Kristjani prvih stol …
Kristjani prvih stoletij so se od svojih poganskih sosedov in sorodnikov razlikovali po mnogočem; ena najbolj vidnih stvari je bila ta, da so imeli drugačen odnos do svojih mrtvih – zlasti do mučencev in svetnikov. Tudi pogani starih kultur so spoštovali svoje mrtve in to izražali z raznimi obredi. Vendar je stari poganski svet večidel gledal na pokojne, kot da so odmaknjeni, ločeni od našega človeškega sveta; predstava, da bi pokojni lahko posegali v življenje živih in jim pomagali, je bila poganom tuja. V tem pogledu so kristjani izražali nekaj korenito novega: verovali so, da svetniki lahko iz večnosti posredujejo za nas, verjeli so evangeliju, da sveti v nebesih s Kristusom kraljujejo – in da torej lahko posegajo v naš svet. Plemenito antično spoštovanje mrtvih je velevalo, naj sovraštvo ne seže prek pepela pokojnih; vendar pa je reka Aheron nepremostljivo ločevala svetova živih in mrtvih. Prvi kristjani pa so prinašali v svoje okolje nezaslišano novost, da po skrivnosti velike noči svetova mrtvih in živih nista povsem ločena, marveč, kot bi rekli mnogo pozneje, sestavljata enotno resničnost. To je še posebej veljalo za odnos zgodnjih kristjanov do mučencev: ljudska pobožnost je zelo zgodaj, že vsaj v tretjem stoletju, začela častiti njihove relikvije, saj so te vernim pomenile zemeljsko navzoče ostanke bitja, ki je poveličano v božji slavi in lahko posega v človeški svet. Svetova mrtvih in živih sta danes v pojmovanju Slovencev spet drastično ločena, toda veliko bolj, kakor sta bila v zavesti starih poganov. To nam slikovito izpričuje, kako zelo je krščanska kultura med nami oslabela in kako globoko smo zdrseli v poganstvo, a ne v tisto staro, ki je prek idolov in malikov vendarle slutilo neki kozmičen red in se po njem ravnalo. Poganstvo sodobnih Slovencev je v sorodu s poganstvom zahodnjaške blaginje, napuha in praktičnega ateizma. V njegovem jedru pa je pri nas še posebna poškodovanost uma: vtisnila so nam jo desetletja življenja v prikrojeni, potvorjeni resničnosti, ko je človeška pamet uporabljala ponarejen jezik in ga še danes – namen vsega tega pa je bil, da je slovenski človek iz svoje zavesti izrinil, odstranil resnico o najbolj temeljni slovenski resničnosti: o revoluciji in njenih množičnih umorih kot temelju komunistične oblasti – in te, ki jo imamo sedaj. * * * Izriniti iz svoje pameti resnico o najbolj temeljni slovenski resničnosti in v tem desetletja vztrajati pomeni poškodovati svojo pamet, pomeni poškodovati svojo zmožnost za odnos z resničnostjo. Strupeni sadovi ne morejo izostati: danes lahko Golobova vlada govori in izvaja skoraj kar koli, dela korake, ki grozijo, da bodo Slovenijo spravili v kaos in bedo. Toda za zdaj je videti, da mnogi ljudje tega sploh ne zaznavajo. Drastičen primer je kanalizacija, ki jo ljubljanski župan gradi nad vodonosnim območjem in bo, kot zdaj pravi celo »stroka«, zanesljivo zastrupljala pitno vodo; toda večina Ljubljančanov je kakor omamljena, zadrogirana: zdi se, da se ne morejo ovedeti tako elementarne resničnosti, kakor je nevarnost piti zastrupljeno vodo. Če to ni primer drastične izgube stika z resničnostjo, potem ne vem, kaj je. Ta izguba odnosa do realnosti, ta poškodba človekove zmožnosti za resnico je strupeni sad, ki izrašča naravnost iz pozabe revolucije kot temeljne slovenske resničnosti. Nekdaj majhne strupene kali so zdaj zrasle že v visoko latje – in nihče ne ve, kaj bo iz njih prišlo. * * * Pred nedavnim sem neke sončne sobote lahko pomagal prijatelju v Vipavski dolini pri trgatvi. Zbrala se je vsa širša družina, trije rodovi, kopica mladine in starejših, in občudovati sem moral, kako so v toplem soncu ure in ure zagnano in vedro delali, v veselih pogovorih in šalah so brali zrelo grozdje, skoraj tekmovali so, kdo bo komu pomagal in prevzel nošenje težkih veder grozdja … Neverjetno, sem si rekel, od kod to imajo, kje lahko danes še vidiš kaj takega, da bi več mladih družin s takšnim elanom delalo skupaj? Živo rumene grozdne jagode malvazije in starega muškata so, polne sončnih ur septembrskih dni, postajale že rahlo rjave, sladke kakor rozine, napite z nebesno lučjo. Toda prav tako sončni so bili pogledi in vedrina teh ljudi, ki so se tako razživeli v vinogradih svojega starega očeta. Pomislil sem: gotovo je v tem tudi navezanost nanj, toda morda je še nekaj več kot spoštovanje do starega očeta; biti mora neki spomin rodu, neka zaveza z zemljo, z domom, z izhodiščem v svet, s tistim pravim mestom, ki je človeku resnično dano pod nebom, da je to, kar je … Nekaj podobnega, čeprav v zelo drugačnih in žalostnih okoliščinah, so morda doživeli tisti, ki so pomagali prizadetim po ujmah in poplavah. Ponekod na podeželju obstaja neka druga Slovenija, ki je v mestih ni. Tam je žal ne more biti, ker v večjih mestih vlada selektivna, a zato nič manj zadrogirana odtrganost od tega, kar je. To sta brez dvoma dve Sloveniji, ki si stojita nasproti. Samo ena daje življenju razmah. Kdo ve, kako bo šlo? * * * V septembru in oktobru 2023 mineva 80 let od padca postojank v Grčaricah in na Turjaku ter žrtev, ki so jih partizani po teh dogodkih pobijali pred t. i. kočevskim procesom in po njem. Pisci s »kulturne levice« hočejo javnost prepričati, da ta »kočevski proces« pomeni začetek slovenskega pravosodja in sploh začetek suverene slovenske oblasti. Ob takšnih napol blaznih stavkih lahko razumnega človeka ozdravijo dejstva iz resničnosti, če dejstvom pusti, da ga dosežejo. 1 Članek poobjavljamo na strani 80 (op. ur.). Justin Stanovnik je ob 50-letnici padca Turjaka napisal članek po pričevanju Škindrove Fanike z Gradeža pri Turjaku: »Četrta zgodba – dan po vdaji«[1] Komaj je mogoče povedati, kako je pretresljiv ta pogled skozi oči tedaj mladega dekleta in njenih staršev, ki so tam izgubili tri sinove. In detajli o tem, kako so pobijali ranjence, med njimi težko ranjenega Fanikinega brata Franceta … Iz strašnih usod pobitih vaških stražarjev in trpljenja njihovih družin se dvigne veliko in mogočno dejstvo: Turjak posebej razločno in trdo govori o tem, da sta si tam stala nasproti dva svetova, dve popolnoma različni vrsti ljudi: čeprav so se morali bojevati, so eni skušali življenje in omiko predvsem varovati, ščititi, ohraniti; drugi pa so napadali, od vsega začetka in v samem bistvu so napadali – ljudi in omiko. Ali kakor je rekla Škindrova Fanika: »Takih, kot so bili tisti s hriba, pa ni bilo še nikoli nikjer.« Dve Sloveniji sta si stali nasproti – in tako stojita še danes. Ljudje kakor tisti, ki sem z njimi preživel sončen dan v Vipavski dolini, bodo varovali in ohranjali življenje, kjer koli bo treba. Ljudje, ki si pod vplivom ideoloških opiatov pustijo v pitno vodo natočiti fekalne izcedke, pa lahko ob vsaki nestabilnosti družbe, ob vsakem materialnem pomanjkanju planejo v izbruhe besnila. Seveda nam je tesno pri srcu, ko nam govorijo, da se je tam, v »kočevskem procesu«, začenjalo naše pravosodje. * * * Sklenem naj, kakor sem začel. Kristjani zgodnjih stoletij so vse drugače od poganov, verjeli, da sta svetova živih in pokojnih zelo povezana. Še posebej, da sveti mučenci segajo s svojimi duhovnimi rokami iz večnosti v naš čas, na naša pota … Vedeli pa so tudi, da češčenje mučencev nikakor ni garancija zoper to, da sam postaneš mučenec. To so seveda dobro vedeli.
[Page 6]