atu z zabuhlim in otečenim obrazom. Tršarjevega dejanja partizani niso opazili, drugače bi ga ubili. Skratka, tvegal je življenje!
V taborišču ni bilo hrane za trpine; ata je večkrat ponovil zgodbo: konzerva mesa, ki jo je dal Marjan Tršar, mu je vrnila moči, tako da se mu je zdravje izboljšalo … Pridobil je dovolj energije za poznejši pobeg.
V tretjem tednu se je zgodil poseben trenutek: ata je opazoval okolico, se uzrl na hribe in vzkliknil: »Kako bi bilo lepo, ko bi bil jest tam.« Vela je sapica duha iz prečistih čustev, ko oko človeka ne izda, še posebno mladega človeka. Spremenilo se mu je razpoloženje, prebudil se je v njem mladi pastir, kar v resnici je bil … ko ga je njegov ata, še dečka, poslal pasti krave. Ata je ob stiku s hribi zaživel … (Jaz bi rekel, da podobno, kot so stari Grki našli orientacijo, ko so zagledali morje.)
Začel je odločno preudarjati: ne bo več prenašal tega mučnega in ponižujočega stanja. Odločil se je za pobeg in začel razmišljati, na kakšen način bi lahko bilo to mogoče. Vse to je zaupal domobrancu Janezu Zdešarju, ki je takoj pristal na skupni pobeg. Začel se je pripravljati načrt. Za tem sta se dogovorila, da gresta k spovedi h kuratu Tonetu Poldi (ki je bil tudi pisatelj), ki je ležal malo stran. K njemu se je ata priplazil počasi, da ga ne bi opazili stražarji. Kurat Polda je atu in Janezu Zdešarju dejal, da bi se pobegu pridružilo še nekaj fantov.
Naposled jih je bilo 10. Eden od teh, Tone Švigelj (iz Bezuljaka), je našel pilo, s katero je ponoči nevidno prepilil žico. Tako so lahko razpeli žičnato mrežo in naredili luknjo. Določen je bil dan pobega, okoli 3. ure ponoči, 21. junija. Ata je imel ta dan god, priporočil se je imperativno Sv. Alojziju; nekako tako mu je rekel: »Če mi ne pomagaš, nisi nič vreden.«
Ponoči jih je deset zlezlo skozi luknjo. Ležali so v temi. Deset metrov pred njimi je bila luč na drogu, pod njo je dremal stražar, naslonjen na puško. V takem položaju je ata ob ograji zagledal prijatelja Opeko iz Topola (strica od misijonarja), ki je spal. Prosil je nekoga, naj ga zbudijo. Ata ga je nagovoril, »Jože, al’ čš uit z nami?«, prijatelj je pokimal. Nato ata reče: »A viš tisto luknjo … no, kar lezi« … in tako se je zadnjemu domobranskemu jurišu pridružil še enajsti. V mojem očetu pa se je na ustnicah pokazal smeh; verjemite mi, od malega sem pogostokrat ob kakšni hudi situaciji ali zagati v očetu spoznal smisel za humor.
Dogovorjeno je bilo, da na določeno znamenje bodo vsi vstali in začeli vpiti domobranski bojni krik »JURIŠ HURA« na kar bi sledil »napad«. Pobrali so kamenje in metali kamne na barake, kar je povzročilo preplah. Vseh enajst se je zagnalo proti zunanji ograji, ki je obdajala taborišče; stražar je za trenutek buljil v temo, nato pa spustil puško in pobegnil. Ograjo so preplezali, nekaj jim je uspelo preko neke lestve. Zbežali so v temo, dogovorjeno je bilo, da gredo v smeri severovzhodno od teharskega taborišča. Od teh enajstih trpinov je ata potem izvedel, da so se rešili štirje. V višini Dramelj je potem z bratrancem poiskal železnico in ob njej se je usmeril proti Ljubljani. V začetku je bil bos, tako da so se mu stopala zagnojila. Na poti do Ljubljane in naprej, povsod so bile vasi zastražene. Nekaj kilometrov pred Trojanami je z bratrancem šel v neko hišo prosit za hrano, morala sta pobegniti, ker je prihajala partizanska patrulja.
Bratranec je podlegel strelom – v času, ko je cela Slovenija bila koncentracijsko taborišče, dovolj je danes materialnih virov: več kot 700 morišč.
Dragi poslušalci in rojaki! Kot sem dejal na začetku, jaz sem priča priče. Se zavedam, kaj pripovedujem, večkrat sem pripoved slišal in jo podoživljal. Podoživljal sem jo med pripravo besedila, ki sem ga vam prebral, podoživljam ga tudi sedaj … Sem sin čudeža, čudež brez zaslug, in zaznamovan s čudežnim dogodkom … Verjemite mi, to je tudi današnji dan; z vso razumnostjo rečeno: če se potrudite, ga lahko prepoznate tudi vi v vašem življenju.
Naši mrtvi in živi preživeli so nam vzgled v mučeništvu, ki ga niso iskali.
Ob sklepu naše spominske prisotnosti in ne samo obujanja spomina in dogodkov bi bilo treba vključiti tudi mučence, žrtve, ki jih je namerno povzročila elita komunistične revolucije in »dvorjani« na Primorskem, na Štajerskem, Koroškem in v Prekmurju. Lokacije več kot 700 morišč na površini 25.000 km2, na območju ozemlja domovine slovenskega naroda, nas spominjajo na besede, ki jih je izrekel ruski pisatelj in Nobelov nagrajenec Solženicin, ko je dejal: »V Rusiji ni bilo plinskih celic …ker ni bilo plina.« Če pustimo ob strani trde besede, izrečene sicer s humorjem, ki so mu jih narekovali naravna pamet, trpljenje v gulagu in epilog iluzij sodobnega človeka, se pa lahko sprašujemo o grobih opustitvah elit: po 30 letih naši pomorjeni sodobniki še niso pokopani. Mrtvim in živim se jim ni vrnilo dobro ime, ki jim pripada … za katerega se niso bojevali. Pred vsem mislimo na domobrance (revolucija jih je poimenovala kar belčki ali kulaški sinovi). Njihova fantovska himna, pravo geslo njihovega boja v vsiljenih pogojih je bilo: »Dom braniti, domobranci, to je naš presvetli vzor.« Pesem so peli ponosno, zbrano, z veseljem, da je bilo ganljivo. Preprosto, slovesno in prepričljivo, ker je izhajalo iz podobe celovitega obraza, ki ni prenašal dvojnika.
Vsi ljudje so lahko sotvorci prave podobe človeka. Sveta brata Ciril in Metod sta to izrazila z besedami: »VSI LJUDJE SO POVABLJENI ISKATI PRADEDNE ČASTI«. Danes se ob spominu na naše trpine zavedamo, da njihova izmaličena podoba v grozljivi smrti ni večna. Tukaj v Teharjah in hudih jamah sveti neuničljiva podoba obraza našega človeka. Njegovo trpljenje nam svetlo pokaže, da kljub doživljanju apokalipse »po malem« tudi danes spoznavamo, da sodobni družbeni eksperimenti, še posebno tisti, ki so nam pustili komunistične črepinje, niso uspeli izniči veličine človekovega dostojanstva.
Zato, dragi rojaki: slava njim, trpinom, ker nam podarjajo danes, v času še večjih kontrastov (prepadov), pravo podobo človeka. Z božjo podobo, pogum nam vsem, ki ne pozabimo na sodobno, zmeraj aktualno dejstvo: resnice se ne da izbrisati, še posebno, ker živimo od nje in ona nas ne vara. Tam, kjer je pomanjkanje nje, se nam obetajo nove oblike nasilja in zločinov (dr. Milan Komar).
Gospod je jamstvo naše svobode, katero si moramo pribojevati. Vsak od nas ima tudi svojo čast, ni pritiklina, smo edinstvena prilika (!), zato bomo tudi nekoč poklicani po lastnem imenu.
Za sklep nas spodbuja domobranski fantovski verz »Dom braniti, domobranci, to je naš presvetli vzor.«