KategorijaObvestila

Ob koncu izkopa pobitih v Macesnovi Gorici

O

Dragi člani Nove Slovenske zaveze, dragi sorodniki mučenih in pobitih žrtev!

Na današnji dan, 13. oktobra 2022, so bila končana dela za izkop žrtev v breznu Macesnova Gorica v Kočevskem Rogu. Za podrobno razlago o tem ima polnomočja Vladna komisija za vprašanja prikritih grobišč; toda mi moramo povedati, kaj današnji 13. oktober pomeni nam, Novi Slovenski zavezi.
Arheologi, ki so vodili ekshumacijo žrtev iz brezna, povedo, da so zdaj izkopani vsi ostanki žrtev in izneseni na ravnico pred jamo, kjer so jih preučili antropologi. Kosti naših pokojnih zapolnjujejo dva velika zabojnika in še veliko jih je na ravnici, sortiranih v večje in manjše kupe. Ocenjujejo, da bo končno število žrtev iz Macesnove Gorice verjetno seglo do 3.000 oseb. Tudi tiste pokojne so iznesli, ki so se še živi zatekli v stranske rove in dvorane kraške jame; arheologi povedo, da je bilo v eni takšni dvorani 24 žrtev, ki so tam skupaj počasi umirale …
Prizadevno delo vse skupine je bilo tako temeljito, da v breznu ni več nobene človeške kosti, ki bi tam čakala poslednjih časov. Na današnji dan so začeli z demontažo odra in lestev, po katerih so se delavci spuščali v jamo, in v tem smislu je današnji 13. oktober 2022 mejnik: izkop žrtev je končan.

***

Nekaj velikega se je končalo. Končala se je zakritost največjega zla in zločina, zakritost največjega trpljenja v slovenski zgodovini. Brezno, ki je skrivalo to strahoto, zasuto s skalovjem, večkrat zaminirano, ponovno zasuto in pogozdeno s smrečjem, da bi bilo neopazno, brezno v nadzorovanem kočevskem območju, o katerem se je desetletja šepetalo s strahom in v solzah – to brezno je zdaj odprto in prazno. Začeli so umikati lestve za dostop in prazno brezno spet postane nedostopno. In to prav na 13. oktober, ki je dan zadnjega prikazovanja Božje matere Marije in sončnega čudeža v Fatimi leta 1917.

***

»Zakaj nič ni skrito, kar bi ne postalo očito; in nič ni postalo skrito kakor zato, da pride na dan.« (Mr 4,22) Nekaj novega se začenja: možnost, da v večji meri obudimo sočutje do njih, da ob njihovih kosteh občutimo dostojanstvo oseb in prekršeno nedotakljivost skrivnosti življenja. Možnost, da z razkritimi ostanki pobitih domobrancev v nas raste razkritost resnice o njih: kdo so bili, kaj so hoteli, kaj so neki ljudje nad njimi storili? Skozi kakšno poslednjo bolečino so šli? Skozi kakšno poslednjo stisko?
Začenja se proces sprejemanja naših pokojnih kot oseb v slovenskem narodnem občestvu.

Vabilo: spominska slovesnost v Šentjoštu

V

Spoštovani prijatelji Nove Slovenske zaveze!

Vabimo Vas k spominski slovesnosti pri Kapeli mučencev, ki bo v Šentjoštu v nedeljo, 26. junija 2022 ob 10. uri.

Sveto mašo bo ob somaševanju duhovnikov daroval upokojeni ljubljanski nadškof msgr. dr. Anton Stres.

Po maši bo zbrane nagovoril dr. Matija Ogrin, predsednik Nove Slovenske zaveze. V kulturnem delu slovesnosti bodo podelili Ehrlichova priznanja.

Vljudno vabljeni, da skupaj obhajamo spomin na 80-letnico ustanovitve vaške straže v Šentjoštu!

Odbor za Kapelo mučencev,
Župnija Šentjošt,
Kulturno društvo Šentjošt

Vabili: Vetrinj in Kočevski rog

V

Naj vas spomnimo in z nekaj več podatki ponovno povabimo na romanje v Vetrinj po poteh naših izdanih in pobitih, nato pa na obletno spominsko slovesnost v Kočevski Rog.

Romanje v Vetrinj: sobota, 21. 5. 2022

Napolnjen je že prvi avtobus, drugi bo peljal ob zadostnem številu prijav.
Prijave zbiramo na tel. 01 425 15 37 ali na info@zaveza.si. Odhod avtobusa je iz Šentvida pri Ljubljani, iz parkirišča ob Škofovih zavodih ob 8:30.
Maša v Vetrinju je ob 11h, daruje jo dr. Andrej Poznič. Po maši pot proti Plešivcu, obiščemo Šentvid ob Glini, kosilo v Bilčovsu in zaključek v Marijini cerkvi na Vrbskem jezeru.
Vodijo dr. Helena Jaklitsch, Marija Gruškovnjak in Jurij Pavel Emeršič.

Kočevski Rog: sobota, 4. 6. 2022

Avtobus odpelje s parkirišča Tivoli ob 8:30.
Prijave zbiramo na tel. 01 425 15 37 ali na info@zaveza.si . Maša bo ob 11h pri kapeli mučencev ob jami pod Krenom. Somaševanje vodi msgr. dr. Andrej Saje, novomeški škof in predsednik SŠK. Slavnostni govornik bo Jan Peršič, član odbora NSZ.

VABLJENI!

Ob objavi Matice mrtvih

O

Ob koncu leta 2021, 80 let po napadu sil osi na Jugoslavijo, razkosanju Slovenije, njenem nasilnem raznarodovanju in začetkih komunistične revolucije, skratka, 80 let po času, »ko smo šli v morje bridkosti«, kot je tragično jasnovidno naslovil svojo knjižico, izdano leta 1942 v Washingtonu, p. Kazimir Zakrajšek, se na spletišču Nove Slovenske zaveze dosedanjim seznamom slovenskih žrtev komunizma pridružuje prenovljeni seznam Zdravka Novaka in Pavleta Borštnika Matica mrtvih.

Danes poznamo več seznamov teh žrtev. V treh knjigah Farnih spominskih plošč (Ljubljana 1995, 2000 in 2012), še popolneje pa na svojem spletišču je Nova Slovenska zaveza na podlagi dela Slovenskega spominskega odbora, krajevnih odborov, urednikov in drugih sodelavcev, katerih duša je bil dr. Tine Velikonja, objavila imena 14.901 žrtve iz 225 župnij v Republiki Sloveniji (medtem se je cerkvena upravna razdelitev marsikje spremenila). Podatki, ki obsegajo priimek, ime in leto rojstva ter smrti vsake žrtve, so razporejeni po zaselkih v posameznih župnijah. Njihova digitalna objava pa seveda omogoča različne oblike iskanja.
Še veliko podrobnejši je seznam, ki zajema vse osebe, ki so v sedanjih mejah Republike Slovenije med aprilom 1941 in januarjem 1946 izgubile življenje zaradi vojne, revolucije ali posledic vojne. Nastal je na podlagi zgodovinopisno-žrtvoslovne raziskave, ki jo je med letoma 1997 in 2012 izvajal Inštitut za novejšo zgodovino v Ljubljani. Septembra 2021 je obsegal 99.880 žrtev. Dostopen je na spletu (https://www.sistory.si/zrtve), vendar podatki o povzročiteljih smrti tam niso na voljo.
Seznami smrtnih žrtev revolucionarnega nasilja v letih 1941–1945 so objavljeni tudi v delih posameznih raziskovalcev, župnij in društev, podrobno in sistematično pa jih zadnja leta s spremnimi študijami predstavlja Študijski center za narodno spravo iz Ljubljane, ki je v svoji knjižni zbirki Revolucionarno nasilje od leta 2011 obdelal šest zaokroženih območij Republike Slovenije.
Do demokratizacije Slovenije so bile take raziskave izredno redke, zato pa jih je nekaj izšlo v zdomstvu in delno v zamejstvu.
Seznami žrtev tako okupatorjev kot revolucionarnega nasilja so začeli nastajati že med drugo svetovno vojno. Najbolj odmevni sta bili objavi seznamov žrtev komunizma v knjigah V znamenju Osvobodilne fronte (Ljubljana 1943) in Črne bukve (Ljubljana 1944).
Po vojni je nekaj pregledov izšlo že v begunskih taboriščih, nato pa v emigraciji, zlasti v brošurah dekana Matije Škerbca v Clevelandu v ZDA.
Sistematično delo za sestavo čim popolnejšega seznama pa se je začelo, potem ko je zaradi različnih pogledov na politiko in polpreteklo zgodovino leta 1963 prišlo do preloma v begunski veteranski organizaciji, Zvezi društev slovenskih protikomunističnih borcev, ki je bila dejavna v Argentini, ZDA in Kanadi. Ob njej je nastala nova ZSPD Tabor. Vsaka je imela svojo mesečno revijo. Obe sta izhajali v Argentini. Prva je izdajala Vestnik (izhajati je začel leta 1948 kot Šmartinski vestnik, ki je leta 1953 dobil novo ime, in zdržal je do leta 1993), druga, novonastala zveza, pa Tabor (v letih 1963 in 1964 sta najprej izšli dve številki glasila Vestnik borcev, nato je od leta 1964 do 2013 izhajal Tabor – od leta 2002 v Ljubljani). V obeh glasilih je seveda veliko gradiva o žrtvah vojne in revolucije.
Javni in kulturni delavec, pisatelj, zbiratelj zdomskega tiska Zdravko Novak (Ljubljana, 1909–Cleveland, 1971) in časnikar, pesnik, pisatelj in publicist Pavle Borštnik (Ljubljana, 1925–Cleveland, 2020) sta bila dejavna v ZSPD Tabor v Clevelandu in pri projektu zbiranja imen žrtev revolucije.
V letih 1968–70 so v Clevelandu izdali 4 zvezke publikacije Matica mrtvih, Podatki o Slovencih, pomorjenih po zločinski Osvobodilni fronti 1941–1945.
Leta 1970 so vse 4 zvezke ponatisnili v knjigi Bela knjiga slovenskega protikomunističnega upora, ki je navedla 9000 imen.
Leta 1975 je izšlo dopolnilo: Bela knjiga slovenskega protikomunističnega upora 1941–1945, Dopolnilo.
Leta 1985 je izšla 2., precej dopolnjena izdaja Bela knjiga slovenskega protikomunističnega upora 1941–1945.
Do smrti leta 1971 je glavnino tega zbiranja opravil Novak. Nasledil ga je Borštnik, ki je za drugo izdajo prečistil imena in dodal nova po podatkih, ki so jih mogli v emigraciji zbrati v tisku in od pričevalcev.
Nato se je lotil tretje izdaje, ki jo je dokončal leta 2013 in ni bila objavljena v tiskani, vendar je zdaj na voljo v digitalni obliki. Če je bila Bela knjiga urejena po krajih bivanja žrtev, je sedanji seznam Matice mrtvih urejen po letu smrti in abecednem vrstnem redu žrtev, obsega pa samo njihovo ime, priimek in bivališče. Z računalnikom se lahko vsekakor iščejo kraji in imena v različnih letih. Gre samo za žrtve, ki jih je povzročila revolucionarna stran. Na njem je več kot 20.000 imen, nekaj tudi iz prvih povojnih let.
Sam Borštnik se je zavedal, da ta seznam ni mogel biti ne znanstven ne dovolj preverjen, čeprav se je vsako ime običajno naslanjalo na dva vira. Nastajal je kot pričevanje in kot sad neverjetno zahtevnih prizadevanj naših ljudi, razkropljenih daleč od domovine, in to v pretežno hudih časih. Gotovo so v njem tudi odvečna imena ali pa katera manjkajo. Vsekakor je lahko tudi danes koristen pripomoček za primerjavo podatkov in imen ter nadaljnje izpopolnjevanje drugih seznamov.
Borštnik je želel izdati Matico mrtvih vsaj v digitalni obliki ob 70. obletnici konca vojne, leta 2015. Malo pred tem je od dr. Milka Mikole prejel še seznam kakih petstotih žrtev, ki so jih partizani pobili med vojno na Štajerskem, vendar mu je sam dr. Mikola pojasnil, da ni popoln, saj v njem manjkajo podatki za Zasavje in Posavje. Nekatera izmed teh imen je vsekakor Borštnik že imel v Matici mrtvih. Ni mu uspelo, da bi še to preverjal in združil na skupen seznam, zato je menil, da bi se ta seznam objavil samostojno ob Matici mrtvih. Njegovi načrti o objavi obeh seznamov pa se takrat niso uresničili.
Zdaj je na voljo njegov izvirni seznam iz leta 2013. Dr. Mikola pa je medtem svoj seznam, ki po vzorcu, ki se ga drži Študijski center za narodno spravo, obsega podrobnejše podatke o žrtvah, objavil v svoji monografiji Revolucionarno nasilje na Štajerskem (Celjska Mohorjeva družba in Inštitut Karantanija, Ljubljana 2014).
Vdova Pavleta Borštnika Mira Kosem je prijazno poiskala v moževi zapuščini Matico mrtvih, da je zdaj na razpolago slovenski javnosti.
Kako je seznam nastal, pa je zapisal sam Pavle Borštnik v še neobjavljenih spominih, ki nadgrajujejo njegovo avtobiografsko knjigo Moj čas (Mladika, Trst 2016). Posredno je odgovoril tudi na nekatere kritike na račun Bele knjige, ki jih je Tine Velikonja objavil v 1. knjigi Farnih spominskih plošč.

Iz Borštnikovih zapiskov
Kot prvo nalogo ZSPB TABOR smo si zadali sestaviti seznam žrtev komunistične revolucije, in če le mogoče, vključiti seznam vrnjenih domobrancev. V Vetrinju je bil sicer napravljen podroben seznam vseh tam navzočih domobrancev, toda bil je poslan »v Italijo« s prvim transportom in je končal v arhivu Ozne. Kasneje pa je bil istotam, se pravi v Vetrinju, »po spominu« izdelan nov seznam vrnjenih v treh kopijah, ki pa so vse skrivnostno »izginile« in smo jih v 60. letih iskali brez uspeha. Treba je bilo začeti znova, in ker v tistem času ni bilo govora, da bi informacije te in podobne vrste lahko dobili iz domovine, smo samo pozvali člane organizacije, naj pobrskajo po spominu in zapišejo imena soborcev, za katere vedo, da so bili v Vetrinju, pa jih zdaj ni med nami.
Stvari smo se torej lotili na najbolj »elementaren«, pa gotovo ne znanstven način. Imena je zbiral in potem urejeval v posamezne skupine Zdravko Novak. Neizmerno aktiven človek, ki mu je v razmeroma kratkem času, ki mu je bil odmerjen v emigraciji, uspelo zbrati neverjetno količino dokumentarnega materiala.
Novak, morda v prizadevanju, da zbere čim več imen, ni poskrbel za neko kontrolo zbranega gradiva in je pri tem zagrešil določene »začetniške« napake. Nekdo se je, recimo, pojavil na seznamu žrtev iz svoje domače vasi; potem je recimo nekdo iz Argentine poslal seznam domobrancev na tej in tej posadki in tisti »nekdo« z vaškega seznama se je pojavil tudi na tem, ki je prišel z »juga«. Kasneje je nekdo prispeval seznam domobranskih podoficirjev in na njem je bil spet isti »nekdo«, ki se je morda mesece kasneje pojavil tudi na seznamu novoimenovanih domobranskih oficirjev iz Vetrinja. Tako je bil eden in isti človek »registriran« štirikrat. Ti, tu in tam zgrešeni podatki so bili objavljeni v prvi izdaji Bele knjige leta 1970.
Leta 1984 pa je France Grum obiskal Argentino, in takrat so mu ljudje iz »stare« zveze izročili seznam borcev, sestavljen v – Vetrinju, se pravi, izročili so mu eno od treh kopij. S tem je bila omogočena druga izdaja Bele knjige, katero sem v celoti oskrbel jaz sam v Washingtonu. Trajalo je domala leto dni, da sem vsa imena zapisal na ločene kartice in tako odkril in odstranil dvojne ali celo trojne vknjižbe. (Računalnik se je pojavil, ko sem imel vse delo že zaključeno.)
Tudi druga izdaja ni bila ne popolna ne brez napak. Zbirati imena brez vsakršne možnosti, da bi uporabil podatke, vsebovane v farnih, župnijskih knjigah, je bilo neverjetno težavno, posebej še, ker se fantje med vojno niso drug drugemu formalno predstavljali. Dovolj je bilo: »Jaz sem Jože, iz Ribnice doma …«
Potem so se v domovini razmere spremenile toliko, da so si ljudje sploh upali spregovoriti o vrnjenih domobrancih in se začeli ozirati za podatki v farnih knjigah. Toda ljudje pri Novi Slovenski zavezi, ki je takrat nastala, niso razumeli našega položaja: mi smo bili lahko veseli, da smo dobili ime in priimek posameznika pa njegovo rojstno vas. Da bi iskali še podatke o dnevu rojstva, o teku življenja pred vojno, podatke o starših etc., o tem nismo mogli niti sanjati.
Zdaj je izdelana tretja verzija Bele knjige, čeprav ni jasno, če bo kdaj zagledala beli dan. Doma je namreč v teku obširna akcija istega namena in razmere tam so danes neprimerno boljše kot »zunaj«.
Vsekakor pa je bilo »zunaj« opravljeno važno delo in v zadoščenje mi je, da je v njem tudi veliko, če ne večina, mojega osebnega prizadevanja …

Izjava Nove Slovenske zaveze ob posegu ljubljanskih oblasti v mašo za domobrance

I

Uvod
Od leta 1993 dalje je skoraj vsako leto v mesecu novembru Nova Slovenska zaveza v sodelovanju z Župnijo Ljubljana – Sveti Jakob pripravila sveto mašo v grajski kapeli Sv. Jurija na Ljubljanskem gradu ter molitve in krajšo slovesnost na Orlovem vrhu. Slovesnost je obujala spomin na oskrunjeno pokopališče in tam pokopane domobrance. Najmanj enkrat je tudi garda Slovenske vojske slovesnost počastila z navzočnostjo.

(več …)

Priznanje gospodu Janku Mačku

P

Združenje novinarjev in publicistov (ZNP) je podelilo svoja priznanja, imenovana po novinarju Borutu Mešku: za leto 2020 je bil s tem priznanjem odlikovan dolgoletni sodelavec NSZ in osrednji pisec Zaveze, gospod Janko Maček.

Janko Maček je bil rojen leta 1931 v Šentjoštu nad Horjulom. Kdor le malo ve o komunistični revoluciji, si lahko predstavlja, kako je ta prizadela njegovo družino, njegovo otroštvo in mladost v domačem kraju. Po mnogih zapletih revolucijskega in povojnega časa je Janko Maček dokončal gimnazijsko maturo, ko je bil star 24 let. Kljub težavam je svojo akademsko pot nadaljeval: po letu in pol vojaščine se je vpisal na germanistiko ljubljanske Filozofske fakultete in diplomiral kot germanist in anglist leta 1963, star 32 let.
Ko so preživeli udeleženci protikomunističnega odpora začeli v letu 1990 ustanavljati Novo Slovensko zavezo, je bil Janko Maček med ustanovnimi člani. In ko je v letu 1991 začela izhajati revija Zaveza, je g. Maček vse od prvih številk dalje prispeval temeljne članke o zgodovini revolucije in domačega odpora proti njej. V Zavezi je g. Maček posodil svoj glas in javno besedo brezštevilnim človeškim usodam, ki jih je od blizu poznal in jih desetletja nosil v sebi. Mnogim tedaj še živim, še več mrtvim. Na Notranjskem, Dolenjskem in Gorenjskem je poiskal številne očividce in žrtve revolucijskega terorja, zapisal njihova pričevanja in nam ohranil pota njihovih usod skozi kruti čas slovenske zgodovine. Pri tem je g. Maček ravnal izjemno resnicoljubno: z natančnostjo svoje germanistične formacije je upošteval in tehtal razne vire in pričevanja z več strani, preverjal, kako o istem dogodku pišejo partizanski pisci, kako tisk iz vojnih let, in tako izrisal podobe revolucijskega časa, ki so še danes veljavne in zanesljive.
Tako je nastalo nekaj izjemnega: s krovnim naslovom »Kako se je začelo« so te raziskave Janka Mačka v več kot 100 številkah Zaveze in v treh knjigah zgradile edinstveni prostor slovenskega spomina. Rubrika »Kako se je začelo« je na eni strani otela anonimnosti in pozabe premnoge človeške glasove, obraze, usode naših prednikov, ki so danes že pokojni, le po zaslugi g. Mačka pa njihova beseda živi dalje in čaka v prostorju slovenske javnosti na posluh in srce živečih. Na drugi strani pa je rubrika »Kako se je začelo« omogočila tistim, ki smo Zavezo željno spremljali, da smo ob raziskavah in pričevanjski besedi Janka Mačka spoznavali izvore in nastanek nepremaganega revolucijskega časa, v katerem še vedno živimo, in smo ob tem spoznavanju, ne da bi vedeli, tudi sami zrasli, se zavedli svoje zgodovine, zagledali svojo umeščenost v čas in spoznali obličja čudovitih oseb, ki so v tem času utrpele največjo strahoto.
Pokrajino in vasi, ki jih opisuje, je Janko Maček sam prehodil in prepotoval, in ker je v njem tudi pisateljska iskra, se mnogi njegovi članki začenjajo z lepim opisom pokrajine. Eden od njih se začenja s stavkom: »Lepa in slikovita je pot od Ljubljane proti ribniški dolini.« Tako nam je Janko Maček odprl neki svet, ki se prične z lepoto slovenske pokrajine in se konča z ječanjem gozdov ob mučenih in pobitih. Svojo vlogo pri tem je skromno razumel kot vlogo kronista in pričevalca. Toda nam je ustvaril most k razumevanju najtežjega časa slovenske zgodovine. To je velika zasluga, ki jo želimo priznati Janku Mačku s podelitvijo priznanja Boruta Meška.

  1. december 2020, M.O.

Teharje – odpoved slovesnosti

T

Dragi prijatelji Nove Slovenske zaveze!

Žal nam je, da moramo tradicionalno obletno slovesnost na Teharjah odpovedati. Letošnja slovesnost v spomin teharskim žrtvam bi bila že 31. po vrsti.
Od zavoda NIJZ in Zdravstvenega inšpektorata Republike Slovenije smo sicer prejeli pozitivno mnenje za izvedbo letošnje spominske slovesnosti s sveto mašo v Spominskem parku Teharje, vendar pod takšnimi pogoji, da jih ni moč izpolniti.
Med pogoji in opozorili, ki so nam naložena v odgovornost, a jih po naši oceni realno ni moč izpolniti, so zlasti:
– zahteva, da na prizorišču zagotovimo individualne stole za vseh 450 udeležencev (gasilske klopi naj ne bi bile dobre); stojišča, četudi daleč vsaksebi po spominskem parku, niso dovoljena;
– zahtevo, da je treba varnostno razdaljo 1,5 m zagotoviti tudi v času prihoda udeležencev, česar ni mogoče preprečiti starejšim, ki že zaradi opore hodijo skupaj;
– zahtevo, da je treba mikrofon razkužiti med dvema uporabnikoma, kar je že med samim bogoslužjem ali somaševanjem nemogoče;
– zahtevo, da tudi člani pevskega zbora držijo medsebojno razdaljo 1,5 m;
– zahtevo, da se stalno nadzoruje medsebojno razdaljo udeležencev in njihovo spoštovanje prepovedi križanja poti ter prepoved zbiranja v skupinah; razkuževanje površin, s katerimi pridejo v stik obiskovalci;
– zahtevo, da nadzorujemo spoštovanje higiene rok, kašlja in pravilnega nošenja mask.
– zahtevo, da sprejmemo odgovornost tudi za vse, ki bi izven označenega prireditvenega prostora našli stojišče in tako želeli spremljati mašo.

Zdravstveni inšpektorat je napovedal, da bo strogo izvajal postopek nadzora in pri tem sankcioniral vse morebitne kršitve. Bolj naravnost povedano: zagrožene so nam visoke denarne kazni, tako društvu kakor posameznikom, ki bi z dobrimi nameni npr. stali na varni distanci ob ograji prireditvenega prostora.

Takšna pravila veljajo za nas.

Takšne odgovornosti Nova Slovenska zaveza ne more prevzeti. Zato spominsko slovesnost odpovedujemo.

V nedeljo, 4. oktobra, bo ob 11h v župnijski cerkvi sv. Martina na Teharjah maša, ki jo bo daroval g. Rok Metličar, upravitelj celjske škofije. Pel bo župnijski zbor. Posnetek svete maše in nagovora Marcosa Jermana si boste lahko ogledali na programu Nova24TV. Za udeležbo pri maši veljajo pravila Slovenske škofovske konference.

Vabimo vas, da se v duhu spomnite naših pokojnih, še posebej v nedeljo dopoldan v času svete maše, in da si ogledate posnetek slovesnosti na kanalu Nova24TV. Tistih, ki se hočemo povezati v molitvi ter ohraniti teharske žrtve v svojem spominu, nas letošnje težave ne bodo ustavile.

Matija Ogrin
Nova Slovenska zaveza

Z dostojanstvom iz anonimnosti

Z

Ko smo v ožjem krogu somišljenikov pred več kot letom dni razpravljali o neaktivnosti Republike Slovenije in njenih upravnih ter pravosodnih organov pri reševanju vprašanja prikritih grobišč, morišč in uveljavljanju pravice do pokopa vseh pomorjenih žrtev revolucije, je nastala pobuda za vključitev tega tematskega sklopa v okvir univerzalnega periodičnega pregleda za Slovenijo. Ta mehanizem, ki ga izvaja Svet za človekove pravice pri OZN in vsako državo na svetu doleti od leta 2005 dalje periodično v okvirno petletnih ciklih, naj bi omogočal predvsem civilni družbi, da opozori širni svet na kršitve človekovih pravic v posamezni državi in tako države, izvoljene v Svet za človekove pravice, spodbudil k dajanju konkretnih obvezujočih navodil in priporočil. Tako bi teoretično države druga drugi pomagale k spoštovanju mednarodno privzetih pravic.

V prepričanju, da gre v primeru naše tematike za jasne in lahko zapisljive ter preprosto dokazljive kršitve človekovih pravic, smo pristopili k pisanju ustreznega dokumenta, a hitro prejeli opozorila pravnikov, da naša percepcija ni objektivno tolmačenje zapisanih mednarodnih konvencij in deklaracij. Več kot pol leta je trajala pot od prvih zametkov do končnega dokumenta, ki je objavljen v nadaljevanju. Dokument bo verjetno razočaranje za marsikoga, ki slovensko stvarnost pozna in si težko predstavlja, da je suhoparnost tega dokumenta ob taki temi na mestu. Ob tem pa je treba vedeti, da smo kot civilna družba v čudnem položaju, ko po treh desetletjih še nimamo zapisanih jasnih stališč, zahtev in predlogov glede pravnih okvirjev te države niti se ne zavedamo, da občutek, da se dogaja krivica, ni zadosten argument v boju za pravičnost in pravico. Država – še bolj pa mednarodna skupnost – sloni na togem in bolečem tolmačenju pravice, tako da je prizadetost možno uveljaviti zgolj in samo na konkretnem primeru kršitve zapisanega pravila ali prepovedi. V tem oziru se vedno znova postavi vprašanje pravičnosti samih konvencij, ki (namenoma?) ne obravnavajo nekaterih življenjskih situacij, ki so v slovenski zgodovini boleče zapisane kot v nebo vpijoči barbarski zločini.

Z nastalim dokumentom smo dosegli najprej nekaj reda v lastnem razumevanju razmišljanja in delovanja mednarodne skupnosti, v drugem planu pa se je pokazala dobrobit tudi v zapisanih in bolj sistematično urejenih vsebinskih sklopih nerešenih področij z interesnega področja Nove Slovenske zaveze in njenih somišljenikov v civilni družbi (kamor je treba nujno prišteti obe sopodpisani organizaciji: Združene ob lipi sprave in Komisijo pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci). Želimo, da bi se na grobo okostje tega dokumenta dodajale dodatne vsebine in predvsem rešitve za zaznane probleme.

Različne vrste žrtev je zapustila dediščina revolucije: najprej so tu mrtvi, ki so razsejani v anonimnosti po prikritih grobiščih. Kot kristjani verujemo, da so bili s samo mučeniško smrtjo pridruženi Kristusu in tako kvečjemu oni nam lahko pomagajo, ne mi njim z državnimi predpisi. Ukrepi, ki naj bi obravnavali pokojne, so v prvi vrsti namenjeni njihovim preživelim sorodnikom. Tako tudi mednarodna skupnost svoje konvencije in predpise o ravnanju z mrtvimi obravnava predvsem v luči spoštljivosti do živih, ki imajo pravice: pravico vedeti, kaj se je zgodilo, pravico odločati o mestu pokopa in načinu pogreba, pravico do žalovanja ter pravico do ustrezne poprave nastale krivice. Te pravice so bile živim po letu 1945 odvzete, v slovenskem tranzicijskem procesu pa so se te pravice obšle.

Odsotnost celovitega programa ali jasnega načrta, ki bi civilno družbo in politiko neposredno po demokratičnih spremembah vodil v procesu soočanja z množico množičnih morišč in grobišč, nam danes nalaga, da se kot država in družba pogovorimo in odločimo, kako naprej. Zdi se, da smo korakali po poti spoznanj in se sproti odločali, kaj bi storili. Danes vemo, da smo soočeni z več kot sedemstotimi prikritimi grobišči, ki v nas ob vsakem izkopu znova zbudijo vprašanje: Kdo je tu? Z oddaljenostjo začetnega spravnega procesa, ki je iztiril že na vprašanju obsodbe množičnih pobojev, se je oblikovalo tudi bolj jasno stališče do pojma “dostojen pokop”.

Ni povsem jasno, kaj so ustanovni člani Nove Slovenske zaveze načrtovali glede ureditve vprašanj mrtvih, a članki iz zgodnjih številk Zaveze nas napeljujejo, da je bil njihov trud najprej usmerjen v zagotovitev spomina z napisom na farne spominske plošče. Hkrati je bila pomembnejša naloga društva ovreči krivičnost prikazov domobranstva in vaških straž kot izdajstva ter osvetliti revolucijo kot zlo, ki je narodu naredilo največ hudega. Seznanitev z dolgo zamolčanim trpljenjem slovenskih mučencev je služila enemu izmed temeljnih poslanstev preživelih mladih, kasneje ponosnih ustanoviteljev društva: razširiti pričevanje o tem, kaj se jim je zgodilo, ker so bili pokončni. Več kot očitno je vladalo prepričanje, da bo ravnanje z mrtvimi v sodobni in demokratični družbi urejal sistem in državni aparat sam, opremljen z vestjo, zdravo pametjo in osnovno človekovo moralo.

Danes se o odnosu do mrtvih izrisuje bolj jasna zahteva, ki jo deloma pogojuje tudi razvoj mednarodne zavesti glede načina urejanja množičnih grobišč. V prvi vrsti nam je iz skoraj neposredne soseščine znan primer Srebrenice ter nekaterih drugih množičnih grobišč. V preteklem letu smo zasledili tudi dokumente OZN glede množičnih grobišč, ki jih je zagrešila in zapustila islamska država ISIL na območju Iraka. Podobna praksa se uveljavlja tudi na drugih koncih sveta od Afganistana do držav podsaharske Afrike. Gre sicer za sodobna konfliktna žarišča, a večja časovna oddaljenost ne vpliva na pričakovanje, da bo analogna praksa uporabljena tudi za reševanje slovenskih odkritih lokacij.

V osnovi naj bi praksa terjala odkritje grobišča, ustrezno forenzično arheološko in antropološko raziskavo na terenu, dokumentiranje kraja zločina z jasnim popisom, video in fotografskim gradivom. Opravila naj bi se ekshumacija posmrtnih ostankov, pri čemer naj bi se v največji možni meri poskrbelo za individualizacijo (kar pripada enemu telesu naj bi bilo ločeno od drugih) ter se odvzelo vzorce za kasnejšo analizo DNK. Preiskovalni organi (policija, kriminalisti, tožilstvo) naj bi zagotovili ustrezno raziskavo in preiskavo zločina.

Slovenska sodobna praksa, ki velja predvsem od leta 2015 dalje, je glede navedenih postopkov skladna s pričakovanji, a le do dveh kritičnih točk: dela preiskovalnih organov in analiz DNK. O preiskovalnih organih bi na tem mestu niti ne načel razprave, saj je bila aktivnost nekje med simbolično in formalno. Glede analiz DNK pa je bila šele ob Hudi Jami in delih pri izkopavanju in prekopu posmrtnih ostankov privzeta praksa, da forenziki odvzamejo in hranijo desne stegnenice (najbolj primerne za odvzem DNK) ločeno za kasnejšo analizo. Pod nadzorom in vodstvom Nacionalnega forenzičnega laboratorija v okviru Policije je prišlo do hranjenja teh vzorcev za kasnejšo ugotovitev identitete umrlih. Na tej točki pa se je postopek ustavil, kar smo izpostavili kot eno izmed glavnih zahtev v sklopu ženevskega postopka.

Razumeti moramo, da so analiza DNK in postopki, ki so na to analizo vezani, relativno nova veda, ki se razvija iz leta v leto in dobiva tudi komercialne namene. Pri soočenju z željo svojcev, ki bi ob povečanem tempu izkopov množičnih grobišč želeli čim prej priti do odgovorov o usodi svojcev, smo trčili ob obilico težav in nedorečenih pravil. Prva in najpomembnejša je dilema glede namena analize DNK: obstaja vrsta različnih znanstvenih metod, ki jih narekujejo nameni preiskovalca. Splošna in danes široko uveljavljena komercialna analiza, ki za nekaj deset evrov stroška ugotavlja izvor posameznika na osnovi analize DNK, daje odgovore o sorodstvenih povezavah po moški in ženski liniji tja do šestega kolena. Tak test je, glede na pričakovanje, da bo po slovenskih vaseh obilo sorodstva že v četrtem kolenu ali celo ožje, povsem neuporaben za analizo konkretnih ožjih sorodstev, ker bodo rezultati zajeli bistveno preširok krog možnih sorodnikov in jih bomo vznemirjali po nepotrebnem.

Soočeni smo torej z dilemo, v kakšnem obsegu zgraditi bazo podatkov o DNK izkopanih. Pri tem se najprej nujno soočimo z dejstvom, da slovenski policijski laboratorij niti približno ni kos obsegu nekaj tisoč potrebnih analiz, ki so časovno zamudne, ne da bi pri tem tvegal popoln zastoj rednega dela. Ideja je torej, da bi se celoten postopek izvajal s pogodbenimi partnerji iz tujine, ki bi v okviru ICMP (Mednarodne komisije za pogrešane osebe) lahko tehnično pomagali pri taki zahtevni nalogi. K tej pomoči so se zatekli tudi v Srebrenici in tako združevali različne svetovne strokovnjake in laboratorije. Problem pri tem je dvojen: najprej bi morala Slovenija priznati, da nalogi ni kos, česar ob obotavljanju političnega vrha glede pomembnosti vprašanja množičnih prikritih grobišč ni pričakovati, nato pa bi morala ustrezno zagotoviti pravne okvirje za zaščito zasebnosti podatkov o DNK.

Analize DNK in podatki o tem so danes tržno blago. Z njimi služijo različne organizacije, ki z izmenjavo podatkov in prodajo podatkov drugim raziskovalnim ustanovam služijo denar. Dobra posledica je nižanje cene testiranja, slaba pa je komercializacija zapisov. Če smo v dobrih tridesetih letih, kolikor je stara ta znanost, prišli do takega razmaha, je pričakovati, da bo v naslednjih nekaj desetletjih razmah ob komercializaciji še bistveno večji. Si res želimo, da so podatki iz analiz DNK tržno blago? V kakšne namene in komu smo pripravljeni predati svoje genetske zapise?

Analiza DNK izkopanih pokojnikov je relativno preprosto področje, dokler ostanemo zgolj na znanstveni ravni metod analize. Problem je, da s samo analizo podatkov o mrtvih nismo prišli nič bliže identifikaciji žrtev. Za napredek potrebujemo najprej nekaj, s čimer bomo dobljene podatke primerjali in ugotovili sorodstveno vez. Tega problema slovenska zakonodaja ne rešuje in smo na polju povsem novega področja preiskovalnih znanosti.

Od samega začetka raziskovanja vprašanj grobišč in morišč je nastajalo več različnih seznamov pokojnih. Danes vemo, da za najpopolnejša seznama veljata dva: farne spominske plošče in seznam žrtev druge svetovne vojne, ki ga je napravil Inštitut za novejšo zgodovino. Prvi je ožji (približno petnajst tisoč imen) in hkrati tudi bolj podatkovno skop, drugi je širši (kakih sto tisoč imen) in je dopolnjen tudi z nekaterimi bolj uporabnimi podatki. Smiselno bi bilo, da bi kot uradno bazo podatkov, ki bi postala javna in javnosti dostopna ter ustrezno vzdrževana, država določila inštitutovo. Tam bi poimenske podatke in že zbrane podatke lahko dopolnjevali s podatki o sorodstvu in hkrati zagotovili tudi podatke o morebitnih darovalcih primerjalnih vzorcev DNK.

Trenutna slovenska zakonodaja predvideva, da Policija lahko hrani vzorce DNK največ tri leta, hramba vzorcev DNK in vzpostavljanje drugačnih javnih ali zasebnih baz podatkov pa je strogo prepovedana. V primeru množičnih grobišč je tako časovno omejevanje povsem zgrešeno in tudi tukaj potrebujemo zakon, ki bi hrambo vzorcev DNK za potrebe primerjave z vzorci DNK izkopanih žrtev zaupal pooblaščeni organizaciji za nedoločen čas. Kdo bi ta pooblaščena organizacija bila, je seveda odprto, a najbolj logična je prav Policija.

Primer Srebrenice, ki je terjala med 8000 in 8100 žrtev, kaže na uspešnost analize DNK samo pod pogojem, da se aktivno vključi čim več sorodstva. Za dosedanjo identifikacijo 6.838 žrtev je bilo treba vzeti vzorce 22.160 družinskim članom. Taka baza podatkov je bistven pripomoček preiskovalcem, ki lahko sorodstveno vez ugotavljajo z večjo stopnjo ujemanja in tako izločijo tveganje nepopolnih zapisov DNK, do katerih lahko pride tudi zaradi težkih postopkov izločanja DNK iz oddanih bioloških vzorcev. Če je želja sorodstva, da pride do identifikacije izkopanih žrtev, bomo v civilni družbi (tudi Cerkvi) morali na široko zastaviti akcijo spodbujanja k oddaji lastnih vzorcev v državno bazo.

Vzpostavitev državne baze DNK za svoje žive državljane je nov problematičen podvig, glede na aktualno zakonodajo in primerljivo pravno prakso. Taka baza podatkov mora biti državno “zaklenjena” pred uporabo v drugačne namene. Predstavljati si je treba, da bo skušnjava Policije v prihodnosti velika, da bi v okviru preiskav drugih kaznivih dejanj dobljene neznane vzorce DNK na prizoriščih tistih zločinov primerjala s tako široko bazo. Saj ni rečeno, da bi našla konkretnega storilca, a pokazala bi se lahko sorodstvena vez in tako precej olajšala preiskavo. Večina držav pozna bazo DNK za osebe, ki so že v kazenski evidenci. Izogniti se moramo zlorabam podatkov v namene, ki darovalcem teh vzorcev prej niso bili znani in z njimi v času oddaje niso soglašali.

Ali se vzorec DNK lahko uporabi tudi po smrti in čigava last je? Tudi to vprašanje ni rešeno v zakonodaji. Naš interes je, da se vsi vzorci, oddani za potrebe identifikacije neznanih pokojnikov iz množičnih grobišč, lahko uporabljajo tudi po smrti darovalcev. Nesmiselno bi bilo obiti dejstvo, da je velik del potencialnih darovalcev, ki so hkrati tudi najbližji sorodniki žrtev, krepko v letih. Veliko vprašanje je, če bomo lahko postopke identifikacije zaključili v času njihovega življenja. Tako mora ostati v javnem interesu, da se ohranijo njihovi vzorci z vsemi omejitvami, ki so obstajale v času darovanja.

Kako podrobno bi lahko identificirali izkopanega posameznika? Brez primerjalnega vzorca, ki bi bil od prav od posameznika (šop las ali kaj drugega, kar bi bilo ohranjeno izpred njegovega izginotja), bo identifikacija točno določene osebe težka. Zavedati se moramo, da sedanja znanost nima prav lahke naloge pri določanju DNK iz vzorcev, ki so stari sedemdeset let in več ter so bili podvrženi vplivom časa in okolja. Morda se z razvojem znanosti to v prihodnje spremeni in zato ne gre zametovati vzorcev. Že primeri iz Srebrenice so pokazali, da so po razvoju novih inštrumentov bistveno laže prišli do boljših podatkov. Za zdaj bi se morali osredotočiti na ugotavljanje čim bolj jasne sorodstvene vezi, da lahko pristopimo in po 75 letih seznanimo živeče sorodnike: našli smo vašega očeta, vašega strica, vašega brata, bratranca … V kakšnem primeru bo takoj jasno, za koga točno gre, v nekaterih primerih bo zgolj ožji krog možnih: če je bilo več bratov, več stricev, več bratrancev. O smiselnosti podrobnejše analize in s tem povezanih dodatnih stroških bodo takrat morali odločati sorodniki. Bolj verjetno je večje število razočaranj ob opravljenih analizah, saj bo nedvomno veliko delnih rezultatov, ki bodo dali le usmeritve, ne pa odgovorov. A v hrepenenju po informacijah, ki jih čutimo ob pritisku ljudi na Novo Slovensko zavezo in t. i. Dežmanovo komisijo ter Policijo ob vsakem novem odkritem grobišču, bo vsaka novica dobrodošla in bo predstavljala kamenček v mozaiku odgovora na vprašanje o preteklosti.

Če bi bila iskrena želja vseh, da iz anonimnih tisočev trupel v dostojen spomin vrnemo ljudi, ki imajo imena, družine in svoje zgodovinske identitete, bi ovire z lahkoto preskočili.

Ker te želje za zdaj ni, se zanašamo na lastno iznajdljivost, kako v upanju na bodoče spremembe vendar storiti kaj konkretnega. Tako nam strokovnjaki priporočajo sledeče:

  1. zapišite imena, priimke, rojstne datume ter vse druge osebne podatke (imena staršev, bratov, sester, stricev in tet, bratrancev in sestričen) vseh pobitih pogrešanih sorodnikov in svojo sorodstveno vez z njimi;
  2. zapišite čim več znanih dejstev o njihovih zadnjih dneh, predvsem s kom so takrat bili in kje ter ali je bil še kdo drug iz poslednje družbe ubit;
  3. zapišite morebitne fizične posebnosti, ki trajno ostanejo na okostju (zlomi, deformacije …);
  4. zapišite in opišite morebitne kose nakita, ki so jih morda nosili kot osebne predmete;
  5. z vatirano palčko si zjutraj na tešče popraskajte po zunanjih dlesnih pri zadnjih zobeh in palčko zavijte v papirnati robček. Ponovite še enkrat na drugi strani z drugo palčko …;
  6. vse skupaj zapakirajte v navadno papirno kuverto, ki ni obložena s plastiko, in jo zaprite. Na kuverto napišite svoje podatke. Hranite jo doma in sorodnikom razložite, za kaj gre.

Tak postopek bo zagotovil zajem podatkov, ki bodo bistveno pomagali v dopolnjevanju baze podatkov o pokojnikih in v kasnejši analizi DNK.

Čakali smo 25 let, da je država sistematično pristopila k urejanju prikritih množičnih grobišč. Želja po kompleksni ureditvi pravnega položaja analiz DNK in identifikacije pokojnih iz prikritih morišč in grobišč je povezana tudi z željo, da bi slovenska politika prisluhnila sorodnikom v njihovih željah po resnici in prepoznala ta proces kot del soočenja z lastno zgodovino.

Besedilo je bilo objavljeno v Zavezi, št. 114, decembra 2019.

+ Stane Štrbenk, RIP (1927–2019)

+

Stane Štrbenk (1. jan. 1927 – 10. dec. 2019) je bil eden preživelih domobrancev, ki so čutili, da morajo s svojim življenjem pričevati. In res je pričeval – z izjemno dejavnostjo, zaupanjem in optimizmom. Bil je med ustanovnimi člani Nove Slovenske zaveze in vodil njen ustanovni zbor.

»Ker sem bil sam veliko let predsednik, vem, kdo je nosil najtežja bremena. To je zagotovo Stane Štrbenk, ki je bil dolga, dolga leta tajnik Nove Slovenske zaveze in je dejansko opravljal še vse ostale naloge NSZ.«

Anton Drobnič

Z izjemno vztrajnostjo in pravniškim znanjem je premagal administrativne ovire pri registraciji NSZ, ki je bila ustanovljena spomladi 1991. Nato je opravljal brezštevilna tajniška in organizacijska dela društva vse do nedavnega. NSZ je zastopal v parlamentarni komisiji za popravo krivic, kjer je deloval na stotinah sej; kot pravnik je mnogim ljudem pomagal pri pripravi vloge za to komisijo. Vodil je vse pravne posle v zvezi z izgradnjo farnih spominskih plošč na ljubljanskih Žalah in še marsikod ter pomembno prispeval k pridobitvi društvenih prostorov.
S tem in mnogočem plemenitim je izpolnil življenje, ki mu ga je previdnost ohranila kljub strahotam revolucije, kljub zaporniškemu trpljenju in poznejšim boleznim. Ob svoji devetdesetletnici je gospod Stane povedal:
»Vesel sem življenja! Rad živim! Hvaležen sem Bogu, da sem preživel. Na življenje sem vedno gledal z dobre plati. V vseh prelomnih trenutkih sem imel neizmerno srečo. Vse, kar sem načrtoval sam ali s prijatelji NSZ, se je dobro izšlo. Če sem hotel normalno živeti, sem moral odpuščati in v nebistvenih stvareh popuščati«.

Od gospoda Staneta Štrbenka se bomo poslovili v sredo, 18. decembra, ob 14. uri, izpred vežice sv. Nikolaja na ljubljanskih Žalah. 

Gospod, daj mu večni pokoj,
in večna luč naj mu sveti!
Amen

»Čudil sem se, kako to, da mi je dal, ali me je morda poznal? Ta dogodek me je vse življenje spominjal na dobro v človeku.«

Pogovor s Stanetom Štrbenkom, Zaveza št. 105

Izjava Nove Slovenske zaveze ob odkritju ostankov pokojnih

I

Pokopališče slovenskih domobrancev na Orlovem vrhu v Ljubljani

Nekaterih padlih domobrancev zaradi razmer vojne in revolucije ni bilo možno pokopati v domačem kraju. Za njih je Slovensko domobranstvo uredilo konec leta 1943 vojaško pokopališče na Orlovem vrhu na Ljubljanskem Gradu. Po vojni je revolucionarna oblast to pokopališče uničila in grobove onečastila. Raznesla se je govorica, da so posmrtne ostanke pokojnih izkopali in odnesli neznano kam. Izkazalo se je, da je to bila načrtno plasirana laž in da so padli slovenski domobranci večinoma še vedno pokopani v svojih grobovih.

Komisija za vprašanja prikritih grobišč je izvedla sondiranje zemljišča na Orlovem vrhu dne 7. in 14. 11. 2019. Cilj sondiranja je bil ugotoviti, ali se na Orlovem vrhu še nahajajo posmrtni ostanki pokopanih vojakov. Izvajalci sondiranja so odkrili zemljo s petih (5) grobov, v njih so našli naslednje:

  • En grob je bil prazen, vseboval je le sledi sprhnele krste, toda brez človeških ostankov; domnevamo, da je bil to eden tistih redkih pokopanih, ki so jih svojci še pred koncem vojne legalno prekopali in pokopali v družinski grob.
  • Dva grobova sta bila oskrunjena: večina telesnih ostankov pokojnih manjka, toda v obeh grobovih so ostali večji deli okostja: v enem grobu cela desna roka s ključnico, v drugem grobu stopalo. Ta grobova dokazujeta, da pripoved o povojnem izkopavanju in oskrunjenju pokopališča ni izmišljena, ampak je deloma resnična. (V jami teh dveh grobov so našli tudi originalni nagrobnik, ki mu manjka le majhna kamnita plošča z imenom in datumi pokojnega vojaka. To ploščo z napisom so evidentno odklesali iz nagrobnika in je na mestu ni bilo najti.)
  • Poglavitno in nepričakovano odkritje je bilo, da dva grobova vsebujeta celotne, nedotaknjene telesne ostanke pokojnika. S tem je bil namen sondiranja več kot dosežen, najdbe so dokumentirali, grobove ponovno zasuli.

Če povzamemo: od petih odkritih grobov kar štirje vsebujejo bodisi večje posmrtne ostanke bodisi popolno okostje pokojnih.

S temi rezultati, ki jih je pridobila državna komisija za vprašanja prikritih grobišč, je nedvoumno dokazano, da je vest o oskrunjenju pokopališča po vojni resnična, vendar je hkrati služila kot laž o popolni odstranitvi vseh posmrtnih ostankov. Ta laž se je prijela in so ji ljudje splošno verjeli do danes. S tem je povojna revolucionarna oblast uničila spomin na Orlov vrh kot pokopališče padlih domobrancev. Da pravi namen oblasti ni bil odstraniti dejanske ostanke pokojnih, ampak uničiti le simbolni značaj pokopališča, dokazuje barbarski odnos, s katerim so iz omenjenih dveh grobov del pokojnika izvrgli, del pustili v grobu.

Nova Slovenska zaveza podpira prizadevanja Komisije za vprašanja prikritih grobišč, da se o pokojnih padlih domobrancih zbere verodostojna dokumentacija in da država Slovenija zagotovi primerno pietetno ureditev pokopališča na Orlovem vrhu. Dodajamo, da so pokojni bili kristjani in da je treba z njihovimi ostanki ravnati v skladu s krščansko duhovno kulturo.

Kategorije

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.