Slovaška zlepa ni bi …
Slovaška zlepa ni bila deležna toliko pozornosti kot v zadnjih tednih. Rek, da slabe reklame ni, se je potrdil v vsem sijaju. Skoraj bi si upal staviti, da je marsikateri bruseljski, pariški ali celo berlinski birokrat v službah, odgovornih za zunanje zadeve, za Slovaško slišal prvič v vseh tridesetih letih njenega obstoja. Ravno tako je zelo verjetno, da je kdo ob prvem šoku namesto v Bratislavo poklical v Ljubljano in tam zaskrbljeno povprašal, ali so res prišli na oblast zakrknjeni putinoljubci.
Kdo bi razumel zahodnjake
V nadaljevanju tega prispevka se večinoma ne bom ukvarjal z absurdnostjo in dvoličnostjo nenadnega zanimanja za srednjeevropsko državo v senci Tater. Ta dvoličnost se v vsem sijaju kaže že ob dejstvu, da ob po številkah veličastni zmagi Golobove druščine na lanskih volitvah v Sloveniji noben zahodnoevropski medij niti noben zahodnoevropski voditelj nista govorila, da se k državnemu koritu ugledne članice Evropske unije vračajo prepričani občudovalci Rusije in njenega trenutnega režima. Saj po svoje je res sreča, da je strategija novih obrazov, ki jo je tukajšnja partija gojila in razvijala že v sedemdesetih, ko se je po partijski lestvici vzpel Milan Kučan, v dolgih desetletjih uporabe poskrbela, da ni nikogar od naših postkomunističnih voditeljev (več) toliko v hlačah, da bi na evropskem parketu povedal, kaj si zares misli. Zato v primerjavi z njimi celo v bistvu smešna aparatčikovska figura Slovaka Roberta Fica zna delovati vizionarsko. Ker si upa vsaj ziniti, da mu je veliki mali Vlado iz Kremlja vzor, čeprav je drugače zunanjepolitično precej nebogljen, saj ga zanima zgolj njegov slovaški fevd. V tem se povsem ujema s svojimi slovenskimi kolegi.
Za obrambo lastnega fevda so bili ti v nasprotju z vsemi svojimi instinkti pripravljeni celo požreti grenko pilulo včlanitve v Evropsko unijo in Nato. Imeli so prav. S tem so si za dolga desetletja kupili mir v Bruslju in Washingtonu in na veliko razočaranje ter nejevero tistih, ki smo z ‚evropsko perspektivo‘ Slovenije nekdaj mislili vsaj malo zares, evropske ustanove še pred dvema letoma uspešno uporabili za strumno obrambo svojih monopolov. Kajpak kot nosilci bakle naprednosti v naši zaostali podalpski deželi.
Občasno zunanjepolitična strahopetnost sicer povzroča težave z „bazo“. Ta namreč vidi v Vladimirju Putinu odrešenika, ki verjetno ne bo obnovil samo Sovjetske zveze, ampak za nameček še Jugoslavijo. In tistega, česar ji ne morejo dati naključni nosilci najvišjih funkcij, v kakšnem pismu bralcev ali javni izjavi potem povedo ljudje z resnično avtoriteto. Včasih se podzavest preveč oglasi in postane želja, da bi ruski tanki končno že naredili red v Ukrajini in potem morda napredovali vse do dekadentnega Washingtona, pravega izvora vsega svetovnega zla, malce preveč očitna celo za nekdanjega voditelja države, članice Nata. Ampak v glavnem se znajo brzdati in prepuščajo najradikalnejše ideje mladcem ali mladenkam, za katere so tako nesebični komunisti kot njihovi imperialistični nasprotniki zgolj še prikazni iz (zdaj v glavnem z zahoda) uvoženih knjig, zato jih lahko po miselni šahovnici poljubno prestavljajo bolj ali manj brez škode ali slabe vesti. Država Slovenija pa nima nič s tem, njeni voditelji so pridni in pohlevni – ker jih zanima samo mir pred nadležnimi zunanjimi pogledi doma. Zadnje čase se sicer zdi, da se takih pogledov pravzaprav ni treba bati.
Z Robertom Ficom in njegovo Smerjo, kot rečeno, ni bistveno drugače. Razlika je zgolj v tem, da je možakar malenkost bolj samonikel, kot so bili Janković, Cerar, Bratuškova, Šarec, Golob in podobni liki, in si po zdaj že več
kot dvanajstih letih obvladovanja Slovaške upa poleg skrbi za to, da je doma „vse v redu“, izraziti še kakšno zunanjepolitično preferenco.
Iskanje nadomestne slave
V bistvu me je s tem predolgim uvodom že zaneslo. Vprašanje odnosa zahodne Evrope do njenega vzhoda je tako zapleteno, da bi mu lahko, celo moral posvetiti več člankov. A tokrat sem se namenil govoriti o Slovaški. Ta država pa je s Ficovo nedavno zmago vred kronski dokaz za tisto, kar Zaveza (drznem si reči, da večinoma neuspešno) tukajšnjemu občestvu oznanja že od vsega začetka. Politične procese je kratkovidno razlagati zgolj na podlagi včerajšnjega tvita kakega politika. Kot v slovenskem je namreč tudi v slovaškem primeru pomemben vir današnjih negotovosti treba iskati v dejstvu, da je izročilo (realne) držav nosti šibko oziroma se je izoblikovalo sorazmerno pozno. Vsaj v primerjavi s tistim tako imenovanih „zgodovinskih narodov“. Naj takoj podčrtam, da osebno v okoliščini sami ne vidim pomembne cokle. V slovenski politični zgodovini je avstrijska ustavna doba zagotovila čisto solidno kulturno in politično infrastrukturo, na katero se je lahko pozneje naslonila samostojna država. Vendar je v Evropi pač tako, da imajo srednjeveške tvorbe velik prestiž in težo.
Slovaki so sicer v poudarjanju svojega srednjeveškega izvora v povprečju vztrajnejši kot Slovenci. Pribina iz 9. stoletja, ki smo si ga malo prisvojili tudi pri nas, je v zgodovinski spomin zapisan trdneje kot Borut, Gorazd in Hotimir. Ena osrednjih bratislavskih avenij ne nosi imena po njem naključno. S Pribinovo kariero je povezana izjemna vloga, ki jo na Slovaškem pripisujejo solunskima bratoma Cirilu in Metodu. Že na Slovenskem jima v lastnem katoliškem in navsezadnje vendarle latinskem imaginariju odmerjamo silno veliko prostora (kar je vodilo in občasno še vodi do razvijanja pretežno nezgodovinskih nostalgij po „alternativni“ ali „boljši“ verski preteklosti). Na Slovaškem je ta trend še bistveno potenciran. Med vsemi slovanskimi katoličani so slovaški nedvomno najbolj cirilmetodovski.
Vendar sledi potem z madžarskimi državnimi tvorbami povezani mrk, ko Slovaške kot samostojne politične enote preprosto ni na zemljevidu vse do praga sodobnosti. Spet so Slovaki sicer drznejši in manj zadržani pri pripisovanju slovaške istovetnosti v madžarski državni okvir integriranemu plemstvu s slovaškega ozemlja, s čimer imamo Slovenci notorične težave. Bavarskega plemiča, katerega predniki so se v današnjem slovenskem prostoru naselili v 12. stoletju, še vedno najraje obsodimo, da je okorel Švab in nič drugega. Življenje pod krono svetega Štefana je po eni strani priskrbelo Slovakom glavno ločnico s Čehi, od katerih so se jezikovno občasno
ločevali precej negotovo, a po drugi strani je represivna politika madžarskih elit do nemadžarskih jezikovnih skupin od leta 1848 naprej zaslužna za to, da je slovaška kultura le stežka prihajala do že omenjene infrastrukture, ki so jo Slovenci v avstrijskem okviru skoraj v vseh pokrajinah razvili do zavidljive mere, čeprav je slovaška kulturna metropola Turčiansky Svätý Martin občasno služila za navdih.
Uporabni nacionalize
m
Skromno izročilo državnosti je pravzaprav v obeh primerih pripeljalo do enakih nasledkov. Poudarjen slovaški nacionalizem z izrazito protimadžarsko noto je eden izmed njih. Drugi je nagnjenost k iskanju vsaj napol legendar nih temeljev lastnega zgodovinskega položaja, ki naj nadomestijo premalo impozantne obstoječe. Druga točka je na Slovenskem vsekakor bolj vidna. Za marsikaterega Slovenca ni v zgodovinskem spominu med Veneti in partizani ničesar, s čimer je po vojni vladajočemu komunističnemu režimu uspelo hkrati izjemno kolonizirati skupnostni spomin in z umestitvijo mitološke preteklosti na mesto otipljive nevtralizirati „nevarno“ konkurenco. Hkrati se nekako zdi, da goreči slovaški nacionalizem nima slovenske ustreznice. Toda videz lahko vara. Razmerje povojnih gospodarjev slovenske domovine do (potencialnega) slovenskega nacionalizma je namreč večplastno. Do njega so bili iz dveh pomembnih razlogov skeptični. Prvi je bil v zadnjem prispevku razdelani, da s slovensko narodno skupnostjo niso delili niti ne delijo večine njenih podlag in da jim je slovenska dežela padla v naročje kot (nepričakovani?) fevd. Drugi je, da je bila zanje idealna tvorba glavnino časa socialistična Jugoslavija, za katero je bila ali bi lahko bila pretirana slovenska narodna zavest velika cokla. Sočasno pa je nacionalizem kljub vsemu koristen, celo neizogiben. Kar je bilo pristne podlage odpora proti okupatorju med drugo svetovno vojno, iz katerega gospodarji domovine izpeljujejo vso svojo legitimnost, je tekel zgolj na pogon slovenskega nacionalizma, ki se je opiral na narodnoprebudno izročilo 19. stoletja. In ko je bilo treba, ga je povojni režim tudi neusmiljeno mobiliziral. Povsod navzoči koncept „narodnega izdajalca“, ki naj bi upravičil praktično vse krvave rabote, je smiseln le v kontekstu skrajno nacionalističnega razumevanja slovenstva. Danes se seveda marsikdo, ki bi rad veljal za levičarja po merilih belega sveta (ups, bo treba najti manj zaznamovan izraz), znajde v hudi zadregi, ko ga opozoriš, da je malo prepričljivo po eni strani rohneti zoper „narodne izdajalce“, po drugi strani pa zatrjevati, da nima pojem naroda dandanašnji nobenega pomena in da gre v najboljšem primeru za še včeraj neobstoječo „namišljeno skupnost“.
Kako je namreč mogoča narodna izdaja brez naroda? Še usodnejši uspeh so slovenski komunisti in njihovi postkomunistični dediči dosegli, ko so večino nacionalistične energije, ki je ni bilo mogoče uporabiti proti avtohtoni domači manjšini kot na Slovaškem, speljali na gospodarsko polje. Radikalni ekonomski nacionalizem je ena redkih stvari, ki Slovence druži prek običajnih kulturno-političnih meja. Strah, da se bo „Nemec“, „Žid“, „Lah“, „Hrvat“ ali preprosto „tujec” polastil paradnih in manj paradnih konj slovenskega gospodarstva, jih kaj kmalu zapelje do blaznosti. Zgodbo o Interbrewju z začetka 21. stoletja smo seveda že pozabili. Tedaj smo geslo, da slovenskega piva že ne damo Belgijcem (ki niti niso kakšni ste reotipni sovražniki Slovencev), enakomerno poslušali iz siceršnjih desnih in siceršnjih levih grl. Mogoče bi bil ta žar za blagor očetnjave celo simpatičen, če ne bi ravno splošno razširjeni ekonomski nacionalizem, med klasike katerega ob Milanu Kučanu sodi vsaj še pokojni Jože Mencinger, ogromno prispeval k ohranitvi monopolov na oblast abonirane politične opcije pri nas, saj so Slovenci po večini razvili povsem nekritičen odnos do „domačih“ lastnikov „naših“ podjetij. Nič čudnega, če sta vsaj dva med njimi v nasprotju z vsemi običajnimi zakonitostmi obveljala za vrhunska menedžerja in povedla svoji (šele tik pred volitvami ustanovljeni) stranki do bleščečih zmag na volitvah, drugi celo do rekordne.
Pionir Vladimir Mečiar
Na Slovaškem je, kakor nakazano, možno igrati na manj sofisticirano protimadžarsko karto. Strah pred madžarsko manjšino je v kombinaciji z negativnimi zgodovinskimi izkušnjami iz časov madžarske prevlade eden stebrov posebnosti Slovaške v srednji in vzhodni Evropi. Na tej kombinaciji je jahal že Ficov politični predhodnik Vladimir Mečiar. Iz nekdanjega borca za demokratizacijo se je hitro po nastanku slovaške države leta 1993 prelevil v značilnega populista z levim predznakom, ki je brez težav poročal o zavzemanju za čim manjše spremembe v odnosu do komunistične preteklosti, izrazitem slovaškem nacionalizmu in močni vlogi države. Enako kot slovenski kolegi je sicer na papirju stavil na evropsko prihodnost, saj v devetdesetih letih prave alternative niti ni bilo, toda poglavitne korake proti Natu in Evropski uniji so nato naredili njegovi politični nasprotniki.
Robert Fico je Mečiarjev model še nadgradil in žel še večje uspehe. Kot nekdanji mladi komunist, ki je nekoč izjavil, da je češkoslovaško žametno revolucijo doživel kot nadležno motnjo v svojem delovnem urniku, se je najprej vključil v postkomunistično Stranko demokratične levice (slovaško ustreznico socialnih demokratov). Ta je leta 1994 in 1998 celo sodelovala z desnosredinskimi strankami v koaliciji proti močnemu Mečiarju. Potem je Fico ustanovil svojo stranko, ki ni nikoli opustila socialdemokratske nalepke. Zahodnoevropskim socialdemokratom povzroča njeno članstvo med evropskimi socialdemokrati in v Socialistični internacionali sicer nekaj sivih las. Občasno jo dajo na hladno. A kaj bi tisto, ko je Fico vendarle socialdemokratski paradni konj v srednji in vzhodni Evropi, kjer imajo njegovi tovariši praviloma sorazmerno malo uspehov.
Smer je z obljubo, da bo Slovake zaščitila pred Madžari in da bo ohranjala veliko vlogo matere države, v veliki meri osvojila slovaško podeželje. Na roko so ji pri tem šle izjemne razlike med Bratislavo in morda še Košicami in vsemi drugimi deli države. Medtem ko sodi Bratislava z okolico med najperspektivnejša okolja v vsej Evropski uniji, so bolj obrobni predeli precej pod njenim povprečjem. Ker so zdaj drugi časi kot ob koncu devetdesetih let, ko je bil nazadnje slovaški premier že umrli Mečiar, lahko v Smeri hkrati bolj kažejo svojo ljubezen do Putina in Rusije. Naklonjenost slednji je bila tako na Češkem kot Slovaškem nekoč malone prirojena. Sumim, da je prav zaradi čeških navdihovalcev tako močno okužila tudi Slovence. Vendar so se je Čehi po posegih ruskih bratov pod sovjetsko zastavo vsaj v letih 1948 in 1968 močno otresli. Slovaki – očitno – nekoliko manj. Tudi na Češkem je namreč vodilni putinoljubec, četudi nekoliko bolj prikrit od Fica, Slovak Andrej Babiš. Rusofilija je izvorno sicer v tesni zvezi z iskanjem „srečnejše preteklosti“ v obnebju cirilmetodovskega (ne latinskega) misijona, drugotno pa s cedenjem slin po preprosti socialistični preteklosti, ki naj bi jo danes utelešala sovjetoidna, oligarhov polna Putinova Rusija. Kdor razume, naj dvigne roko (v Sloveniji in na Slovaškem).
Laboratorijski desničarji
Robert Fico pa je do potankosti izrabil še eno na Slovenskem znano strategijo. Ne le, da si je največ političnega kruha spekel s sorazmerno vulgarnim nacionalizmom. Še nekoliko bolj nerodni nacionalizem političnih tekmecev in včasih sopotnikov pri vladanju je izrabil kot prvovrstno sredstvo za poliranje lastnega slovesa. Slovaško nacionalno stranko je vsakokrat, ko je bilo treba, uporabil za koalicijskega partnerja (tudi leta 2023, saj brez nje ne bi mogel sestaviti vlade). A hkrati je njo in še druge „ribiče“ v bazenu zgodovinsko pogojenega slovaškega nacionalizma predstavil kot dokaz lastne zmernosti. Še več, Smer je znala, čeprav je bila v resnici edina nacionalistična stranka z dejansko močjo, pripraviti tudi kak shod proti fašizmu. In ganjeni zahodnjaki so seveda ploskali.
Že ko ni bilo Fica kot pomembnega akterja še nikjer, je strategija „laboratorijskih desničarjev“ cvetela na Slovenskem. Postkomunistični tabor je to vlogo sicer namenil različnim likom od Adolfa Štormana do Andreja Šiška, vendar se daleč najuspešnejši tovrstni projekt imenuje Slovenska nacionalna stranka. Njena prva vloga je bila speljati izrazito protijugoslovanske glasove v času evforije po osamosvojitvi proč od izvorno konservativnih in demokratičnih strank. Nato je imel Zmago Jelinčič v odločilnih trenutkih večkrat poslanstvo zagotoviti odločilne glasove za ohranjanje oblasti postkomunistov. Spomnimo, leta 1996 je bilo možno desnosredinsko mandatarstvo preprečiti le z njegovo pomočjo. Nihče na protinacionalistični levici se temu ni ne čudil ne uprl. Tretjič je moral Jelinčič velikokrat povedati, kar so si vladajoči zgolj mislili, pa naj je šlo za odnos do Katoliške cerkve, kjer je bil v drugi polovici devetdesetih glavni jurišnik, do povojnih pobojev ali pa v novejšem času do Putinove Rusije. V Ficovem obnebju je podobno mesto zasedal dežurni skrajni nacionalist Marian Kotleba. Vsaj v Sloveniji pa so Jelinčič,
Šiško in podobni opravljali še eno na moč koristno funkcijo. Omogočali so kazanje s prstom na politično alternativo, češ ti so res skrajneži, a v resnici so skrajni zgolj zato, ker nismo v kali zatrli “pravih” nacionalistov iz opozicije (v zadnjih dvajsetih letih predvsem Slovenske demokratske stranke, seveda). Politično bližino med postkomunističnim taborom in “laboratorijsko desnico” matematično najbolje pokaže dejstvo, da so v trenutkih, ko je bilo treba, volivci druge kot en mož presedlali k prvemu. Slovenske nacionaliste je leta 2011 potopil cunami Zorana Jankovića, Smer pa je na zadnjih volitvah pogoltnila stranko Mariana Kotlebe z njenimi derivati vred.
In vendar Slovaška ni Slovenija
A ko smo že pri nacionalistih in laboratorijih, se je treba končno dotakniti velikih razlik med Slovenijo in Slovaško. Prva je vsekakor pogled večinske javnosti na Katoliško cerkev. Katolištvo je kljub vzhodnim popadkom pomembna komponenta slovaške istovetnosti, ki Slovake razlikuje od sicer prav tako katoliških, a do katolištva izrazito zadržanih Čehov. Tako je bilo že v predvojni češkoslovaški državi. Zato je slovaški odnos do tega dela dediščine verjetno bližji poljskemu kot slovenskemu. Omenjeno morajo upoštevati celo Fico in slovaški “laboratorijski desničarji”. Slovaški premier v zadnjih letih poudarja, da je šel k obhajilu in birmi, njegova stranka pa se kot od nekdaj Slovaška nacionalna stranka podobno kot vzornik Putin prodaja za zagovornico in poroka ohranjanja tradicionalnih krščanskih vrednot. Ficov kandidat za predsednika republike in sedanji podpredsednik Evropske komisije Maroš Šefčovič je pred zadnjimi predsedniškimi volitvami nasprotoval homoseksualnim porokam, medtem
ko jih je skupna kandidatka slovaške desne sredine Zuzana Čaputova (sedanja predsednica) zagovarjala.
Omenjeno je mogoče vsaj deloma pojasniti z drugačno zemljepisno razporeditvijo volilnih vzorcev kot v Sloveniji. Kot že izpostavljeno, ima Ficova stranka trdnjave na slovaškem podeželju, predvsem v etnično homogenih okrožjih (Madžari namreč volijo svoje stranke ali slovaško desno sredino). Bratislava je izrazita trdnjava desne sredine po slovaških standardih (enako velja za Prago na Češkem). Ljubljana je po drugi strani zaradi izrazite koncentracije nekdanje nomenklature in birokratskega apa rata v popolni domeni slovenske različice (postkomunistične) levice. Najbrž gre razloge za razliko iskati tudi v tem, da na Češkem in Slovaškem med drugo svetovno vojno in po njej ni prišlo do množičnega pobijanja ali izgona družbene elite (če odmislimo, seveda, najprej Jude in po vojni še znatno nemško manjšino).
Končno ima Slovaška bistveno prednost. Res je v primerjavi z levimi populisti in nacionalisti Mečiarjevega in Ficovega kova desna sredina, ki je izšla iz za prelom s komunizmom bolj navdušenih političnih skupin, v strukturnem zaostanku in sorazmerno težko prihaja do politične večine, enako kot v Sloveniji. Edino povsem prepričljivo zmago je dosegla na volitvah leta 2020, ko se je moral Fico po javnem revoltu zaradi umora novinarja Jana Kuciaka in njegove zaročenke začasno umakniti v ozadje in je vlado vodil Peter Pellegrini. (Ta se je pozneje od Smeri odcepil, a je zdaj znova v španoviji z njo.) Težko premostljivo je tudi nasprotje med njenimi liberalnejšimi in konservativnimi komponentami. Zadnji dve vladi tega bloka je „uspešno“ zminirala vsaj prvotno libertarna stranka Svoboda in solidarnost Richarda Sulika. Vendar je drugače kot v Sloveniji desni sredini uspelo imeti vodilno vlogo v dveh zaporednih vladah krščanskodemokratskega premierja Mikulaša Dzurinde med letoma 1998 in 2006. To na videz preprosto dejstvo je bilo zaslužno, da je Slovaška politično in gospodarsko v marsičem precej bolj zdravo okolje kot Slovenija, česar niti Ficova poznejša vladavina z absolutno večino ni mogla skvariti. Zdaj je sicer dobil krila in zelo verjetno je, da bo skušal doseči maščevanje nad vsemi, ki so ga leta 2018 prisilili k začasnemu sestopu z oblasti. Vendar se bo soočal z bistveno večjimi omejitvami kot njegov na novo odkriti vzornik Viktor Orban (ki je s podporo Ficu po vsej verjetnosti vsaj sprva presenetil celo madžarsko manjšino na Slovaškem) na eni in kot slovenski umetniki obvladovanja družbe, s katero ne delijo osnovnih temeljev istovetnosti, na drugi strani.