KategorijaObvestila

Izjava Nove Slovenske zaveze ob posegu ljubljanskih oblasti v mašo za domobrance

I

Uvod
Od leta 1993 dalje je skoraj vsako leto v mesecu novembru Nova Slovenska zaveza v sodelovanju z Župnijo Ljubljana – Sveti Jakob pripravila sveto mašo v grajski kapeli Sv. Jurija na Ljubljanskem gradu ter molitve in krajšo slovesnost na Orlovem vrhu. Slovesnost je obujala spomin na oskrunjeno pokopališče in tam pokopane domobrance. Najmanj enkrat je tudi garda Slovenske vojske slovesnost počastila z navzočnostjo.

(več …)

Priznanje gospodu Janku Mačku

P

Združenje novinarjev in publicistov (ZNP) je podelilo svoja priznanja, imenovana po novinarju Borutu Mešku: za leto 2020 je bil s tem priznanjem odlikovan dolgoletni sodelavec NSZ in osrednji pisec Zaveze, gospod Janko Maček.

Janko Maček je bil rojen leta 1931 v Šentjoštu nad Horjulom. Kdor le malo ve o komunistični revoluciji, si lahko predstavlja, kako je ta prizadela njegovo družino, njegovo otroštvo in mladost v domačem kraju. Po mnogih zapletih revolucijskega in povojnega časa je Janko Maček dokončal gimnazijsko maturo, ko je bil star 24 let. Kljub težavam je svojo akademsko pot nadaljeval: po letu in pol vojaščine se je vpisal na germanistiko ljubljanske Filozofske fakultete in diplomiral kot germanist in anglist leta 1963, star 32 let.
Ko so preživeli udeleženci protikomunističnega odpora začeli v letu 1990 ustanavljati Novo Slovensko zavezo, je bil Janko Maček med ustanovnimi člani. In ko je v letu 1991 začela izhajati revija Zaveza, je g. Maček vse od prvih številk dalje prispeval temeljne članke o zgodovini revolucije in domačega odpora proti njej. V Zavezi je g. Maček posodil svoj glas in javno besedo brezštevilnim človeškim usodam, ki jih je od blizu poznal in jih desetletja nosil v sebi. Mnogim tedaj še živim, še več mrtvim. Na Notranjskem, Dolenjskem in Gorenjskem je poiskal številne očividce in žrtve revolucijskega terorja, zapisal njihova pričevanja in nam ohranil pota njihovih usod skozi kruti čas slovenske zgodovine. Pri tem je g. Maček ravnal izjemno resnicoljubno: z natančnostjo svoje germanistične formacije je upošteval in tehtal razne vire in pričevanja z več strani, preverjal, kako o istem dogodku pišejo partizanski pisci, kako tisk iz vojnih let, in tako izrisal podobe revolucijskega časa, ki so še danes veljavne in zanesljive.
Tako je nastalo nekaj izjemnega: s krovnim naslovom »Kako se je začelo« so te raziskave Janka Mačka v več kot 100 številkah Zaveze in v treh knjigah zgradile edinstveni prostor slovenskega spomina. Rubrika »Kako se je začelo« je na eni strani otela anonimnosti in pozabe premnoge človeške glasove, obraze, usode naših prednikov, ki so danes že pokojni, le po zaslugi g. Mačka pa njihova beseda živi dalje in čaka v prostorju slovenske javnosti na posluh in srce živečih. Na drugi strani pa je rubrika »Kako se je začelo« omogočila tistim, ki smo Zavezo željno spremljali, da smo ob raziskavah in pričevanjski besedi Janka Mačka spoznavali izvore in nastanek nepremaganega revolucijskega časa, v katerem še vedno živimo, in smo ob tem spoznavanju, ne da bi vedeli, tudi sami zrasli, se zavedli svoje zgodovine, zagledali svojo umeščenost v čas in spoznali obličja čudovitih oseb, ki so v tem času utrpele največjo strahoto.
Pokrajino in vasi, ki jih opisuje, je Janko Maček sam prehodil in prepotoval, in ker je v njem tudi pisateljska iskra, se mnogi njegovi članki začenjajo z lepim opisom pokrajine. Eden od njih se začenja s stavkom: »Lepa in slikovita je pot od Ljubljane proti ribniški dolini.« Tako nam je Janko Maček odprl neki svet, ki se prične z lepoto slovenske pokrajine in se konča z ječanjem gozdov ob mučenih in pobitih. Svojo vlogo pri tem je skromno razumel kot vlogo kronista in pričevalca. Toda nam je ustvaril most k razumevanju najtežjega časa slovenske zgodovine. To je velika zasluga, ki jo želimo priznati Janku Mačku s podelitvijo priznanja Boruta Meška.

  1. december 2020, M.O.

Teharje – odpoved slovesnosti

T

Dragi prijatelji Nove Slovenske zaveze!

Žal nam je, da moramo tradicionalno obletno slovesnost na Teharjah odpovedati. Letošnja slovesnost v spomin teharskim žrtvam bi bila že 31. po vrsti.
Od zavoda NIJZ in Zdravstvenega inšpektorata Republike Slovenije smo sicer prejeli pozitivno mnenje za izvedbo letošnje spominske slovesnosti s sveto mašo v Spominskem parku Teharje, vendar pod takšnimi pogoji, da jih ni moč izpolniti.
Med pogoji in opozorili, ki so nam naložena v odgovornost, a jih po naši oceni realno ni moč izpolniti, so zlasti:
– zahteva, da na prizorišču zagotovimo individualne stole za vseh 450 udeležencev (gasilske klopi naj ne bi bile dobre); stojišča, četudi daleč vsaksebi po spominskem parku, niso dovoljena;
– zahtevo, da je treba varnostno razdaljo 1,5 m zagotoviti tudi v času prihoda udeležencev, česar ni mogoče preprečiti starejšim, ki že zaradi opore hodijo skupaj;
– zahtevo, da je treba mikrofon razkužiti med dvema uporabnikoma, kar je že med samim bogoslužjem ali somaševanjem nemogoče;
– zahtevo, da tudi člani pevskega zbora držijo medsebojno razdaljo 1,5 m;
– zahtevo, da se stalno nadzoruje medsebojno razdaljo udeležencev in njihovo spoštovanje prepovedi križanja poti ter prepoved zbiranja v skupinah; razkuževanje površin, s katerimi pridejo v stik obiskovalci;
– zahtevo, da nadzorujemo spoštovanje higiene rok, kašlja in pravilnega nošenja mask.
– zahtevo, da sprejmemo odgovornost tudi za vse, ki bi izven označenega prireditvenega prostora našli stojišče in tako želeli spremljati mašo.

Zdravstveni inšpektorat je napovedal, da bo strogo izvajal postopek nadzora in pri tem sankcioniral vse morebitne kršitve. Bolj naravnost povedano: zagrožene so nam visoke denarne kazni, tako društvu kakor posameznikom, ki bi z dobrimi nameni npr. stali na varni distanci ob ograji prireditvenega prostora.

Takšna pravila veljajo za nas.

Takšne odgovornosti Nova Slovenska zaveza ne more prevzeti. Zato spominsko slovesnost odpovedujemo.

V nedeljo, 4. oktobra, bo ob 11h v župnijski cerkvi sv. Martina na Teharjah maša, ki jo bo daroval g. Rok Metličar, upravitelj celjske škofije. Pel bo župnijski zbor. Posnetek svete maše in nagovora Marcosa Jermana si boste lahko ogledali na programu Nova24TV. Za udeležbo pri maši veljajo pravila Slovenske škofovske konference.

Vabimo vas, da se v duhu spomnite naših pokojnih, še posebej v nedeljo dopoldan v času svete maše, in da si ogledate posnetek slovesnosti na kanalu Nova24TV. Tistih, ki se hočemo povezati v molitvi ter ohraniti teharske žrtve v svojem spominu, nas letošnje težave ne bodo ustavile.

Matija Ogrin
Nova Slovenska zaveza

Z dostojanstvom iz anonimnosti

Z

Ko smo v ožjem krogu somišljenikov pred več kot letom dni razpravljali o neaktivnosti Republike Slovenije in njenih upravnih ter pravosodnih organov pri reševanju vprašanja prikritih grobišč, morišč in uveljavljanju pravice do pokopa vseh pomorjenih žrtev revolucije, je nastala pobuda za vključitev tega tematskega sklopa v okvir univerzalnega periodičnega pregleda za Slovenijo. Ta mehanizem, ki ga izvaja Svet za človekove pravice pri OZN in vsako državo na svetu doleti od leta 2005 dalje periodično v okvirno petletnih ciklih, naj bi omogočal predvsem civilni družbi, da opozori širni svet na kršitve človekovih pravic v posamezni državi in tako države, izvoljene v Svet za človekove pravice, spodbudil k dajanju konkretnih obvezujočih navodil in priporočil. Tako bi teoretično države druga drugi pomagale k spoštovanju mednarodno privzetih pravic.

V prepričanju, da gre v primeru naše tematike za jasne in lahko zapisljive ter preprosto dokazljive kršitve človekovih pravic, smo pristopili k pisanju ustreznega dokumenta, a hitro prejeli opozorila pravnikov, da naša percepcija ni objektivno tolmačenje zapisanih mednarodnih konvencij in deklaracij. Več kot pol leta je trajala pot od prvih zametkov do končnega dokumenta, ki je objavljen v nadaljevanju. Dokument bo verjetno razočaranje za marsikoga, ki slovensko stvarnost pozna in si težko predstavlja, da je suhoparnost tega dokumenta ob taki temi na mestu. Ob tem pa je treba vedeti, da smo kot civilna družba v čudnem položaju, ko po treh desetletjih še nimamo zapisanih jasnih stališč, zahtev in predlogov glede pravnih okvirjev te države niti se ne zavedamo, da občutek, da se dogaja krivica, ni zadosten argument v boju za pravičnost in pravico. Država – še bolj pa mednarodna skupnost – sloni na togem in bolečem tolmačenju pravice, tako da je prizadetost možno uveljaviti zgolj in samo na konkretnem primeru kršitve zapisanega pravila ali prepovedi. V tem oziru se vedno znova postavi vprašanje pravičnosti samih konvencij, ki (namenoma?) ne obravnavajo nekaterih življenjskih situacij, ki so v slovenski zgodovini boleče zapisane kot v nebo vpijoči barbarski zločini.

Z nastalim dokumentom smo dosegli najprej nekaj reda v lastnem razumevanju razmišljanja in delovanja mednarodne skupnosti, v drugem planu pa se je pokazala dobrobit tudi v zapisanih in bolj sistematično urejenih vsebinskih sklopih nerešenih področij z interesnega področja Nove Slovenske zaveze in njenih somišljenikov v civilni družbi (kamor je treba nujno prišteti obe sopodpisani organizaciji: Združene ob lipi sprave in Komisijo pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci). Želimo, da bi se na grobo okostje tega dokumenta dodajale dodatne vsebine in predvsem rešitve za zaznane probleme.

Različne vrste žrtev je zapustila dediščina revolucije: najprej so tu mrtvi, ki so razsejani v anonimnosti po prikritih grobiščih. Kot kristjani verujemo, da so bili s samo mučeniško smrtjo pridruženi Kristusu in tako kvečjemu oni nam lahko pomagajo, ne mi njim z državnimi predpisi. Ukrepi, ki naj bi obravnavali pokojne, so v prvi vrsti namenjeni njihovim preživelim sorodnikom. Tako tudi mednarodna skupnost svoje konvencije in predpise o ravnanju z mrtvimi obravnava predvsem v luči spoštljivosti do živih, ki imajo pravice: pravico vedeti, kaj se je zgodilo, pravico odločati o mestu pokopa in načinu pogreba, pravico do žalovanja ter pravico do ustrezne poprave nastale krivice. Te pravice so bile živim po letu 1945 odvzete, v slovenskem tranzicijskem procesu pa so se te pravice obšle.

Odsotnost celovitega programa ali jasnega načrta, ki bi civilno družbo in politiko neposredno po demokratičnih spremembah vodil v procesu soočanja z množico množičnih morišč in grobišč, nam danes nalaga, da se kot država in družba pogovorimo in odločimo, kako naprej. Zdi se, da smo korakali po poti spoznanj in se sproti odločali, kaj bi storili. Danes vemo, da smo soočeni z več kot sedemstotimi prikritimi grobišči, ki v nas ob vsakem izkopu znova zbudijo vprašanje: Kdo je tu? Z oddaljenostjo začetnega spravnega procesa, ki je iztiril že na vprašanju obsodbe množičnih pobojev, se je oblikovalo tudi bolj jasno stališče do pojma “dostojen pokop”.

Ni povsem jasno, kaj so ustanovni člani Nove Slovenske zaveze načrtovali glede ureditve vprašanj mrtvih, a članki iz zgodnjih številk Zaveze nas napeljujejo, da je bil njihov trud najprej usmerjen v zagotovitev spomina z napisom na farne spominske plošče. Hkrati je bila pomembnejša naloga društva ovreči krivičnost prikazov domobranstva in vaških straž kot izdajstva ter osvetliti revolucijo kot zlo, ki je narodu naredilo največ hudega. Seznanitev z dolgo zamolčanim trpljenjem slovenskih mučencev je služila enemu izmed temeljnih poslanstev preživelih mladih, kasneje ponosnih ustanoviteljev društva: razširiti pričevanje o tem, kaj se jim je zgodilo, ker so bili pokončni. Več kot očitno je vladalo prepričanje, da bo ravnanje z mrtvimi v sodobni in demokratični družbi urejal sistem in državni aparat sam, opremljen z vestjo, zdravo pametjo in osnovno človekovo moralo.

Danes se o odnosu do mrtvih izrisuje bolj jasna zahteva, ki jo deloma pogojuje tudi razvoj mednarodne zavesti glede načina urejanja množičnih grobišč. V prvi vrsti nam je iz skoraj neposredne soseščine znan primer Srebrenice ter nekaterih drugih množičnih grobišč. V preteklem letu smo zasledili tudi dokumente OZN glede množičnih grobišč, ki jih je zagrešila in zapustila islamska država ISIL na območju Iraka. Podobna praksa se uveljavlja tudi na drugih koncih sveta od Afganistana do držav podsaharske Afrike. Gre sicer za sodobna konfliktna žarišča, a večja časovna oddaljenost ne vpliva na pričakovanje, da bo analogna praksa uporabljena tudi za reševanje slovenskih odkritih lokacij.

V osnovi naj bi praksa terjala odkritje grobišča, ustrezno forenzično arheološko in antropološko raziskavo na terenu, dokumentiranje kraja zločina z jasnim popisom, video in fotografskim gradivom. Opravila naj bi se ekshumacija posmrtnih ostankov, pri čemer naj bi se v največji možni meri poskrbelo za individualizacijo (kar pripada enemu telesu naj bi bilo ločeno od drugih) ter se odvzelo vzorce za kasnejšo analizo DNK. Preiskovalni organi (policija, kriminalisti, tožilstvo) naj bi zagotovili ustrezno raziskavo in preiskavo zločina.

Slovenska sodobna praksa, ki velja predvsem od leta 2015 dalje, je glede navedenih postopkov skladna s pričakovanji, a le do dveh kritičnih točk: dela preiskovalnih organov in analiz DNK. O preiskovalnih organih bi na tem mestu niti ne načel razprave, saj je bila aktivnost nekje med simbolično in formalno. Glede analiz DNK pa je bila šele ob Hudi Jami in delih pri izkopavanju in prekopu posmrtnih ostankov privzeta praksa, da forenziki odvzamejo in hranijo desne stegnenice (najbolj primerne za odvzem DNK) ločeno za kasnejšo analizo. Pod nadzorom in vodstvom Nacionalnega forenzičnega laboratorija v okviru Policije je prišlo do hranjenja teh vzorcev za kasnejšo ugotovitev identitete umrlih. Na tej točki pa se je postopek ustavil, kar smo izpostavili kot eno izmed glavnih zahtev v sklopu ženevskega postopka.

Razumeti moramo, da so analiza DNK in postopki, ki so na to analizo vezani, relativno nova veda, ki se razvija iz leta v leto in dobiva tudi komercialne namene. Pri soočenju z željo svojcev, ki bi ob povečanem tempu izkopov množičnih grobišč želeli čim prej priti do odgovorov o usodi svojcev, smo trčili ob obilico težav in nedorečenih pravil. Prva in najpomembnejša je dilema glede namena analize DNK: obstaja vrsta različnih znanstvenih metod, ki jih narekujejo nameni preiskovalca. Splošna in danes široko uveljavljena komercialna analiza, ki za nekaj deset evrov stroška ugotavlja izvor posameznika na osnovi analize DNK, daje odgovore o sorodstvenih povezavah po moški in ženski liniji tja do šestega kolena. Tak test je, glede na pričakovanje, da bo po slovenskih vaseh obilo sorodstva že v četrtem kolenu ali celo ožje, povsem neuporaben za analizo konkretnih ožjih sorodstev, ker bodo rezultati zajeli bistveno preširok krog možnih sorodnikov in jih bomo vznemirjali po nepotrebnem.

Soočeni smo torej z dilemo, v kakšnem obsegu zgraditi bazo podatkov o DNK izkopanih. Pri tem se najprej nujno soočimo z dejstvom, da slovenski policijski laboratorij niti približno ni kos obsegu nekaj tisoč potrebnih analiz, ki so časovno zamudne, ne da bi pri tem tvegal popoln zastoj rednega dela. Ideja je torej, da bi se celoten postopek izvajal s pogodbenimi partnerji iz tujine, ki bi v okviru ICMP (Mednarodne komisije za pogrešane osebe) lahko tehnično pomagali pri taki zahtevni nalogi. K tej pomoči so se zatekli tudi v Srebrenici in tako združevali različne svetovne strokovnjake in laboratorije. Problem pri tem je dvojen: najprej bi morala Slovenija priznati, da nalogi ni kos, česar ob obotavljanju političnega vrha glede pomembnosti vprašanja množičnih prikritih grobišč ni pričakovati, nato pa bi morala ustrezno zagotoviti pravne okvirje za zaščito zasebnosti podatkov o DNK.

Analize DNK in podatki o tem so danes tržno blago. Z njimi služijo različne organizacije, ki z izmenjavo podatkov in prodajo podatkov drugim raziskovalnim ustanovam služijo denar. Dobra posledica je nižanje cene testiranja, slaba pa je komercializacija zapisov. Če smo v dobrih tridesetih letih, kolikor je stara ta znanost, prišli do takega razmaha, je pričakovati, da bo v naslednjih nekaj desetletjih razmah ob komercializaciji še bistveno večji. Si res želimo, da so podatki iz analiz DNK tržno blago? V kakšne namene in komu smo pripravljeni predati svoje genetske zapise?

Analiza DNK izkopanih pokojnikov je relativno preprosto področje, dokler ostanemo zgolj na znanstveni ravni metod analize. Problem je, da s samo analizo podatkov o mrtvih nismo prišli nič bliže identifikaciji žrtev. Za napredek potrebujemo najprej nekaj, s čimer bomo dobljene podatke primerjali in ugotovili sorodstveno vez. Tega problema slovenska zakonodaja ne rešuje in smo na polju povsem novega področja preiskovalnih znanosti.

Od samega začetka raziskovanja vprašanj grobišč in morišč je nastajalo več različnih seznamov pokojnih. Danes vemo, da za najpopolnejša seznama veljata dva: farne spominske plošče in seznam žrtev druge svetovne vojne, ki ga je napravil Inštitut za novejšo zgodovino. Prvi je ožji (približno petnajst tisoč imen) in hkrati tudi bolj podatkovno skop, drugi je širši (kakih sto tisoč imen) in je dopolnjen tudi z nekaterimi bolj uporabnimi podatki. Smiselno bi bilo, da bi kot uradno bazo podatkov, ki bi postala javna in javnosti dostopna ter ustrezno vzdrževana, država določila inštitutovo. Tam bi poimenske podatke in že zbrane podatke lahko dopolnjevali s podatki o sorodstvu in hkrati zagotovili tudi podatke o morebitnih darovalcih primerjalnih vzorcev DNK.

Trenutna slovenska zakonodaja predvideva, da Policija lahko hrani vzorce DNK največ tri leta, hramba vzorcev DNK in vzpostavljanje drugačnih javnih ali zasebnih baz podatkov pa je strogo prepovedana. V primeru množičnih grobišč je tako časovno omejevanje povsem zgrešeno in tudi tukaj potrebujemo zakon, ki bi hrambo vzorcev DNK za potrebe primerjave z vzorci DNK izkopanih žrtev zaupal pooblaščeni organizaciji za nedoločen čas. Kdo bi ta pooblaščena organizacija bila, je seveda odprto, a najbolj logična je prav Policija.

Primer Srebrenice, ki je terjala med 8000 in 8100 žrtev, kaže na uspešnost analize DNK samo pod pogojem, da se aktivno vključi čim več sorodstva. Za dosedanjo identifikacijo 6.838 žrtev je bilo treba vzeti vzorce 22.160 družinskim članom. Taka baza podatkov je bistven pripomoček preiskovalcem, ki lahko sorodstveno vez ugotavljajo z večjo stopnjo ujemanja in tako izločijo tveganje nepopolnih zapisov DNK, do katerih lahko pride tudi zaradi težkih postopkov izločanja DNK iz oddanih bioloških vzorcev. Če je želja sorodstva, da pride do identifikacije izkopanih žrtev, bomo v civilni družbi (tudi Cerkvi) morali na široko zastaviti akcijo spodbujanja k oddaji lastnih vzorcev v državno bazo.

Vzpostavitev državne baze DNK za svoje žive državljane je nov problematičen podvig, glede na aktualno zakonodajo in primerljivo pravno prakso. Taka baza podatkov mora biti državno “zaklenjena” pred uporabo v drugačne namene. Predstavljati si je treba, da bo skušnjava Policije v prihodnosti velika, da bi v okviru preiskav drugih kaznivih dejanj dobljene neznane vzorce DNK na prizoriščih tistih zločinov primerjala s tako široko bazo. Saj ni rečeno, da bi našla konkretnega storilca, a pokazala bi se lahko sorodstvena vez in tako precej olajšala preiskavo. Večina držav pozna bazo DNK za osebe, ki so že v kazenski evidenci. Izogniti se moramo zlorabam podatkov v namene, ki darovalcem teh vzorcev prej niso bili znani in z njimi v času oddaje niso soglašali.

Ali se vzorec DNK lahko uporabi tudi po smrti in čigava last je? Tudi to vprašanje ni rešeno v zakonodaji. Naš interes je, da se vsi vzorci, oddani za potrebe identifikacije neznanih pokojnikov iz množičnih grobišč, lahko uporabljajo tudi po smrti darovalcev. Nesmiselno bi bilo obiti dejstvo, da je velik del potencialnih darovalcev, ki so hkrati tudi najbližji sorodniki žrtev, krepko v letih. Veliko vprašanje je, če bomo lahko postopke identifikacije zaključili v času njihovega življenja. Tako mora ostati v javnem interesu, da se ohranijo njihovi vzorci z vsemi omejitvami, ki so obstajale v času darovanja.

Kako podrobno bi lahko identificirali izkopanega posameznika? Brez primerjalnega vzorca, ki bi bil od prav od posameznika (šop las ali kaj drugega, kar bi bilo ohranjeno izpred njegovega izginotja), bo identifikacija točno določene osebe težka. Zavedati se moramo, da sedanja znanost nima prav lahke naloge pri določanju DNK iz vzorcev, ki so stari sedemdeset let in več ter so bili podvrženi vplivom časa in okolja. Morda se z razvojem znanosti to v prihodnje spremeni in zato ne gre zametovati vzorcev. Že primeri iz Srebrenice so pokazali, da so po razvoju novih inštrumentov bistveno laže prišli do boljših podatkov. Za zdaj bi se morali osredotočiti na ugotavljanje čim bolj jasne sorodstvene vezi, da lahko pristopimo in po 75 letih seznanimo živeče sorodnike: našli smo vašega očeta, vašega strica, vašega brata, bratranca … V kakšnem primeru bo takoj jasno, za koga točno gre, v nekaterih primerih bo zgolj ožji krog možnih: če je bilo več bratov, več stricev, več bratrancev. O smiselnosti podrobnejše analize in s tem povezanih dodatnih stroških bodo takrat morali odločati sorodniki. Bolj verjetno je večje število razočaranj ob opravljenih analizah, saj bo nedvomno veliko delnih rezultatov, ki bodo dali le usmeritve, ne pa odgovorov. A v hrepenenju po informacijah, ki jih čutimo ob pritisku ljudi na Novo Slovensko zavezo in t. i. Dežmanovo komisijo ter Policijo ob vsakem novem odkritem grobišču, bo vsaka novica dobrodošla in bo predstavljala kamenček v mozaiku odgovora na vprašanje o preteklosti.

Če bi bila iskrena želja vseh, da iz anonimnih tisočev trupel v dostojen spomin vrnemo ljudi, ki imajo imena, družine in svoje zgodovinske identitete, bi ovire z lahkoto preskočili.

Ker te želje za zdaj ni, se zanašamo na lastno iznajdljivost, kako v upanju na bodoče spremembe vendar storiti kaj konkretnega. Tako nam strokovnjaki priporočajo sledeče:

  1. zapišite imena, priimke, rojstne datume ter vse druge osebne podatke (imena staršev, bratov, sester, stricev in tet, bratrancev in sestričen) vseh pobitih pogrešanih sorodnikov in svojo sorodstveno vez z njimi;
  2. zapišite čim več znanih dejstev o njihovih zadnjih dneh, predvsem s kom so takrat bili in kje ter ali je bil še kdo drug iz poslednje družbe ubit;
  3. zapišite morebitne fizične posebnosti, ki trajno ostanejo na okostju (zlomi, deformacije …);
  4. zapišite in opišite morebitne kose nakita, ki so jih morda nosili kot osebne predmete;
  5. z vatirano palčko si zjutraj na tešče popraskajte po zunanjih dlesnih pri zadnjih zobeh in palčko zavijte v papirnati robček. Ponovite še enkrat na drugi strani z drugo palčko …;
  6. vse skupaj zapakirajte v navadno papirno kuverto, ki ni obložena s plastiko, in jo zaprite. Na kuverto napišite svoje podatke. Hranite jo doma in sorodnikom razložite, za kaj gre.

Tak postopek bo zagotovil zajem podatkov, ki bodo bistveno pomagali v dopolnjevanju baze podatkov o pokojnikih in v kasnejši analizi DNK.

Čakali smo 25 let, da je država sistematično pristopila k urejanju prikritih množičnih grobišč. Želja po kompleksni ureditvi pravnega položaja analiz DNK in identifikacije pokojnih iz prikritih morišč in grobišč je povezana tudi z željo, da bi slovenska politika prisluhnila sorodnikom v njihovih željah po resnici in prepoznala ta proces kot del soočenja z lastno zgodovino.

Besedilo je bilo objavljeno v Zavezi, št. 114, decembra 2019.

+ Stane Štrbenk, RIP (1927–2019)

+

Stane Štrbenk (1. jan. 1927 – 10. dec. 2019) je bil eden preživelih domobrancev, ki so čutili, da morajo s svojim življenjem pričevati. In res je pričeval – z izjemno dejavnostjo, zaupanjem in optimizmom. Bil je med ustanovnimi člani Nove Slovenske zaveze in vodil njen ustanovni zbor.

»Ker sem bil sam veliko let predsednik, vem, kdo je nosil najtežja bremena. To je zagotovo Stane Štrbenk, ki je bil dolga, dolga leta tajnik Nove Slovenske zaveze in je dejansko opravljal še vse ostale naloge NSZ.«

Anton Drobnič

Z izjemno vztrajnostjo in pravniškim znanjem je premagal administrativne ovire pri registraciji NSZ, ki je bila ustanovljena spomladi 1991. Nato je opravljal brezštevilna tajniška in organizacijska dela društva vse do nedavnega. NSZ je zastopal v parlamentarni komisiji za popravo krivic, kjer je deloval na stotinah sej; kot pravnik je mnogim ljudem pomagal pri pripravi vloge za to komisijo. Vodil je vse pravne posle v zvezi z izgradnjo farnih spominskih plošč na ljubljanskih Žalah in še marsikod ter pomembno prispeval k pridobitvi društvenih prostorov.
S tem in mnogočem plemenitim je izpolnil življenje, ki mu ga je previdnost ohranila kljub strahotam revolucije, kljub zaporniškemu trpljenju in poznejšim boleznim. Ob svoji devetdesetletnici je gospod Stane povedal:
»Vesel sem življenja! Rad živim! Hvaležen sem Bogu, da sem preživel. Na življenje sem vedno gledal z dobre plati. V vseh prelomnih trenutkih sem imel neizmerno srečo. Vse, kar sem načrtoval sam ali s prijatelji NSZ, se je dobro izšlo. Če sem hotel normalno živeti, sem moral odpuščati in v nebistvenih stvareh popuščati«.

Od gospoda Staneta Štrbenka se bomo poslovili v sredo, 18. decembra, ob 14. uri, izpred vežice sv. Nikolaja na ljubljanskih Žalah. 

Gospod, daj mu večni pokoj,
in večna luč naj mu sveti!
Amen

»Čudil sem se, kako to, da mi je dal, ali me je morda poznal? Ta dogodek me je vse življenje spominjal na dobro v človeku.«

Pogovor s Stanetom Štrbenkom, Zaveza št. 105

Izjava Nove Slovenske zaveze ob odkritju ostankov pokojnih

I

Pokopališče slovenskih domobrancev na Orlovem vrhu v Ljubljani

Nekaterih padlih domobrancev zaradi razmer vojne in revolucije ni bilo možno pokopati v domačem kraju. Za njih je Slovensko domobranstvo uredilo konec leta 1943 vojaško pokopališče na Orlovem vrhu na Ljubljanskem Gradu. Po vojni je revolucionarna oblast to pokopališče uničila in grobove onečastila. Raznesla se je govorica, da so posmrtne ostanke pokojnih izkopali in odnesli neznano kam. Izkazalo se je, da je to bila načrtno plasirana laž in da so padli slovenski domobranci večinoma še vedno pokopani v svojih grobovih.

Komisija za vprašanja prikritih grobišč je izvedla sondiranje zemljišča na Orlovem vrhu dne 7. in 14. 11. 2019. Cilj sondiranja je bil ugotoviti, ali se na Orlovem vrhu še nahajajo posmrtni ostanki pokopanih vojakov. Izvajalci sondiranja so odkrili zemljo s petih (5) grobov, v njih so našli naslednje:

  • En grob je bil prazen, vseboval je le sledi sprhnele krste, toda brez človeških ostankov; domnevamo, da je bil to eden tistih redkih pokopanih, ki so jih svojci še pred koncem vojne legalno prekopali in pokopali v družinski grob.
  • Dva grobova sta bila oskrunjena: večina telesnih ostankov pokojnih manjka, toda v obeh grobovih so ostali večji deli okostja: v enem grobu cela desna roka s ključnico, v drugem grobu stopalo. Ta grobova dokazujeta, da pripoved o povojnem izkopavanju in oskrunjenju pokopališča ni izmišljena, ampak je deloma resnična. (V jami teh dveh grobov so našli tudi originalni nagrobnik, ki mu manjka le majhna kamnita plošča z imenom in datumi pokojnega vojaka. To ploščo z napisom so evidentno odklesali iz nagrobnika in je na mestu ni bilo najti.)
  • Poglavitno in nepričakovano odkritje je bilo, da dva grobova vsebujeta celotne, nedotaknjene telesne ostanke pokojnika. S tem je bil namen sondiranja več kot dosežen, najdbe so dokumentirali, grobove ponovno zasuli.

Če povzamemo: od petih odkritih grobov kar štirje vsebujejo bodisi večje posmrtne ostanke bodisi popolno okostje pokojnih.

S temi rezultati, ki jih je pridobila državna komisija za vprašanja prikritih grobišč, je nedvoumno dokazano, da je vest o oskrunjenju pokopališča po vojni resnična, vendar je hkrati služila kot laž o popolni odstranitvi vseh posmrtnih ostankov. Ta laž se je prijela in so ji ljudje splošno verjeli do danes. S tem je povojna revolucionarna oblast uničila spomin na Orlov vrh kot pokopališče padlih domobrancev. Da pravi namen oblasti ni bil odstraniti dejanske ostanke pokojnih, ampak uničiti le simbolni značaj pokopališča, dokazuje barbarski odnos, s katerim so iz omenjenih dveh grobov del pokojnika izvrgli, del pustili v grobu.

Nova Slovenska zaveza podpira prizadevanja Komisije za vprašanja prikritih grobišč, da se o pokojnih padlih domobrancih zbere verodostojna dokumentacija in da država Slovenija zagotovi primerno pietetno ureditev pokopališča na Orlovem vrhu. Dodajamo, da so pokojni bili kristjani in da je treba z njihovimi ostanki ravnati v skladu s krščansko duhovno kulturo.

Grahovo v ognju groze

G

Ko je z okupacijo aprila 1941 razpadel politični sistem predvojne Slovenije in so se razrahljali dotedanji družbeni odnosi ter se je začelo obdobje zelo negotove prihodnosti, so že 22. junija 1941 z napadom Hitlerjeve Nemčije na Sovjetsko zvezo, ki je bila prva komunistična država na svetu in za vse komuniste obljubljena dežela, nastali ugodni pogoji za  družbeni prevrat in izbruh svetovne revolucije, ki se prekriva s pravičnim bojem za nacionalno osvoboditev. Ideja takojšnjega odpora proti okupatorju je zato lahko izhajala samo iz neizmerne vere komunistov v zmago sovjetskega orožja, ki je bilo garancija tudi za zmago revolucije. Brez vere v odrešitev, ki je prihajala z vzhoda, se potem takem ne bi sprožila nobena partizanska puška. Ker so bili komunisti že pred vojno odločeni, da gredo v revolucijo za vsako ceno, je bila okupacija primerno izhodišče pri načrtovanju dokončnega boljševističnega prevrata ob koncu vojne. V normalnih razmerah ga ne bi bilo mogoče izpeljati. S spretno izdelano taktiko in po dovršeni krvavi strategiji pa je za njegovo uresničenje bilo mogoče prav med okupacijo izrabiti številna plemenita nacionalna čustva.

Dogodki na domačih tleh so sledili logiki dogodkov na vzhodni fronti. Tudi odpor proti okupatorju se je začel prav zato, ker je Kominterna pozvala komuniste po vsem svetu v boj za obstoj Sovjetske zveze, od katere je bila odvisna usoda svetovne revolucije. Komunisti so z odporom proti okupatorju storili tudi svojo internacionalistično dolžnost. Samo z zmago sovjetskega orožja je bilo povezano pričakovanje konca vojne, ob katerem je komunistična partija s prehodom v drugo fazo revolucije že od vsega začetka načrtovala množično odstranitev političnih in ideoloških nasprotnikov. Ker so zahodni zavezniki na drugi strani takšne načrte ogrožali, so nasprotovali njihovemu izkrcanju v Dalmaciji in v Istri, pa četudi jim je po izčrpanju domačega kmeta prav njihova materialna pomoč v največji meri omogočila preživetje.

Partizani so bili jasno izdelana politična vojska in priročno orodje komunistične partije za izvedbo revolucije.  Bolj kot vojaški so bili zanje pomembni politični cilji. Vsak partizan je moral biti v vsakem pogledu vojak revolucije. Za njegovo politično izgrajenost so skrbeli politični komisarji, za partijsko pa njihovi namestniki. Komunistična partija s strogo hierarhično strukturo je učinkovito uveljavljala svojo politično voljo ne le med partizani, ampak v vseh oranizacijskih strukturah, ki jih je osnovala in vodila. Z razpredeno obveščevalno mrežo je globoko prodrla tudi v vrste nasprotnikov.

Začetki revolucije

Ko so nemške armade decembra 1941 na vzhodu doživele prve neuspehe, se je med slovenskimi komunisti in njihovimi zavezniki močno dvignila morala in okrepila vera v revolucijo. Večji kot so bili uspehi sovjetskega orožja, bolj so bili prepričani v njeno zmago. Čeprav ni vse potekalo tako hitro, kot so upali in napovedovali, saj so morali skorajšnji konec vojne v pretirani vnemi pogosto prestavljati, so se po boljševiškem katekizmu na ta trenutek vneto pripravljali.

Kumunisti so pod oznako Osvobodilne fronte že čez poletje 1941 intenzivno pletli terenske organizacije, ki so postale podlaga vsega njihovega nadaljnega političnega dela. Ugodna okoliščina je bila, da je italijanska vojska v Ljubljanski pokrajini čez zimo 1941/1942 opustila več izpostavljenih posadk v težje dostopnih podeželskih krajih. Vloga terenskih organizacij se je večala s širjenjem njihovih pristojnosti. Poleg vzdrževanja zvez s partizanskimi enotami, skrbi za njihovo prehrano in namestitev ter pridobivanja novih pristašev, so prevzemale tudi obveščevalne naloge in preraščale v organe nove oblasti. Opravljati so začele tudi bolj zaupne naloge proti političnim in ideološkim nasprotnikom. V glavnem so bile prav terenske organizacije tiste, v katerih se je odločalo, kje bodo partizani rekvirirali in koga bodo likvidirali.

Ko so komunisti spomladi 1942 v pričakovanju hitre sovjetske zmage organizirali splošno vstajo in predvsem na območjih Ljubljanske pokrajine ustanavljali prve sovjetske republike, so partizani 11. maja 1942 v večernih urah tudi v Grahovem napadli kolono petih italijanskih vojaških vozil, ki se je s hrano vračala v vojašnice na Bloke. Namen vojaške akcije, v kateri je padel en partizan, je jasno nakazoval poziv, ki se je dopoldne istega dne raznesel po vasi. Vsi moški v starosti od 18. do 55. leta so morali v gozdove, ker naj bi jih drugače za talce pobrala italijanska vojska. Ko so se po nekajurnem skrivanju iz gozdov vrnili, so v vas prišli partizani, zasedli pošto in prekinili vse telefonske in telegrafske zveze ter ljudi pred spopadom ponovno pozivali v gozdove, ker naj bi v Italiji prišlo do prevrata in svetovne revolucije. Večjih italijanskih represalij nad civilnim prebivalstvom v naslednjih dneh sicer ni bilo, čeprav je italijanska vojska grozila s požigi hiš, nazadnje pa je v okolici zgorelo le nekaj skednjev.

Partizani so v sodelovanju s terenskimi odbori začeli izvajati revolucionarno oblast z razglasi, s katerimi so prevzeli policijski nadzor nad prebivalstvom predvsem z omejitvami svobode gibanja in s prepovedmi vsakršne gospodarske aktivnosti, ki bi koristila okupatorski oblasti. Največje posledice za nadaljnji razvoj pa so povzročile rekvizicije in likvidacije. Patrulje iz bližnjih partizanskih taborišč so po nalogu terenskih odborov ali z odredbami vojaških komand brez priziva izvajale krvavi posel. Rekvirirale so premoženje in morile ljudi, ki so jih označili za italijanske ovaduhe in sodelavce, belogardiste ali narodne izdajalce. V Grahovem so 8. junija 1942 v večjem obsegu plenili pri veleposestniku in lesnemu trgovcu Krajcu, ki je bil eden najpremožnejših v tem delu Notranjske. Prav tako, kakor pri Krimski jami, so bile tudi v Grahovem poleg nekdanjih orožnikov med prvimi žrtvami partizanov ženske, ki so iz najrazličnejših razlogov prišle v stik z italijanskimi vojaki. Še pred veliko italijansko ofenzivo poleti 1942 so bile kruto umorjene na Križni gori, kjer je bilo taborišče čete Zidanškovega bataljona.

Vaška straža

Vaško stražo v Grahovem so vaščani zaradi internacij in novih italijanskih groženj in pritiskov s požigi in izgoni v internacijo ustanovili sporazumno s člani terenskega odbora. Italijani so avgusta 1942 oborožili 30 oseb, ki so pri tem v prvi vrsti zasledovali lastno preživetje. Ko je v Grahovo 11. decembra 1942 s svojo skupino iz Ljubljane prišel France Kremžar, ki se je pred tem boril proti partizanom v Štajerskem bataljonu na Dolenjskem, je moštvo vaške straže pomladil in preuredil. Vpliv in kontrolo nad njo so si izpod italijanskega oklepa prizadevale pridobiti različne ilegalne in napol ilegalne protirevolucionarne skupine. Župnika Franca Kanduča, ki je bil kot begunec iz Krope tudi zaupnik Slovenske legije, so domači partizani ubili 26. decembra 1942 na poti od sv. maše pri Sv. Štefanu.

Po italijanski kapitulaciji se je glavnina vaške straže iz Grahovega priključila večji posadki v Pudobu v Loški dolini, kjer so jih v pričakovanju angleškega izkrcanja 13. septembra 1943 napadli partizani. Prva skupina se jim je po pregovarjanju in zagotavljanju amnestije predala, četudi so jih nato deloma na mestu pobili, deloma zmetali v jamo Kozlovka, deloma odpeljali pred partizansko vojaško sodišče v Kočevje, od koder so jih nato na različnih krajih pobili, več pa so jih mobilizirali tudi v partizanske enote. Druga skupina, ki jo je vodil France Kremžar, ob njem pa je bil tudi pesnik France Balantič, se je ponudbi za predajo odločno uprla. Partizani pa so imeli za obračun z njimi že pripravljeno zaplenjeno italijansko težko orožje in zajete italijanske topničarje, ki so za prost odhod iz Slovenije, podobno kot na Turjaku, s topovi razdejali utrjeno postojanko in zlomili odpor oblegancev. Le golemu naključju so se imeli zahvaliti, da jim je v gosti jutranji megli iz porušene postojanke uspel izpad.

Slovenska domobranska legija

Dobra desetina vaških stražarjev, ki se je rešila iz Pudoba, je po javorniških gozdovih prišla na Rakek, od tam pa v Ljubljano, ki so jo skupaj z glavnimi prometnimi povezavami takoj po italijanski kapitulaciji zasedli Nemci. Ker so bili zahodni zavezniki še daleč, je v protikomunističnem taboru v strahu pred popolnim fizičnnim uničenjem, ki ga je s seboj prinašal razkroj vaških straž in četniških enot Jugoslovanske vojske v domovini, ter v strahu pred zmago komunizma in njegovih posledic, kakor so jih poznali iz Sovjetske zveze, prevladalo mnenje, da se je ob ilegalni povezavi z legalno jugoslovansko londonsko vlado potrebno za boj proti komunizmu, kot največjemu narodnemu in idejnemu sovražniku, začasno dogovoriti tudi z nemškimi okupatorji, ki so na svetovnih bojiščih doživljali vse hujše poraze. Preživeli ostanki vaških straž so postali jedro nove vojaške organizacije, ki si je kot tedaj legalna sila s slovenskimi nacionalnimi obeležji pred nemško okupacijsko oblastjo poslušala v boju proti komunizmu pridobiti polno organizacijsko samostojnost. Po vzpostavitvi Pokrajinske uprave v Ljubljani in imenovanju generala Leona Rupnika za njenega predsednika je bila pod njegovim vodstvom z razglasom z dne 24. septembra 1943 ustanovljena Slovenska domobranska legija.

Z uničenjem vaških straž je revolucionarna oblast, ki je svojo samopotrditev v začetku oktobra izpeljala na zasedanju v Kočevju, kjer so na drugi strani na javnih procesih in po hitrih postopkih kot narodne izdajalce na smrt obsojali zajete vojaške, politične in ideološke nasprotnike, postala nesporen gospodar obsežnega območja Ljubljanske pokrajine zunaj železniških povezav in središč, ki so bila življensko pomembna za nemške oskrbovalne poti. Okrožna komisija VOS za cerkniško okrožje je sredi septembra na zaslišanja v Kočevje tudi iz Grahovega poslala več vaščanov, ki so bili prej pri vaški straži, in se nikoli več niso vrnili na svoje domove. Janez Drobnič, roj. 1875, p. d. Fužinar, ki je imel hčerko pri partizanih, je bil sicer pred partizanskim vojaškim sodiščem oproščen, a so ga domači vosovci pred domačo vasjo kljub temu prestregli in pobili. V večji nevarnosti so bili tudi drugi nekdanji vaški stražarji, ki so jih mobilizirani v partizanske enote in so med njimi veljali za nezanesljive.

Z nemško ofenzivo konec oktobra in v začetku novembra 1943 so partizanske enote, v katere je bilo mobiliziranih tudi veliko neizkušenih, orožja neveščih in za orožje nesposobnih ljudi, množično razpadale. Poleg nemške vojaške sile so razpad partizanskih enot povzročale tudi dezertacije, do katerih je zaradi slabih medčloveških odnosov in neizdelane vojaške strategije prihajalo že pred nemško ofenzivo, množične pa so postale med ofenzivo, ko so se posamezni deli partizanskih enot razbežali in med seboj izgubili vsak stik. Največ tistih, ki so takrat od partizanov dezertirali, so bili nasprotniki komunistične ideologije. Zaradi drugačnega dojemanja sveta, odnosa do življenja in na podlagi lastnih doživetij med partizani niso videli svojega mesta med njimi. Večinoma so se zatekli na svoje domove in se skrivali pred novimi mobilizacijami.

Domobranska postojanka v Grahovem

Z nemškimi enotami so se med ofenzivo na prejšnjih mestih pojavili tudi prvi domobranci. Kremžar je s svojo skupino ponovno prišel tudi v Pudob, kjer so se iz Loške doline, Blok in okolice zbirali vsi tisti, ki so se izognili mobilizaciji v partizane ali so od njih zbežali. Ker se zaradi bližine obsežnih gozdov, ki Loško dolino obdajajo z vseh strani, niso počutili dovolj varne, so odšli v Grahovo, ki je bilo bližje železniški postaji in močnejšim domobranskim in nemškim enotam na Rakeku. Prvi domobranci so v Grahovo prišli konec oktobra 1943. Kremžarjeva skupina je vas že od prej poznala, vendar pa ta zdaj ni bila več taka, kot so jo ob italijanski kapitulaciji zapustili. Šest nemških bombnikov je namreč Grahovo sredi dneva, 30. septembra 1943, bombandiralo in ga razdejalo. Nemška letala so sledila vojaški komori Tomšičeve brigade, ki se je ne glede na možne posledice namestila v vasi, ki je v dobri uri utrpela 25 civilnih žrtev, v glavnem otrok in žena, poleg tega pa je bilo še 25 težje in 30 lažje ranjenih.

Po seznamu 4. čete 4. domobranskega bataljona v Cerknici, z dne 21. novembra 1943, je bilo v postojanki v Grahovem 63 domobrancev. V strahu pred partizansko mobilizacijo pa so vsakodnevno prihajali novi, večinoma mladi fantje, stari med 15 in 20 let, ki so v novo nastali domobranski postojanki iskali predvsem varnost in zaščito. Jedro postojanke je predstavljal Kremžarjev krog, moštvo pa so sestavljali domobranci iz Grahovega in okolice, iz območja sv. Trojice, iz Blok in iz Loške doline. Organizacija nove vojaške formacije je bila še na začetku in je v vseh pogledih imela veliko slabosti in pomanjkljivosti. Domobranci so bili nastanjeni na več mestih v vasi, ena njihovih glavnih nalog pa je bila stražarska služba. Glavnina moštva s poveljstvom je bila sredi vasi v Krajčevi hiši, ki je stala nasproti cerkve. Ker je imel Jože Baraga, ki so ga partizani po zaslišanju v Kočevju sredi oktobra ubili v Jelendolu, v njej v najemu trgovino, so jo imenovali tudi Baragova hiša. Manjši deli domobranske posadke so bili še v Sokolskem domu, v bližnji Krajčevi vili in v Fužini na severo-vzhodni strani vasi.

Ko se je nemška ofenziva končala in je nemška vojska odšla, so v izpraznjen prostor takoj, ko so o tem dobili zanesljive obveščevalne podatke, prišli partizani. Razbite in zdesetkane enote XIV. divizije, ki so preživele nemško ofenzivo, so se že po 14. novembru 1943 začele zbirati v Loški dolini. V Vrhniki pri Ložu se je najprej nastanil štab Tomšičeve brigade, za njim pa tudi divizijski štab. V neposredni bližini je bila tudi Šercerjeva brigada. V divizijskem štabu, ki ga je medtem obiskal tudi komandant glavnega štaba Franc Rozman – Stane, so analizirali posledice ofenzive in skupaj s cerkniškim okrožnim odborom OF tudi ugotovili, da so nekdanji vaški stražarji med nemško ofenzivo izrabili priložnost za pobeg k domobrancem. 22. novembra 1943 so razglasili, da za domobrance ne bo nobene milosti in da jih morajo partizani začeti takoj uničevati. Napovedali so, da bo domobranskim družinam zaseženo premoženje, v posebnih primerih pa naj bi jih iz njihovih domov tudi izgnali.

Z obnavljanjem razbitih enot in predvsem z mobilizacijo v Loški dolini ter na Blokah partizanski štabi niso bili zadovoljni. Večina za orožje sposobnih moških se je mobilizaciji že prej izognila. Iz Loške doline je zadnja večja skupina odšla pod domobransko zaščito na Rakek tik pred prihodom partizanov, na Blokah pa partizanom v prvih dneh po nemški ofenzivi ni uspelo mobilizirati niti enega moškega. Na boljši mobilizacijski odziv niso imeli večjega vpliva niti številni partizanski mitingi, na katerih je sodelovala kulturniška skupina XIV. divizije. Večji izplen kot pri mobilizaciji so partizani dosegli pri rekviriranju premoženja. Za prehrano partizanskih enot in njihovih štabov so zato prav družinam, iz katerih so moški odšli k domobrancem ali pod njihovo zaščito, iz hlevov jemali še zadnjo živino in iz shramb še zadnja živila, ter jih tako spravili na rob preživetja. Ob zahtevi za izgon cele vasi pa tudi izgoni posameznih družin niso bili več redki.

Priprave za napad na postojanko

Po prvih obveščevalnih sporočilih, da se v Grahovem snuje domobranska postojanka, partizanskim štabom ni uspelo pridobiti zanesljivih podatkov o njeni številčni moči in oborožitvi ter o razpoloženju posadke. Razpolagali so le z obvestili, da je okrog sto domobrancev nastanjenih v štirih poslopjih, ki niso bila utrjena in da na cestah, ki vodijo v vas, stražijo. Z ozirom na cilje partizanskega boja in smisel njihovega prizadevanja niso bili v nikakršnih dvomih, kakšne bodo njihove nadaljne naloge. Tudi CK KPS je 20. novembra 1943 vse partijske celice v partizanskih enotah opozoril, da je njihova prva naloga po končani nemški ofenzivi uničevanje nasprotnika, še preden bi se mogel utrditi in da morajo v najkrajšem času osvoboditi ves teritorij, ki so ga imeli pred ofenzivo.

Ukaz za napad na domobransko postojanko v Grahovem je 22. novembra 1943 izdal štab XIV. divizije v Loški dolini. Za uničenje postojanke je bila določena Tomšičeva brigada, ki so ji dodelili oddelek z gorskim topom, medtem ko je morala Šercerjeva brigada poskrbeti za zavarovanje napada v primeru pomoči, ki bi postojanki v Grahovem prihajala od zunaj. Vse priprave in premike so morali pripraviti v največji tajnosti. Štaboma obeh brigad je bilo posebej naročeno, naj partizane na napad vojaško in politično pripravita, ker gresta v prvo partizansko akcijo po nemški ofenzivi, ki mora na vsak način uspeti.

Številčno stanje obeh brigad se je med nemško ofenzivo močno zmanjšalo. Predvsem zaradi dezerterstva jih je bilo tudi poslej ob vsakem novem štetju manj. Šercerjeva brigada je tako 22. novembra 1943 imela na mestu 478 borcev, Tomšičeva brigada, v kateri se je skupno število pred nemško ofenzivo povzpelo že krepko čez tisoč, pa je brez enega od bataljonov za napad razpolagala z okrog 430 borci. Med njimi je bilo tudi 36 žensk, ki so bile na položajih od bolničark pa vse do komisark bataljonov.

S položajev v Loški dolini je glavnina obeh brigad krenila čez Knežjo njivo v Metulje na Bloke in se od tam mimo Velikih Blok premaknila na Ulako in na Radlek pod Slivnico, kjer so 23. novembra potekale zadnje priprave za napad na Grahovo. Medtem, ko so se enote Tomšičeve brigade začele v mraku bližati vasi in jo z vseh strani obkoljevati, je Šercerjeva brigada z zasedami zapirati dohode v vas. Najbolj pomembno je bilo vprašanje, kako bodo zasedli položaje sredi vasi okrog glavne postojanke v Krajčevi hiši.

Domobranci pred napadom

Podatki o zbiranju partizanov v Loški dolini in o premikih partizanskih enot čez Bloke so prišli tudi do domobrancev v Grahovo. Prinašali so jih njihovi sorodniki in drugi, ki so se bali za njih, prav tako pa tudi begunci, ki so jih partizani izgnali in so bežali pred njimi pod domobransko zaščito. Domobranci so zato napad pričakovali. Večina je bila po lastnih izkušnjah prepričana, da pojavljanje partizanskih enot v bližini postojanke ne pomeni nič drugega kot skorajšnji napad. Pred več kot deset dnevi so se iz Loške doline v precej podobnih okoliščinah prej umaknili.

Domobransko vodstvo v Grahovem očitno ni računalo na to, da bi jim partizani mogli do živega. Ali niso vedeli za njihovo število in bojno moč, ali pa so jih podcenjevali? Težko bi se mogli zanašati na lastno moč, saj je bila večina domobrancev vojaško neizkušena, veliko pa se jih je v postojanko zateklo v strahu pred partizansko mobilizacijo. Kljub temu so bili domobranci odločeni, da se bodo ubranili morebitnega napada. V skrajni sili so računali tudi na pomoč. Partizani se po ofenzivi, ki jih je močno prizadela, še niso pokazali v večji vojaški akciji. Njihovo bojno moč je bilo zato težko pravilno oceniti.

Namestnik poveljnika postojanke, Stanko Tomažič, je bil na dan napada, 23. novembra 1943, v štabu 4. domobranskega bataljona v Logatcu, kjer je za posadko zahteval okrepitev, strelivo in avtomatsko orožje. Na posvet v Logatec je isti dan s poveljnikoma domobranskih postojank v Ceknici in v Begunjah šel tudi poveljnik grahovske postojanke Kremžar. Ko sta se na poti ob pol sedmih zvečer srečala, ga je Kremžar obvestil, da so begunci iz Starega trga prinesli sporočila, da se okrog Dan v Loški dolini giblje 200 partizanov in mu naročil, naj razpošlje izvidnice ter naj ima posadko v pripravljenosti.

Med domobranci v Grahovem se je ob novicah o premikih večjega števila partizanov, ki so jih tistega dne prinesli tudi civilisti iz Velikih Blok, pojavila napetost in zaskrbljenost. Po vrnitvi iz Logatca so domobranski poveljniki v Grahovem še enkrat presodili položaj. Poveljnik cerkniške postojanke Rado Petrovič in Lojze Debevc, p.d. Gornji Kranjc, iz Begunj sta se nato odpeljala, iz Grahovega pa je ob pol devetih zvečer proti Blokam odšla patrulja 25 domobrancev, ki pa ni opazila nič sumljivega in ni sporočila, da bi se vasi kdo približeval.

Domobranska postojanka v Grahovem ni imela neposredne zveze niti s štabom bataljona v Logatcu niti z organizacijskim štabom Slovenskega domobranstva, slabe pa so bile tudi povezeve s sosednjima postojankama v Cerknici in v Begunjah, ki sta bili tako kot grahovska oranizacijsko kot tudi bojno še neusposobljeni za večje vojaške posege. Navkljub prepoznani nevarnosti so se v Grahovem preveč zanašali na pomoč, ki naj bi prišla iz bližnje Cerknice, poleg tega pa upali in se slepili, da do napada ne bo prišlo

Na večer partizanskega napada je bilo v Grahovem, na izpostavljeni prometni poti, ki cerkniško dolino v več smereh povezuje z Blokami in Loško dolino, 78 domobrancev. Med njimi so bili tudi mladoletni. Razdeljeni so bili v posadke po vasi. V Krajčevi hiši nasproti cerkve, kjer je bil sedež  postojanke, je bilo nekaj več kot trideset domobrancev. Na poveljstvo postojanke je bila usmerjena tudi glavna ost partizanskega napada in prav Krajčeva hiša je postala prizorišče grozovitih dogodkov.

Napad na domobransko postojanko

Partizani so se hiši v temni noči s torka 23. novembra na sredo 24. novembra 1943 okrog pol desetih zvečer pritajeno približali. Pod vodstvom partizana, ki se je pred vojno v Grahovem izučil mesarske obrti, za vodiča pa jim je bil še domači obveščevalec, je 2. bataljon Tomšičeve brigade v vas prišel iz zahodne strani. Pred vasjo so obšli prve hiše, prekoračili cesto proti Martinjaku, se prikrili med poslopji, zasedli bližnje hiše in se pri cerkvi in župnišču z orožjem upirjenim proti postojanki namestili v ugodne položaje.

Po prvotnem partizanskem načrtu naj bi se naskok začel ob desetih zvečer na dan znak z raketo, vendar se je vse skupaj začelo že nekoliko prej. Ko je stražar pred Krajčevo hišo opazil napadalce in je bila izstreljena svetlobna raketa, je počil prvi strel blizu župnišča. Nato je počilo v drugo in v tretje, kar je izvalo splošno streljanje. Poleg streljanja se je okrog postojanke slišalo divje vpitje, grožnje, kletve in zmerjanje. Medtem so domobranci v postojanki organizirali obrambo.

Po prvih strelih sredi vasi so partizani začeli stiskati obroč okrog vasi, zasedati posamezne hiše ter jih pleniti. Domobranci iz drugih posadk v vasi so se pred napadom partizanov umikali in se iz njihovega objema po večini izmuznili in rešili v bližnje gozdove. Iz nadaljnega boja s partizani pa so bili izključeni in je posadka v Krajčevi hiši ostala sama. Samo dobre tri desetine domobrancev so se poslej upirale veliki premoči Tomšičeve brigade, ki je neposredno oblegala postojanko sredi vasi in je štela čez štiristo partizanov in partizank.

Po približno enournem streljanju je napad pred glavno postojanko nekoliko popustil. Partizani so okrog postojanke sloneli v zaslonih in se za naskok še dolgo niso odločili. Čeprav so imeli ogromno premoč, se niso upali blizu. Divje so vpili in pozivali obkoljene domobrance, naj se predajo. Medtem se je v vas z osebnim avtom skupaj z dvema domobrancema pripeljal poveljnik domobranske postojanke v Cerknici Rado Petrovič. Nenavadno je bilo, da so uspeli priti skozi močno partizansko zasedo, ki jo je pri Marofu med Martinjakom in Cerknico postavil bataljon Šercerjeve brigade, in se pridružili oblegancem v Krajčevi hiši.

Topovski ogenj

Do enih ponoči so okrog postojanke brez posebnega učinka streljali mitraljezi, regljale strojnice in pokale puške. Potem so partizani pripeljali težko orožje in ob ostrih bliskih in grmenju začeli streljati z dvema topovoma. V temi sprva niso bili najbolj uspešni, proti jutru pa je oblegano hišo začelo vse bolj stresati in zidovje se je pod silo granat začelo rušiti in zasipati oblegance. Kremžarjeva skupina je topovsko obleganje pred nedavnim izkusila že v Pudobu, vsi drugi pa so strašno topovsko obstreljevanje občutili prvič. Granate so padale na hišo z vseh strani, ker so partizani topove tudi premikali.

Med prvimi je topovska granata že nekoliko v jutranjih urah ubila poveljnika cerkniške postojanke Petroviča, ki je bil na mestu mrtev. Domobranci so upali na pomoč, ki pa je ni bilo. Partizani so jih vso noč pozivali, naj se predajo. Proti jutru se je boj stopnjeval. Okrog šeste ure so padle prve večje žrtve. Skupina domobrancev je poskusila z izpadom, toda partizani so vse takoj postrelili in jih zložili v vrsto pred cerkvijo. Preostalim so ponovno zagotavljali, da jim jamčijo življenje, če se predajo. Med topovskim ognjem so mladi in vojaško neizkušeni fantje v postojanki jokali, klicali starše na pomoč in molili. Domobrancem so se pridružili,  da bi bili varni pred partizani. Čeprav so, tako kot starejši, vedeli kaj jih čaka, če se partizanom predajo, so v obupu vendarle upali, da se ne bo zgodilo najhujše.

Po sedmi uri zjutraj je partizanom uspelo vdreti v pritličje hiše. Več kot deset mladih fantov se jim je predalo. Zvezali so jih in jih odvedli v zgornji del vasi, kjer je bil partizanski štab. Med njimi je bil tudi mlad fant, ki ni bil oborožen in je zvečer prišel v postojanko samo zaradi večje varnosti v primeru napada. Ob njem sta se v bojnem metežu v Baragovi trgovini znašli tudi dve trgovki. Domobranci, ki se niso hoteli predati, so se umaknili v gornje prostore hiše in se borili naprej.  Ker so odločno branili stopnišče, si partizani niso upali iz pritlična v prvo nadstropje hiše.

V ognju groze

Ker partizani oblegane postojanke po zavzetju pritličja še vedno niso mogli osvojiti, so približali top in pod zapornim ognjem v zidu hiše naredili veliko luknjo. Več domobrancev je bilo pri tem ranjenih. Partizani so po končanem topovskem ognju jurišali, vendar so bili odbiti. Zagrozili so, da bodo zažgali, če se ne predajo. Ker so bili oblegani domobranci po vseh dotedanjih izkušnjah s partizani prepričani, da se jim v ujetništvu ne obeta drugega kot strašna smrt, tega nikakor niso hoteli storiti. Partizani so nato v zavzeto pritličje postojanke prinesli slamo in hišo sredi dopoldneva zažgali. Ta del domobrancev, med njimi poveljstvo postojanke in pesnik France Balantič, so večinoma hudo ranjeni v goreči hiši rajši živi zgoreli, kot da bi se predali. Sedem se jih je v zadnjem trenutku srečno rešilo s skokom čez goreče stopnice v skrivnem prostoru pod veliko živinsko vago pred hišo.

Med napadi na postojanko, ki so tudi med partizani zahtevali več ranjenih in nekaj mrtvih, se je skupini domobrancev iz oblegane postojanke posrečilo zateči na bližnji zvonik. Partizani so ob istem času in iz istih razlogov kot Krajčevo hišo zažgali tudi zvonik. Od zvonika se je nato vnela tudi cerkev. Od šestih domobrancev na zvoniku se je dvema ob poznejšem odhodu partizanov posrečilo čudežno rešiti iz goreče cerkve, dva sta zgorela, enega so zadele krogle pri skoku iz plamenov zvonika na stransko kapelo, eden pa se je pri poznejšem skoku s cerkvene strehe močno poškodoval. Iz goreče cerkve so domačini lahko rešili le najbolj dragocene stvari. Krajčeva hiša  je gorela z velikim plamenom, cerkev pa v gostem dimu. Stopnice v zvoniku so bile lesene in so gorele. Razdejanje je bilo popolno: genj, dim, ruševine, padle žice električne napeljave in tresenje električnega toka, vpitje, streljanje.

Ko je bil boj že končan, so partizani h goreči hiši iz štaba v zgornjem delu vasi privedli domobrance, ki so se jim prej predali. Slečene v spodnjem perilu in pretepene so enega za drugim streljali ter napol mrtve metali v ogenj. Večina je bila še živa, saj jih niso streljali do smrti. Vpili so ter prosili pomoč. Enega od njih so pred smrtjo prisilili, da je držal žico pod električno napetostjo. Z rožnim vencem v roki je ves tresoč s prosečim pogledom klical svoje starše preden je svoje mlado življenje pustil v plamenih goreče hiše. Drugemu je prav nasprotno pred gotovo strašno smrtjo uspelo srečno pobegniti, tistim pod veliko živinsko vago pa je bilo dano, da so slišali hropenje, stokanje in umiranje svojih sotrpinov. Nihče od njih ni mogel dati nikoli več ničesar na partizanske obljube.

Nekaj partizanov je po končanem boju po hišah iskalo tudi vaščane, ki so jih imeli zapisane na posebnem spisku. Prisilili so domačine, da so jih spremljali in jim kazali pot od vrat do vrat. Vse tiste, ki so prijeli, so privedli na sredo vasi. Nekateri so si v zadnjem trenutku izprosili življenje. Za tri starejše može, dva sta bila stara čez sedemdeset let, eden pa čez štirideset, ni bilo usmiljenja. Pobili so jih pred bovščevo hišo, nasproti goreče domobranske postojanke, in jih  na dolgi lestvi, kakor hlebce v peč, položili na ogenj.

Na pogorišču

Ko je Tomšičeva brigada pod poveljstvom komandanta Staneta Semič – Dakija končala krvavi posel, so njegovi partizani iz goreče postojanke pobrali vse, kar ni pogorelo. Popolnoma so izropali Baragovo trgovino in dve domačiji v vasi. Veliko hrane so zaplenili tudi po okolici. Rekvirirali so pri tistih, ki niso bili naklonjeni partizanom. Odšli so proti Blokam in za seboj so pustili veliko pogorišče, ki so ga do mraka nadzorovale partizanske patrulje in zasede. Kolona domobrancev in nemških vojakov iz Rakeka je v Grahovo prišla naslednji dan 25. novembra 1943.

Čeprav je bila postojanka v Grahovem uničena in je veliko domobrancev  umrlo grozovite smrti v ognju, se jih je veliko tudi rešilo, večji del posadke pa je bil že od prvih ur napada izključen iz boja. Od 78 domobrancev, kolikor jih je bilo na večer napada v Grahovem, se jih je rešila več kot polovica. Izvidnica, ki so jo pred napadom poslali na Bloke, se ni več vrnila. Z izpadi iz stranskih posadk se je prav tako rešila velika večina. Razmeroma veliko se jih je rešilo tudi iz nemogočega položaja v Krajčevi hiši in na cerkvi. Pod veliko vago se je rešil tudi težko ranjen Anton Strle iz Vrha v Loški dolini, ki se je nato zdravil v Ljubljanski vojni bolnici. Partizani, ki so odšli iz goreče hiše, niso opazili, da se je sedmim domobrancem uspelo rešiti pod veliko vago in so bili trdno prepričani, da so popolnoma vsi domobranci v Krajčevi hiši zgoreli. V sredo 24. novembra 1943 so ves dan čepeli pod vago in čakali noči. Ko so partizani že odšli, so se v temi okrog devetih zvečer spravili na cesto in odšli proti Cerknici. Po odhodu partizanskih zased sta se z ostanka strehe na stranski kapeli rešila tudi dva poponoma okajena domobranca, ki sta se ves dan med požarom na cerkveni strehi umikala pred ognjem in srečno dočakala rešitev. Edinstven je bil samostojen pobeg Franca Komidarja iz Klanc v Loški dolini, ki se je strašne smrti v goreči hiši uspel rešiti že čisto pred likvidatorjem. Vlika večina domobrancev, ki se je v Grahovem srečno rešila, je bila pobita v povojnih množičnih pobojih.

Število žrtev

Partizani so bili prepričani, da je v Krajčevi hiši zgorela celotna domobranska posadka. V vojaškem poročilu Glavnega štaba partizanskih enot o boju XIV. divizije v Grahovem so decembra 1943 poudarili predvsem ugotovitev, da je bila v obupnem odporu domobrancev popolnoma likvidirana celotna posadka in da je bilo pri tem ubitih 63 sovražnih vojakov. Tej navedbi sledi tudi vsa povojna partizanska literatura. Glede na število rešenih in na konkretne podatke je jasno, da je številka izrazito pretirana. V popisu žrtev spopada je v grahovski mrliški knjigi navedenih 34 oseb, prav toliko jih moremo zaslediti v gradivu Komisije za raziskavo povojnih množičnih pobojev, pravnodvomljivih procesov in drugih nepravilnosti občine Cerknica, ki je izšlo leta 1996 pod naslovom Žrtve druge svetovne vojne na ožjem Notranjskem. Nekateri domačini k tej številki naknadno dodajajo omenjene tri vaščane, medtem ko nekateri očividci dogodkov in pogreba navajajo do 41 trupel. V poročilu, ki ga je o dogodku 1. 12. 1943, objavil tednik Domoljub se navaja okrog 35 žrtev.

O žrtvah med partizani se v literaturi omenja podatek, da je imela Tomšičeva brigada 3 mrtve in 7 ranjenih, trije pa naj bi od nje v Grahovem tudi pobegnili. V poročilu višjih partizanskih vojaških enot številk sploh ne navajajo, ampak dajejo samo oceno, da so bile izgube na njihovi strani neznatne. Na drugi strani so v poročilu v Domoljubu in v drugih medvojnih ljubljanskih časopisih želeli poudariti, da je ob odločni obrambi domobrancev padlo tudi veliko partizanov, kar pa naj bi partizansko vodstvo želelo na vsak način prikriti.

Pokop žrtev

Ostanki sežganih človeških trupel so začeli kmalu močno zaudarjati. V vasi se je širil neznosen smrad, ki ga je bilo še težje prenašati, ker so bila okna hiš po letalskem napadu večinoma brez stekel zabita  z deskami. Razpadajoča trupla so izpod ruševin hiše pobirali domačini in vaščanni iz sosednjih vasi, ki so iz Baragove trgovine pobrali še zadnje, kar je bilo za odnesti. Ker ni bilo krst, so tisto, kar je od trupel še ostalo, postavljali na odeje. Črni ožgani zglavniki, kakor iz peči, so bili večinoma neprepoznavni, brez rok in nog. Na župnijskem pokopališču so jih položili v skupen grob, ki ga je povojna partijska oblast prepovedala vzdrževati in je do leta 1990 ostal zravnan z zemljo.

Sklep

Napad na Grahovo je prvi napad partizanov na domobrance.  Po nemški ofenzivi, še ni bilo jasno, s kakšno bojno silo razpolagajo eni in drugi. Ob vsej prizadetosti zaradi grozovitosti partizanskega ravnanja je napad razkril slabosti domobranske vojaške organizacije. Domobranci so ob uničenju postojanke v Grahovem morali spoznati, da bo za boj proti partizanom potrebna boljša vojaška usposobljenost, boljša povezanost med domobranskimi enotami in boljša oborožitev. Nenavadno je bilo, kako so mogli pričakovati napad in se zanašati na pomoč, ki je ni bilo. Neposredna posledica padca postojanke v Grahovem je bil umik postojank iz Cerknice in Begunj, kjer bi se tragedija lahko ponovila. Razvoj domobranstva je bil zaradi tega poraza začasno zaustavljen. Prav tako je padec postojanke pospešil izgone domobranskih družin na večjem delu Notranjske. S storjenimi hudodelstvi v Grahovem pa se niso strinjali vsi partizani. Čeprav se je strateški položaj partizanskega gibanja s teheransko konferenco od zunaj in s preživetjem med nemško ofenzivo na znotraj popravljal, so mnogi partizani iz obeh brigad, ki sta sodelovali v napadu na Grahovo, dezertirali. Ker se v imenu človečnosti niso mogli strinjati s postopanjem partizanskih štabov, so bili v podobni nevarnosti, kakor tisti starejši vaščan, ki v svoji prizadetosti ni mogel razumeti dogodkov pred gorečo hišo, in je zato moral tudi sam končati v ognju. V Grahovem se je tudi prvič zgodilo, da so partizani svoje nasprotnike v večjem številu na grozljiv način likvidirali pri belem dnevu in tako rekoč na očeh javnosti, ki pa je morala o dogodku pred gorečo Krajčevo hišo molčati skozi celotno povojno obdobje.


Uporabljeni viri in literatura:

Arhiv Republike Slovenije, AS 1931 – šk. 461, šk. 931; AS 1852 – šk. 5.

Boris Mlakar, Slovensko domobranstvo 1943-1945, Ljubljana 2003.

Dom in svet, 1944, leto 56, str. 155-157.

Domoljub, Ljubljana, 1. december 1943, št. 46, str. 3.

Milan Guček, Strmi lazi, Šercerjeva brigada I, Ljubljana 1984.

Stane Okoliš, Žrtve druge svetovne vojne na ožjem Notranjskem, Ljubljana 1996.

Pričevalci / ustni viri: A. T., D. J., F. H.

Stane Semič – Daki, Najboljši so padli III, Ljubljana 1972.

Slovenec, 27. nov 1943, št. 270, str. 2.

Franci Strle, Tomšičeva brigada 1943, Ljubljana 1989.

Vinko Šega, Dano tisto uro, Ljubljana 2008.

Zbornik dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilni vojni jugoslovanskih narodov VI, knjiga 8 in 9, Ljubljana 1962.

September 1942 – Kako se je začelo

S

19. septembra letos smo se na predstavitvi tretje knjige Farnih spominskih plošč spomnili, koliko težav je bilo treba premagati, da je bilo v 255 župnijah iztrganih iz zamolčanosti in pozabe skoraj 15.000 imen žrtev komunističnega divjanja po naših vaseh in mestih v letih boljševiškega napada in državljanske vojne v Sloveniji. Izreden prikaz, kako strma in trnjeva je bila pot do posameznih spominskih plošč, najdemo v 45. številki Zaveze, str. 57 izpod peresa Vanje Kržan – o postavljanju in blagoslovitvi farne spominske plošče v Bizoviku pri Ljubljani. Priporočamo, da ga ob priliki preberete in da tudi sežete po omenjeni novi knjigi! Bralca, ki bo morda zmajal z glavo, da smo se oddaljili od gornjega naslova, naj pomirimo, da teme o septembru 1942 nismo pozabili, smo pa smatrali, da ne bo narobe, če novo knjigo vsaj omenimo, saj je tesno povezana tudi z imeni in dogodki izpred sedemdesetih let.

Loška dolina v krvavi in ognjeni poplavi komunizma

Tak naslov je dal nekdanji kranjski dekan Matija Škerbec v brošuri Rdeča zver, ki je leta 1950 izšla v Clevelandu, poglavju o Starem trgu in Loški dolini. Bil je namreč rojen v Starem trgu, zato je dolino pod Snežnikom in njene prebivalce dobro poznal. Znan je njegov stavek, da v Ložu ni bilo nobenega meščana doma, kadar so kmetje šli na polje. Seveda se je tudi v Loški dolini kasneje marsikaj spremenilo in pomagalo ustvariti klimo za razmah revolucije v letih 1941/1942. Že 16. marca 1942 so „borci proti okupatorju“ na domu v Igavasi ustrelili Franca Zigmunda in njegovo hčer Alojzijo, češ da sta izdajalca. 17. julija 1942 so odpeljali Kandaretovega Janeza iz Dan in ga umorili pri Knežji njivi. Med žrtvami revolucije v tem času sta bila tudi Franc Kraševec in Andrej Mulec iz Kozarišč; oba so po „likvidaciji“ vrgli v kraško jamo. (Zaveza št. 33, Ko so zagospodarili besi; Zaveza št. 45, V dolino je stopil umor;Zaveza št. 60, Rdeči udar na Notranjskem)
Ko so se italijanski karabinjerji in financarji 11. maja 1942 umaknili v Cerknico, je „ljudska oblast“ takoj organizirala narodno zaščito, ki so jo sestavljali predvsem mladi fantje; že 16. maja so v dolino spet vdrli Italijani in presenetili neizkušene zaščitnike: enajst so jih ustrelili in potem silili ljudi, da bi jih identificirali, toda ti so se delali, da jih ne poznajo, saj so se bali, da bodo Italijani požgali še njihove domove. Konec julija in v začetku avgusta 1942 je po dolini pustošila italijanska ofenziva in pustila za seboj strahotne posledice: okrog 200 postreljenih – samo v Babnem polju več kot 40, še več odpeljanih v internacijo, večina domov požganih in uničenih.

Boljševiški napad v začetku septembra 1942

Čeprav Škerbec v omenjeni brošuri piše tudi o nastanku vaških straž v dolini pod Snežnikom, bomo naslednji podatek povzeli po članku Franca Sterleta v Nedeljskem dnevniku 8. in 15. aprila 1970: 17. avgusta 1942 so bile vzpostavljene vaške straže v Danah, Vrhniki, Pudobu, Kozariščah, Podložu in Škriljah, torej šest postojank, ki so jim Italijani dali 24 pušk – dolgih francoskih „prekelj“.

Ko so partizani 2. septembra 1942 pozno zvečer prišli v Dane, so najprej blizu njegovega doma ustrelili 43-letnega Karla Žnidaršiča. Verjetno so pričakovali, da bodo pri Hauptmanu zajeli dansko vaško stražo. Že na dvorišču pred Hauptmanovo hišo so ustrelili Alojza Strleta. Ker so se jim Albin in Stanko Hauptman ter Franc Kraševec umaknili v nadstropje in se od tam branili, so hišo zažgali, Albinovo ženo pa ustrelili, ko je iz ognja reševala dveletnega sina. – Skoraj istočasno kot v Danah so se pojavili pri Mežnarjevih v Vrhniki pod Racno goro, na domu Hauptmanove žene. Mežnarjeva hiša je bila namreč določena za središče vaške straže, Frančiškin brat Jakob pa za njenega poveljnika. Menda so imeli šest pušk, toda tisti večer sta bila poleg Jakoba v hiši samo njegov brat Ivan in svak Janez Porok. Brez odpora so puške izročili. Ko so hišo temeljito izropali, so vse tri odpeljali s seboj in jih potem na pol žive vrgli v jamo pri Županovem lazu.

Preden so se partizani 2. septembra vrnili v svoje taborišče, so ustrelili še znanega vrhniškega zadružnika Jerneja Pojeta, bivšega orožnika Tomšiča in ženo Terezijo iz Viševka ter Mihaela Čača in njegovo ženo iz Pudoba. Pri Tomšičevih so tudi požgali domačijo. Če bi kdo mislil, da so Italijani iz Starega trga tisto noč šli gledat, kaj se dogaja v Danah, Vrhniki in drugod, bi se krepko zmotil. Zgodilo pa se je nekaj še bolj nenavadnega. V kaplaniji v Starem trgu so partizani pred nosom italijanske posadke ustrelili kaplana Franca Kramariča, v hiši nasproti kaplanije pa 50-letno ženo trgovca Teliča; kljub neposredni bližini italijanske postojanke so trgovino izropali, nato pa zažgali. Da bi opravičili umor pri ljudeh priljubljenega kaplana, so razširili razne klevete in laži, ki so kmalu postale del uradne zgodovine. Po padcu komunističnega totalitarizma se je v obrambo nekdanjega kaplana vključil tudi znani starotrški župnik in zgodovinar Janez Kebe. (Zaveza št. 45, Skromni začetki protirevolucionarnega odpora, str. 15)

Tudi Gorenjcem v septembru 1942 ni bilo prizaneseno

2. septembra 1942 je bil blizu Dupelj pri Križah ustreljen kranjski veterinar Vinko Bedenk. Ljudje so ga poznali kot sposobnega živinozdravnika in dobrega človeka. Tudi s partizani je Bedenk že od začetka imel dobre odnose, saj je bil liberalno usmerjen. Ko je prihajal prevezovat ranjenega komandirja Perka, pa je preveč odkrito izrazil dvom o smiselnosti odpora, ki zahteva toliko žrtev, in zato so ga obsodili na smrt.

3. septembra 1942 popoldne so Umnikovi iz Šenčurja v gozdu pripravljali steljo. Prbližali so se jim partizani in odpeljali očeta Antona, ki je bil leta 1932 kot šenčurski župan udeležen pri znanih šenčurskih dogodkih, potem pa skupaj s poslancem Janezom Brodarjem, dekanom Matijem Škerbcem in drugimi zaprt in sojen pred sodiščem za zaščito države v Beogradu.
Partizani so torej tisto popoldne kar skozi gozd in preko polja odpeljali Umnika v Hrastje na dom Janeza Brodarja, ki pa jih je še pravi čas opazil in se skril. Ko po daljšem iskanju Brodarja niso našli, so Umnika vpričo nekaterih članov Brodarjeve družine ustrelili in odšli.

V Olševku pri Šenčurju sta na Martinkovi domačiji gospodarila Janez Ferjan in žena Marija, rojena Jagodic. Janez je bil izučen mlekar, poleg tega pa tudi navdušen zadružnik in dejaven član katoliškega prosvetnega društva. Že avgusta 1942 so ga partizani prijemali, da skriva orožje in organizira belo gardo. 5. septembra so spet prišli in ponovili obtožbo. Janez in žena Marija sta jih zaman prepričevala, da nič od tega ni res; vpričo žene so Janeza Ferjana ustrelili in se izgubili v noč. (Zaveza št. 33, Slovenski katoliški politiki v boju z Beogradom in Moskvo, str. 11)

Farne spominske plošče – predstavitev knjige

F

V sredo, 19. septembra smo v prostorih založbe Družina predstavili tretjo knjigo Farnih spominskih plošč – to ni le knjiga z imeni neimenovanih žrtev komunistične revolucije, je spomenik sam po sebi in spomenik vsem, katerih imena so izklesana v kamen spominskih plošč. Skupaj s prvo in drugo knjigo predstavlja tudi veliko delo in napor, ki je bil vložen v iskanje in zbiranje imen zamolčanih žrtev. Na predstavitvi so po uvodnem nagovoru direktorja založbe Družina, Toneta Rodeta sodelovali Anton Drobnič, predsednik NSZ ter Lojze Kočar in Justin Stanovnik.

Tretja knjiga Farnih spominskih plošč vsebuje sezname žrtev, ki so na farnih spominskih ploščah 68 župnij, postavljenih po letu 2000 in pripravljene sezname žrtev za 31 župnij, kjer farne spominske plošče niso postavljene. V dodatku poskuša tretja knjiga Farnih spominskih plošč še s kratkim opisom obnoviti in utrditi zgodovinski spomin na 14 usodnih medvojnih in povojnih dogodkov.

 

Kategorije

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.