KategorijaAktualno

Sedem umorjenih v Širokem potoku. Spomin na Zaklanec pri Horjulu po 80 letih

S

V noči na 20. november 1942, pred 80 leti, so partizani odtrgali iz njihovih družin sedem ljudi iz Zaklanca, od tega štiri mlada dekleta, in jih pomorili v bližnji dolinici, imenovani Široki potok.

»Tisto noč so v Širokem potoku stali dvoji ljudje: tisti, ki so bili pod obljubo služenja – služenja svoji družini, svoji vasi, svojemu mestu, svoji domovini, nesrečniku, ki se je stokajoč kdaj oglasil. In tisti, ki so se odločili služiti samemu sebi, svoji iz Uporništva spočeti odločitvi, da bodo služili samo sebi in tistim, ki so jim služiti ukazali – tem pa zmerom in do konca.«
Justin Stanovnik

»V noči 20. novembra 1942 so partizani udarili po treh hišah v vasi. Ne vemo sicer, po kakšnem vrstnem redu, a verjetno se je vse zgodilo istočasno. Tako so odpeljali Dolinarjeve: očeta Janeza Dolinarja (65), mater Marijo Dolinar (57), hčer Ivano Dolinar (19) in še drugo hčer Bernardo Dolinar (16). Od Zalaznikovih so odpeljali dve: mater Ivano Zalaznik (59) in hčer Katarino Zalaznik (25). Pri Fajdigovih so vzeli hčer Marijo Fajdiga (22). Vsa štiri dekleta so bila neporočena.«

»Za starega Zalaznika pa pravijo, da so ga, brž ko se je zdanilo, videli, kako je, kot bi bil brez pameti, šel po vasi v smeri Širokega potoka proti gozdu, dvigal roke in govoril: Kam ste ju odpeljali? Kam ste ju odpeljali? Potem pa se je, kot bi uvidel nesmiselnost svojega početja, vrnil v hišo nazaj in tam jokal celo dopoldne, da se je slišalo daleč po vasi.«

Bernarda Dolinar, ob umoru stara 16 let]

»Če gledamo v njeno obličje z mislijo na to, kaj je morala prestati, kako je morala iti svojemu koncu naproti, naproti smrti svojih 16-ih let, se nam zdi, kakor bi njen nasmeh prihajal iz sveta, v katerem še ni bilo zla, kakor bi prihajal iz sveta, v katerem zlo nima mesta, vsekakor ne zmage. V njem je več kot sled sence zarje tiste dobrote in polnosti biti, ki je bila, preden je bil svet. Zato, ker Stvarnik vsako zvezdo kliče po imenu. Zato smo ob misli na njih lahko boljši ljudje.

Vir: Slovenski dolg do Širokega potoka. Ljubljana: Nova Slovenska zaveza, 2017, str. 7, 71, 74, 93.

Brezno pod Macesnovo gorico – slovenski Katin

B

Iz brezna pod Macesnovo gorico so od maja do oktobra 2022 izkopali posmrtne ostanke več kot tri tisoč žrtev vojnega zločina iz prvih dni junija 1945. V dosedanjih raziskavah (2004, 2017, 2019) so z izkopi več kot 60 kilogramov predmetov v vrtači nad prebznom, z detektorskim pregledom verjetne poti vojnih ujetnikov v smrt in z drugimi viri potrdili, da je Macesnova gorica najverjetnejše morišče in grobišče Slovencev, pripeljanih iz koncentracijskega taborišča v Šentvidu.

V petek, 28. oktobra 2022 ob 12. uri bo pri breznu pod Macesnovo gorico v Kočevskem Rogu potekala tiskovna konferenca. Po polaganju venca ob breznu bo Komisija Vlade Republike Slovenije predstavila opravljene raziskave in izkop posmrtnih ostankov iz brezna.

Ob zaključku izkopa posmrtnih ostankov domobranskih vojakov iz morišča v breznu pod Macesnovo gorico objavljamo prve fotografije in besedilo dr. Jožeta Dežmana.

Ob zaključku izkopa žrtev iz miniranega brezna – skrivnosti Kočevskega Roga se kljub režimskemu branjenju tabujev na široko odpirajo
Julija 1990 je bilo za kraj simbolnega pogreba in mašo zadušnico za umorjenimi slovenskimi vojnimi ujetniki izbrano brezno pod Krenom. Tedaj je republiški sekretar za informiranje medijem sporočal, da bo mesto žalne slovesnosti, ki se bo začela 8. julija 1990 ob 11. uri pod Krenom, »v neposredni bližini ene izmed jam, kjer je množično grobišče pobitih slovenskih domobrancev«.
Čeprav so leta 1990 še živeli partizani, ki so pobijali slovenske vojne ujetnike v breznu pod Macesnovo gorico, niso povedali, da v breznu pod Krenom ni slovenskih žrtev.
Tedaj je gospa, ki so ji umorili tri brate, zapisala, da »se je moje srce vdalo in pomirilo, ker smo jih izročili Božjemu usmiljenju«. In se spomnila svoje matere, »ki je v svoji zmedenosti eno leto noč in dan klicala svoje sinove. Nam, šestim hčeram, je bilo grozno. Po enem letu trpljenja je mirno v Bogu zaspala.«

Odkrivanje Macesnove gorice
Leta 2004 so študentje dr. Mitje Ferenca s kriminalistom Pavlom Jamnikom izkopali 45 kilogramov predmetov v vrtači nad breznom. Med križci, svetinjicami, vojaško opremo so bili nekateri značilno slovenski (svetinjice Marije Pomagaj z Brezij, domobranske kokarde). Na zborovanju slovenskih zgodovinarjev leta 2006 je Ferenc, ko je obravnaval brezno pod Macesnovo gorico in Teharje, utemeljil, da gre za poklon slovenskim žrtvam na napačnem kraju zločina. Tedaj še ni pričakoval temeljitejše raziskave in spremembe v javnem zavedanju Kočevskega Roga: »Ob tem, ko bo Jama pod Macesnovo gorico, za katero raziskave kažejo, da je dejansko množično grobišče pobitih Slovencev, še dolgo samevala z napol podrto ograjo, odmaknjena množičnemu spominu …«
Leta 2017 je dr. Uroš Košir vodil celovit izkop predmetov v vrtači, našli so še 17 kilogramov predmetov. Z detektorskim pregledom več hektarjev zemljišča okoli Macesnove gorice so odkrili 477 predmetov na 241 lokacijah in potrdili pot, po kateri so žrtve vodili do brezna.

Razstreljena Macesnova gorica
Obseg razstreljenega območja pod Macesnovo gorico je bil za prve raziskovalce popolnoma nepredstavljiv, saj so okoli leta 1990 zapisali: »Dno je v celoti nasuto z odstreljenim materialom, katerega volumen je več deset kubičnih metrov.« Zdaj vemo, da so za ohranitev skrivnosti razstrelili cel obod brezna. Prvo miniranje je bilo že med samo morijo. Raziskovalci so odkrili, da je bila nad prvo plastjo posmrtnih ostankov plast do 70 centimetrov razstreljene kamnine.
Miniranje je bilo verjetno okoli 6. junija. Opisal ga je Milan Zajec, ki je pobegnil iz brezna: »Približno čez eno uro je bila zelo močna eksplozija, ogromne skale so zgrmele v jamo na umirajoče. Nihče izmed nas ni dobil nobene poškodbe, samo enemu je počil bobenček v ušesu zaradi močnega zračnega pritiska. Najbolj pa nas je skrbelo, ali smo popolnoma zasuti. Tema je bila takoj tako gosta, da niti odprtine nismo mogli videti, pa ne zato, ker bi bili popolnoma zasuti, ampak zaradi dima. Čez nekaj časa smo spet zapazili svetlobo in smo bili veseli, da nismo popolnoma zasuti. Kmalu zatem je bila druga, tretja, četrta in peta detonacija, vse hujše od prve. Skale so se valile v jamo, kar je povzročilo strašno votlo bobnenje. Ko so končali razstreljevanje, so nametali v jamo živega apna in plina, da nismo videli niti pol metra pred sabo. Bilo je še huje, ko sta nas poleg žeje dušila še prah in apno. To miniranje je bilo dopoldne.«
Novi val skrivanja prikritih morišč in grobišč je bil v petdesetih letih in tudi kasneje. Sredi petdesetih let so pod Macesnovo gorico pognali v zrak blizu tri tisoč kubičnih metrov skalovja.
Jože Bartolj je v letih 1955–1957 živel pri svoji sestri v Lazah nad Šmavrom. Jeseni so delali v vinogradu, od koder je širen pogled tudi proti Kočevskemu Rogu. Takrat so videli izpuh orjaške eksplozije nad Kočevskim Rogom.
Po miniranju so okoli brezna zasadili smreke. Na osnovi analize starosti dreves ob breznu je dr. Andrej Mihevc ugotovil, da je bila najstarejša smreka posajena leta 1952, najmlajša leta 1960, večina pa jih je začela rasti med letoma 1957 in 1960. Leta 2019 je bila Komunala Kočevje izbrana, da izkoplje minirano kamnino iz brezna. Izkopali so okoli tisoč sto kubičnih metrov kamnine. Kopali so do odkritja plasti posmrtnih ostankov.
Leta 2022 so pri izkopu posmrtnih ostankov iz brezna potegnili tudi 2200 dvižnih košar kamnine, po oceni okoli tisoč sedemsto kubičnih metrov.
Dr. Mihevc ocenjuje, da je moralo biti brezno, ki se je spodaj odprlo v dvorano, vsaj pol ožje kot sedaj, da so se trupla nakopičila skoraj do vrha. To tudi razloži velikanske količine razstreljenega skalovja.

Tabu Macesnove gorice
Skrivnost Macesnove gorice je z drugimi tabuji titoizma režim branil do konca.
Omenimo sodbo okrožnega sodišča v Mariboru K 223/74, s katero je bil Drago Jančar spoznan za krivega, da je v januarju 1974 prinesel iz Avstrije v Jugoslavijo knjigo Tomaža Kovača V Rogu ležimo pobiti in je vedel, »da pisec v njej lažnivo in naši družbeni ureditvi sovražno opisuje vlogo, ki jo je imela Komunistična partija Slovenije pri organiziranju in vodenju NOB, vlogo in pomen NOB ter ravnanje naših oblasti, partizanov in vojske z ujetimi sovražniki med vojno in po osvoboditvi, tedaj spravljal čez mejo v Jugoslavijo propagandni material, s tem pa storil kaznivo dejanje sovražne propagande po členu 118/3 KZ in bil obsojen na eno leto strogega zapora«.
Zanimivo je pričevanje, kako je v titoizmu za dan mrtvih delavec Službe državne varnosti (politične policije – op. p.) miličnike s postaje ljudske milice Kočevje razmeščal na stražo okoli kočevskih brezen, kjer so bili po vojni pobiti domobranci, da so preprečevali prihod svojcev in prižiganje sveč. Ko je eden od teh miličnikov po letu 1990 postal kriminalist, ki je raziskoval tudi povojna grobišča, je odšel do takrat že upokojenega delavca SDV in z njim želel opraviti razgovor o grobiščih. Upokojeni delavec SDV pa je vse zanikal in ga obdolžil, da ga vpleta v nekaj, o čemer on ne ve ničesar, prav tako pa, da njega on ni nikoli razporejal na stražo. Kriminalist se je lahko le zahvalil za njegov čas in se poslovil.

Pričevanja rešenih
Franc Dejak pričuje: »Ves dan sem gledal, kako so mrtvi in mnogi tudi še živi padali v jamo. Klicali so: ‘Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.’ Nekateri so glasno molili, drugi najbrž potihem. Vsi še živi pa smo se čisto gotovo pripravljali na onstranstvo. Živih nas ni bilo ravno malo; lahko rečem, da je polovica žrtev še živa padla v jamo. Nekateri so živeli le nekaj časa, drugi, manj ranjeni, pa tudi več dni. Slišal sem, kako je nekdo klical svoja dva brata, Vinka in Toneta, pa ne za dolgo, kmalu je utihnil. Vse tri sem poznal.«
Janez Janša st. v pričevanju leta 1993 pravi: »Zvezan sem skupaj z drugimi padel v jamo, ne da bi me zadela krogla. Še danes ne vem, kakšen čudež se je zgodil, da sem bil v jami razvezan. Morda je žico pretrgala krogla, morda se je zgodilo kaj drugega. Kobacal sem po mrtvih in živih ljudeh in nekako prilezel do skalnega roba. V jami je bilo še veliko živih. Bili so ena sama strašna stokajoča in jokajoča gomila. Zunaj je naenkrat nastala tišina. Do vrha jame je bilo le nekaj metrov. V zgornjem delu je v jamo visel na pol podrt gaber ali bukev. Začel sem plezati in uspelo mi je prilesti do roba. Vse je bilo tiho, le nekoliko stran je gorel ogenj.«
Iz brezna so se rešili Milan Zajec, France Dejak, France Kozina, Janez Janša st., Karel Turk, Alojz Vesel in morda še dva neznanca.

Umrli potem, ko so se skrili po stranskih rovih brezna
Milan Zajec v pričevanju, napisanem leta 1947: »Potem smo začeli iskati izhod iz jame in smo staknili majhno votlino, tako da smo morali po trebuhu lesti vanjo. Čim dlje smo šli, tem večja je bila odprtina. Vsi smo bili že veseli, da smo našli izhod ali da bomo vsaj prišli do vode in si ohladili žejo. Tema je bila taka, da nismo videli niti meter pred seboj, samo tipali smo.«
Po podatkih arheologa Luke Rozmana so našli posmrtne ostanke 22 umrlih, ki so preživeli padec v brezno, v skrajno zahodni »dvorani« (kvadrant 3), dva v rovu ob severozahodni stranici jame (kvadrant 3), dva za večjim kamnitim stebrom ob severovzhodnem delu jame (kvadrant 2), pet na skalni polici ob severni stranici jame (kvadrant 1) in pet v jami, ki se nadaljuje v stebriščno dvorano proti vzhodu (kvadrant 2). Skupaj torej vsaj 36.

Mrtvi nas čakajo
Antropološka analiza dr. Petre Leben Seljak bo povedala, da je bilo v breznu pod Macesnovo gorico umorjenih več kot tri tisoč oseb. Zaradi strašne razbitosti kosti bomo bo ugotovljeno najmanjše možno število umorjenih. S tem odkritjem se skrivnosti Roga na široko odpirajo.
Dr. Matevž Košir je opozoril na dokument, ko je vohun titoistične politične policije v Trstu poslal centrali v Slovenijo pričevanje narednika Milojka I. Djurića iz Šumadijske divizije Jugoslovanske vojske v domovini, ki je s skupino sojetnikov pobegnil s kamiona na vožnji na morišče v Rog. Djurić je 17. junija 1945 poročal Andreju Prezlju v taborišču Jugoslovanov kralja Petra v Vidmu v Italiji. Z drugimi je bil pripeljan iz Vetrinja in 30. maja v Kočevje. Bili so v taborišču z okoli štiri tisoč ujetniki, »in to hrvaškimi ustaši, hrvaškimi domobranci, slovenskimi domobranci, ki so ostali doma v Sloveniji in se niso hoteli umakniti k angleškim in ameriškim zaveznikom, nekaj četniških oficirjev in družin slovenskih domobrancev«. Še isti dan so jih odpeljali okoli dva kilometra stran v neko osamljeno hišo, kjer so jim vzeli boljšo obleko in obutev in drugo, kar jim je še ostalo. 31. maja so na tovornjake naložili srbske oficirje in duhovnike, za njimi pa slovenske domobrance in ustaše.
Že ta navedba odpira mnoga vprašanja. Če na podlagi dosedanjega vedenja sklepamo, da so v breznu pod Macesnovo gorico slovenski domobranci, pripeljani iz Šentvida, se lahko sprašujemo o skupini domobrancev, ki ni prišla do Šentvida, so jih pa pripeljali v Kočevje. In so bili umorjeni, a morda ne v Macesnovi gorici?
Upamo, da bodo raziskovalni projekt in raziskave jamarjev, ki so odkrili tudi dotlej neznano roško Brezno 3 z 259 žrtvami, le odkrili še neznana brezna z žrtvami, posebej na območju Ušivih jam.
Prav tako nam bo raziskava usod partizanov, ki so jih rešenci iz jame navedli, da so jih videli v Kočevju in pri breznu pod Macesnovo gorico, odkrila, katere enote Jugoslovanske armade so izvršile ta vojni zločin.
Med najdbami v breznu je bil tudi zvit sveder, verjetno rudarski. Miniranje okoli leta 1955 je zahtevalo veliko vrtanja, eksploziva. Ali so ga opravili rudarji iz Kanižarice, ali, kot se govori, tudi od drugod?
In pred nami je tudi slovenski sporazum o pravici do groba in spomina. Zoran Janković, ki prepoveduje pogrebe umorjenih, skruni grobove, je podoben Danilu Türku in njegovi drugorazrednosti iz marca 2009 – ob vstopu raziskovalcev k mumificiranim truplom v rovu sv. Barbare. Na moja tri javna pisma Janković nima odgovora, iz njegovega kroga ga nihče ni podprl, vsi pa molčijo. Tudi ubijanje dialoga je značilnost starih, represivnih, totalitarnih časov.
Resnice, ki prihajajo na dan, pa so znamenje, da demokracija, pravna država, zavest o človekovih pravicah v Republiki Sloveniji delujejo. Naj bo tako tudi naprej.

6. junij 2020
Ob trideseti obletnici simbolnega pogreba in maše zadušnice je bila prvič spominska slovesnost ob breznu pod Macesnovo gorico. Govornika sta bila predsednik RS Borut Pahor in predsednik Vlade RS Janez Janša.
Naj navedemo nekaj poudarkov iz njunih govorov.
Borut Pahor: »Ne nazadnje, prav enotnost v času plebiscita, razglasitve države, njene vojaške obrambe in diplomatskega priznanja je bila sprava par excellence. /…/
Sprava je pot, ki se nikoli ne konča. Če se konča, se začne trpljenje. /…/ Toda to, kar nas lahko zbliža tudi ob zelo različnih nazorih, je pogled na bolečino našega bližnjega. Ne smemo hoditi brezbrižno mimo tuje bolečine. Na tem kraju, v Kočevskem rogu, je bolečina neizmerna. Zato je tudi zmožnost tega kraja, da nas zbliža, zelo velika. To zmožnost moramo Slovenci šele odkriti. In pot tega odkrivanja je strpno razvijanje kulture spomina. /…/
Odpuščanje in sprava sta najprej globoka intimna vzgiba. Sta stvar slehernega posameznika. Nihče od nas se ne sme počutiti prizadetega v svojih najbolj osebnih občutkih. To naš narod, našo družbo in našo državo dela bolj humano, bolj človeško in zrelo. /…/ Vselej se moramo zavedati, da je krepitev medsebojnega spoštovanja in zaupanja ter krepitev vsega tistega, kar nas povezuje, elementarna moč naroda in države. V tem smislu torej sprava ni dogodek, ampak je stanje duha.«
Janez Janša: »V naravi človeka je, da se upre krivici. V naravi človeka je, da si želi živeti svobodno in dostojno življenje. Posameznik, ki je bil potisnjen v vrtinec okupacije in državljanske vojne in je želel ostati zvest samemu sebi, pa velikokrat ni imel dobre izbire. A odpor proti kateremukoli zlu je bil legitimen. Zato spoštujemo vse, vse posameznike, ki so se odločili iz tega nagiba in ki so se borili proti fašizmu, nacionalsocializmu in komunizmu. Vsi, ki so umrli v ali zaradi tega odpora, imajo pravico do imena in spomina, zaslužijo si dostojen grob in naše spoštovanje. Samo to je lahko trajna osnova narodne sprave Slovencev. /…/
Druga, povojna generacija, ki jo tukaj na svojevrsten način poosebljava s predsednikom Borutom Pahorjem, je leta 1991 kljub vsem mogočim slabim napovedim in obetom dosegla slovensko državo, ne da bi bila v tem neverjetnem, čudežnem podvigu naroda prelita bratovska kri. Tudi zato imamo pravico, da vse brez razlik pokopljemo v označenih grobovih. Da se vrnemo med civilizirane narode. Da vse umrle sprejmemo med naše občestvo in da postanemo celota.«

Vsi sveti 2022

V

Ob prazniku vseh svetih in dnevu spomina vseh vernih rajnih vas lepo vabimo, da se nam pridružite pri svetih mašah, ki jih bomo darovali za pobite žrtve revolucije in njihove krvnike.

Kočevje – Macesnova Gorica

Namesto tradicionalnega romanja Nove Slovenske zaveze v Rog ob vseh svetih bomo letos, ob nedavno končanem izkopu žrtev iz brezna Macesnova Gorica, obhajali sveto mašo zadušnico, ki jo bo dne 31. oktobra 2022 ob 11. uri daroval novomeški škof dr. Andrej Saje v župnijski cerkvi v Kočevju.
Ob tem bo mogoč pri breznu Macesnova Gorica kratek obisk v tihi molitvi.
Za dostop nudimo dve možnosti:

  1. odhod avtobusa iz Ljubljane (parkirišče Tivoli) ob 7:30, postanek v Kočevju, ob 9h odhod iz Kočevja k Macesnovi Gorici ter nato vrnitev za udeležbo pri maši, ki bo 11h v župnijski cerkvi v Kočevju. Po maši odhod v Ljubljano.
  2. odhod avtobusa iz Ljubljane (parkirišče Tivoli) ob 9:30, udeležba pri maši ob 11h v župnijski cerkvi v Kočevju ter po maši odhod k Macesnovi Gorici in nato v Ljubljano.
    Oba avtobusa bosta ustavila v Kočevju; opozarjamo, naj se udeleženci z lastnim vozili ne odpravljajo k Macesnovi Gorici, ampak raje prisedejo na avtobus, ker parkiranje pri Macesnovi Gorici ni možno.
    Prijave na telefon 01 425 15 37 ali na e-pošto info@zaveza.si.

Teharje – Bukovžlak

Na dan vernih duš, 2. 11. 2022 ob 14. uri bo sveta maša na grobišču v Bukovžlaku v spominskem parku Teharje. Daroval jo bo celjski opat g. Marijan Jezernik. Lepo povabljeni k molitvi za vse rajne žrtve vojnega in povojnega nasilja, še posebej za te, ki so bili pobiti na Teharjah in v okolici Celja, ter za vse, ki so bili iz taborišča Bukovžlak odpeljani v smrt na druga morišča.

Ljubljana – Orlov vrh

Na vojaškem pokopališču na Orlovem vrhu na Ljubljanskem gradu se bomo v nedeljo, 13. novembra 2022 ob 11. uri z molitvijo spomnili tam pokopanih padlih domobrancev in njihovih pobitih tovarišev. Po molitvi bo maša v cerkvi sv. Jakoba pod gradom.

Ob koncu izkopa pobitih v Macesnovi Gorici

O

Dragi člani Nove Slovenske zaveze, dragi sorodniki mučenih in pobitih žrtev!

Na današnji dan, 13. oktobra 2022, so bila končana dela za izkop žrtev v breznu Macesnova Gorica v Kočevskem Rogu. Za podrobno razlago o tem ima polnomočja Vladna komisija za vprašanja prikritih grobišč; toda mi moramo povedati, kaj današnji 13. oktober pomeni nam, Novi Slovenski zavezi.
Arheologi, ki so vodili ekshumacijo žrtev iz brezna, povedo, da so zdaj izkopani vsi ostanki žrtev in izneseni na ravnico pred jamo, kjer so jih preučili antropologi. Kosti naših pokojnih zapolnjujejo dva velika zabojnika in še veliko jih je na ravnici, sortiranih v večje in manjše kupe. Ocenjujejo, da bo končno število žrtev iz Macesnove Gorice verjetno seglo do 3.000 oseb. Tudi tiste pokojne so iznesli, ki so se še živi zatekli v stranske rove in dvorane kraške jame; arheologi povedo, da je bilo v eni takšni dvorani 24 žrtev, ki so tam skupaj počasi umirale …
Prizadevno delo vse skupine je bilo tako temeljito, da v breznu ni več nobene človeške kosti, ki bi tam čakala poslednjih časov. Na današnji dan so začeli z demontažo odra in lestev, po katerih so se delavci spuščali v jamo, in v tem smislu je današnji 13. oktober 2022 mejnik: izkop žrtev je končan.

***

Nekaj velikega se je končalo. Končala se je zakritost največjega zla in zločina, zakritost največjega trpljenja v slovenski zgodovini. Brezno, ki je skrivalo to strahoto, zasuto s skalovjem, večkrat zaminirano, ponovno zasuto in pogozdeno s smrečjem, da bi bilo neopazno, brezno v nadzorovanem kočevskem območju, o katerem se je desetletja šepetalo s strahom in v solzah – to brezno je zdaj odprto in prazno. Začeli so umikati lestve za dostop in prazno brezno spet postane nedostopno. In to prav na 13. oktober, ki je dan zadnjega prikazovanja Božje matere Marije in sončnega čudeža v Fatimi leta 1917.

***

»Zakaj nič ni skrito, kar bi ne postalo očito; in nič ni postalo skrito kakor zato, da pride na dan.« (Mr 4,22) Nekaj novega se začenja: možnost, da v večji meri obudimo sočutje do njih, da ob njihovih kosteh občutimo dostojanstvo oseb in prekršeno nedotakljivost skrivnosti življenja. Možnost, da z razkritimi ostanki pobitih domobrancev v nas raste razkritost resnice o njih: kdo so bili, kaj so hoteli, kaj so neki ljudje nad njimi storili? Skozi kakšno poslednjo bolečino so šli? Skozi kakšno poslednjo stisko?
Začenja se proces sprejemanja naših pokojnih kot oseb v slovenskem narodnem občestvu.

Teharske žrtve – mesto na gori

T

Nagovor na spominski slovesnosti, 2022

»Večer za večerom so v taborišče prihajali tovornjaki. Takrat je moralo celo taborišče popolnoma utihniti in vsi smo morali leči na tla. V tej tišini v mraku in v temi se je slišalo samo izklicevanje imen in odzivi poklicanih, ki so jih vezali z žico in nalagali na tovornjake. To doživetje je bilo nekaj posebnega, nekaj svetega. Še danes imam občutek, kot bi prisostvoval obredu mašniškega posvečenja.« (Zaveza št. 6, str. 6)

Te stavke je v svojih spominih na Teharje zapisal Pavle Kogej, tedaj še ne 18-letni domobranec. Z njimi je izrazil misel, ki je bila pozneje še večkrat izrečena: da je teharsko taborišče, skozi katerega je šlo od junija do avgusta 1945 verjetno med 7.000 in 8.000 ljudi, svet kraj: zemlja, posvečena s trpljenjem nedolžnih in na koncu z veliko smrtjo, tu in na bližnjih krajih.

* * *

Na kaj mislimo in čemu se skušamo približati, ko prihajamo na Teharje?

Najprej mislimo na njih, ki so bili tu mučeni, izstradani, odvedeni na strašno zadnjo pot. Njih se hočemo spominjati, domobrancev, civilnih oseb, celo otrok – najprej zaradi njih samih. Vsak od njih je nosil v sebi večno božjo podobo, vsakdo od njih je bil majhen odsev Stvarnikove vsepopolnosti. Zadela jih je tako huda usoda, da se jih zaradi višine te usode moramo še posebej spominjati. Imeli so neumrljivo dušo, ko so bili živi, in imajo neumrljivo dušo, ko so mrtvi, zasuti pod plastmi zemlje in odpadkov. Živijo v neki drugi razsežnosti – in tam jih bomo srečali. V trpljenju nedolžnih je velika skrivnost, in zato se jih oklepamo s spominom.

Na Teharje prihajamo tudi zato, ker so tu pobiti možje in fantje živeli in zlasti umirali kot katoličani: bolj ko se je stopnjevala stiska, bolj so molili; bližje kot je prihajala ponje smrt, zvesteje so se prikrito združevali pri rožnem vencu, litanijah in celo mašnih molitvah, kot pričuje Janez Zdešar (Spomini na težke dni, 2005, str. 44–45). Ko je v taborišče prišel bogoslovec Pavle Bastič, brat stotnika Lojza Bastiča, se je ob njem previdno zbirala večja skupina: »Pavel nam je začel razlagati o mučeništvu in nebesih. […] vem le to, kako navdušeno je razlagal, kako željno smo ga mi poslušali in v kakšno uteho nam je bilo. Govoril je tudi o namenu človeškega življenja in da so zdaj prav gotovo prišli trenutki, ko se bomo čez nekaj dni ali ur že združili z Bogom. Pavel je bil v nasprotju z večino domobrancev mnenja, da vozijo nočni avtomobili fante v smrt.« (Spomini na težke dni, 2005, str. 40) Verjetno so podobno delovali tudi drugi bogoslovci v teharskem taborišču, o katerih vemo le, da so tu bili: Lovro Štrukelj, Jože Mehle, Jakob Jerman, Vinko Štirn. Ta je v pismu domačim leta 1943 zapisal: »Prav je, da vsi delamo pokoro. Najboljša pokora pa je, ako radi iz božje roke sprejemamo, kar prihaja.« (Palme mučeništva, 1994, str. 303) V teharskem taborišču je Vinko Štirn ta stavek izpolnil do kraja. Kurat Jakob Mavec je skrivaj spovedoval, sedeč na tleh poleg jarka; neko noč so ga prepoznali in odvedli … (Palme mučeništva, 1994, str. 207) Mladi fantje na Teharjah so svoje mučeniško umiranje začeli kot krščanska vojska, in zadnje dneve tega umiranja so preživeli – tako pričuje Justin Stanovnik, ki je bil med njimi – zadnje dneve so preživeli spet kot »preprosto krščansko občestvo s svojim duhovnikom, pred katerim je bila samo še ena pot in en boj – skozi mučeništvo v slavo.« (Spomini na težke dni, 2005, str. 12) Kako pravilna je bila intuicija Pavleta Kogeja, ki je ob nakladanju domobrancev na kamione imel »občutek, kot bi prisostvoval obredu mašniškega posvečenja«.

Toda ko so stali sredi stiske, lakote in groze ter jih skušali premagovati z molitvijo, teharski jetniki pri tem niso bili neki abstraktni predstavniki človeštva, ampak so v tej stiski in tej molitvi bili Slovenci. Na Teharje torej prihajamo tudi zato, ker so teharski trpini bili vključeni v bit našega naroda, predstavljali so naš slovenski narod na poseben način: velika večina jih je bila tako povezana z izročili njihovih domačih družin, vasi, dolin, da nam ti možje lahko predstavljajo slovensko tradicijsko bit. Tu bi bilo moč povedati marsikaj, toda povejmo samo eno. Samo en prizor. Ko so se vaški stražarji pri Sv. Vidu nad Cerknico spomladi 1942 utrdili v neki hiši in pričakovali napad partizanov, je mimo po naključju prišel njihov kaplan Franc Pezdir. Kaplan jim je dejal: »Branite se, toda ne ubijajte!« (Palme mučeništva, 1994, str. 212) Nato je šel k njim v hišo in ves čas napada molil. Njegov stavek »Branite se, toda ne ubijajte!«, po pravici navajajo kot dokument čiste samoobrambe, ki je bila prvi namen vaških straž. Toda v tem stavku mladega duhovnika Franca Pezdirja, ki je končal v kočevskih breznih, je več kot le navodilo samoobrambe: v tem stavku se izraža neka duhovnost, ki je morda tragična, ker je bila in bo v zgodovini vedno poražena, vendar je v njej nekaj tradicionalno slovenskega. Teharski jetniki so poosebljali tisti del ali tisti aspekt slovenskega naroda, ki nikakor ni sprejel preloma z domačim izročilom, preloma, ki ga je uveljavljala revolucija. Nasprotno: občutek teharskih in drugih žrtev za to, kaj je res, kaj je dostojno, kaj je prav, je izhajal iz stoletij življenja s krščanskim oznanilom v cerkvi pri pridigah, popoldne pri nauku, pri petju ob delu, doma v večerni molitvi, ob procesijah po poljih, na romanjih – in še in še. Želeli so še naprej bivati v svojem duhovnem svetu, ki jim je bil izročen in je bil njihov slovenski svet. To je bilo primarno. In ko je prišla revolucija, so ji rekli: Ne! In to je bilo šele sekundarno. Šele na tretjem mestu je bila samoobramba, in potem šele so sledili zapleti, ki jih prinese zgodovina in »stiske časa«. Na začetku pa je bila v življenju potrjena pritrditev svojemu, od prednikov izročenemu slovenskemu duhovnemu svetu. Njihova nasilna smrt je ravno glavni del velike drame, v kateri je bila duhovna vez z izročilom v našem narodu prerezana ali poškodovana.

* * *

Veliki zločin, ki je imel svoj vrh na Teharjah, na Hrastniškem Hribu, v Kočevskem Rogu in tolikerih drugih slovenskih krajih hudega spomina, ostaja v veliki meri nepremagan: kolikor ni spoznan, kolikor ni sprejet kot resnica in zato obžalovan – toliko ta veliki zločin ni premagan. Slovenci kot narod tega doslej nismo zmogli, temveč le kot posamezniki, in napredujemo zelo počasi. Vsaka raziskava brezen in morišč je dragocena priložnost za novo spoznanje, vsak pogreb pobitih je lahko pot k občestvu živih in mrtvih.

Toda najbolj pomembno je pri tem tisto, kar je dejansko odvisno samo od nas, nekaj, kar lahko napravimo samo mi. Tu se začnejo nadvse globoka vprašanja.

Rekli smo, da so teharske in mnoge druge žrtve revolucije hotele ohraniti svoje življenje v svetu, izročenem od prednikov – v svetu slovenske krščanske omike. Ta živa vez z domačim krščanskim izročilom, domačim, zato pa živim in dejavnim, je bila za revolucijo največja ovira, zato pa za revolucionarje največji sovražnik. Zaradi te vezi, po kateri so bili živi nosilci izročila, so nasprotniki revolucije postali – teharske žrtve. Morda to ne velja za čisto vse, za veliko večino pa gotovo velja.

Tisto, kar je pri tem tako zelo odvisno od nas in kar lahko storimo samo mi, pa je naslednje. Koliko res sodobni Slovenci, ki živimo in delujemo, sprejemamo teharske žrtve in njihovo vez z izročilom kot svoje izročilo? Koliko sprejemamo duhovnost teharskih žrtev – vsaj izpričanih svetih zgledov med njimi – zase kot svojo duhovnost? Koliko sprejemamo spomin na njihovo trpljenje, na njihovo veličino v tem trpljenju, kot svojo životvorno dediščino, ki nam v težavah govori, da nas iz preteklosti spremlja nekaj velikega in svetlega in močnega? Z eno besedo: koliko so teharske žrtve v nas naše živo izročilo? Izročilo, predano nam, ki smo ga mi dejavno sprejeli kot svoje, ker smo spoznali, da nas nosi in dviguje?

Ta vprašanja so v resnici najbolj pomembna za našo prihodnost. In kakor na vsa velika vprašanja, tudi na njih ni mogoče odgovoriti z besedami. Resnični odgovor na ta vprašanja dajejo naša življenja. Le od tod, iz tega, kar smo s pametjo spoznali in s srcem osvojili kot svoje, izhajajo tudi poznejše spremembe v zunanjosti, v družbi in politiki.

Naši pokojni so bili v svojem času mesto na gori, ki se ne more skriti. S tem, da želimo teharske žrtve sprejeti kot svojo vez z izročilom, ker se nočemo razkrojiti in izgubiti, bodimo danes tudi mi – mesto na gori, ki se ne more skriti.

Slovenski mučenci, prosite za nas!

Teharje – Bukovžlak, 2. oktober 2022

Teharje 2022, vabilo

T

Spoštovani prijatelji Nove Slovenske zaveze!

Pred nami je teharska nedelja, ki nas združuje v spominu in molitvi za pokojne žrtve, pobite na Teharjah in bližnjih moriščih.

Nova Slovenska zaveza in Župnija sv. Martina na Teharjah vabita k obletni sveti maši, ki bo na rožnovensko nedeljo, 2. oktobra 2022 ob 11. uri v Spominskem parku Teharje. Mašo bo daroval generalni vikar celjske škofije g. Rok Metličar.

Pri maši in slovesnosti bosta pela združena pevska zbora župnij Svetega Jožefa Delavca Ljubečna in Anton Martin Slomšek Celje.

Po maši bo tradicionalni spominski del slovesnosti, zbrane bo nagovoril dr. Matija Ogrin, predsednik Nove Slovenske zaveze.

Iz Ljubljane je organiziran prevoz, odhod avtobusa izpred dvorane Tivoli je ob 9h. Prijave za prevoz zbiramo na tel. 01 425 15 37 ali na e-pošti info@zaveza.si.

Vabljeni!

Vabilo: Rovte, 2022

V

Spoštovani prijatelji Nove Slovenske zaveze!

V nedeljo, 21. avgusta 2022 ob 15. uri vas lepo vabimo v Rovte k spominski maši in spominski slovesnosti za žrtve medvojnega in povojnega nasilja ob 80-letnici pobojev in posledično ustanovitve vaških straž ter ob evropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Sveto mašo bo daroval msgr. Anton Trpin, župnik in dekan v Šentjerneju.

Med slovesnostjo po maši bomo predstavili knjigo zbranih pričevanj:  

Zločin v Češirkovem gozdu leta 1942: ob osemdesetletnici poboja  

in prebrali iz knjige dve od teh pomembnih pričevanj, ki osvetljujejo zločin in ohranjajo spomin na trpljenje nedolžnih vaščanov. Avtobus iz Ljubljane bo odpeljal s parkirišča Tivoli ob 13.30. Prijave zbiramo na tel. 01/425-15-37 in po e-pošti: info@zaveza.si.  

Vabljeni – in povabite tudi svoje prijatelje!
Krajevni odbor Nove Slovenske zaveze in župnija Rovte  

Spominjamo se: 14. junij 1942, umor brezdomcev Ivana Sattlerja in Neže Skvarča

S

16. junija 1942 je komanda 1. čete bataljona Ljuba Šercerja poslala štabu bataljona uradno sporočilo, v katerem med drugim piše:»14. 6. 1942. sta bila aretirana v Tomišlju

Sattler Ivan roj. 15. 5. 1868 Zg. Šiška, Ljublj.
Škvarča Reza roj. 15. 8. 1882 Dravlje, Ljubljana.

Ker sta se sumljivo ponašala in hodila iz kraja v kraj ter prosjačila, kakor sta sama izjavila, je bilo iz tega razvidno, da sta tudi kradla. Bila sta likvidirana še istega dne.

Smrt fašizmu – svobodo narodu!

Komandir Maks Politkomisar Frenk«

Tudi na tem primeru lahko lepo vidimo značilno zločinsko objest partizanskih poveljnikov, ki je prišla do izraza v prvi polovici leta 1942. Dva uboga potepuha, stara devetinpetdeset in štiriinsedemdeset let, sta bila umorjena, ker sta bila »sumljiva«: potepala sta se in beračila ter domnevno tudi kradla. Zanimivo je, da ju morilci tokrat za spremembo niti niso obdolžili denunciantstva, kot je bilo to v navadi pri navajanju razlogov za umore: za smrtno kazen je bila dovolj obtožba klateštva.

To je dodatno absurdno, saj naj bi »socialna revolucija«, ki jo je partizanska vojska uvajala, prinesla boljše življenje prav revnejšemu delu prebivalstva in ljudem na družbenem obrobju. Kot vselej se lahko človek samo čudi, kako da taki primeri niso med samimi privrženci OF povzročili resnejšega pretresa.

Poveljnik 1. čete je bil Anton Popek – Maks, njen politkomisar pa Franc Kraljič – Frenk; poveljnik bataljona je bil Tone Vidmar – Luka Suhadolc, politkomisar pa Mirko Novak – Fric.

(prim. http://www.geocities.ws/siorli/dokumenti_revolucije.htm; Damjan Hančič, Revolucionarno nasilje v Ljubljani, str. 86, 98.)

Vabilo: Stari Hrastnik, 2022

V

Dragi prijatelji Nove Slovenske zaveze!

Bliža se spominska slovesnost na Hrastniškem hribu, ki bo v nedeljo, 19. junija 2022 ob 16h na Starem Hrastniku. Sveto mašo bo daroval generalni vikar celjske škofije gospod Rok Metličar, somaševal bo šentjernejski dekan gospod Anton Trpin. Po maši bo zbrane nagovoril zgodovinar mag. Stane Okoliš. Med mašo in slovesnostjo bodo prepevali pevci iz Šentjerneja.
Čeprav je Stari Hrastnik eno od največjih množičnih povojnih morišč v Sloveniji, je hrastniška slovesnost manj znana, medijski hrup do nje ne seže, pač pa sežejo na travnike hrastniškega morišča misli in koraki ljudi, ki hranijo v srcu prav poseben spomin, zavezo, spoštovanje. Vabimo vas, da se nam pridružite!
Avtobus bo odpeljal s parkirišča Tivoli v Ljubljani ob 13.30. Prijave zbiramo na tel. 01/425 15 37 ali na e-pošto info@zaveza.si.

Samotna Pustova kmetija na Brnici pod Starim Hrastnikom, kjer so domobrance slekli in vezali. foto: Tine Velikonja

Kočevski Rog 2022, nagovor Jana Peršiča

K

Spoštovani roški romarji!

Ujete vojake so v Kočevje vozili z vlakom. Bili so žejni, sestradani in pretepeni. Pot po Dolenjski je mnoge vodila blizu njihovih domačih krajev. Skozi zamrežene line vagonov jim je iz gozdov dehtela pomlad. Nekateri so z vlaka metali pisemca, ki so jih najditelji odnesli njihovim družinam. V enem od teh pisem piše: »Dragi starši! To vam pišem na žalostni vožnji. Ko bi vi vedeli, koliko trpim od žeje in lakote. Kam grem, ne vem, in Bog ve, če se vidimo še kedaj. Vas poljublja vaš sin. Zbogom!«

V Kočevju so fante zvezali z žico, jih tepli, naložili na tovornjake in odpeljali proti breznom; med potjo so po njih tolkli s palicami ali puškinimi kopiti, oni pa so peli Češčena si, Marija. Ko so jih potegnili s tovornjaka, so jih sezuli. Na poti do brezna so jih pretepali s koli in suvali z noži na dolgih ročajih. Nekateri so do jame pritekli razmesarjeni in brez oči. Morali so se sleči. Pred breznom so tistim, ki so imeli zlate zobe, razbijali čeljusti. Na robu brezna so nekatere streljali, drugih ne. V globino brezen so na gomilo teles padali mrtvi, težko ranjeni in komaj ranjeni. Večina je bila po padcu živih. Mnogi med njimi so umirali dolgo. Partizani so občasno minirali rob jame, da je umirajoče zasuvala zemlja.

Ob misli na to se človek želi kam zateči in pomisli na krščansko pojmovanje mučeništva; o njem so mnogi teologi izrekali čudovite besede. Vseeno ga preganja misel: kako je biti dehidriran, sestradan, pretepen, ranjen od strela, polomljenih kosti in potolčen od padca, na gmoti sebi podobnih na dnu jame, medtem ko nate padajo novi nesrečniki? Kako je to biti?

Na ta strašen in vzvišen kraj prihajamo, da gojimo spomin na vse žrtve revolucionarnega nasilja na slovenskih tleh. Prav posebno pa se tu spominjamo množičnih umorov v breznih Kočevskega Roga, kjer ležijo kosti hrvaških, srbskih, črnogorskih in slovenskih vojakov; ti so v brezna padali zadnji. Največ vas je danes prišlo prav zaradi njih, pobitih vojakov Slovenske narodne vojske.

Neštetokrat je že bilo povedano, zakaj je ta nesrečna vojska nastala: komunisti so organizirali OF, da bi izvedli revolucijo. Brez vsake pravne ali moralne legitimnosti so se razglasili za oblast. Prepovedali so vsakršno organiziranje izven OF in zanj predvideli smrtno kazen. Začeli so izvajati represijo in umore, ki so jih imenovali justifikacije. Morili so svoje politične nasprotnike in mnoge druge, ki so jim predstavljali kakršnokoli oviro, ali pa so bili umorjeni zgolj zaradi suma ali maščevanja. Umorjene so oklevetali kot »narodne izdajalce«, čemur so mnogi naivni ljudje nasedli. Večkrat so bile umorjene cele družine. Ubijali so mlada dekleta in otroke. Do poletja 1942, ko so se začele ustanavljati vaške straže, so enote pod vodstvom OF v Ljubljanski pokrajini umorile že okrog 1000 civilistov, od tega okrog 100 otrok.

Težko razumemo, kako da ta dejanja med privrženci OF niso povzročila večjega pretresa. Za izvedbo revolucije so komunisti izkoristili protiokupatorsko razpoloženje in prevarali mnoge, ki so v dobri veri šli v partizane, vendar se s komunističnimi metodami in cilji niso strinjali. Politkomisarji in poveljniki so svoje borce včasih obsodili na smrt zaradi najmanjših prekrškov, za zločine pa ni bil kaznovan nihče. Krivci so po vojni postali narodni heroji. Glede teh dejstev med zgodovinarji ni razhajanj.

Vaške straže in pozneje domobranci so nastali zaradi samoobrambe. Ko gre za obrambo življenja, je upravičeno sprejeti orožje od kogarkoli. Poleg tega je bilo sodelovanje prebivalstva v policijskih enotah za vzdrževanje reda in miru v skladu z mednarodnim pravom.

Po kapitulaciji italijanske vojske so partizani brez sojenja pobili najmanj 600 ujetih vaških stražarjev in pripadnikov JVvD. Mnoge so pretepali, vezali z žico, pred smrtjo so se morali sleči. Povojni poboji so torej bili nekaj novega samo glede na obseg, isto zlo pa je bilo na delu že nekaj let.

Vse, pred čemer so svarili nasprotniki komunizma, se je uresničilo. Povojni režim je najboljši dokaz za legitimnost medvojnega protirevolucionarnega boja. Najmanj desetletje po vojni smo imeli režim, enak stalinizmu, s stotisoči tako ali drugače uničenih življenj. Tudi ko se je stanje nekoliko omililo, je bila svoboda še vedno hudo okrnjena in še vedno je to za nekatere pomenilo tudi brutalno zatiranje in uničena življenja.

Vendar je propadlo vse, za kar si je prizadevala medvojna generacija komunistov. Leta 1990 v je v Sloveniji zmagala kontrarevolucija. K temu so pripomogli tudi otroci komunistov, ki so bili siti socializma in pravljic o partizanih in so si zaželeli zahodnega načina življenja: politične svobode, ekonomskega blagostanja in pod vplivom popularne kulture tudi zahodne zabave, blišča in estetike vsakdanjega življenja. Zdaj živimo v času parlamentarne demokracije in svobodnega tržnega gospodarstva, kjer so pluralizem mnenj, svoboda govora, zasebna lastnina in spoštovanje individualnih pravic stvar širokega soglasja. Samo dejstvo demokratizacije pomeni, da je imela protirevolucionarna stran prav.

Hkrati pa ni soglasja o zločinskosti komunizma. Dolgo zamolčani, nikoli kaznovani in še danes ignorirani ali nesmiselno interpretirani zločini so breme za družbo, zato se razmišlja o »narodni spravi«. Vendar le-ta ne more biti stvar kakšne slovesnosti ali deklaracije, ki išče kompromisno formulacijo, ki naj bi bila sprejemljiva za obe strani, čeprav ne ustreza resnici. Predpogoj za spravo sta seznanjenost z dejstvi in njihovo smiselno vrednotenje. Prinesel bi jo samo smiseln odnos do preteklosti, ki bi bil stvar soglasja velike večine. Seveda je to izjemno daleč, kajti mnogi o represiji in zločinih nočejo vedeti nič, drugi pa jih poznajo, vendar se pri vrednotenju zatekajo k nesmiselnim interpretacijam. Zato nimajo smiselnega odnosa, ki bi bil v skladu z njihovimi siceršnji vrednotami, in ko pogovor nanese na te teme, mnogi sicer inteligentni ljudje začasno spremenijo svoje običajne miselne procedure. Zato marsikdo, ki živi liberalno, zahodno življenje, in so zanj človekove pravice, pluralizem mnenj in ekonomsko blagostanje nekaj samoumevnega, hkrati goji romantizirano podobo partizanske vojske, ki je – zaradi komunističnega vodstva – delovala proti vsemu temu. Marsikdo ignorira, da je imel socializem po njegovih lastnih kriterijih značilnosti najbrutalnejšega fašizma, in da bi mnoga njegova stališča bila v času njihovega deda razlog za smrtno obsodbo, v času njegovega očeta pa za zaporno kazen. Takrat so vladali ljudje, katerih spominu se nespametni danes klanjajo, in živijo z občutkom, da so del iste socialistične tradicije, kljub temu, da je v njej bila beseda »socialdemokrat« žaljivka in smrtno nevarna obtožba.

To malomarno dojemanje stvarnosti temelji v čustveni naklonjenosti do partizanstva in socializma, ki rezultira v njunem dobrohotnem vrednotenju. Tako duševno razpoloženje dobi značilnosti slepe vere, ki je ne omaja noben paradoks.

Ta nespamet pa se seveda odraža tudi na področju zgodovinopisja. Obstajajo zgodovinarji, ki smiselno opisujejo dogajanje, pri čemer upoštevajo vsa relevantna dejstva, in jih vrednotijo v skladu z demokratičnimi vrednotami; druge zgodovinarje pa vodi želja, da se partizanstvo pokaže kot nekaj pozitivnega, zato vse, kar je problematično, bodisi ignorirajo bodisi minimalizirajo, najraje pa interpretirajo na absurdne načine; vse samo zato, da svoje razmišljanje prilagodijo vnaprej določenemu cilju, namreč, da se temeljno vrednotenje ne glede na vsa dejstva ne spremeni.

Nočejo razumeti, da je odporniško gibanje, ki ga vodijo komunisti, že a priori problematično, kar najbolje dokazuje povojni režim. Nočejo razumeti, da zločini niso bili odkloni, temveč normalen način komunističnega delovanja, in da že njihova kvantiteta nujno opredeli bistvo OF. Legitimnost gibanja, ki se razglasi za oblast in terja pokorščino, imajo za nekaj samoumevnega, kljub temu, da zanjo ni obstajala nobena pravna ne moralna podlaga. Ignorirajo mednarodno pravo in pristajajo na argument gole moči. Obžalujejo zločine in hkrati občudujejo tiste, ki so jih izvedli. Zaradi svoje paradoksne naklonjenosti do nečesa tako problematičnega so ti zgodovinarji v tem oziru intelektualno impotentni, česar se zavedajo, zato se izogibajo polemiki in ne poskušajo zavračati nasprotnih interpretacij ali demantirati dejstev. Radi pa govorijo splošne puhlice.

Pravijo, da je bila OF del antifašistične koalicije in da smo Slovenci zato bili na pravi strani. Ampak saj smo že pred OF bili na pravi strani in del iste koalicije: saj smo imeli vlado v Londonu. Poleg tega si lahko del še tako plemenite koalicije, pa ti to ne daje imunitete za zločine, ki jih storiš. Tudi Stalin je bil antifašist. Niso vsi antifašisti demokrati. Če se eno zlo bori proti drugemu, zato še ne postane nekaj dobrega.

Včasih slišimo, da narod sploh ni razdvojen, in da naj raje pustimo preteklost (kot da bi to sploh bilo mogoče). »Pustimo preteklost« dejansko ne pomeni, naj jo res pustimo, temveč, naj še vedno velja komunistična interpretacija. »Pustimo preteklost, posvetimo se sedanjim problemom,« sem slišal reči bivše naciste, ki jim je avstrijski novinar v sedemdesetih postavljal neprijetna vprašanja. Slišal pa sem tudi mnoga pričevanja o afriških genocidih zadnjih desetletij in neprestano poslušal: poznavanje resnice o zločinih je predpogoj za spravo in mir. V Španiji spreminjajo imena ulic, imenovanih po tistih, ki so pod Francom izvajali zločine. Nam pa se očita revizionizem, kot da je načelno kaj narobe s smiselnim popravljanjem prikaza neke dobe. Dodatno komično pa je, da trenutno v zahodnem svetu pod vplivom novolevičarskeih idej poteka najradikalnejša revizija zgodovine.

Taka protislovja vznemirijo, vendar nas človeška nespamet in zlo ne bi smela presenečati. Obstajali bi lahko še hujši zločini in še bolj obremenjujoči dokazi, pa množice ne bi spremenile svojih ustaljenih prepričanj, s pomočjo katerih jim je udobno. Samo izjemni posamezniki na podlagi razmisleka spremenijo prepričanje. Nagnjenost k poenostavitvam in nesmiselnemu vrednotenju je splošna človeška značilnost, ki jo lahko opazujemo na vsakem koraku, zato morda ni smiselno, da se z misterijem človeške nespameti ukvarjamo več, kot je treba.

Dragi roški romarji, proti zlu komunizma so se borili in padali v brezna tudi demokratično usmerjeni liberalci in ateisti; tudi danes jih je veliko, ki imajo do zločinov revolucije smiseln odnos. Mnogi med njimi so inteligentni in prijetni ljudje, s katerimi se da krasno pogovarjati. Morda pa se ne bi v celoti strinjali s sklepnim razmislekom.

Kočevski Rog nas opominja, česa je zmožen človek, če mu demonija izmaliči srce in pobesni zaradi pravičniške iluzije o boljšem svetu, za dosego katerega je dovoljeno vse. Povojni poboji v Jugoslaviji niso bili storjeni v maščevalnem afektu in niso bili stvar sadističnega besnila, temveč so bili razumsko načrtovani, ukazani z vrha in sistematično izvedeni. Niso bili stvar vojne, ampak stvar revolucije. Bili so plod demonične zablode, ki je posebnost novega veka, ker je odpadel od duhovne tradicije.

Nacionalni in internacionalni socializem sta rezultat razsvetljenskega metafizičnega nihilizma, po katerem je resničen samo materialni svet, duhovni svet pa je zgolj privid. Vse velike utopije novega veka, ki so povzročile prelivanje morja človeške krvi, so rezultat razsvetljenske zablode o osvoboditvi.

Razsvetljenstvo je zabloda, ki parazitira na pojmu svobode, čeprav je ne razume. Danes se svobodo razume kot neomejeno možnost izbire, ne pa kot svobodo od lastnega zla, da se lahko odločimo za dobro. Brez presežnega merila dobrega, ki usmerja naše želje k višjemu cilju, se hitro zdrsne v banalnost ali okrutnost. Sekularizacija je glavni vzrok množičnih pokolov moderne dobe. Najbolj nasilni režimi novejše zgodovine so tisti, ki so najodločneje zavrgli religiozno videnje resničnosti in ga poskušali nadomestiti z bolj človeškim sistemom vrednot. Nobena ideja ni uničila več življenj kot postreligiozne utopije o bratstvu med ljudmi, družbeni enakosti ali napredku neke rase. Iluzije, da se da človeka preoblikovati v njegovem bistvu, lahko vzniknejo, ko se nanj neha gledati kot na Božjo stvaritev.

Nespamet in zlo ne bi smela presenečati, če verjamemo v izvirni greh. V Kočevskem Rogu postajamo ponižni in bolj sočutni ter pozorni na vsakršno trpljenje. V nas narašča nežnost in prepričanje, da je treba varovati vsako življenje, tudi oslabelo, prizadeto in nerojeno.

Potirevolucionarni vojaki so se uprli konkretnemu nasilju in komunizmu kot ideji; branili so življenja in tudi neko duhovno ter politično tradicijo, ki je zaobjeta v domobranskem geslu mati – domovina – Bog. Danes imamo politično svobodo in moramo si prizadevati soustvarjati družbo v skladu s to tradicijo. Postavimo duhovnost v središče svojega življenja in porajajmo lepoto. Taka naraščajoča milina pa terja tudi odločno obrambo pred nasilnim napredovanjem nespameti in se odraža tudi na družbeni ravni.

Umorjeni protirevolucionarni vojaki so naša bolečina, naš ponos in naša moč. Prešli so v sfero, v katero lahko vstopamo v molitvi, ves čas pa lahko slutimo njihovo nežno navzočnost, ki je skrivnostno sobivanje vidne in nevidne resničnosti. Milan Zajec, ki se je rešil iz roškega brezna, se je v Kočevju na tovornjaku vzpel, da bi videl svoje brate na drugem tovornjaku. Zagledali so se in bratje so se mu nasmehnili. Razumel je, da mu sporočajo, naj bo miren; ko se bodo videli na drugem svetu, bo že boljše. Zajec potem doda nenavadne besede, najbrž kot pojasnilo za ta nadsvetni optimizem. Pravi: »Res pa je, da je bilo tistega 2. junija 1945 tako krasno spomladansko-poletno jutro, kakršnega jaz še nikdar prej nisem videl.«

Tako duhovno zadržanje, ko prek lepote stvarstva sije pomirjujoča Božja lepota, je dar krščanske vere. Negujmo svojo tradicijo: dojemanje lepote, hrepenenja, usmiljenja in svobode se izpopolni, če svoje bivanje cepimo na živo deblo duhovnega izročila. Pri tem nam Kočevski Rog lahko pomaga kot živi simbol, prek katerega sije Presežnost.

Kategorije

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.