Podoba škofa Rožmana

Škof Gregorij Rožman je po štirinajstih letih begunstva umrl 16. nov. 1959 v Clevelandu. Petdeseta obletnica njegove smrti nas vabi, naj se nekoliko pozanimamo o življenju tega velikega Slovenca.

Podoba, ki jo ima o škofu Rožmanu večji del javnosti, celo demokratične, je produkt totalitarne industrije sovraštva. Na tej podobi je domala vse potvorjeno; in vendar z njo tisoči Slovencev živijo, misleč, da imajo o škofu Rožmanu pravično mnenje. Kako globoko sta prepleteni zgodovina in etika!

Pomembni premiki. K sreči je v zadnjih letih skupina zgodovinarjev, med njimi izstopa opus dr. Tamare Griesser-Pečar, izpeljala o življenju in delovanju škofa Rožmana veliko raziskovalno delo: odkrili, uredili in preučili so obsežno dokumentacijo, ki s faktografsko gotovostjo osvetljuje škofa Gregorija v povsem drugi luči. Dva dogodka ob sedanji obletnici sta to luč izostrila tudi javnosti: najprej izid monografije Med sodbo sodišča in sodbo vesti – zbornik čez 600 strani dokumentov, zlasti o Rožmanovem delovanju v vojnem času in o fantomskem procesu pred vojaškim (!) sodiščem. Drugi dogodek: nedavni simpozij o škofu Rožmanu v Zavodu sv. Stanislava v organizaciji Nove slovenske zaveze s štirimi temeljnimi predavanji o Rožmanovem delovanju s historičnih, pravnih in filozofskih gledišč. V ostri svetlobi teh novih dognanj velja pokazati na vsaj nekaj predstav o škofu Rožmanu, ki so med ljudmi prav tako trdno zakoreninjene, kakor so neresnične. Oglejmo si nekaj podob tega slovenskega kolektivnega imaginarija.

1. Rožmanova spomenica 1942. Komunistično zgodovinopisje in publicistika škofa Rožmana obrekujeta – vse v duhu vojaškega sodišča – da se je postavil v službo okupatorja. Resnica je, da nenavadno dolgo ni hotel iti pozdraviti visokega komisarja. Izjava o lojalnosti, ki jo je komisar dal objaviti, pa je dokazano ponarejena – in vendar jo publicistika in celo nekateri zgodovinarji trdovratno navajajo kot dokaz škofove služnosti Italijanom. V resnici je sept. 1942 izročil Vrhovnemu komisarju Spomenico, v kateri je protestiral zoper italijansko nasilje in ki je bila junaško dejanje, kakršno je zmogel le malokateri škof v okupirani Evropi.

2. Rožmanov seznam. Škofa Rožmana so obtoževali celo, da je okupatorju ovajal komuniste. Resnica je ravno nasprotna: pri okupacijskih oblasteh, ki so sprva škofa razmeroma precej upoštevale, je interveniral v korist za stotine, da, za tisoče ljudi. Že zgolj gradivo, ki je objavljeno v omenjeni monografiji, našteva čez tisoč imen oseb, za katere je škof prosil – za mnoge s popolnim ali vsaj delnim uspehom. Najbolj znan primer je Rožmanova prošnja za komunista Toneta Tomšiča in njegovo ženo Vido. Toda posredoval je tudi za življenje celih skupin beguncev ter internirancev, tudi Judov, pravoslavnih Srbov na Hrvaškem idr. Koliko ljudem je pomagal v internaciji na Rabu prek tajne mreže dr. Janka Kralja, verjetno ne bomo nikoli natančno izvedeli. Toda že objavljeno dokumentarno gradivo pričuje o izjemni škofovi dejavnosti, ko je po raznih očitnih in tajnih poteh reševal življenje in varnost Slovencev, vernih in nevernih, katoličanov in komunistov. Ko so Italijani postopoma spoznali, da škof prosi za vse Slovence ne glede na politično usmerjenost, so ga začeli manj in manj upoštevati. Kar je pri tem hudo, je to, da med Slovenci danes ni pisatelja ali režiserja, ki bi nam kakor Spielberg prikazal to veliko epopejo – Rožmanov seznam. Koliko zgodb, koliko presunljivih življenjskih zapletov v smrtni stiski, a razpletenih z rešilno roko škofa Gregorija! In kolikšen molk o tem med Slovenci danes, kakšna tišina in mrtvilo. Patološka tišina.

3. Pacifizem Katoliške akcije. Govorili so in še govorijo, da je škof ustanovil Katoliško akcijo kot militantno (!) mladinsko organizacijo za boj proti komunistom. V resnici je bila Katoliška akcija strogo pacifistična. Članom je bilo prepovedano vsako politično udejstvovanje; celo v skrajni stiski, ko so v letu 1942 po vaseh za samoobrambo pred partizani ustanavljali vaške straže, je bil član Katoliške akcije izključen, če je v sili razmer pristopil k njim. Boj Katoliške akcije je bil izključno duhovni, idejni boj: oznanjanje in pričevanje – t.j. apostolat krščanskih verskih resnic med ljudmi.

4. Rožmanov pacifizem. Škofu se vse od sodbe vojaškega sodišča pripisuje, da je organiziral vaške straže in domobranstvo. Če bi to bilo res, bi mu z današnjega gledišča smeli izreči le priznanje, saj so bili domobranci domača sila za zaščito javnega reda, povsem v skladu s haškimi konvencijami o vzdrževanju reda v okupiranih deželah. Komunisti pa so bili to, čemu danes rečemo teroristična organizacija, ki bi jo bilo treba preganjati enako kakor druge oblike organiziranega kriminala. Toda, pozor: škof Gregorij Rožman nikdar in nikakor ni spodbudil, še manj organiziral sil protirevolucije, niti ni k temu prispeval. Njegovo stališče je bilo dosledno pacifistično: ko ga je leta 1942 skupina mož z Dolenjske prosila, naj bi jim pomagal, da od Italijanov dobijo orožje za obrambo pred teroristi KPS, jim je odgovoril: naše krogle so jagode rožnega venca. Verjel je, da mora kristjan z molitvijo in pričevanjem spreobrniti nasilneža. Vedel je, da ta pot vodi v mučeništvo in da takšno odločitev lahko sprejme le posameznik sam zase. Zato ni nasprotoval vaškim stražam in domobranstvu, saj bi s tem od slovenskih katoličanov zahteval, naj se pustijo pobijati. Z nasprotovanjem domobranstvu, t.j. organizirani samoobrambi pred terorjem revolucije, bi škof zahteval od katoličanov nič manj kakor – mučeništvo. Vedel je, da tega človek od človeka ne more zahtevati. Zato domobranstvu ni nasprotoval. Vendar tudi ni mogoče reči, da bi ga spodbujal; domobranstvo je kot izrazito ljudsko gibanje nastalo spontano – v samoobrambi.

5. Domobranska prisega. Škofu Rožmanu oponašajo, da je sodeloval pri domobranski prisegi. Najprej je treba vedeti, da je domobransko vodstvo v daljših pogajanjih z Nemci doseglo minimalno različico teksta, ki ni bil več prisega zvestobe Hitlerju, ampak izsiljena prisega lojalnosti začasni okupacijski oblasti. Škof je končno verzijo besedila poznal, poleg tega pa je vedel, da so oficirji pred tem zakonito prisegli kralju Petru in da jih edino ta prisega resnično veže. Ker so domobranci škofa v stiki, v kateri so se znašli zaradi prisege, prosili, naj daruje zanje mašo, je prišel zjutraj na stadion in bral mašo pred domobranci, toda brez navzočnosti Nemcev. Medtem, ko je po končani maši s kaplanom pospravljal mašni pribor in že odhajal, so na stadion prikorakali Nemci. Ob tem se je rokoval z generalom Rösenerjem. Ali naj bi ga javno ignoriral in provociral, ko je vedel, da bo moral kmalu spet prositi pri njem za Slovence? V tistem bežnem trenutku je nastala fotografija, ki jo propaganda vseh desetletij do danes zlorablja, češ da dokazuje Rožmanovo bratenje z Rösenerjem ob domobranski prisegi. Ko je bil mašni pribor pospravljen, je škof odšel s stadiona, čeprav je bil povabljen na častno mesto na tribuni, a je to odklonil. Tudi pri drugi prisegi ga ni bilo, pač pa je bil navzoč ob domobranskem sprevodu pred uršulinsko cerkvijo. Vernih slovenskih fantov ni hotel zapustiti v trenutku stiske, saj ni razmišljal kot politik, ki tehta svoje koristi, marveč kot duhovni pastir, ki ostane s svojimi ljudmi tudi v sili.

Imaginarij temnih podob. V primarnih dokumentih in raziskavah Griesser-Pečarjeve ter drugih zgodovinarjev stojijo gornja dejstva v luči čiste in gotove evidentnosti. Toda v zavesti mnogih sodobnih Slovencev obvladuje podobo škofa Rožmana imaginarij temnih podob, ki jih je izdelala komunistična industrija sovraštva in so ostale kot kalna naplavina v naših dušah. Neočiščeno breme nesvobodnih duš. Daleč od temeljne človekove potrebe: „stati v resnici“.

Obletnica smrti škofa Rožmana je zato prejkone priložnost za nujen premislek o patologiji, ki obvladuje razmerje naših kolektivnih predstav do resničnosti. To razmerje je – alarmantno. Vznemirjati bi moralo zlasti tiste, ki jim je skrb za duše prvi poklic, to pa so slovenski škofje. Vznemirjati bi moralo zgodovinarje, toda razen izjem, denimo teh v Študijskem centru za narodno spravo, se marsikateri zgodovinar tudi sam oklepa mitologemov. Vznemirjati bi moralo politike – zlasti politike pomladnih strank. Toda med njimi se jih je vedno našlo dovolj, ki so bili voljni zgodovinsko resnico „prilagoditi“, „zmanjšati“, jo narediti „sprejemljivo“ in všečno. Tako so razvodenili svoje stališče in pozabili na temeljno nalogo tranzicije: pravno in politično pretrganje med mlado slovensko državo in strukturami totalitarne preteklosti. V tem problemu smo torej navadni ljudje bolj ali manj prepuščeni sami sebi. Odvisni smo le od svoje kulture, uma in volje. Neverjetno, vendar je res. Zato je toliko bolj pomembno osebno duhovno življenje in iskanje resnice, tudi zgodovinske. Navsezadnje smo kristjani vedno v skušnjavi, da bi v svetu brez vrednot svoje stališče malce „ublažili“, „prilagodili“ in „olepšali“, čeravno s tem izgubimo sami sebe.

Škof Gregorij. Če more žitje in bitje škofa Gregorija, kakršno je zares bilo, o čem govoriti današnjim Slovencem, more med drugim gotovo o tem, da človek pod nobenim pogojem ne sme odstopiti od tega, kar v svoji globini je. Da v preizkušnji ne sme razpustiti krščanskega temelja svoje istovetnosti. Sicer se izgubi. Biti zvest Bogu pomeni nazadnje tudi – biti zvest sebi. Veličina škofa Gregorija se s tem pričevanjem dviguje nad zgodovino.

Prva objava: Demokracija, 19. nov. 2009