Pisalo se je leto 20 …
Pisalo se je leto 2007, ko so v kletnih prostorih Ministrstva za pravosodje našli kovinsko omaro s predalniki. Omara je bila podobna tistim, ki jih še danes vidimo ponekod v zdravstvenih domovih, v njih pa hranijo zdravstvene kartone pacientov. Tudi tista kovinska omara v kleti pravosodja je v sebi čuvala kartone, vendar ne zdravstvenih, temveč kartone, ki so usodno zaznamovali življenje ljudi. V enem izmed predalnikov, ki je bil označen z listkom »Politični«, se je skrivalo nadvse dragoceno arhivsko gradivo – 5475 kartonov političnih obsojencev v obdobju 1945–1988 v Sloveniji, med njimi tudi kartoni Jožeta Pučnika, Ljuba Sirca, Angele Vode, Črtomirja Nagodeta in številnih drugih znanih in manj znanih političnih zapornikov. Spomnim se vznemirjenja takratnega ministra dr. Lovra Šturma, ko so mu sodelavci povedali za najdbo, odkrito bolj kot ne po naključju, pri pregledovanju nepopisanega dokumentarnega gradiva ministrstva. Šlo je za gradivo, ki je dolga desetletja zaprašeno samevalo v kletnih prostorih, z njim pa se ni ukvarjal nihče. To nikakor ne preseneča. Roko na srce, kolikokrat gremo pa mi v domače kletne prostore brskat po starih papirjih, ki so jih morda tam pustili še naši stari starši? Toda vznemirjenje ni prevzelo samo ministra, temveč tudi tiste, ki smo bili takrat zaposleni na istem ministrstvu in smo se zavedali, kako dragoceno najdbo je hranilo nedrje stavbe nekdanjega sedeža Trboveljske premogokopne družbe, po drugi svetovni vojni pa je imel v njej prostore Republiški sekretariat za notranje zadeve. Ko se je začenjal proces demokratizacije Slovenije, so takratne slovenske socialistične oblasti odločile, na skrivaj seveda, kot je bila njihova utečena praksa, da je treba vse arhivsko gradivo, ki se nanaša na zlato obdobje socializma in na pridobitve revolucije, na katere so bili tako ponosni, uničiti. Tisti, ki so bili vredni zaupanja tedanje oblasti, so zelo dosledno upoštevali navodilo ter uničili veliko večino (za rdečo oblast obremenilnega) arhivskega gradiva. Verjetno so bili izvajalci še bolj dosledni tudi zaradi strahu, kaj bi jih lahko doletelo, če bi ne izpolnili izrečenih navodil. Dokazov, kaj se zgodi s tistimi, ki ne ubogajo komunističnega vodstva, so imeli v arhivskih škatlah več kot dovolj. Skratka, večina arhivskih škatel je bila uničena, toda kartoni političnih zapornikov so ostali. Ob predaji tega gradiva Arhivu Republike Slovenije je takratni vodja Sektorja za popravo krivic dr. Milko Mikola, tudi sam neutruden delavec pri odkrivanju in popisovanju rdečega nasilja, kot je dal naslov eni izmed svojih knjig, povedal, da je bil »predalnik zasukan proti steni tako, da se oznake ni videlo, kar je bil verjetno razlog, da je bilo gradivo rešeno uničenja«. Na te kartone političnih zapornikov sem se spomnila pred kratkim, ob novici, da je bila v začetku letošnjega septembra pred Gruberjevo palačo v Ljubljani odprta priložnostna razstava z naslovom Poznaš sovražnika bolje kot svojega prijatelja? Sledenje, razvrščanje in nadzor s pomočjo kartotek (1920–1980), ki jo je pripravil Arhiv Republike Slovenije. Kot so zapisali njeni avtorji, »priložnostna razstava skozi ohranjeno arhivsko gradivo različnih kartotek, nastalih med 1920 in 1980, na desetih panojih obravnava nadzor nad prebivalstvom na Slovenskem«. Zakaj sem se spomnila ravno tistih kartonov? Verjetno v sebi nosim nekakšen alarm, ki mi zazvoni vedno, kadar gre za zadeve naše preteklosti. Še predobro se namreč zavedam, da je naš javni prostor še vedno zelo okužen z dihom smrtonosnega virusa, ki bi ga lahko poimenovali tudi rdeča ideologija. Ta virus, ki ga očitno nosimo bolj ali manj vsi v sebi, nas nezavedno in nekako (samo)cenzurirano sili k temu, da vse okoli sebe, še posebej pa našo zgodovino, skušamo interpretirati pa tudi opravičevati skozi izprijene argumente in razlage totalitarnega sistema, ki je ta virus vcepil v našo družbo in v naš prostor. Na kaj sem torej pomislila, ko sem videla naslov razstave? Na (mogoče nezaveden) poskus avtorjev razstave, da s kronološkim lokom, ki sega od 1920 do 1980, zrelativizirajo obdobje nedopustnega terorja in vseobsegajočega nadzora nad prebivalstvom, ki so ga ljudje doživljali v času nedemokratičnega sistema, ki je dušil Slovenijo od konca druge svetovne vojne do praktično zadnjega diha njegovega obstoja. Torej obdobja, v katerem je bila, kot je zapisal Edvard Kocbek, oblast komunistične partije totalna. Tako zastavljen časovni lok razstave namreč obiskovalca mimogrede napelje k misli, da je med obdobjem med obema vojnama in časom po vojni nekakšna kontinuiteta, nadaljevanje istih ali vsaj podobnih procesov. In da je bil nadzor nad prebivalstvom znotraj celotnega tega obdobja po svoje podoben ali vsaj primerljiv. Toda realnost je bila daleč, daleč narazen. Ne le da se je zamenjal družbeni red iz demokracije v totalitarizem, komunistična partija je z izvedbo revolucije poskrbela za popoln prelom s preteklostjo, z večstoletno tradicijo vrednot in pogledov na svet. Če bi morda še lahko kakorkoli primerjali nadzor nad prebivalstvom v času med okupacijo in v času »po svobodi«, čeprav že teh dveh realnosti ni mogoče dajati na isti imenovalec, saj je šlo v prvem primeru za tujo silo, okupatorja, ki je hotel imeti nadzor nad okupiranim ozemljem in njegovimi ljudmi, v drugem primeru pa za teroriziranje in ustrahovanje lastnega naroda za potrebe pridobitve in utrditve lastne nadvlade male, vendar odlično organizirane skupine, pa nikakor ne moremo v isti koš dajati desetletja trajajočega totalitarnega časa in časa dvajsetih in tridesetih let prejšnjega stoletja. Čas med obema vojnama je bil kljub uvedeni diktaturi konec dvajsetih let relativno svoboden čas, v katerem sta se posameznik in družba lahko svobodno razvijala, v katerem je svoj razcvet doživljala slovenska gospodarska iniciativa, prav tako svet kulture. Ob volitvah oblast ni nikogar pošiljala na Goli otok ali v delovna taborišča, ker so glasovali po svoji vesti in izbiri. Prav tako ljudem ni plenila premoženja niti jih ustrahovala do te mere, da so se ljudje bali še lastne sence, kot se je dogajalo nekaj desetletij kasneje. Strašljivega sveta »po svobodi« ni mogoče primerjati z ničimer primerljivim v zgodovini našega naroda. Šikaniranje, ustrahovanje, tajna policija, razpredena mreža ovaduhov, ovajanje svojih bližnjih tudi zaradi lastnega preživetja in preživetja bližnjih, kaznovanje in zapiranje zaradi verbalnega delikta je bila dovršena oblika zatiranja vsake svobodne misli, pobude in pluralnosti. Seveda je tudi v času med obema vojnama policija izvajala nadzor nad določenimi ljudmi in skupinami, ki jih je tedanja oblast razumela kot potencialno grožnjo redu in miru (komunisti nikoli niso mogli odpustiti takratnim oblastem, da so jim preprečili revolucionarno pot na oblast), toda ta nadzor je bil, glede na celotno prebivalstvo, silno skromno odmerjen, tako po številu kot po obsegu, medtem ko je bil nadzor po drugi svetovni vojni praktično razširjen na čisto vsakega človeka. Vsak je partiji, ki je do oblasti prišla na nelegitimen način, predstavljal grožnjo za moč in obstoj. Toda to razlikovanje boste pri razstavi težko našli. Kot da je bilo vse isto. Kdor ne pozna resničnega stanja obeh, vseh treh obdobij, bo odšel z ogleda prepričan, da je bilo pravzaprav vedno približno enako. Po svoje neproblematično, normalno. Prav zaradi tega so tovrstne stvaritve v sedanjem času velik problem. Ker se nam v teh treh desetletjih kot družbi ni uspelo izviti iz krempljev enoumja, ne znamo niti ne zmoremo obsoditi nedemokratičnih dejanj, ki se dogajajo okoli nas danes. Današnja relativizacija najhujših zločinov in nedemokratičnih ravnanj zoper človeka in njegovo dostojanstvo, ki ga je v izobilju izvajal komunistični sistem, predstavlja hudo grožnjo razvoju naše države,našega naroda na polju svobode, demokracije, pravnih standardov. Če najhujše zlo ni zlo, in umor deset tisoč nedolžnih bratov je najhujše zlo, potem ni zlo nič. Potem je dovoljeno vse. In to je nadvse slaba popotnica za našo prihodnost, saj se nam bo zgodovina kaj rada ponovila. Pravzaprav se nam že ponavlja. Pa ne v dobrem smislu. Tako naša družba in naša oblast še vedno nista zmožni obsoditi najhujših zločinov, ki jih je izkusil naš narod. Ob evropskem dnevu spomina na žrtve totalitarnih sistemov je vlada spomnila na nasilje, ki so ga doživeli Slovenci zaradi nacizma in fašizma, popoln pa je bil njen molk o komunističnem nasilju, ki po seštevku storjenega zla presega vse hudo prvih dveh. Kot da ne bi bilo žrtev brezna pod Macesnovo gorico, ki zaman čakajo človeka vrednega pokopa. Ali pa sedemstotih drugih morišč komunističnega nasilja, ki še čakajo izkop in ureditev. Ne, namesto tega se vračajo totalitarna retorika, kipi totalitarnih voditeljev, ravnanja, ki so zaznamovala pretekli sistem. Spet je na pohodu cenzura. Takšna, ki prihaja z vrha oblasti, in notranja, ki jo v sebi nosijo družbeni delavci, ves čas v strahu, da ne bodo kot otroci, ki jih jé lastna revolucija. Prva se skriva za Strateškim svetom za preprečevanje sovražnega govora, ki je pripravil smernice, ki še kako dišijo po onem zloglasnem 133. členu, ki je uvajal verbalni delikt. Verbalni delikt pa je bila vsaka kritika, izrečena na račun vladajoče elite in njenih ideoloških pogledov na svet. Po cenzuri in odsotnosti vsakega demokratičnega standarda diši tudi ravnanje predsednice Državnega zbora, ki tebi nič meni nič določa, kaj smejo poslanci vprašati in česa ne. Žal tu ne gre zgolj za poskus uveljavljanja samovolje druge v državi. Če bi bilo tako, bi na tako ravnanje takoj reagirali tudi njeni strankarski in koalicijski kolegi pa tudi predsednik vlade. Pa se to ne zgodi. Zgolj molk. Kdor molči, pritrjuje, pravi lep slovenski pregovor. Tako tudi molčijo ob nedopustnem pritisku policije, ki mirno stopi v stavbo RTV in išče urednika intervjuja. Vik in krik bi se zagnal v demokratično zdravi družbi ob takih ravnanjih represivnih organov. Pri nas pa le molk. Molk tistih, ki sicer kričijo na vse grlo vsakič, ko njihovi, se pravi »naši«, niso na oblasti. V preteklem sistemu so na plano priplavali mnogi nesposobni, nespametni, škodoželjni, pokvarjeni ljudje, ki sta jim vrata do uspeha odpirali rdeča knjižica in zvestoba ideologiji. Te je takratna oblast hranila in nagrajevala, saj je vedela, da jih potrebuje. Ni jih pa nagrajevala iz svojega. Temu so služili nacionalizacija, zaplembe pa tudi različni drugi ukrepi in bonitete. Zbirko dokumentov o privilegijih političnih in državnih funkcionarjev v Sloveniji v obdobju socializma je pred časom objavil Študijski center za narodno spravo. Nadvse zanimivo branje. Nesvobodni komunizem pač ni nikoli znal ustvarjati, ampak le izkoriščati in krasti. Toda nekaj zelo podobnega se nam pravzaprav dogaja tudi danes. Oblast finančno in drugače (zaposlitve, bonitete ipd.) nagrajuje svoje zveste kolesarje in družbene delavce. V zadnjem letu se v javnem političnem diskurzu pojavljajo besede, kot so nacionalizacija, omejevanje zasebne lastnine, nadzor nad gospodarskimi subjekti ipd. Vse skupaj je, kot se spodobi, zavito v všečno besedičenje o enakosti vseh, o pravičnosti do vseh, kar vsi radi poslušamo, saj vsi malo zavidamo onemu, ki ima več. Tega, da je prišel do tistega »več« s trdim delom, talentom in odrekanjem, največji zagovorniki »enakosti« – seveda na račun drugega – ne vidijo, kot ne vidijo svojega lagodnega življenja, znotraj katerega bi samo uživali, ne pa tudi delali. Dejansko delali. In prispevali. Ker mnogi med njimi nič ne prispevajo v državno blagajno, seveda z veseljem pozdravljajo nove in nove davke, ki se jim po novem med drugim reče celo solidarnostni prispevek. Za solidarnost smo pa menda ja vsi! Privoščljivo si mislijo, da bodo taki ukrepi predvsem njim prinesli več. Njihova sebičnost in zaverovanost vase jim očitno meglita razum do te mere, da ne vidijo, da bo na koncu zmanjkalo tudi zanje, če bo oblast zadušila, uničila ali pregnala tiste, ki uspešno gospodarijo in s tem polnijo njim tako mamljivo državno vrečo. Vsi alarmi bi nam morali zvoniti ob tem, toda nič. Družbeni delavci, ki si pravijo novinarji, so tiho, da bolj tiho ne morejo biti. Vidi se, da jih je vzgajal sistem, ki je imel demokracijo, tržno gospodarstvo in pravno državo za zlo, ki ga je treba dokončno uničiti. Svobodni se počutijo le takrat, ko so nesvobodni. Podobni so jim tudi kulturni delavci. Prav grenko sem se morala nasmehniti ob intervjuju s še kar znano pisateljico, ki je bil pred nedavnim objavljen v enem izmed osrednjih dnevnikov. Pisateljica, ki je večino svojega odraslega življenja preživela v Franciji, je bila v času korone v Sloveniji in je »enostavno morala iti« na petkove proteste za ohranitev demokracije, na koncu katerih »smo šli zmeraj kaj skupaj spit«. Takole torej imamo. To ne pomeni, da je vsega konec in da nam preostaneta samo še obup in vdaja. Daleč od tega. Toda izbrati pa moramo in se odločiti. Na dveh stolčkih se ne da sedeti. Še posebej, če sta si tako različna, kot sta si demokracija in totalitarizem. Ali pa svoboda in diktatura, tržno gospodarstvo in demokratični socializem. Potem pa vztrajno in potrpežljivo delati za dobro, pravično družbo. Iz drobnih, vsakodnevnih dejanj nastanejo velike zgodbe, se rodijo veliki ljudje. Dokaz za to je pred kratkim preminuli ustanovni član Nove Slovenske zaveze, gospod Janko Maček. Dolga leta je z neverjetno potrpežljivostjo, brez kakšnega pompa, v maniri svoje skromnosti zbiral zgodbe preprostih ljudi, ki so prestali premnogo hudega v prejšnjem sistemu. Bil je glas neštetih pričevalcev o revoluciji in odporu zoper njo; poznal ali poiskal je brezštevilne priče usodnega časa, očividce hudih dogodkov na Notranjskem, Dolenjskem in Gorenjskem; dal je glas njihovi besedi, da je postala javna, je ob zadnjem slovesu dejal predsednik NSZ dr. Matija Ogrin. Zaradi njega danes vemo, kako se je začelo in kako se je nadaljevalo. Hvala, gospod Maček.
Nekoč, ko še nihče ni govoril o dnevu mrtvih, je bil ta dan namenjen pred vsem spominu na svetnike in molitvi za rajne sorodnike, katerih grobove smo ob tej priložnosti primerno uredili in olepšali, nismo pa zaradi tega iz gubljali živcev. Ko smo bili na praznik zvečer vsi doma, smo molili vse tri dele rožnega venca, kar nas je zares povezalo z našimi rajnimi. Naslednje jutro, na dan vernih duš, smo, če je bilo le mogoče, spet šli v cerkev, zvečer pa v družinskem krogu znova molili vse tri dele rožnega venca. JANKO MAČEK
[Page 10]