KategorijaObjave v medijih

Ob objavi Matice mrtvih

O

Ob koncu leta 2021, 80 let po napadu sil osi na Jugoslavijo, razkosanju Slovenije, njenem nasilnem raznarodovanju in začetkih komunistične revolucije, skratka, 80 let po času, »ko smo šli v morje bridkosti«, kot je tragično jasnovidno naslovil svojo knjižico, izdano leta 1942 v Washingtonu, p. Kazimir Zakrajšek, se na spletišču Nove Slovenske zaveze dosedanjim seznamom slovenskih žrtev komunizma pridružuje prenovljeni seznam Zdravka Novaka in Pavleta Borštnika Matica mrtvih.

Danes poznamo več seznamov teh žrtev. V treh knjigah Farnih spominskih plošč (Ljubljana 1995, 2000 in 2012), še popolneje pa na svojem spletišču je Nova Slovenska zaveza na podlagi dela Slovenskega spominskega odbora, krajevnih odborov, urednikov in drugih sodelavcev, katerih duša je bil dr. Tine Velikonja, objavila imena 14.901 žrtve iz 225 župnij v Republiki Sloveniji (medtem se je cerkvena upravna razdelitev marsikje spremenila). Podatki, ki obsegajo priimek, ime in leto rojstva ter smrti vsake žrtve, so razporejeni po zaselkih v posameznih župnijah. Njihova digitalna objava pa seveda omogoča različne oblike iskanja.
Še veliko podrobnejši je seznam, ki zajema vse osebe, ki so v sedanjih mejah Republike Slovenije med aprilom 1941 in januarjem 1946 izgubile življenje zaradi vojne, revolucije ali posledic vojne. Nastal je na podlagi zgodovinopisno-žrtvoslovne raziskave, ki jo je med letoma 1997 in 2012 izvajal Inštitut za novejšo zgodovino v Ljubljani. Septembra 2021 je obsegal 99.880 žrtev. Dostopen je na spletu (https://www.sistory.si/zrtve), vendar podatki o povzročiteljih smrti tam niso na voljo.
Seznami smrtnih žrtev revolucionarnega nasilja v letih 1941–1945 so objavljeni tudi v delih posameznih raziskovalcev, župnij in društev, podrobno in sistematično pa jih zadnja leta s spremnimi študijami predstavlja Študijski center za narodno spravo iz Ljubljane, ki je v svoji knjižni zbirki Revolucionarno nasilje od leta 2011 obdelal šest zaokroženih območij Republike Slovenije.
Do demokratizacije Slovenije so bile take raziskave izredno redke, zato pa jih je nekaj izšlo v zdomstvu in delno v zamejstvu.
Seznami žrtev tako okupatorjev kot revolucionarnega nasilja so začeli nastajati že med drugo svetovno vojno. Najbolj odmevni sta bili objavi seznamov žrtev komunizma v knjigah V znamenju Osvobodilne fronte (Ljubljana 1943) in Črne bukve (Ljubljana 1944).
Po vojni je nekaj pregledov izšlo že v begunskih taboriščih, nato pa v emigraciji, zlasti v brošurah dekana Matije Škerbca v Clevelandu v ZDA.
Sistematično delo za sestavo čim popolnejšega seznama pa se je začelo, potem ko je zaradi različnih pogledov na politiko in polpreteklo zgodovino leta 1963 prišlo do preloma v begunski veteranski organizaciji, Zvezi društev slovenskih protikomunističnih borcev, ki je bila dejavna v Argentini, ZDA in Kanadi. Ob njej je nastala nova ZSPD Tabor. Vsaka je imela svojo mesečno revijo. Obe sta izhajali v Argentini. Prva je izdajala Vestnik (izhajati je začel leta 1948 kot Šmartinski vestnik, ki je leta 1953 dobil novo ime, in zdržal je do leta 1993), druga, novonastala zveza, pa Tabor (v letih 1963 in 1964 sta najprej izšli dve številki glasila Vestnik borcev, nato je od leta 1964 do 2013 izhajal Tabor – od leta 2002 v Ljubljani). V obeh glasilih je seveda veliko gradiva o žrtvah vojne in revolucije.
Javni in kulturni delavec, pisatelj, zbiratelj zdomskega tiska Zdravko Novak (Ljubljana, 1909–Cleveland, 1971) in časnikar, pesnik, pisatelj in publicist Pavle Borštnik (Ljubljana, 1925–Cleveland, 2020) sta bila dejavna v ZSPD Tabor v Clevelandu in pri projektu zbiranja imen žrtev revolucije.
V letih 1968–70 so v Clevelandu izdali 4 zvezke publikacije Matica mrtvih, Podatki o Slovencih, pomorjenih po zločinski Osvobodilni fronti 1941–1945.
Leta 1970 so vse 4 zvezke ponatisnili v knjigi Bela knjiga slovenskega protikomunističnega upora, ki je navedla 9000 imen.
Leta 1975 je izšlo dopolnilo: Bela knjiga slovenskega protikomunističnega upora 1941–1945, Dopolnilo.
Leta 1985 je izšla 2., precej dopolnjena izdaja Bela knjiga slovenskega protikomunističnega upora 1941–1945.
Do smrti leta 1971 je glavnino tega zbiranja opravil Novak. Nasledil ga je Borštnik, ki je za drugo izdajo prečistil imena in dodal nova po podatkih, ki so jih mogli v emigraciji zbrati v tisku in od pričevalcev.
Nato se je lotil tretje izdaje, ki jo je dokončal leta 2013 in ni bila objavljena v tiskani, vendar je zdaj na voljo v digitalni obliki. Če je bila Bela knjiga urejena po krajih bivanja žrtev, je sedanji seznam Matice mrtvih urejen po letu smrti in abecednem vrstnem redu žrtev, obsega pa samo njihovo ime, priimek in bivališče. Z računalnikom se lahko vsekakor iščejo kraji in imena v različnih letih. Gre samo za žrtve, ki jih je povzročila revolucionarna stran. Na njem je več kot 20.000 imen, nekaj tudi iz prvih povojnih let.
Sam Borštnik se je zavedal, da ta seznam ni mogel biti ne znanstven ne dovolj preverjen, čeprav se je vsako ime običajno naslanjalo na dva vira. Nastajal je kot pričevanje in kot sad neverjetno zahtevnih prizadevanj naših ljudi, razkropljenih daleč od domovine, in to v pretežno hudih časih. Gotovo so v njem tudi odvečna imena ali pa katera manjkajo. Vsekakor je lahko tudi danes koristen pripomoček za primerjavo podatkov in imen ter nadaljnje izpopolnjevanje drugih seznamov.
Borštnik je želel izdati Matico mrtvih vsaj v digitalni obliki ob 70. obletnici konca vojne, leta 2015. Malo pred tem je od dr. Milka Mikole prejel še seznam kakih petstotih žrtev, ki so jih partizani pobili med vojno na Štajerskem, vendar mu je sam dr. Mikola pojasnil, da ni popoln, saj v njem manjkajo podatki za Zasavje in Posavje. Nekatera izmed teh imen je vsekakor Borštnik že imel v Matici mrtvih. Ni mu uspelo, da bi še to preverjal in združil na skupen seznam, zato je menil, da bi se ta seznam objavil samostojno ob Matici mrtvih. Njegovi načrti o objavi obeh seznamov pa se takrat niso uresničili.
Zdaj je na voljo njegov izvirni seznam iz leta 2013. Dr. Mikola pa je medtem svoj seznam, ki po vzorcu, ki se ga drži Študijski center za narodno spravo, obsega podrobnejše podatke o žrtvah, objavil v svoji monografiji Revolucionarno nasilje na Štajerskem (Celjska Mohorjeva družba in Inštitut Karantanija, Ljubljana 2014).
Vdova Pavleta Borštnika Mira Kosem je prijazno poiskala v moževi zapuščini Matico mrtvih, da je zdaj na razpolago slovenski javnosti.
Kako je seznam nastal, pa je zapisal sam Pavle Borštnik v še neobjavljenih spominih, ki nadgrajujejo njegovo avtobiografsko knjigo Moj čas (Mladika, Trst 2016). Posredno je odgovoril tudi na nekatere kritike na račun Bele knjige, ki jih je Tine Velikonja objavil v 1. knjigi Farnih spominskih plošč.

Iz Borštnikovih zapiskov
Kot prvo nalogo ZSPB TABOR smo si zadali sestaviti seznam žrtev komunistične revolucije, in če le mogoče, vključiti seznam vrnjenih domobrancev. V Vetrinju je bil sicer napravljen podroben seznam vseh tam navzočih domobrancev, toda bil je poslan »v Italijo« s prvim transportom in je končal v arhivu Ozne. Kasneje pa je bil istotam, se pravi v Vetrinju, »po spominu« izdelan nov seznam vrnjenih v treh kopijah, ki pa so vse skrivnostno »izginile« in smo jih v 60. letih iskali brez uspeha. Treba je bilo začeti znova, in ker v tistem času ni bilo govora, da bi informacije te in podobne vrste lahko dobili iz domovine, smo samo pozvali člane organizacije, naj pobrskajo po spominu in zapišejo imena soborcev, za katere vedo, da so bili v Vetrinju, pa jih zdaj ni med nami.
Stvari smo se torej lotili na najbolj »elementaren«, pa gotovo ne znanstven način. Imena je zbiral in potem urejeval v posamezne skupine Zdravko Novak. Neizmerno aktiven človek, ki mu je v razmeroma kratkem času, ki mu je bil odmerjen v emigraciji, uspelo zbrati neverjetno količino dokumentarnega materiala.
Novak, morda v prizadevanju, da zbere čim več imen, ni poskrbel za neko kontrolo zbranega gradiva in je pri tem zagrešil določene »začetniške« napake. Nekdo se je, recimo, pojavil na seznamu žrtev iz svoje domače vasi; potem je recimo nekdo iz Argentine poslal seznam domobrancev na tej in tej posadki in tisti »nekdo« z vaškega seznama se je pojavil tudi na tem, ki je prišel z »juga«. Kasneje je nekdo prispeval seznam domobranskih podoficirjev in na njem je bil spet isti »nekdo«, ki se je morda mesece kasneje pojavil tudi na seznamu novoimenovanih domobranskih oficirjev iz Vetrinja. Tako je bil eden in isti človek »registriran« štirikrat. Ti, tu in tam zgrešeni podatki so bili objavljeni v prvi izdaji Bele knjige leta 1970.
Leta 1984 pa je France Grum obiskal Argentino, in takrat so mu ljudje iz »stare« zveze izročili seznam borcev, sestavljen v – Vetrinju, se pravi, izročili so mu eno od treh kopij. S tem je bila omogočena druga izdaja Bele knjige, katero sem v celoti oskrbel jaz sam v Washingtonu. Trajalo je domala leto dni, da sem vsa imena zapisal na ločene kartice in tako odkril in odstranil dvojne ali celo trojne vknjižbe. (Računalnik se je pojavil, ko sem imel vse delo že zaključeno.)
Tudi druga izdaja ni bila ne popolna ne brez napak. Zbirati imena brez vsakršne možnosti, da bi uporabil podatke, vsebovane v farnih, župnijskih knjigah, je bilo neverjetno težavno, posebej še, ker se fantje med vojno niso drug drugemu formalno predstavljali. Dovolj je bilo: »Jaz sem Jože, iz Ribnice doma …«
Potem so se v domovini razmere spremenile toliko, da so si ljudje sploh upali spregovoriti o vrnjenih domobrancih in se začeli ozirati za podatki v farnih knjigah. Toda ljudje pri Novi Slovenski zavezi, ki je takrat nastala, niso razumeli našega položaja: mi smo bili lahko veseli, da smo dobili ime in priimek posameznika pa njegovo rojstno vas. Da bi iskali še podatke o dnevu rojstva, o teku življenja pred vojno, podatke o starših etc., o tem nismo mogli niti sanjati.
Zdaj je izdelana tretja verzija Bele knjige, čeprav ni jasno, če bo kdaj zagledala beli dan. Doma je namreč v teku obširna akcija istega namena in razmere tam so danes neprimerno boljše kot »zunaj«.
Vsekakor pa je bilo »zunaj« opravljeno važno delo in v zadoščenje mi je, da je v njem tudi veliko, če ne večina, mojega osebnega prizadevanja …

Podoba škofa Rožmana

P

Škof Gregorij Rožman je po štirinajstih letih begunstva umrl 16. nov. 1959 v Clevelandu. Petdeseta obletnica njegove smrti nas vabi, naj se nekoliko pozanimamo o življenju tega velikega Slovenca.

Podoba, ki jo ima o škofu Rožmanu večji del javnosti, celo demokratične, je produkt totalitarne industrije sovraštva. Na tej podobi je domala vse potvorjeno; in vendar z njo tisoči Slovencev živijo, misleč, da imajo o škofu Rožmanu pravično mnenje. Kako globoko sta prepleteni zgodovina in etika!

Pomembni premiki. K sreči je v zadnjih letih skupina zgodovinarjev, med njimi izstopa opus dr. Tamare Griesser-Pečar, izpeljala o življenju in delovanju škofa Rožmana veliko raziskovalno delo: odkrili, uredili in preučili so obsežno dokumentacijo, ki s faktografsko gotovostjo osvetljuje škofa Gregorija v povsem drugi luči. Dva dogodka ob sedanji obletnici sta to luč izostrila tudi javnosti: najprej izid monografije Med sodbo sodišča in sodbo vesti – zbornik čez 600 strani dokumentov, zlasti o Rožmanovem delovanju v vojnem času in o fantomskem procesu pred vojaškim (!) sodiščem. Drugi dogodek: nedavni simpozij o škofu Rožmanu v Zavodu sv. Stanislava v organizaciji Nove slovenske zaveze s štirimi temeljnimi predavanji o Rožmanovem delovanju s historičnih, pravnih in filozofskih gledišč. V ostri svetlobi teh novih dognanj velja pokazati na vsaj nekaj predstav o škofu Rožmanu, ki so med ljudmi prav tako trdno zakoreninjene, kakor so neresnične. Oglejmo si nekaj podob tega slovenskega kolektivnega imaginarija.

  1. Rožmanova spomenica 1942. Komunistično zgodovinopisje in publicistika škofa Rožmana obrekujeta – vse v duhu vojaškega sodišča – da se je postavil v službo okupatorja. Resnica je, da nenavadno dolgo ni hotel iti pozdraviti visokega komisarja. Izjava o lojalnosti, ki jo je komisar dal objaviti, pa je dokazano ponarejena – in vendar jo publicistika in celo nekateri zgodovinarji trdovratno navajajo kot dokaz škofove služnosti Italijanom. V resnici je sept. 1942 izročil Vrhovnemu komisarju Spomenico, v kateri je protestiral zoper italijansko nasilje in ki je bila junaško dejanje, kakršno je zmogel le malokateri škof v okupirani Evropi.

  2. Rožmanov seznam. Škofa Rožmana so obtoževali celo, da je okupatorju ovajal komuniste. Resnica je ravno nasprotna: pri okupacijskih oblasteh, ki so sprva škofa razmeroma precej upoštevale, je interveniral v korist za stotine, da, za tisoče ljudi. Že zgolj gradivo, ki je objavljeno v omenjeni monografiji, našteva čez tisoč imen oseb, za katere je škof prosil – za mnoge s popolnim ali vsaj delnim uspehom. Najbolj znan primer je Rožmanova prošnja za komunista Toneta Tomšiča in njegovo ženo Vido. Toda posredoval je tudi za življenje celih skupin beguncev ter internirancev, tudi Judov, pravoslavnih Srbov na Hrvaškem idr. Koliko ljudem je pomagal v internaciji na Rabu prek tajne mreže dr. Janka Kralja, verjetno ne bomo nikoli natančno izvedeli. Toda že objavljeno dokumentarno gradivo pričuje o izjemni škofovi dejavnosti, ko je po raznih očitnih in tajnih poteh reševal življenje in varnost Slovencev, vernih in nevernih, katoličanov in komunistov. Ko so Italijani postopoma spoznali, da škof prosi za vse Slovence ne glede na politično usmerjenost, so ga začeli manj in manj upoštevati. Kar je pri tem hudo, je to, da med Slovenci danes ni pisatelja ali režiserja, ki bi nam kakor Spielberg prikazal to veliko epopejo – Rožmanov seznam. Koliko zgodb, koliko presunljivih življenjskih zapletov v smrtni stiski, a razpletenih z rešilno roko škofa Gregorija! In kolikšen molk o tem med Slovenci danes, kakšna tišina in mrtvilo. Patološka tišina.

  3. Pacifizem Katoliške akcije. Govorili so in še govorijo, da je škof ustanovil Katoliško akcijo kot militantno (!) mladinsko organizacijo za boj proti komunistom. V resnici je bila Katoliška akcija strogo pacifistična. Članom je bilo prepovedano vsako politično udejstvovanje; celo v skrajni stiski, ko so v letu 1942 po vaseh za samoobrambo pred partizani ustanavljali vaške straže, je bil član Katoliške akcije izključen, če je v sili razmer pristopil k njim. Boj Katoliške akcije je bil izključno duhovni, idejni boj: oznanjanje in pričevanje – t.j. apostolat krščanskih verskih resnic med ljudmi.

  4. Rožmanov pacifizem. Škofu se vse od sodbe vojaškega sodišča pripisuje, da je organiziral vaške straže in domobranstvo. Če bi to bilo res, bi mu z današnjega gledišča smeli izreči le priznanje, saj so bili domobranci domača sila za zaščito javnega reda, povsem v skladu s haškimi konvencijami o vzdrževanju reda v okupiranih deželah. Komunisti pa so bili to, čemu danes rečemo teroristična organizacija, ki bi jo bilo treba preganjati enako kakor druge oblike organiziranega kriminala. Toda, pozor: škof Gregorij Rožman nikdar in nikakor ni spodbudil, še manj organiziral sil protirevolucije, niti ni k temu prispeval. Njegovo stališče je bilo dosledno pacifistično: ko ga je leta 1942 skupina mož z Dolenjske prosila, naj bi jim pomagal, da od Italijanov dobijo orožje za obrambo pred teroristi KPS, jim je odgovoril: naše krogle so jagode rožnega venca. Verjel je, da mora kristjan z molitvijo in pričevanjem spreobrniti nasilneža. Vedel je, da ta pot vodi v mučeništvo in da takšno odločitev lahko sprejme le posameznik sam zase. Zato ni nasprotoval vaškim stražam in domobranstvu, saj bi s tem od slovenskih katoličanov zahteval, naj se pustijo pobijati. Z nasprotovanjem domobranstvu, t.j. organizirani samoobrambi pred terorjem revolucije, bi škof zahteval od katoličanov nič manj kakor – mučeništvo. Vedel je, da tega človek od človeka ne more zahtevati. Zato domobranstvu ni nasprotoval. Vendar tudi ni mogoče reči, da bi ga spodbujal; domobranstvo je kot izrazito ljudsko gibanje nastalo spontano – v samoobrambi.

  5. Domobranska prisega. Škofu Rožmanu oponašajo, da je sodeloval pri domobranski prisegi. Najprej je treba vedeti, da je domobransko vodstvo v daljših pogajanjih z Nemci doseglo minimalno različico teksta, ki ni bil več prisega zvestobe Hitlerju, ampak izsiljena prisega lojalnosti začasni okupacijski oblasti. Škof je končno verzijo besedila poznal, poleg tega pa je vedel, da so oficirji pred tem zakonito prisegli kralju Petru in da jih edino ta prisega resnično veže. Ker so domobranci škofa v stiki, v kateri so se znašli zaradi prisege, prosili, naj daruje zanje mašo, je prišel zjutraj na stadion in bral mašo pred domobranci, toda brez navzočnosti Nemcev. Medtem, ko je po končani maši s kaplanom pospravljal mašni pribor in že odhajal, so na stadion prikorakali Nemci. Ob tem se je rokoval z generalom Rösenerjem. Ali naj bi ga javno ignoriral in provociral, ko je vedel, da bo moral kmalu spet prositi pri njem za Slovence? V tistem bežnem trenutku je nastala fotografija, ki jo propaganda vseh desetletij do danes zlorablja, češ da dokazuje Rožmanovo bratenje z Rösenerjem ob domobranski prisegi. Ko je bil mašni pribor pospravljen, je škof odšel s stadiona, čeprav je bil povabljen na častno mesto na tribuni, a je to odklonil. Tudi pri drugi prisegi ga ni bilo, pač pa je bil navzoč ob domobranskem sprevodu pred uršulinsko cerkvijo. Vernih slovenskih fantov ni hotel zapustiti v trenutku stiske, saj ni razmišljal kot politik, ki tehta svoje koristi, marveč kot duhovni pastir, ki ostane s svojimi ljudmi tudi v sili.

Imaginarij temnih podob. V primarnih dokumentih in raziskavah Griesser-Pečarjeve ter drugih zgodovinarjev stojijo gornja dejstva v luči čiste in gotove evidentnosti. Toda v zavesti mnogih sodobnih Slovencev obvladuje podobo škofa Rožmana imaginarij temnih podob, ki jih je izdelala komunistična industrija sovraštva in so ostale kot kalna naplavina v naših dušah. Neočiščeno breme nesvobodnih duš. Daleč od temeljne človekove potrebe: „stati v resnici“.

Obletnica smrti škofa Rožmana je zato prejkone priložnost za nujen premislek o patologiji, ki obvladuje razmerje naših kolektivnih predstav do resničnosti. To razmerje je – alarmantno. Vznemirjati bi moralo zlasti tiste, ki jim je skrb za duše prvi poklic, to pa so slovenski škofje. Vznemirjati bi moralo zgodovinarje, toda razen izjem, denimo teh v Študijskem centru za narodno spravo, se marsikateri zgodovinar tudi sam oklepa mitologemov. Vznemirjati bi moralo politike – zlasti politike pomladnih strank. Toda med njimi se jih je vedno našlo dovolj, ki so bili voljni zgodovinsko resnico „prilagoditi“, „zmanjšati“, jo narediti „sprejemljivo“ in všečno. Tako so razvodenili svoje stališče in pozabili na temeljno nalogo tranzicije: pravno in politično pretrganje med mlado slovensko državo in strukturami totalitarne preteklosti. V tem problemu smo torej navadni ljudje bolj ali manj prepuščeni sami sebi. Odvisni smo le od svoje kulture, uma in volje. Neverjetno, vendar je res. Zato je toliko bolj pomembno osebno duhovno življenje in iskanje resnice, tudi zgodovinske. Navsezadnje smo kristjani vedno v skušnjavi, da bi v svetu brez vrednot svoje stališče malce „ublažili“, „prilagodili“ in „olepšali“, čeravno s tem izgubimo sami sebe.

Škof Gregorij. Če more žitje in bitje škofa Gregorija, kakršno je zares bilo, o čem govoriti današnjim Slovencem, more med drugim gotovo o tem, da človek pod nobenim pogojem ne sme odstopiti od tega, kar v svoji globini je. Da v preizkušnji ne sme razpustiti krščanskega temelja svoje istovetnosti. Sicer se izgubi. Biti zvest Bogu pomeni nazadnje tudi – biti zvest sebi. Veličina škofa Gregorija se s tem pričevanjem dviguje nad zgodovino.

Prva objava: Demokracija, 19. nov. 2009

Plemenito

P

Družina je 20. 9. 2009 pod naslovom »Plemenito« objavila pismo bralca P. P. o nelogičnih povezavah, ki so se mu vzbudile ob zapisu, da nam Kočevski rog ponuja možnost plemenitega upora, s katerim se bomo zavihteli v samo osrčje evangelijskega sporočila (Družina št. 22: Kočevski rog: resnična slovenska alter scena). P. P. se boji, da bi se iz tega zapisa moglo razumeti, da je bil način upora proti umorom, ki so jih med 2. svetovno vojno izvajali nekateri komunisti, plemenit, celo evangeljski. Takšnemu razumevanju nasprotuje, ker so domobranci kot sredstvo obrambe uporabili orožje in z njim tudi ubijali. To pa naj bi po njegovem bilo v nasprotju z Jezusovim rekom, da bodo vsi, ki primejo za meč, z mečem pokončani.


Svetopisemskemu reku je besedo »vsi« pripisal P. P. in mu s tem dodal absolutnost, ki je v originalu nima. Prav tako je pisec navedeni rek iztrgal iz konteksta, v katerem je bil uporabljen. Z obojim je pisec temu reku spremenil pravi pomen, ga prilagodil svojim potrebam in ustvaril novo »resnico«.

Svetopisemski rek sam pove, da niso vsi meči enaki, saj gre za dva različna meča: za prvi meč, za katerega je nekdo prijel, in za drugi meč, ki bo prvega pokončal. Prvi meč napada, drugi meč brani pred napadom prvega! Za prvi meč je nekdo prijel po svoji prosti volji, za drugega drugi v življenjski nevarnosti, po sili zločinskega napada. Ali je prepovedan in ne evangeljski tudi drugi meč, ki brani in izpolnjuje evangeljsko napoved, izvršuje božjo kazen? Ali sta res oba meča enako zločinska in bo tudi drugi meč pokončan?

Notranjci, Dolenjci in Belokranjci za orožje niso prijeli takoj po komunističnem boljševiškem napadu in ne takoj po prvih partizanskih umorih. Šele po skoraj letu in pol neoviranega komunističnega ropanja in nasilja in po 1500 grozovitih umorih neoboroženih domačih prebivalcev so se, prepuščeni sami sebi med zločinskimi fašisti in zločinskimi partizani, začeli braniti z orožjem. Niso branili samo sebe, branili so svoje domove, svoje vasi, življenje otrok, žena in starcev pred podivjanimi komunističnimi »osvoboditelji« in posredno tudi pred zločinskimi represalijami okupatorjev. Za P. P. pa obramba z orožjem ni bila plemenita. Svoje domove in svoje družine bi morali domobranci pred partizanskimi puškami in strojnicami braniti samo z oljčnimi vejicami in golimi rokami! Tako poniglavi in brezvestni pa domobranci le niso bili.

Kaže, da piščeve »nelogične povezave« izhajajo iz njegovega slabega znanja o dogajanju med drugo svetovno vojno. Uvodoma namreč govori o umorih, ki so jih izvajali »nekateri komunisti«. Nekateri komunisti!? Res ne bi bilo prav plemenito, če bi domobranci s streljanjem nastopili proti »nekaterim« posameznim morilcem, saj je za pregon morilcev v normalnih razmerah poklicana državna oblast po zakonitem kazenskem postopku.

Če pa bi pisec vedel oz. upošteval, da umorov niso izvajali samo »nekateri« komunisti, ampak da je že od samega začetka šlo za institucionalno nasilje boljševiške komunistične partije in njenih paradržavnih ustanov v okviru svetovne proletarske revolucije, od leta 1935 imenovane »narodno osvobodilni boj«, za na vrhu načrtovane in ukazane množične umore, ki so pripravili nasilen prevzem oblasti in polstoletno komunistično diktaturo, in če bi še upošteval, da se je vse to dogajalo v brezpravnih razmerah sovražne okupacije, ko tuja oblast ni imela nobene volje in ne interesa, da bi preganjala morilce in branila slovenska življenja, bi se mu takšne »nelogične povezave« težko vzbudile. Morda bi se le spomnil, da je postaviti svoje življenje v obrambo nemočnih pred mogočnim nasiljem vsaj nekoč v evropski krščanski civilizaciji vendarle veljalo za nekaj viteškega, plemenitega! Ali viteško in plemenito ni tudi evangeljsko?

Samoobramba pred krivičnim nasiljem, resnična in ne samo simbolična, je pravno in moralno dovoljena, obramba drugih, zlasti slabotnih in nemočnih, pa je tudi plemenita. Ali bi P. P. mogel zapisati, da Slovenci niso ravnali plemenito in evangeljsko, ko so se nekoč z orožjem postavili proti hudim Turkom? Boljševiški napad na slovenski narod med drugo svetovno vojno je bil hujši!

Piscu pa moramo priznati, da je, najbrž nevede, jasno pokazal recept, kako se ustvarjajo »nelogične povezave«, ki jim pravimo tudi laži in prevare. V prvem stavku, ki določa pravilo, je relativno besedo »kdor« zamenjal z absolutnim »vsi«, v drugem stavku, ki ugotavlja dejstva, pa je obratno absolutni »vsi« komunisti, t.j. komunistična partija, zamenjal z relativnim »nekateri« komunisti. S to preprosto, komaj opazno manipulacijo je z majhnimi stroški sestavil veliko zmoto. Zelo učinkovito, ne pa tudi plemenito!

Pogovor z Justinom Stanovnikom na vest.si

P

Dne 14. marca je bil na spletišču Vest.si objavljen televizijski pogovor z Justinom Stanovnikom, urednikom revije Zaveza. Poudariti velja, da je to prvi in doslej edini pogovor, v katerem je urednik Zaveze lahko nemoteno, brez novinarjevih prekinitev, razložil temeljna stališča NSZ glede revolucije in njenih posledic. Pogovor traja več kot eno uro; prof. Stanovnik je povedal, kako se je v njegovem domačem okolju revolucija začela, opisal je svojo udeležbo v protirevolucijskem gibanju in razvil svoje misli o Rogu, Hudi jami in slovenski spravi.

Denis Pokora 022 – Justin Stanovnik from Vestimo on Vimeo.

Kategorije

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.