Zaveza, zbrana na po …
Zaveza, zbrana na polici, daje impresivno podobo, saj se je je v 33 letih nabralo v zajetno dolžino. A to je navzven le papir –, ko pa človek zalista v to ali ono številko, se znajde sredi bogatih pokrajin, ki dajejo občutek brezmejnosti.
Zakaj ta uvod? Nimamo v načrtu cenene samohvale, pač pa si zamišljam vprašanje, kdo bi bil vključen, če bi iskali tri najbolj zaslužne ljudi za takó kakovostno Zavezino obstajanje. Vsekakor je med te ključne osebnosti uvrščen gospod Janko Maček, ki nas je za vselej zapustil zadnji dan letošnjega avgusta.
O gospodu Janku boste lahko nekaj sestavkov prebrali takoj za Zavezinimi komentarji, na mestu torej, ki je bilo običajno odrejeno njegovim člankom, tu pa naj se ga spomnim po odgovornosti, ki je bila v kolofonu leta in leta zabeležena kot »pomočnik urednika«. Prvič je bil tako naveden konec leta 1996 v 23. številki Zaveze (takrat in potem kar 17 let ob Justinu Stanovniku), zadnjič pa v prejšnji, 128. številki. To skupaj pomeni polnih 27 let.
Ko sem spremljal zadnja uredniška leta svojega predhodnika Justina Stanovnika, mi je bilo povsem jasno, da pri tej »pomoči« ni šlo za nič takega, na kar bi morda najprej pomislili. Justin ni bil človek, ki bi komu delegiral drobce svojega dela in v tem smislu potem dobil pomoč. Njegova uredniška vizija je bila kristalno jasna in speljal jo je sam od začetka do konca. Pomočnika v tem smislu ni potreboval. Janko Maček je bil potemtakem vsa ta leta »pomočnik« in eno osrednjih imen Zaveze zaradi svojega samostojnega dela, torej zaradi njegove rubrike Kako se je začelo. Resda ga je na mnoga pričevanja usmeril Justin in nemalokrat sta se na teren odpravila skupaj, a svoje delo je Janko opravljal povsem samostojno. Izogibal se je sodbam, suverenost pa so mu dajali neovrgljivi podatki, natančno podani navedki in še zlasti naravna moč pričevanjske besede.
Med prvimi možmi Zaveze gospod Janko torej ni zaradi navedbe v kolofonu, ampak je bil tam naveden kot avtor enega od osrednjih stebrov Zaveze, za katerega je delal od druge številke pa brez izjeme vse do nedavnih izdaj. Pisal, a ne dokončal, je celo tekst za pričujočo številko – prav do zadnjih dni pred smrtjo. Leta 2005 sem pri Tretjem dnevu urejal blok ob okrogli obletnici konca vojne. Za prispevek sem tedaj prosil tudi zgodovinarja dr. Borisa Mlakarja in on je zapisal: »Ni slučaj, da v reviji Zaveza verjetno najpomembnejše mesto zavzema prav rubrika z naslovom, ki postaja že sintagma, namreč Kako se je začelo.« In k temu se vrne še v samem zaključku članka: »Vsekakor pa lahko ob vsem tem na koncu ponovno ugotovimo, da je pri iskanju odgovorov na vprašanja o naši medvojni tragični zgodbi potrebno ponovno največ pozornosti posvetiti obdobju 1941/42 oziroma odgovoriti na vprašanje Kako se je začelo«.
Nič relevantnega iz časov in krajev, ki jih je obravnaval gospod Janko, ne izide brez njegovih izsledkov. Brez njega kot verodostojne reference si ni mogoče predstavljati vrste člankov, oddaj in knjig, četudi ni vselej (pošteno) naveden. Slednje je mnogokrat opazil in ga je prizadelo – tudi pri kaki razvpiti publikaciji. Sicer je bil vajen krivic od malih nog, a občutljivosti ni izgubil, čeravno jo je znal dodobra prikriti. Na sploh ni imel rad prevelike razčustvovanosti. Že zarana sta ga oblikovali trdo revolucionarno in povojno obdobje, zagotovo pa tudi zaprtost pograjskih dolin.
Tega pomočnika – velikana sem potem na svojo veliko srečo »podedoval« tudi sam. Ni mu bilo pod častjo, da je znenada padel v tandem s človekom, ki je pol mlajši od njega in neznaten v primerjavi s predhodnikom. Skoraj ni izšla številka, da bi me s svojo skromno besedo ne spraševal, če ne bi vendarle njegovega mesta odstopili komu drugemu. To je bila prilika zame, da sem mu izpovedal svojo zadoščenost nad tem, da morem imeti v njem zaupnika, svetovalca in človeka, s katerim sem lahko preveril tako rekoč vsak podatek, predvsem pa vsako pričevanje, pri katerem se mi je porajal kak dvom. A tudi on je znal vedno znova pričarati občutek, da mu je navkljub vsemu, kar prinašajo leta, ljubo ostajati v srčiki Zaveze. Po izidu številke me je rad poklical in pohvalil bogato vsebino. Nikoli mu ne bom dovolj hvaležen za vse iskrive pogovore v najinem skupnem desetletju, za gostoljubje njegovega doma, prva leta ga je izkazoval skupaj s svojo ženo, kasneje pa sva se srečevala sama. Tudi ko je bil sam, je vselej želel kaj postreči. Vsako leto je povabil – tudi mojo družino in še koga – na veliko češnjo za njegovo hišo.
V pogovorih z njim sem občudoval njegov natančen spomin. Dobra tri desetletja je hodil po terenu in po knjižnicah, a zdelo se je, da si ni zapomnil le pričevalcev, pogovorov in vseh podatkov, pač pa sem iz njegovega pripovedovanja razbral, da se natančno spominja tudi vseh povsem banalnih okoliščin posameznega obiska. Njegova nepregledna vrsta člankov je pravzaprav le substrat. Tako si lažje predstavljamo, kakšno bogastvo znanja in modrosti je odšlo z njim.
A poleg vsega naštetega bomo pogrešali njegovo tiho navzočnost. Nekaj domačnega je bilo v tem, ko si vedel, da se boš lahko na nekem dogodku ozrl okrog sebe in ga zagledal. Če si bil na koncu zadržan v pogovoru, je pa on pristopil in podal roko: »Nič ne bom motil, samo da pozdravim«. Dragi gospod Janko, stopite tudi zdaj k svojim prijateljem, skupaj pazite na nas, na Zavezo, pazite na našo drago Slovenijo, da bo nehala tako dramatično nazadovati, da se bo osvestila in stopila na pot, ki ste nam jo s svojim delom in zgledom kazali.
Dodatek – citat
Profesor Justin Stanovnik, eden začetnikov in dolgoletni urednik naše revije Zaveza, je verjetno že pred tistim večerom vedel za stražarski arhiv, medtem ko smo drugi prvič slišali zanj. Ko je bil najden, si ga je ogledal in takoj na črtoval, kako bo z njim bogatil Zavezo, ki je ostala v središču njegove pozor nosti tudi potem, ko je njeno neposredno vodenje prepustil mlajšim močem. Zaradi bolezni svojih načrtov sicer ni mogel uresničiti, dal pa nam je močno vzpodbudo, da tudi v tem težkem času ostanemo zvesti zavezi, ki smo jo prevzeli pred tridesetimi leti: Bog, narod, domovina. Naj nas stiska ne loču je, ampak združuje. In pri tem zaupajmo v pomoč Njega, ki je pomiril vihar na morju.
JANKO MAČEK
[Page 3]
[Page 4]