KategorijaSlovesnosti

Brezno pod Macesnovo gorico – slovenski Katin

Avtor Urednik
Objavljeno v: Aktualno, Kočevski Rog, Video
28 oktobra 2022
B

Iz brezna pod Macesnovo gorico so od maja do oktobra 2022 izkopali posmrtne ostanke več kot tri tisoč žrtev vojnega zločina iz prvih dni junija 1945. V dosedanjih raziskavah (2004, 2017, 2019) so z izkopi več kot 60 kilogramov predmetov v vrtači nad prebznom, z detektorskim pregledom verjetne poti vojnih ujetnikov v smrt in z drugimi viri potrdili, da je Macesnova gorica najverjetnejše morišče in grobišče Slovencev, pripeljanih iz koncentracijskega taborišča v Šentvidu.

V petek, 28. oktobra 2022 ob 12. uri bo pri breznu pod Macesnovo gorico v Kočevskem Rogu potekala tiskovna konferenca. Po polaganju venca ob breznu bo Komisija Vlade Republike Slovenije predstavila opravljene raziskave in izkop posmrtnih ostankov iz brezna.

Ob zaključku izkopa posmrtnih ostankov domobranskih vojakov iz morišča v breznu pod Macesnovo gorico objavljamo prve fotografije in besedilo dr. Jožeta Dežmana.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Ob zaključku izkopa žrtev iz miniranega brezna – skrivnosti Kočevskega Roga se kljub režimskemu branjenju tabujev na široko odpirajo
Julija 1990 je bilo za kraj simbolnega pogreba in mašo zadušnico za umorjenimi slovenskimi vojnimi ujetniki izbrano brezno pod Krenom. Tedaj je republiški sekretar za informiranje medijem sporočal, da bo mesto žalne slovesnosti, ki se bo začela 8. julija 1990 ob 11. uri pod Krenom, »v neposredni bližini ene izmed jam, kjer je množično grobišče pobitih slovenskih domobrancev«.
Čeprav so leta 1990 še živeli partizani, ki so pobijali slovenske vojne ujetnike v breznu pod Macesnovo gorico, niso povedali, da v breznu pod Krenom ni slovenskih žrtev.
Tedaj je gospa, ki so ji umorili tri brate, zapisala, da »se je moje srce vdalo in pomirilo, ker smo jih izročili Božjemu usmiljenju«. In se spomnila svoje matere, »ki je v svoji zmedenosti eno leto noč in dan klicala svoje sinove. Nam, šestim hčeram, je bilo grozno. Po enem letu trpljenja je mirno v Bogu zaspala.«

Odkrivanje Macesnove gorice
Leta 2004 so študentje dr. Mitje Ferenca s kriminalistom Pavlom Jamnikom izkopali 45 kilogramov predmetov v vrtači nad breznom. Med križci, svetinjicami, vojaško opremo so bili nekateri značilno slovenski (svetinjice Marije Pomagaj z Brezij, domobranske kokarde). Na zborovanju slovenskih zgodovinarjev leta 2006 je Ferenc, ko je obravnaval brezno pod Macesnovo gorico in Teharje, utemeljil, da gre za poklon slovenskim žrtvam na napačnem kraju zločina. Tedaj še ni pričakoval temeljitejše raziskave in spremembe v javnem zavedanju Kočevskega Roga: »Ob tem, ko bo Jama pod Macesnovo gorico, za katero raziskave kažejo, da je dejansko množično grobišče pobitih Slovencev, še dolgo samevala z napol podrto ograjo, odmaknjena množičnemu spominu …«
Leta 2017 je dr. Uroš Košir vodil celovit izkop predmetov v vrtači, našli so še 17 kilogramov predmetov. Z detektorskim pregledom več hektarjev zemljišča okoli Macesnove gorice so odkrili 477 predmetov na 241 lokacijah in potrdili pot, po kateri so žrtve vodili do brezna.

Razstreljena Macesnova gorica
Obseg razstreljenega območja pod Macesnovo gorico je bil za prve raziskovalce popolnoma nepredstavljiv, saj so okoli leta 1990 zapisali: »Dno je v celoti nasuto z odstreljenim materialom, katerega volumen je več deset kubičnih metrov.« Zdaj vemo, da so za ohranitev skrivnosti razstrelili cel obod brezna. Prvo miniranje je bilo že med samo morijo. Raziskovalci so odkrili, da je bila nad prvo plastjo posmrtnih ostankov plast do 70 centimetrov razstreljene kamnine.
Miniranje je bilo verjetno okoli 6. junija. Opisal ga je Milan Zajec, ki je pobegnil iz brezna: »Približno čez eno uro je bila zelo močna eksplozija, ogromne skale so zgrmele v jamo na umirajoče. Nihče izmed nas ni dobil nobene poškodbe, samo enemu je počil bobenček v ušesu zaradi močnega zračnega pritiska. Najbolj pa nas je skrbelo, ali smo popolnoma zasuti. Tema je bila takoj tako gosta, da niti odprtine nismo mogli videti, pa ne zato, ker bi bili popolnoma zasuti, ampak zaradi dima. Čez nekaj časa smo spet zapazili svetlobo in smo bili veseli, da nismo popolnoma zasuti. Kmalu zatem je bila druga, tretja, četrta in peta detonacija, vse hujše od prve. Skale so se valile v jamo, kar je povzročilo strašno votlo bobnenje. Ko so končali razstreljevanje, so nametali v jamo živega apna in plina, da nismo videli niti pol metra pred sabo. Bilo je še huje, ko sta nas poleg žeje dušila še prah in apno. To miniranje je bilo dopoldne.«
Novi val skrivanja prikritih morišč in grobišč je bil v petdesetih letih in tudi kasneje. Sredi petdesetih let so pod Macesnovo gorico pognali v zrak blizu tri tisoč kubičnih metrov skalovja.
Jože Bartolj je v letih 1955–1957 živel pri svoji sestri v Lazah nad Šmavrom. Jeseni so delali v vinogradu, od koder je širen pogled tudi proti Kočevskemu Rogu. Takrat so videli izpuh orjaške eksplozije nad Kočevskim Rogom.
Po miniranju so okoli brezna zasadili smreke. Na osnovi analize starosti dreves ob breznu je dr. Andrej Mihevc ugotovil, da je bila najstarejša smreka posajena leta 1952, najmlajša leta 1960, večina pa jih je začela rasti med letoma 1957 in 1960. Leta 2019 je bila Komunala Kočevje izbrana, da izkoplje minirano kamnino iz brezna. Izkopali so okoli tisoč sto kubičnih metrov kamnine. Kopali so do odkritja plasti posmrtnih ostankov.
Leta 2022 so pri izkopu posmrtnih ostankov iz brezna potegnili tudi 2200 dvižnih košar kamnine, po oceni okoli tisoč sedemsto kubičnih metrov.
Dr. Mihevc ocenjuje, da je moralo biti brezno, ki se je spodaj odprlo v dvorano, vsaj pol ožje kot sedaj, da so se trupla nakopičila skoraj do vrha. To tudi razloži velikanske količine razstreljenega skalovja.

Tabu Macesnove gorice
Skrivnost Macesnove gorice je z drugimi tabuji titoizma režim branil do konca.
Omenimo sodbo okrožnega sodišča v Mariboru K 223/74, s katero je bil Drago Jančar spoznan za krivega, da je v januarju 1974 prinesel iz Avstrije v Jugoslavijo knjigo Tomaža Kovača V Rogu ležimo pobiti in je vedel, »da pisec v njej lažnivo in naši družbeni ureditvi sovražno opisuje vlogo, ki jo je imela Komunistična partija Slovenije pri organiziranju in vodenju NOB, vlogo in pomen NOB ter ravnanje naših oblasti, partizanov in vojske z ujetimi sovražniki med vojno in po osvoboditvi, tedaj spravljal čez mejo v Jugoslavijo propagandni material, s tem pa storil kaznivo dejanje sovražne propagande po členu 118/3 KZ in bil obsojen na eno leto strogega zapora«.
Zanimivo je pričevanje, kako je v titoizmu za dan mrtvih delavec Službe državne varnosti (politične policije – op. p.) miličnike s postaje ljudske milice Kočevje razmeščal na stražo okoli kočevskih brezen, kjer so bili po vojni pobiti domobranci, da so preprečevali prihod svojcev in prižiganje sveč. Ko je eden od teh miličnikov po letu 1990 postal kriminalist, ki je raziskoval tudi povojna grobišča, je odšel do takrat že upokojenega delavca SDV in z njim želel opraviti razgovor o grobiščih. Upokojeni delavec SDV pa je vse zanikal in ga obdolžil, da ga vpleta v nekaj, o čemer on ne ve ničesar, prav tako pa, da njega on ni nikoli razporejal na stražo. Kriminalist se je lahko le zahvalil za njegov čas in se poslovil.

Pričevanja rešenih
Franc Dejak pričuje: »Ves dan sem gledal, kako so mrtvi in mnogi tudi še živi padali v jamo. Klicali so: ‘Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.’ Nekateri so glasno molili, drugi najbrž potihem. Vsi še živi pa smo se čisto gotovo pripravljali na onstranstvo. Živih nas ni bilo ravno malo; lahko rečem, da je polovica žrtev še živa padla v jamo. Nekateri so živeli le nekaj časa, drugi, manj ranjeni, pa tudi več dni. Slišal sem, kako je nekdo klical svoja dva brata, Vinka in Toneta, pa ne za dolgo, kmalu je utihnil. Vse tri sem poznal.«
Janez Janša st. v pričevanju leta 1993 pravi: »Zvezan sem skupaj z drugimi padel v jamo, ne da bi me zadela krogla. Še danes ne vem, kakšen čudež se je zgodil, da sem bil v jami razvezan. Morda je žico pretrgala krogla, morda se je zgodilo kaj drugega. Kobacal sem po mrtvih in živih ljudeh in nekako prilezel do skalnega roba. V jami je bilo še veliko živih. Bili so ena sama strašna stokajoča in jokajoča gomila. Zunaj je naenkrat nastala tišina. Do vrha jame je bilo le nekaj metrov. V zgornjem delu je v jamo visel na pol podrt gaber ali bukev. Začel sem plezati in uspelo mi je prilesti do roba. Vse je bilo tiho, le nekoliko stran je gorel ogenj.«
Iz brezna so se rešili Milan Zajec, France Dejak, France Kozina, Janez Janša st., Karel Turk, Alojz Vesel in morda še dva neznanca.

Umrli potem, ko so se skrili po stranskih rovih brezna
Milan Zajec v pričevanju, napisanem leta 1947: »Potem smo začeli iskati izhod iz jame in smo staknili majhno votlino, tako da smo morali po trebuhu lesti vanjo. Čim dlje smo šli, tem večja je bila odprtina. Vsi smo bili že veseli, da smo našli izhod ali da bomo vsaj prišli do vode in si ohladili žejo. Tema je bila taka, da nismo videli niti meter pred seboj, samo tipali smo.«
Po podatkih arheologa Luke Rozmana so našli posmrtne ostanke 22 umrlih, ki so preživeli padec v brezno, v skrajno zahodni »dvorani« (kvadrant 3), dva v rovu ob severozahodni stranici jame (kvadrant 3), dva za večjim kamnitim stebrom ob severovzhodnem delu jame (kvadrant 2), pet na skalni polici ob severni stranici jame (kvadrant 1) in pet v jami, ki se nadaljuje v stebriščno dvorano proti vzhodu (kvadrant 2). Skupaj torej vsaj 36.

Mrtvi nas čakajo
Antropološka analiza dr. Petre Leben Seljak bo povedala, da je bilo v breznu pod Macesnovo gorico umorjenih več kot tri tisoč oseb. Zaradi strašne razbitosti kosti bomo bo ugotovljeno najmanjše možno število umorjenih. S tem odkritjem se skrivnosti Roga na široko odpirajo.
Dr. Matevž Košir je opozoril na dokument, ko je vohun titoistične politične policije v Trstu poslal centrali v Slovenijo pričevanje narednika Milojka I. Djurića iz Šumadijske divizije Jugoslovanske vojske v domovini, ki je s skupino sojetnikov pobegnil s kamiona na vožnji na morišče v Rog. Djurić je 17. junija 1945 poročal Andreju Prezlju v taborišču Jugoslovanov kralja Petra v Vidmu v Italiji. Z drugimi je bil pripeljan iz Vetrinja in 30. maja v Kočevje. Bili so v taborišču z okoli štiri tisoč ujetniki, »in to hrvaškimi ustaši, hrvaškimi domobranci, slovenskimi domobranci, ki so ostali doma v Sloveniji in se niso hoteli umakniti k angleškim in ameriškim zaveznikom, nekaj četniških oficirjev in družin slovenskih domobrancev«. Še isti dan so jih odpeljali okoli dva kilometra stran v neko osamljeno hišo, kjer so jim vzeli boljšo obleko in obutev in drugo, kar jim je še ostalo. 31. maja so na tovornjake naložili srbske oficirje in duhovnike, za njimi pa slovenske domobrance in ustaše.
Že ta navedba odpira mnoga vprašanja. Če na podlagi dosedanjega vedenja sklepamo, da so v breznu pod Macesnovo gorico slovenski domobranci, pripeljani iz Šentvida, se lahko sprašujemo o skupini domobrancev, ki ni prišla do Šentvida, so jih pa pripeljali v Kočevje. In so bili umorjeni, a morda ne v Macesnovi gorici?
Upamo, da bodo raziskovalni projekt in raziskave jamarjev, ki so odkrili tudi dotlej neznano roško Brezno 3 z 259 žrtvami, le odkrili še neznana brezna z žrtvami, posebej na območju Ušivih jam.
Prav tako nam bo raziskava usod partizanov, ki so jih rešenci iz jame navedli, da so jih videli v Kočevju in pri breznu pod Macesnovo gorico, odkrila, katere enote Jugoslovanske armade so izvršile ta vojni zločin.
Med najdbami v breznu je bil tudi zvit sveder, verjetno rudarski. Miniranje okoli leta 1955 je zahtevalo veliko vrtanja, eksploziva. Ali so ga opravili rudarji iz Kanižarice, ali, kot se govori, tudi od drugod?
In pred nami je tudi slovenski sporazum o pravici do groba in spomina. Zoran Janković, ki prepoveduje pogrebe umorjenih, skruni grobove, je podoben Danilu Türku in njegovi drugorazrednosti iz marca 2009 – ob vstopu raziskovalcev k mumificiranim truplom v rovu sv. Barbare. Na moja tri javna pisma Janković nima odgovora, iz njegovega kroga ga nihče ni podprl, vsi pa molčijo. Tudi ubijanje dialoga je značilnost starih, represivnih, totalitarnih časov.
Resnice, ki prihajajo na dan, pa so znamenje, da demokracija, pravna država, zavest o človekovih pravicah v Republiki Sloveniji delujejo. Naj bo tako tudi naprej.

6. junij 2020
Ob trideseti obletnici simbolnega pogreba in maše zadušnice je bila prvič spominska slovesnost ob breznu pod Macesnovo gorico. Govornika sta bila predsednik RS Borut Pahor in predsednik Vlade RS Janez Janša.
Naj navedemo nekaj poudarkov iz njunih govorov.
Borut Pahor: »Ne nazadnje, prav enotnost v času plebiscita, razglasitve države, njene vojaške obrambe in diplomatskega priznanja je bila sprava par excellence. /…/
Sprava je pot, ki se nikoli ne konča. Če se konča, se začne trpljenje. /…/ Toda to, kar nas lahko zbliža tudi ob zelo različnih nazorih, je pogled na bolečino našega bližnjega. Ne smemo hoditi brezbrižno mimo tuje bolečine. Na tem kraju, v Kočevskem rogu, je bolečina neizmerna. Zato je tudi zmožnost tega kraja, da nas zbliža, zelo velika. To zmožnost moramo Slovenci šele odkriti. In pot tega odkrivanja je strpno razvijanje kulture spomina. /…/
Odpuščanje in sprava sta najprej globoka intimna vzgiba. Sta stvar slehernega posameznika. Nihče od nas se ne sme počutiti prizadetega v svojih najbolj osebnih občutkih. To naš narod, našo družbo in našo državo dela bolj humano, bolj človeško in zrelo. /…/ Vselej se moramo zavedati, da je krepitev medsebojnega spoštovanja in zaupanja ter krepitev vsega tistega, kar nas povezuje, elementarna moč naroda in države. V tem smislu torej sprava ni dogodek, ampak je stanje duha.«
Janez Janša: »V naravi človeka je, da se upre krivici. V naravi človeka je, da si želi živeti svobodno in dostojno življenje. Posameznik, ki je bil potisnjen v vrtinec okupacije in državljanske vojne in je želel ostati zvest samemu sebi, pa velikokrat ni imel dobre izbire. A odpor proti kateremukoli zlu je bil legitimen. Zato spoštujemo vse, vse posameznike, ki so se odločili iz tega nagiba in ki so se borili proti fašizmu, nacionalsocializmu in komunizmu. Vsi, ki so umrli v ali zaradi tega odpora, imajo pravico do imena in spomina, zaslužijo si dostojen grob in naše spoštovanje. Samo to je lahko trajna osnova narodne sprave Slovencev. /…/
Druga, povojna generacija, ki jo tukaj na svojevrsten način poosebljava s predsednikom Borutom Pahorjem, je leta 1991 kljub vsem mogočim slabim napovedim in obetom dosegla slovensko državo, ne da bi bila v tem neverjetnem, čudežnem podvigu naroda prelita bratovska kri. Tudi zato imamo pravico, da vse brez razlik pokopljemo v označenih grobovih. Da se vrnemo med civilizirane narode. Da vse umrle sprejmemo med naše občestvo in da postanemo celota.«

Šentjošt v zrcalu časa

Avtor Matija Ogrin
Objavljeno v: Druge slovesnosti
26 junija 2022
Š

Nagovor ob 80-letnici ustanovitve vaške straže v Šentjoštu!

Spoštovani Šentjoščani in vsi, ki v Šentjošt prihajate zaradi spomina in spoštovanja!

Ko potujemo po Gorenjskem od Radovljice proti Jesenicam, vidimo na pobočju Stola na višini 1000 m oster, prepadni skalni pomol. Ta skalni osamelec je porasel z gozdom in ga komaj opazimo. V nekem drugem času pa se je tam odvijala velika stvar. Velika zgodba. Tisti osamelec je Ajdna. Ajdna nad Potoki. Ob koncu rimske dobe, v 5. in 6. stoletju je bila Ajdna refugij – pribežališče romaniziranih staroselcev, ki so se tja gor zatekli pred vpadi barbarskih germanskih in slovanskih ljudstev. Na Ajdni so si ti staroselci, tedaj že vsi kristjani, ustvarili pravcato gorsko mestece, stisnjeno okrog majhne cerkve, naseljeno skoraj do roba prepadov, ki so varovali naselje. Zakaj so ti staroselci ustvarili Ajdno? Če bi se v dolinah brezpogojno predali osvajalcem, da bi postali njihovi hlapci ali sužnji, bi si zelo verjetno ohranili življenje – golo življenje sužnja. Vendar tega niso storili. Verjetno so si hoteli ohraniti tudi svoj način življenja, ali, kakor pravimo, svojo kulturo – in v temelju vsega: svojo vero. Da bi to ohranili, so se podali v skrajno težavno in tvegano življenje: v pomanjkanju in stiskah so živeli na Ajdni od enega oblaganja do drugega, vse do konca 6. stoletja. In ne vemo, kako so končali. Toda zaradi teh neomajnih staroselcev Ajdna ni samo krajevno ime. Ajdna nad Potoki je pojem. Ohraniti so hoteli poleg golega življenja tudi dostojanstvo svoje osebe.
Kakšnih 1400 let pozneje se je nekaj podobnega dogajalo v Šentjoštu. Seveda so med obojim velike razlike. Toda nemalo podobnosti je opaziti v tem, da je z vojno in revolucijo prišel nad Šentjošt čas, ko so se srca in dejanja mnogih ljudi hudo spremenila, vaščani Šentjošta pa so hoteli še naprej ostati to, v kar so jih oblikovali domača hiša, izročilo in vera. Ko se je mnogim ljudem moralni svet zamajal ali podrl, so prebivalci Šentjošta ohranili čut za to, kaj je prav, kaj je dostojno in človeško. Justin Stanovnik je o tem zapisal: »Prišel je neki čas, ki je bil tako nenavaden, da ga nihče ni pričakoval; ki je bil zunaj vsega, kar se je v izročilu uveljavilo kot norma … V takem času, nikoli napovedanem, nikoli prerokovanem, so ljudje tega kraja ohranili človeško mero; normalno človekovo mero. Čisto lahko bi jo bili izgubili: zaradi nevarnosti, ki se je zgoščevala po gozdovih naokoli; iz strahu, ki se je v nočeh plazil okoli njihovih bivališč … Lahko bi jo bili izgubili. A je niso, ampak so v nekem nenormalnem času ohranili normalnost. Niso dovolili, da bi jih čas vrgel iz težišča.« (Justin Stanovnik: Besede za začetek. V: Janko Maček: Šentjošt brani svoje izročilo, 2005, str. 5)
Ta človeška mera, po kateri so ohranili občutek za to, kaj je resnično in pravično, kaj je dostojno in prav, to vrednostno središče je bilo tisto, kar je prebivalce Šentjošta povezovalo tudi kot skupnost. Med njimi v vasi ni nastal razdor, kar je bilo v tistem času nekaj edinstvenega: domala vsi so ohranili enako mero za to, kaj je dobro in prav. Zato je skoraj vsa vas lahko delovala kot ena skupnost.
Morda je ta temelj tisto, česar se je ob 80-letnici prve uspešno delujoče vaške straže na Slovenskem še posebej treba spominjati. V srcih ljudi je ostal kljub turbuletnemu času enak ali podoben odnos do resnice in pravice. Ko se spominjamo šentjoških branilcev in njihove srčnosti, s katero so šli skozi stiske in grozo leta 1942, moramo videti poleg osebnih zgodb tudi ta temelj: moč, ki jo človeškemu srcu daje odprtost za resnico.

Omenil sem, da ne vemo, kako se je končalo življenje romanskih staroselcev na Ajdni. Po zoglenelih ostankih in po najdbi okostja, v katerem je tičala ost sulice, arheologi dopuščajo možnost, da je bila Ajdna uničena v boju. Če je bilo tako, prebivalci niso mogli Ajdne svobodno zapustiti in mirno živeti v dolini, pač pa so se morali bojevati do bridkega konca. Tega ne vemo.
Zagotovo pa vemo, kako je potekal čas spomladi 1942 v Šentjoštu. Od vseh strani so prihajale vesti o nasilju revolucije, o umorih in izginotjih naših ljudi. Dne 17. julija 1942 se je zbralo 35 oboroženih mož in fantov ter se nastanilo v šoli in župnišču kot prva vaška straža. Že čez nekaj dni so morali prestati prvi napad partizanov, obranili so se in obstali. S tem so v dejanju pokazali, da hočejo ne le preživeti, ampak tudi ohraniti red slovenske omike, v kateri so zrasli in za katero so čutili, da omogoča človeka dostojno življenje. Ta omika je bila zdaj napadena in jo je bilo treba braniti.
To odločitev je v življenju vsakega člana vaške straže obdajal dramatičen splet raznih življenjskih položajev, odnosov, strahov in stisk – toda v jedru, v samem bistvu je bila odločitev naposled jasna in čista: braniti sebe in svoje ter ob tem obraniti svoj dotedanji življenjski svet.
Odločitev, ki je videti preprosta – tedaj pa je potekala v stiski in strahu; predvsem pa so bile posledice te čiste, enovite odločitve usodne, daljnosežne.
Nihče ni mogel vedeti, da se bodo revolucionarji maščevali za ustanovitev vaške straže posebej tistim najbolj ubogim, v težkih razmerah, ki so jih pomorili celo vrsto in jim požgali hiše. Ubogi Bradeškovi otroci in Jesenovčeve sirote, ki so morali s svojimi nedolžnimi, čistimi očmi videti najstrašnejšo stvar na svetu – umor svojih staršev in požig domače hiše – bi morali v slovenski zavesti ostati kot ikona resnice o dejanjih revolucije.
Nihče ni mogel vedeti, da bodo ti vaški stražarji slaba tri leta pozneje kot 43. četa domobrancev pretrpeli mučenje v Teharjah in poslednjo pot na Hrastniški hrib.
Nihče ni mogel vedeti, da se bodo nekateri lahko rešili pred revolucijo le z begunstvom, kjer so v taboriščih in pozneje v slovenskih domovih v zdomstvu razvili izjemno ustvarjalnost ter pred vso slovensko zgodovino pokazali, kakšen plemenit vzgon jih je nosil, kakšna visoka omika jih je oživljala.
In nihče ni mogel vedeti, kaj vse je čakalo tiste, ki so ostali doma in so jim komunisti jemali zemljo, jih stiskali z dajatvami, jih nedolžne pošiljali v zapor …
Vsega tega dne 17. julija 1942 nihče od fantov vaške straže ni mogel vedeti. To vemo mi, ker gledamo nazaj v zrcalu časa. In vidimo, da so ravnali prav. Kljub vsemu trpljenju, ki je prišlo nad njih. Še več: hujša ko je bila njihova stiska, tem bolj jasno so tudi oni sami videli, da so ravnali prav.

In zakaj so imeli prav? Kaj je zadnji razlog tega, da so imeli prav?
Njihova odločitev se je opirala na temeljni naravni red stvarstva. Svet ni kaos, ampak urejeno stvarstvo; vanj so položeni zakoni in med njimi je zakon o pravici do varovanja lastnega življenja. Med njimi je temeljni moralni zakon: delaj dobro, izogibaj se zla; med njimi je zakon, da človeka čaka večno povračilo dobrega in hudega. Kadar so se naši predhodniki ravnali po teh zakonih, so vedno imeli prav, njihove odločitve pa so trajno veljavne in nas lahko danes navdihujejo.
Ravnati po meri tega, kar je res in prav – to je velika potreba vsakega časa, posebej našega, in zato naloga za nas. Ravnati tako pomeni napraviti duhovni vzpon na Ajdno in tam vztrajati. Ali vzpon v Šentjošt in ga braniti danes. Iz majhnih in velikih etičnih dejanj raste slovenska državnost. Zato so se odločitve šentjoških branilcev vgradile v zasnovo slovenske države. Mi smo jim za to hvaležni.

Foto: Vid Klančar

Orlov vrh, 2021

Avtor Jurij Pavel Emeršič
Objavljeno v: Slovesnosti
7 novembra 2021
O

Obredni pokop, spoštovanje grobišča in ohranjanje spomina na umrle prednike so pomembni pokazatelji, po katerih zgodovinarji ločujemo misleče ljudi od človečnjakov. Sledi pogrebnih ritualov in kultnih prostorov odkrivajo arheologi po vsem svetu. Megalitski grobovi, mastabe, hipogeji, piramide, gomile, mavzoleji, katakombe … Najlepši antični spomeniki na Slovenskem so nagrobni spomeniki; kip Emonca, grobnica Enijcev v Šempetru, ptujski Orfejev spomenik itn.

(več …)

Teharje 2021 – nagovor tajnika NSZ

Avtor Peter Sušnik
Objavljeno v: Slovesnosti, Teharje
3 oktobra 2021
T

Z vami bi danes želel razmišljati o spomenikih. Splošno privzeto akademsko definicijo vloge spomenikov povzema tudi Urad visokega komisarja Združenih narodov: spomeniki igrajo ključno vlogo pri razumevanju družbenih vrednot, ohranjanju kolektivnega zgodovinskega spomina in hkrati nudijo izostritev pogleda na določene osebe ali dogodke iz preteklosti, kar nam močno oblikuje razumevanje sedanjosti. Del zgodovinske stroke vidi v taki razlagi potrebo po aktivističnem pristopu k oblikovanju in postavitvi novih spomenikov z namenom, da se zavestno uravnoteži morebitno dolgoletno enostransko razumevanje zgodovine s spoznanji in vrednostnim sistemom današnje družbe.

(več …)

Kočevski Rog 2021 – Nagovor predsednika Nove Slovenske zaveze

Avtor Matija Ogrin
Objavljeno v: Kočevski Rog, Slovesnosti
5 junija 2021
K

Razbijali so po vratih. »Medtem so se razletele šipe okna … nasilni obiskovalci so poskakali v vežo. Takoj so zvezali očeta in ga silili, naj pove, kje so sinovi. Iskali so jih po vseh prostorih … Janeza in Franceta so zvezali, na Vinka pa so nekako pozabili. Ko so odprli vhodna vrata in jih začeli porivati na dvorišče, se jim je Janez iztrgal in skušal pobegniti mimo kovačije. Zadel ga je strel v trebuh in obležal je na sosedovem dvorišču. Eden izmed zasledovalcev je skočil k njemu in mu z bajonetom prebodel vrat.« (Janko Maček, Zaveza, št. 68)
Tako se je začelo. Tako se je začela revolucija. Tako so komunisti sredi največje narodne nesreče – v vojni in okupaciji – napadli svoj narod. Tako se je začelo tisto nepojmljivo, med Slovenci še ne videno. Le počasi so ljudje zapopadli to neznansko stvar, z vsakim umorom je postajalo bolj jasno, čez 1.000 je bilo ubitih v pol leta 1942 … Imeli so nemogočo izbiro: ali stopijo na stran tistih, ki so ubijali in ropali, ali pa se zoperstavijo in se branijo. Kdo so bili ti ljudje, ki so se branili v letu 1942 in pozneje? Bili so ljudje s svojimi poklici in delom, kakor mi; bili so ljudje s svojimi željami in načrti, kakor mi; bili so ljudje s pomanjkljivostmi in napakami, kakor mi. Zelo različni ljudje. Nekaj pa so imeli skupnega: njihov duhovni svet so oblikovala stoletja slovenske krščanske kulture: njihovo delo in molitev, procesije za blagoslov polja, češčenje nebeških priprošnjikov in Matere božje, kapelice in sveta znamenja, domači običaji v cerkvenem letu od božiča prek velike noči do časa po binkoštih, in predvsem petje, petje … Vse to je bilo neposredno nadaljevanje slovenske krščanske dediščine stoletij – in ta dediščina jim je pomagala vedeti, kaj je res, kaj je prav, kaj je dostojno in pravično. In ko so se v letu 1942 in pozneje odločali, kaj jim je storiti, je v njih delovala ta dediščina.
Ko torej rečemo, da so se vaški stražarji in pozneje domobranci uprli revoluciji, moramo reči natančneje: njihovo delovanje v zgodovini je bil seveda odpor proti revoluciji. Toda v svojem bivanjskem jedru so predvsem hoteli preživeti – toda tako, da bi ostali, kar so bili. Če bi se za preživetje skušali priključiti revoluciji, bi se moralo njihovo notranje jedro spremeniti. Spremenilo bi se nekaj v njihovi biti. Ljudje, ki se jih tu spominjamo, pa so hoteli ravno ostali to, v kar so jih izoblikovali domača hiša in cerkev, molitev in delo, prosvetna društva, petje in veselje. Hoteli so ostati to, kar so v globini bili in kar so vedeli, da hočejo biti. To je bilo, po našem mnenju, temeljno dejanje istovetnosti in v tem dejanju je tudi globoka pritrditev življenju. Najprej svojemu življenju, kar je čisto prva pritrditev; nato življenju bližnjih, ki jih je bilo treba zavarovati.
Takšna pritrditev življenju ima vedno prav. Zgodovina je dramatično pokazala, da so naši pobiti imeli prav. Totalitarna država, ki jo je postavila revolucija, je propadla; vstala je samostojna slovenska država, ki je zrasla iz molitev in žrtve pobitih; zrasla je iz globinske slovenske istovetnosti vseh demokratov, kakršno so hoteli v usodnih časih ohraniti tudi vaški stražarji in domobranci; vstala je tudi iz državniške misli, ki so jo po Lambertu Ehrlichu nadaljevali preživeli slovenski demokrati v emigraciji, zlasti v Argentini – že v taboriščih vse od leta 1945 in jo občudujemo v njihovih revijah, kakor so Slovenska država, Slovenska pot, Smer v slovensko državo, Sij slovenske svobode – in mnoge druge publikacije, ki so izhajale desetletja pred osamosvojitvijo.
Slovenska država je zrasla iz 1000 let dolgega slovenskega verskega in kulturnega izročila od Brižinskih spomenikov do današnjih dni. Vaški stražarji, domobranci in drugi demokrati so to 1000 let dolgo pot vedoč ali nevedoč utrjevali naprej; komunistična revolucija pa jo je uničevala, a uničiti je ni mogla. Pritrditev življenju ima vedno prav – zato, ker nadaljuje božji stvariteljski dej »bodi človek«, četudi ga uresničuje v še tako težkih okoliščinah.

Pripadniki Slovenske narodne vojske in drugi nasprotniki revolucije, ki se jih tukaj spominjamo, so zato prestali nepojmljivo gorje. Zločin je bil tako gorostasen, do neba segajoč, da še danes uhaja človeškemu spoznanju. Spomin na pobite je bil izbrisan, postali so ne-osebe. Topel spomin nanje je živel le v srcih bližnjih – doma in po svetu.
V domovini se je začel spomin na pokojne žrtve javno obujati zlasti potem, ko so preživeli udeleženci demokratičnega odpora v maju 1991 ustanovili Novo Slovensko zavezo (NSZ). Ti naši ustanovitelji so zdaj večidel pokojni. Kar so pomembnega naredili, pa bo ostalo za vselej: obudili so spomin na te, ki so izginili na stotinah morišč po Sloveniji, in niso mirovali, dokler niso našli svojcev pobitih; s svojci so raziskali okoliščine, zbrali podatke o pokojnih in jih zapisali na farne spominske plošče. To delo se je pričelo že takoj v letu 1991; postavili so 256 farnih spominskih plošč, skromnih, a hkrati monumentalnih, široko po Sloveniji – in na njih imena in letnice za več kot 15.000 oseb. S tem so napravili nekaj izjemnega; naredili so to, kar bi morala storiti slovenska država, vendar tega ni hotela: raziskati usode pomorjenih in jih vrniti v občestvo Slovencev. Tu je NSZ resnično delovala v modusu države, delovala je tako, kot delujejo države: da po vojni preštejejo pokojne in jih pokopljejo. Ta dejanja so bila državotvorna, ker so bila v jedru naravnana k restituciji slovenske skupnosti in k restituciji pravice. Ali ni to, vzdrževanje skupnosti in pravice, bistvo države? Prav za to je šlo ljudem, ki so se zoperstavili revoluciji, kakor tudi preživelim, ki so pozneje postavili NSZ.

In kaj je v teh 30 letih samostojnosti napravila za pomorjene žrtve revolucije država Slovenija? Odgovori niso veseli, saj so večino časa državo vodili nasledniki tistih, ki so tukaj pobijali. Kaj država misli o neki stvari, to država pove samo na en način: s svojimi zakoni.
Mrliških listov država za vse te žrtve nikoli ni izdala; mrliški listi kot izkaz, da je oseba obstajala in da je zdaj pokojna, so bili izdani le za tiste posamezne žrtve, za katere so to zahtevali svojci, in še do tega je večkrat prišlo le v sklopu drugega pravnega postopka, npr. dedovanja. Za pobite osebe, žrtve revolucije država Slovenija v 30 letih nikoli ni uradno priznala niti tega, da so nekoč obstajale in da so mrtve! Nikoli ni obsodila pobojev in drugih zločinov komunistične revolucije kot zavrženih dejanj. Nikoli ni ugotovila, da so bile žrtve ubite protipravno in da zato veljajo za nedolžne. Država Slovenija nikoli ni razveljavila krivičnih političnih sodb z enim samim pravnim dejanjem, ampak je bilo vedno naloženo ubogim sivolasim ženicam, vdovam in sorodnikom pobitih, da so sami vlagali pritožbe, se sami mučili s pravno razveljavitvijo krivičnih sodb – ko bi vendar to morala storiti država! Krivično, kako krivično! To je spričevalo države Slovenije po 30 letih – ker so jo kar 23 let vodili politični dediči tistih, ki so tukaj ubijali in ki so svoj politični prostor osvojili samo tako, da so bili njihovi politični nasprotniki goli, sestradani in izmučeni vrženi v brezno. To je bistvo revolucije.
Zato so naši pokojni, ki se jih danes spominjamo, pravno izobčeni iz države Slovenije. Zakon o žrtvah vojnega nasilja pa sploh izrecno pove v 6. členu, da naši pokojni niso žrtve vojnega nasilja – razglašeni so za sodelavce okupatorja. Tako imenovani vojni zakoni so jim celo odvzeli status vojaških oseb in jih postavili v pravno praznino. Postavili so jih zunaj zakona. Vojni zakoni so pravna kodifikacija, s katero je levica v demokratični državi Sloveniji utrdila doseženo stanje državljanske vojne – verjetno zato, da jo lahko nadaljuje.
Stališče Nove Slovenske zaveze, ki združuje svojce in prijatelje pobitih, je še vedno, da v državi Sloveniji manjka krovni zakon tega področja, ki bo ugotovil, da je v Sloveniji bila komunistična revolucija in da so njena dejanja zavržena. Šele od tam dalje imajo drugi zakoni lahko smiselne učinke.
Edini zakon, ki na tem področju deluje, je Zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev. Omogočil je obsežne raziskave in ekshumacije posmrtnih ostankov; vladna komisija za prikrita grobišča je na tem področju naredila zelo veliko. Toda tudi ta zakon je levica znala speljati v slepo ulico. Izkopani so bili že ostanki tisočerih žrtev; toda večine dejansko ni moč dostojno pokopati, ker se vsak župan lahko upre, kakor ljubljanski, da na njegovem pokopališču ne bo grobov domobrancev. Zakaj? Ker manjka krovni zakon, ki bi uredil temeljne kategorije celotnega problema. Ostanki tisočerih žrtev tako leta in leta čakajo v plastičnih vrečah in zabojih v raznih depojih in kostnicah, in jih ni mogoče pokopati. Zato se med našimi člani, t.j. med svojci pobitih, upravičeno sliši glasove, da je treba ekshumacije ustaviti, dokler se ne uredi poglavitni okvir.
Kakor po vsaki vojni bi tudi po državljanski vojni v Sloveniji morali skleniti mirovno pogodbo. Komunistična revolucija ima po svojih neznanskih razsežnostih centralno mesto v novejši slovenski zgodovini. Središče revolucije pa je Rog! Tako simbolno kakor glede obsega zločina. Brez Roga Slovenije ni mogoče razumeti.
Zato menimo, da bi obsodba revolucije dejansko imela vlogo mirovne pogodbe. Kajti, če ne že poprej, bi nam zadnje leto dni v času epidemije moralo odpreti oči, da se državljanska vojna nadaljuje v drugačnih oblikah, morda celo stopnjuje. Skrajna levica že leto dni z dejanji dokazuje, da ji ne samo red, zakonitost in skupno dobro, ampak tudi človeška življenja niso vredna nič; z življenji drugih razpolaga kot z materialom za dosego oblasti. Kakor je bila komunistična stranka od leta 1941 ter pozneje nič drugega kot teroristična organizacija, tako tudi njihove skrajno leve naslednice danes uporabljajo lažni videz, da so politične stranke, v bistvu pa razmišljajo in delujejo kot politične milice.

Če ob 30. obletnici samostojne Slovenije iz Kočevskega Roga kakšno stvar vidimo jasno in razločno, je to spoznanje, da z nepripoznanim in neobžalovanim zločinom komunistične revolucije država Slovenija ne more živeti. Dlje ko poskuša problem odlagati, globlje drsimo.
Drugo, s tem tesno povezano spoznanje pa je: tega, kar je potrebno storiti, v Sloveniji ne more storiti sfera civilne družbe; kar je potrebno storiti, mora storiti demokratična politika. Samo demokratična politika, vključno z demokratično levico, kolikor pri nas obstaja, lahko to stori.

Sredi vseh težav se mora naš pogled vrniti v Kočevski Rog. Vživeti se moramo v njih, ki so tu v strahoti stali na robu brezna in – padli. Ob primerjavi z njimi, ki se jim je življenje tako kruto končalo, začutimo, koliko možnosti mi v resnici imamo za uresničevanje dobrega in pravičnega; v primeri z njimi imamo kljub vsem težavam ogromne možnosti; imamo čas, imamo še en dan, in še en dan, in še en dan, ko lahko toliko storimo. Toliko resničnih možnosti, ki kličejo v izpolnitev, v uresničitev tega, kar je res in prav. Ta navdih, ki se dotika skrivnosti, je bogata in neizčrpna svetla stran groze Kočevskega Roga.
Mi torej, ki moramo s svojimi življenji še toliko uresničiti, izpolniti svoj čas s svojim bitjem, se vračajmo k njim, ki so morali ob robu brezna izpustiti vse … Zadnja stvar, ki so jo izpustili iz svoje roke, so bili rožni venci. Iztrgali so jim jih iz rok, sami jih ne bi izpustili. Zdrava Marija, Angelov pozdrav, je v ljudskih prepesnitvah živela med Slovenci do danes vsaj 800 let. Predniki teh fantov in oni sami niso izpustili iz svojih rok in src te molitve, ki povezuje vso slovensko zgodovino in je spremljala tudi grozoto Roga. Dokler bo ta, njihova molitev živa med nami, najpomembnejšega še nismo izgubili.

dr. Matija Ogrin
Nova Slovenska zaveza, predsednik

Velik dar spomin je dober

Avtor Marko Jerman
Objavljeno v: Slovesnosti, Teharje
4 oktobra 2020
V

Govor Marka Jermana na Teharjah 2020

Sem stopam, da pred vami
zdaj zapel bi zgodbe svoje.
Človek, ki v življenju gloje,
noč in dan ga muka izredna
kot samotna ptica bedna
se tolaži – ko zapoje.

Prosim vse svetnike v nebu,

naj v pomoč mi prihitijo,

naj mi misli v red vrstijo,

ko zapel bom zgodbe te,

naj spomine mi sveže,

razumevanje bistrijo.

Es la memoria un gran don,
calidá muy meritoria;
y aquellos que en esta historia
sospechen que les doy palo,
sepan que olvidar lo malo
también es tener memoria.

Más naides se sienta ofendido
pues a ninguno incomodo.
Y si canto de este modo,
por encontrarlo oportuno,
no es para mal de ninguno
sino para bien de todos.

Dragi prijatelji! Vsi prav lepo pozdravljeni!

Že enaintridesetič se zbiramo na tem žalostnem kraju, danes Spominskem parku Teharje.

Pred 75 leti, v času, ko je svet z grozo odkrival strahote Auschwitza in drugih nacističnih taborišč, je tukajšnje koncentracijsko taborišče začelo s svojim zločinskem poslovanjem.

Opuščene nemške kasarne je nova revolucionarna oblast uporabila za poslednje zbirališče tistih, ki so obtoženi izdajstva in kolaboracije morali umreti. Od tukaj so jih partizani vozili na bližnja in bolj oddaljena morišča in svoje zločine prikrili s tonami in tonami industrijskih odpadkov, betonskimi pregradami, miniranjem brezen in zaroto molka … in s 75 leti laži. Da je bil veliki zločin načrtovan, priča Titov nagovor z balkona Ljubljanske univerze, v katerem je kar sam napovedal masaker, ki so ga potem revolucionarji izvršili.

Med tistimi, za katere na tem svetu ni bilo več prostora, je bila domobranska vojska, ki si je, potem ko je v njeni poslednji bitki porazila partizane v Borovljah, izborila pot čez Dravo. Skupaj s civilisti, ki so bežali pred komunističnim nasiljem čez Ljubelj, so se domobranci zatekli pod varstvo Angležev, ki so že zasedli Koroško. Niso bili vojni ujetniki, to so bili begunci, a za Angleže le valuta, s katero so plačali Titu za umik partizanov s Koroške. Pod pretvezo, da bodo begunce premestili v Italijo, so Angleži prodane domobrance in civiliste nalagali na vlake in tovornjake in jih, transport za transportom predajali partizanom, ti pa so jih prek meje vozili v smrt; ene skozi Karavanke v Škofjo Loko – Šentvid – Kočevski rog; druge prek Pliberka – Dravograda – Velenja – kasneje prek Maribora – sem, na Teharje.

Med izdanimi in prevaranimi je bil tudi moj oče, še ne 25 letni fant. Partizani so njegovo četo od Angležev prevzeli 28. maja zvečer v Pliberku, nato so jih z vlakom prepeljali do Slovenj Gradca, kjer so čakali, brez hrane, tri dni.

Tam je bilo zbranih okoli 3000 oseb, vojakov in civilistov, tudi žene z otroki. Že 30. maja so partizani odbrali oficirje in jih odgnali. Postrelili so okoli 50 častnikov. Sledil je prevoz do Mislinje, od tam pa peš proti Velenju, kajti železniška proga je bila razdrta. Ko so korakali skozi temno sotesko Huda Luknja, je moj oče skočil iz vrste in se po hudourniški strugi povzpel do gozda nad tesno dolino in ušel. A svoboden je bil le nekaj dni. Prijatelj, ki je z njim pobegnil, je bil ujet in je verjetno povedal, da je z njim ušel Frenk Jerman. Tako so ga partizani spet prijeli na domu. Ne bi ga dobili – toda, ko so grozili, da bodo družino postrelili in zažgali hišo, je stopil iz skrivališča in se predal. Zaprli so ga v Domžalah, v šoli, kjer je bila prej domobranska postojanka. Po le nekaj dneh mu je uspel pobeg iz zapora in kmalu je bil spet na Koroškem. Dvakrat se je potem čez hribe vrnil domov. Prvič že septembra ’45, po spričevala in poln nahrbtnik knjig in učbenikov za gimnazijo, ki je pod vodstvom

ravnatelja Marka Bajuka začela delovati v taborišču Peggez. Tam je tudi maturiral. Zadnjič se je vrnil v Slovenijo septembra ’46. S prijateljem sta še trem fantom pomagala zbežati v Avstrijo.

Ker sem prej omenil, da so bili domobranci obtoženi izdajstva in kolaboracije, dovolite kratko razmišljanje o nekih kolaboracijah; o partizansko-angleški sem že govoril.

Kolaboracija je tuja beseda, ki ima popolnoma enakovredno pristno slovensko besedo: sodelovanje, a izgleda, da se v našem prostoru uporablja izključno za protikomunistično stran in to v najbolj slabšalnem pomenu.

Avgusta 1939 sta Nemčija in Sovjetska Zveza v Moskvi podpisali pakt o nenapadanju, znan kot pakt von Ribbentrop-Molotov. V resnici je bil to pakt o napadu in razdelitvi Poljske, kar je tudi takoj sledilo. Teža te pogodbe je bila veliko večja. Nacistična Nemčija si je od Sovjetske Zveze zagotovila: milijon ton žita, skoraj milijon ton petroleja – od tega sto tisoč ton letalskega goriva, jekleno rudo, mangan, bombaž in varen hrbet. V zameno je Sovjetska Zveza dobila motorje za letala, torpede, mine, načrte za bojne in tovorne ladje in prosto roko na Finskem, v Estoniji, Litvi, Latviji in Romuniji.

Hitler se je potem mirno lahko spravil nad zahodno Evropo in si jo kmalu podredil. Komunistične partije po celem svetu so prenehale s protinacistično propagando in zagovarjale mir z Nemčijo za vsako ceno. Sredi nemškega bliskovitega napada na Francijo je Maurice Thorez, vodja francoske komunistične partije, iz Moskve prek radijskih valov pozival francosko vojsko, naj se ne upira nacistom.

Komunisti so tako postali okupatorji in kolaboranti. Okupatorji so ostali do sesutja Sovjetske Zveze, kolaboracija z nacisti pa je trajala skoraj dve leti. In kako je bilo s komunisti v deželah, ki jih je zasedla Sovjetska Zveza? Tisti, ki so imeli Sovjete za okupatorje, so bili od boljševikov kruto zatrti; ostale lahko označimo za izdajalce in sodelavce okupatorja, saj so svoj narod podredili ideološki domovini Sovjetski Zvezi. Znan je primer poljskega pesnika, kasneje Nobelovega nagrajenca, ki je iz sovjetske Poljske prebegnil pod nemško okupacijo, ker je bilo tam bolj varno. Seveda so nacisti komuniste preganjali. Še več, Hitler je z njimi v Nemčiji že prej brutalno obračunal, kar Stalina očitno ni preveč prizadelo.

Tudi slovenski komunisti so slepo sledili »genialnemu vodji naprednega in razsvetljenega delovnega ljudstva«. Ko je Nemčija zasedla Jugoslavijo, je naci-boljševiško pajdaštvo še trajalo in to do napada Nemčije na Sovjetsko Zvezo, 22. junija 1941. A takoj po okupaciji so naši komunisti zaslutili priložnost za revolucijo in prevzem oblasti. Umori uglednih ljudi, celo družin, so se kar vrstili. Ubogi verni in delavni slovenski narod se je znašel na okupatorskem nakovalu, po njem pa je tolklo boljševiško kladivo. Šele, ko je število komunističnih umorov za dvakrat preseglo evangeljskih »ne pravim sedemkrat, ampak sedemdesetkrat sedemkrat« (Matej 18, 21), so nekateri rekli: »Mi se bomo branili«. To je bil začetek vaških straž in pozneje domobranstva.

Da nekdo svoj razkosan in okupiran narod napade in terorizira z namenom, da se napadeni brani in se v skrajni stiski obrne na zasedbeno oblast, nato pa ga zaradi tega obtoži izdajstva, je perverzno. In prav to je storila komunistična partija na čelu Osvobodilne Fronte in kronala svojo revolucijo s končno rešitvijo: povojnimi poboji.

Danes, 30 let po tem, ko se je porušila komunistična utopija, se še trudimo, da bi se vrnili v kulturni prostor, iz katerega so nas pred 75 leti nasilno odpeljali. Videti je, da je pred nami še zelo dolga pot …

Ideološko-medijsko-finančna oligarhija se je brez večjih težav pretihotapila iz totalitarizma v demokratične strukture nove države Slovenije. Celo okitila se je z imenom, ki daje slutiti, da namerava obvladovati naše enaindvajseto stoletje. Iz ruševin, ki so jih za seboj pustili napredni socialni inženirji, se širi moralni relativizem in preti samim temeljem naše civilizacije.

A »kamen, ki so ga (ti) zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen« (Psalm 118). V poletnih dneh 1945. leta, ko se je po Sloveniji stopnjevalo nepredstavljivo nasilje, so se v taboriščih v Avstriji in Italiji slovenski begunci, kar jih je ostalo, hitro prilagajali novi stvarnosti. Izgubili so domovino, imetje, očete, brate, ljubljene. Ohranili so

življenje, vero, narodno zavest, dostojanstvo. Pridobili so svobodo. V treh letih v taboriščih, povezani v skupni žalosti in molitvi, so ustvarili mali čudež, ki bi lahko bil zgled za vsa begunstva. Iz nič je na majhnem prostoru zaživela mala Slovenija, ki se je leta 1948 razpršila po svetu. Nekateri so ostali v Evropi, veliko jih je šlo v Združene države, v Kanado in Avstralijo, kakšnih 7.000 pa v Argentino – med njimi tudi moj oče. In moja mati. Spoznala sta se v Buenos Airesu šele nekaj let po prihodu v Argentino.

Širom po svetu v različnih deželah so si ti verni, delavni in pošteni ljudje kmalu opomogli in nadaljevali s tem, kar so začeli v begunskih taboriščih. Vzniknila je Slovenija v svetu in se bogato razrasla, sebi in novim domovinam v prid. V to široko domovino smo se rodili njihovi potomci, državljani različnih držav, a vedno Slovenci. »Kjer rod je moj, kjer sin je tvoj, tam si, Slovenija« (Marko Kremžar-Jože Osana), poje naša himna.

Tam že raste četrti rod dedičev tistih, ki so bili po vojni doma obsojeni na izbris. Generacija, ki počasi odhaja, nam zapušča svetel zgled vere, zvestobe, delavnosti, doslednega pričevanja za resnico. Slabo je znala obrniti v dobro. Neizmerno težo križa, ki ji je bil usojen, je potrpežljivo nosila in bolečino darovala v zadostitev za hude zločine, ki še vedno obremenjujejo naš narod. Verjamem, da je podobno ravnala tudi tista tiha množica, ki je ostala doma in še žalovati ni smela. Vem, da je njej bilo še težje.

Na nas je, da ne pozabimo na vse te ljudi brez imena, ki so tukaj in na mnogih krajih po Sloveniji z molitvijo na ustnicah premladi odhajali v smrt.

Danes arheologi odkrivajo to, kar so ideologi dolga desetletja skrivali, v zdomstvu pa smo vseskozi vedeli. Zgodovine ne moremo spremeniti. Zgodovino moramo šele spoznati.

Za konec dovolite, da malo argentinske kulture pljuskne čez ocean na ta posvečeni kraj spomina. Iz pesnitve Martin Fierro – nacionalnega epa, ki ga je napisal José Hernández – sem izbral štiri kitice. Uvodni dve sem povedal na začetku, zaključil bom z zadnjima dvema. Pesnitev je sestavljena iz 33 spevov, kitic je 1204. V celoti jo je v slovenščino prevedel in prepesnil Tine Debeljak. Bogato opremljena od slovenskih umetnikov, tiskana v slovenski tiskarni, podprta od slovenskih mecenov, je knjiga izšla v Buenos Airesu pred 50 leti.

Iz hvaležnosti in spoštovanja do moje rodne zemlje in tudi zato, da vsaj malo začutite, v kakšnem jezikovnem okolju se je znašlo toliko Slovencev, bom zaključil najprej v izvirni španščini.

Es la memoria un gran don,
calidá muy meritoria;
y aquellos que en esta historia
sospechen que les doy palo,
sepan que olvidar lo malo
también es tener memoria.

Más naides se sienta ofendido
pues a ninguno incomodo.
Y si canto de este modo,
por encontrarlo oportuno,
no es para mal de ninguno
sino para bien de todos.

In še po slovensko:

Velik dar spomin je dober
med največjimi na sveti,
v zgodbi moji prizadeti,
morate mi oprostiti,
naj se ve, zlo pozabiti
tudi je spomin imeti.

In naj ne bo nihče užaljen,
moj namen je bil res čist,
ni vodila me zavist.
Pel zato sem, ker se zdi,
da nikomur v škodo ni,
temveč le vsem v korist.

Homilija pri spominski sveti maši ob 75-letnici genocida nad farani Rovt

Avtor Urednik
Objavljeno v: Druge slovesnosti, Slovesnosti
25 avgusta 2020
H

dr. Peter Štumpf, murskosoboški škof

Rovte, 23. avgust 2020

Spoštovani gospod župnik Janez Petrič, sobratje duhovniki, dragi bratje in sestre. Vse vas pozdravljam v Kristusu!

Februarja letos na Brezjah, ko sem tam obhajal sveto mašo, sem bil prijazno povabljen od pripravljalnega odbora današnjega spominjanja v Rovtah na zločinske dogodke nad farani pred 75. leti, pa tudi nad slovenskim narodom, ter ob svetovnem dnevu spomina na vse žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov, da bi skupaj z vami obhajal sveto mašo za vse žrtve vojne in žrtve povojnih in izvensodnih pobojev. Tako smo se z gospodom župnikom Janezom in predstavnico pripravljalnega odbora z gospo Judito Treven domenili za to bogoslužje.

Ker sem pred 25. leti, 15. avgusta, pričel službo župnika na Igu pri Ljubljani, so mi ljudje, ki so doživljali »bratomorijo« ali pa jo celo povzročali pod Krimom in krimskimi gozdovi, bili zelo dobro poznani. Z mnogimi sem se takrat srečaval pri spravnih bogoslužjih, pa tudi v pogovorih, nemalokrat pa tudi še vedno v grožnjah nekaterih meni, takrat še mlademu župniku, staremu 33 let.

Ob pričetku župniške službe nisem nič vedel, kaj vse se je dogajalo med in po vojni pod Krimom in seveda na Notranjskem. Počasi sem dojemal vso tragiko, bolečino in tudi sovraštvo, ki se je prelivalo med ljudmi. Ljudje so se drug pred drugim takrat čutili kot žrtve.

Sorodniki žrtev komunističnih pobojev so začutili priložnost, da končno svojo bolečino pričnejo deliti javno, brez strahu. Tisti pa, ki so bili vpleteni v poboje ali pa njihovi sorodniki, pa so se zavili v molk, tudi zaradi bojazni, da bi izgubili svoje privilegije. Občasno se me nekateri tožili takratnemu nadškofu Alojziju Šuštarju, češ da sem preveč zgovoren glede teh reči in preveč aktiven pri obnovah podružničnih cerkva, ki so jih z enako ihto rušili partizani in italijanski okupatorji, ki so bili znani kot natančni topničarji. Ko sem šel na pogovore k nadškofu Šuštarju, da mu razložim mojo takratno zgovornost in delovanje, mi je dejal, da me podpira in imam pri njem vso njegovo zaščito.

Če boste kdaj šli v Iško vas, boste tam našli starodavno cerkvico sv. Križa, ki smo jo z dovoljenjem nadškofa Šuštarja skupaj z nekaterimi vaščani obnovili, saj je bila popolnoma izropana, ker je bila leta 1958 spremenjena v muzej revolucije. V njej so snemali filme, tudi film Idealist, posnet po romanu Martin Kačur pisatelja Ivana Cankarja. Če pa boste šli še dlje na Krim, boste prišli na Gornji Ig, kjer smo tudi z vaščani skupaj obnovili cerkvico sv. Lenarta, ki so jo s topovi povsem razsuli italijanski okupatorji, izropali pa partizani.

* * *

Zakaj vam to pripovedujem? Rad bi vam povedal, da nekoliko razumem tragična dogajanja med in po 2. svetovi vojni tudi pri vas v Rovtah, pa čeprav prihajam iz daljnega Prekmurja in občutim, kako hudo bolečino in žalost nosite v svojih srcih zaradi vaših dragih umorjenih prednikov. Njihova kri se še sedaj pretaka po vaših žilah, njihove duše počivajo v vaših dušah, utrip njihovega srce se nadaljuje v utripu vašega srca.

Ko ti ubijejo dedka ali babico, mater ali očeta, brate ali sestre, tete ali strice ali kogarkoli, ki ga imaš rad ali pa ga mogoče celo ne poznaš, pa je nekoč živel tukaj, kjer sedaj živiš ti, ubijejo v tebi začetek tebe. Lahko sicer danes živim, vendar mi je pred tem nekdo ubil tistega, ki je pred smrtjo dal življenje mojemu očetu in materi, ki je spočel in ki je rodila mene.

V duhovnem pomenu zaradi tega v nas nastanejo globoke rane. Tudi ko sedaj molimo in obhajamo sveto mašo za vaše umorjene farane in vse žrtve totalitarnih režimov, ne poskušamo oživiti mrtvih, ker oni so bolj živi pri Bogu, kot pa smo mi živi sedaj tukaj na zemlji, temveč slavimo Boga za te mučeniške velikane našega slovenskega naroda, ki so gotovo po hudem mučeništvu in strahotni smrti postali priprošnjiki naše vere in zavetniki naše poti za Gospodom Jezusom.

* * *

Rane, ki so se zaradi bratomorstva zasekale v slovenski narod in seveda tudi v vas, dragi farani Rovt, lahko zdravi samo Bog in nihče drug. Naši umorjeni predniki pa so pri tem duhovnem procesu aktivni kot duhovni bolničarji in bolničarke, ki na skrivnosten, vendar močno učinkovit način na te rane vnašajo Božja zdravila pomoči, ki jih med nas prinašajo po volji milostnega Boga. V tem poslanstvu imajo naši mučeniški predniki poslanstvo zdravilcev narodnih in tudi naših osebnih ran. Pri tem poslanstvu imajo naši mučeniški predniki poslanstvo angelov – zdravilcev.

Tudi to obhajanje svete maše je zahvaljevanje Bogu za njegovo zdravilno pomoč vsem nam, kakor tudi za poslanstvo naših mučeniških prednikov, angelov -zdravilcev, ki so naši skrbniki iz blažene večnosti. Če namreč mi sedaj ne bi hoteli, da se zdravijo naše bolečine, žalost in morda tudi jeza in celo sovraštvo zaradi vseh umorjenih med in po 2. svetovni vojni, potem sedaj tukaj ne bi obhajali svete maše, ki nam pomeni živo, resnično in učinkovito Kristusovo vstopanje v mučeništvo naših prednikov. Sveta maša je namreč pridruževanje njihove smrti Kristusovi smrti in vstajenju.

Ko nam je Kristus naročil, naj obhajamo evharistijo v njegov spomin, nam je dal jasno vedeti, da ima takšno spominjanje moč njegove realne in resnične navzočnosti. In ker imamo radi naše mučeniške prednike in se jih danes spominjamo, so po Kristusovi navzočnosti pri tej sveti maši sedaj tudi oni tukaj, da skupaj z nami dajejo hvalo in čast Kristusu.

Brez spominjanja človeštvo ne obstaja. Ko nekoga zbrišemo iz spomina, ga zbrišemo iz obstoja. Tudi če se nekoga spominjamo z grenkobo ali celo s sovraštvom, mu s tem priznavamo obstoj. Vendar pa ima sovražni spomin grozovito moč. Ko se koga nenehno spominjamo s sovraštvom, nas lahko ta sovražni spomin nanj povsem uniči.

Slutimo lahko, da so se naši predniki pred nasilno smrtjo spraševali: Ali se nas bo kdo spominjal? Se nas bodo spominjali z ljubeznijo ali s sovraštvom? Kaj bodo o nas govorili? Bodo čez leta in desetletja sploh imeli do nas še kakšno usmiljenje ali se bodo rogali iz naše strahotne smrti?

V vernih in nevernih je želja po spominjanju, predvsem po smrti, nepremagljiva volja po preživetju. Vernim je toliko lažje, ker vera obljublja pridružitev Kristusovemu življenju, nevernim pa nevera nič ne more obljubiti, le zgolj kratkotrajno spominjanje v spomenikih in hvalospevih, ki pa iz leta v leto bolj bledijo.

Tudi Kristus se ni mogel ogniti vprašanju: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov« (Mt 16,13)? S tem vprašanjem je Kristus vstopil v središče vseh človeških odločitev. V tem vprašanju se določa naša večnost – blažena ali zavržena.

* * *

Kdo je bil Jezus Kristus za naše umorjene prednike? Kdo je bil Jezus Kristus za tiste, ki so jih umorili? Kdo je bil Jezus Kristus za Hitlerja, Stalina, Tita? Kdo je Jezus Kristus za nas? Kdo je Jezus Kristus za tiste, ki nas v tem času sramotijo ali celo že preganjajo? To vprašanje je najbolj neizogibna stvar na tem svetu. Pred vsem se lahko skrivam ali celo ubežim, toda temu vprašanju se ne morem ogniti. V Kristusu namreč bivamo in smo.

Tudi tisti, ki nič ne dajo na Kristusa ali ga celo zavračajo, sovražijo in preganjajo, tudi taki ljudje v Kristusu bivajo in so. Brez Kristusa nas preprosto ni in nas ne more biti. Najsi živimo ali umiramo, vse to delamo v Kristusu. Tisti naši predniki, ki so umrli nasilne smrti, živijo naprej v Kristusu, ker so umrli v Kristusu. Tisti, ki so jih umorili, so v njih hoteli umoriti Kristusa, pa ga niso mogli in ga nikdar nihče več ne bo mogel umoriti. Kristus je namreč enkrat za vselej umrl za vse, da bi nas privedel k Bogu Očetu.

Hitler, Stalin, Tito so prepričevali svoje narode, da jim hočejo omogočiti raj na zemlji, raj, ki bo boljši od Božjega raja. Namesto raja pa so odprli nešteta grobišča in vanje kot zavržene smeti zmetali milijone ljudi. Diktatorji so sami sebe spreminjali v bogove in pri tem sejali med ljudmi smrt.

* * *

Po 75. letih konca druge svetovne vojne se človeštvo ni naučilo skoraj ničesar. Dogodki po svetu in pri nas ponovno postajajo velika grožnja drug drugemu. Če so diktatorji včasih narodom obljubljali raj, danes diktatura potvorjene in zmaličene demokracije obljublja naslado brez meja. Ideologije nacizma, fašizma in komunizma so se sprevrgle v eno samo, združeno ideologijo naslade. Vse tri ideologije zaslepljujejo množice s ponujanjem neštetih oblik naslade, da bi tako učinkoviteje ponovno prišle do oblasti in moči.

Nagon po nasladi je postal močnejši od nagona po preživetju. In to je naša grožnja. Vsi smo vedeli, prav vsi, da bo po počitnicah in dopustih zaradi groženj epidemije zopet zelo težko. Pa za preprečitev uresničenja te grožnje nismo naredili praktično nič. Dosti ljudi, med njimi sedaj največ mladih, se vrača iz zabaviščnih krajev okuženih s koronavirusom. Raje okuženi, kot pa prikrajšani naslade. Ni pomembno, kako bo s šolo, kako bo šlo življenje naprej. Naslada mora biti. Inšpektorji se spravljajo na Brezje zaradi prisotnosti večjega števila ljudi ob prazniku Marijinega Vnebovzetja, ne gredo pa na kraje množičnega »žuriranja«, protestiranja in podobnih reči in tam naredijo red.

Zelo zaskrbljujoče je, ko celo nekatere javne institucije legalizirajo naslado kot nedotakljivi privilegij, v katerem naj bi po nasladi prišla do izraza človeška svoboda in dostojanstvo. Naslada je glavno gibalo boja za pravice brez dolžnosti. Pravica do naslade da, dolžnost do varovanja življenja in zdravja pa ne. Za razvijanje in krepitev takšne razpuščene in egoistične svobode pri nas funkcionira kar precej organizacij.

Od ljudi, ki jih obvladuje naslada, tudi naslada po oblasti, moči in po nekdanjih privilegijih iz časov komunizma, ne moremo pričakovati nobene narodne sprave, nobene pietete do umorjenih med 2. svetovno vojno in po njej. Od njih ne moremo čakati nič, čisto nič. Če v sebi nimajo etične zavesti in odgovornosti za svoje zdravje in zdravje drugih, in če se pustijo zlorabljati manipulantom, da rušijo pravne osnove, nujne za funkcioniranje naše države, so taki ljudje povsem izropani zmožnosti etičnega premisleka in delovanja. Njim je vseeno, kaj bo z drugimi. Njim gre samo za bivanje v nasladi. Celo družbeni red bi radi zrušili samo zaradi svoje naslade. Taki nikdar ne bodo zmogli braniti domovine, ne garati za domovino, ne prevzemati odgovornosti za domovino.

Če bi danes morali braniti domovino, kot smo jo pred 29. leti, bi jo silno težko branili, ker bi bilo malo takih, ki bi se za ceno varnosti domovine odrekli svoji nasladi. Sedanji protestniki in drugi nergači bi se poskrili. Na okopih domovine bi se znašel ostanek ljudi, ki je v sebi ohranil duhovno normalnost in etično moč.

Veliko, zelo veliko imamo danes položiti pred naše mučeniške prednike, kajti tudi mi smo pričeli izkušati tiste žalostne in tragične čase, ki so jih nekoč doživeli in pretrpeli oni. Kristus je apostola Petra postavil za svojo pričo, ki ne odstopa od resnice, pravičnosti in odgovornosti. In takšnih prič, ki ne odstopajo, slovenski narod sedaj zelo, zelo potrebuje. Priče, ki ne odstopajo od resnice, pravičnosti in odgovornosti, verni, ki ne odstopajo od Kristusa, obetajo naš obstoj in prihodnost.

Tudi po grobiščih naših umorjenih prednikov so še zmeraj razsejani mnogi rožni venci in Marijine svetinjice. Z molitvijo »zdravamarija« so umirali ti naši mučenci. Z mučeniško molitvijo k nebeški Materi Mariji so nam izmolili vero. Brez njih nas ne bi bilo in brez njih tudi mi ne bi mogli verovati. V tem, kako živimo, se določamo za našo blaženo ali zavrženo večnost. Smrt pride za vse. Mati Marija naj nam pomaga in izprosi blaženo večnost v nebesih, da bomo tudi mi deležni nebeške slave naših mučeniških prednikov.

Vedno in povsod naj hodi z nami Mati Marija. Amen.

Razumni in v srcu pravični. Rovte 2020

Avtor Urednik
Objavljeno v: Druge slovesnosti, Slovesnosti
24 avgusta 2020
R

Jurij Pavel Emeršič. Rovte, 23. avgust 2020

Spoštovane gospe in gospodje!

Pred 11 leti je evropski parlament razglasil današnji dan za dan spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov. 23. avgusta leta 1939 sta se namreč s prijateljsko pogodbo formalno povezala predstavnika 2 frakcij v socialističnem gibanju; Stalinova internacionalna in Hitlerjeva nacionalna socialistična delavska partija. Korenine njune ideologije pa so precej starejše. Okrepile so se v dobi razsvetljenstva, ki Evrope v resnici ni razsvetlilo, ampak preslepilo. Vplivni francoski in drugi misleci te dobe so nekritično pljuvali po evropskih izročilih, krščanskih vrednotah in mobilizirali zlasti meščanski sloj in ga pognal v upor in na barikade. Revolucionarji so pogosto šli v boj z navidez plemenitimi cilji, v žaru borbe pa se prelevili v skruniteljev grobov, mučitelje in ubijalce. Znameniti britanski revolucionar Thomas Paine, ki je imel velik vpliv na potek ameriške in kasneje francoske revolucije, je v nekem trenutku z grozo spoznal, da se je francoska revolucija sprevrgla v popolno tiranijo. Ko se je udeleževal zasedanj konventa, si je skušal odgovoriti na ključno vprašanje: Kaj se je zgodilo z dobrimi Francozi, v katere je veroval? Kako so se lahko iz poštenjakov sprevrgli v mučitelje, požigalce samostanov in ubijalce prijateljev? Od kod nerazumni revolucionarni bes? Ko so Paina nazadnje zaprli v ječo v Luksemburških vrtovih, se je lahko do konca jakobinske strahovlade spraševal o tem. Mislim, da odgovora ni našel. Izhajal je namreč iz predpostavke, da je človek dober. Zanikal je zlo, zanikal je greh.

Do podobnih težav kot Paine je prišel 60 let kasneje francoski liberalni politik in zgodovinar Tocqueville, ki je preučeval pretekle revolucije, zlasti francosko in si ni znal odgovoriti na vprašanje, kako je lahko zašla v nerazumno nasilje? Spregovoril je o virusu nove in neznane vrste. O virusu nasilja. »Bile so na svetu nasilne revolucije« je zapisal, ampak zadnja »nima precedensov«. Od kod prihaja ta nova pobesnelost? Kdo jo je izzval? Kdo jo nadaljuje?

Tudi Tocqueville navkljub velikemu umskemu naprezanju, ki ga je opisal v pismu prijatelju, ni prišel do odgovora. Verjetno ga je slutil, ampak ga kot razsvetljeni liberalni mislec ni zapisal. Tudi on je izhajal iz predpostavke, da je človek dober. Tudi on je zanikal zlo, zanikal je greh.

Zakaj kristjani na začetku vsake maše drug drugemu in Bogu priznavamo svojo grešnost in šibkost? … Ker nič ne gradi občestva, skupnosti, bratstva bolj kot priznanje lastne in prepoznanje tuje nepopolnosti. Ob tem postajamo strpni in potrpežljivi do bratov in sestra. Na drugi strani pa je ugodni humus za nestrpnost tam, kjer ni priznanja človeške bede, šibkosti, greha, zla … Tam zavladajo trdosrčni farizeji, razsvetljeni jakobinci in zategnjeni puritanci. Tam človeka ob najmanjšem spodrsljaju izobčijo, kamnajo, mu odsekajo glavo ali pa postavijo pred strelski vod.

In prav to se je zgodilo razsvetljeni Evropi. Postala je ugodno okolje za nestrpnost in nasilje, ki se je širilo tja, kjer so bili družbeni organizmi oslabljeni zaradi vojaških konfliktov, socialnih krivic in civilizacijske utrujenosti … V Mehiko, Rusijo, Kitajsko, Španijo, Slovenijo in drugam. Zazdelo se je, da se silnemu toku zgodovine sploh ne da upreti. Vitalizem in fanatizem, ki je prevzemal revolucionarje, je ljudi očaral ali pa prestrašil in paraliziral ter spremenil v oprezneže, ki so čakali, kako se bodo stvari obrnile. Revolucionarji so medtem stopnjevali nasilje ter si nazadnje vzeli pravico odločati o življenju in smrti. Postavili so se na mesto Boga, za katerega je nemški filozof Nietzsche razglasil, da je mrtev. To mesto jim je priznal tudi krščanski socialist Edvard Kocbek, ki je po umoru velikega Slovenca Lamberta Ehrlicha zapisal, da ima revolucionarno sodstvo med bojem na življenje in smrt pravico, da brez usmiljenja vzame posamezniku življenje.

Mnogi Kocbekovi sledilci, tudi iz katoliških krogov, tako niso razumeli in še vedno ne razumejo domobranskega boja zoper komunizem. Zaradi intelektualne zaslepljenosti, napuha, pomanjkanja poguma ali pa preprosto zaradi lenobe, ne zmorejo ali pa nočejo videti resnice. Raje zavzamejo udobno pozicijo neopredeljenosti, iz katere vzvišeno komentirajo bratomorni spopad, trgajo iz konteksta svetopisemske stavke in zgodovinske dogodke ter domobrancem očitajo, da je bila njihova obramba zločin. Trdosrčno stališče do pobite domobranske vojske ima hude posledice, ki jih je napovedal veliki mislec in bodoči svetnik Chesterton: »Ker je njihovo srce ostalo trdo, so se jim omehčali možgani.«

Komunistična ideologija je pustila za sabo strahotno moralno ter intelektualno pohabo…

Fazi fizičnega iztrebljanja je namreč sledilo uničevanje spomina. Hudičevo geslo v Goethejevem Faustu je bilo: »Vse je dobro, kot da se ne bi nič zgodilo.« Uničevanje spomina in tradicije je diabolično početje. Podobno uničevanje korenin evropske civilizacije se je po letu 1968 okrepilo tudi na demokratični strani železne zavese. Tam se je fronta preselila na univerzo, medije in popularno kulturo. Tam nova levica ne tolče več z vsemi topovi po ekonomskem redu, Cerkvi in državi, ampak prefinjeno zmanjšuje vlogo klasične družine, spodbuja antiindustrijski in antihumanistični ekologizem, asimetrični multikulturalizem, ki blati lastno in poveličuje tuje kulture, globalizem, itd. Vse z jasnim ciljem prevrednotenja vrednot in vzpostavitve kulturne dominacije v svetu. Čeprav je stara levica na gospodarskem in političnem nivoju popolnoma zatajila in pogorela, se nova na omenjenem kulturnem nivoju krepi. Eden njihovih zadnjih projektov je bilo rušenje in onečaščanje spomenikov po ZDA, Združenem kraljestvu, celo po Grenlandiji.

Danes v Sloveniji dediči starega režima ne ubijajo več nasprotnikov po taboriščih, jamah in gostilniških kleteh. Kljub temu pa so prisotni v vseh družbenopolitičnih strukturah, iz katerih jih lustracija ni pregnala. Površni in površinski ljudje se njihovega delovanja sploh ne zavedajo. Samo razumni in v srcu pravični zmorejo pod površjem vsakodnevnih dogodkov prepoznati dobro in zlo, krepost in greh, prisotnost svetega in hudega. Takšni ljudje se lahko proti zlu tudi učinkovito borijo.

Takšni so bili naši mučenci. Prepoznali so navzočnost Zla in delo Hudega duha in se mu zoperstavili. Ti mučenci so naši priprošnjiki pri Bogu, ki je gospodar zgodovine. Tiste zgodovine, ki nima vedno prav in je velikokrat tekla mimo Boga in mimo človeka, kot se je v pesmi izrazil Kocbek, ki je bil mnogo boljši pesnik kot pa politik … Ti naši mučenci verjetno niso bili niti pesniki, še manj politiki, ki bi obljubljali nebesa na zemlji. To je obljubljala komunistična ideologija. Ti naši mučenci so se komunizmu uprli zato, ker so hoteli živeti v skladu z naravnim Stvarnikovim redom, opisanim v prvem poglavju Svetega pisma. Hoteli so živeti kot gospodarji na zemlji, ki jim je bila izročena. Hoteli so živeti po svojih postavah in naravnih zakonih.

Bili so pomorjeni. Zgodovinski tok je pogosto krivičen. Še danes so mnogi pravični ljudje preganjani, mučeni in pobiti. Boj med grešno Babilonijo in nebeškim Jeruzalemom traja in bo trajal do konca časov. Ampak nazadnje bo tudi zgodovina morala pred božji stol. Kot je napovedal mislec Milan Komar. Takrat bodo vsi stiskani, ki jih je kolesje zgodovine strlo kot v oljčni stiskalnici, zasijali kot dobro olje.

Rovtarski in drugi slovenski mučenci, prosite za nas.

Župnija Šentjurij pri Grosupljem, 2020

Avtor Matija Ogrin
Objavljeno v: Druge slovesnosti, Slovesnosti
18 julija 2020
Ž

Slovesnost po nedeljski maši za žrtve vojnega in povojnega nasilja, 5. julij 2020

Spoštovani, skoraj 30 let je že, odkar je NSZ začela organizirati, vi in vaši domači pa ste to omogočili – da smo zbrali imena žrtev revolucije iz vaše župnije in ste jih zapisali na farno spominsko ploščo.

Ko se jih spominjamo, bi vas, zlasti mlade, najprej nekaj vprašal. Kaj bi storili, če bi prišli k vam demonstranti, ki protestirajo zdaj proti vladi, ali celo takšni, ki v zahodni Evropi razbijajo trgovine, ropajo in požigajo, in bi vam rekli: »Pojdite z nami. Bomo skupaj nekaj ukrenili …«? Kaj bi storili?

Velika večina bi nas rekla: Ne, ne grem. V mislih bi dodali: Ne, vaši protesti, vaše rušenje reda in sožitja se ne skladajo s tem, kar je dobro in prav. In pogovora bi bilo, upajmo, konec. No, konec bi ga bilo le v današnjih razmerah, v urejeni demokraciji, ko si brez hudih posledic lahko privoščimo, da rečemo: Ne, ne grem zraven. Jaz ostanem tako, kakor sem.

Prav to so v letu 1942 rekli tudi ljudje, katerih imena so napisana na farni spominski plošči. Toda leto 1942 je bilo takšno, da je bil tisti »Ne, jaz ne grem z vami« zanje usoden. Komunisti so si vzeli pravico, da so ljudi, ki se niso strinjali z njimi, naredili za svoje sovražnike, še več, razglasili so jih za »sovražnike ljudstva« in jih začeli enega za drugim ubijati. Takšno je bilo leto 1942. Čisto kratek stavek, »No, jaz pa ne mislim tako …« se je končal s strašnim umorom.

Kaj je hudega storil šentjurski organist Anton Kraljič, ki so ga jeseni 1942 ustrelili na pragu domače hiše vpričo žene in trimesečnega sinka?

Kaj je hudega storila Marija Debelak, župnikova nečakinja, ki je vneto delala pri prosvetnem društvu, vodila dramske igre in kulturno delo pri fari, kaj je storila in kdo jim je dal oblast, da so jo 6. avgusta 1942 partizani ustrelili?

Toda kaj naj šele rečemo o Jakopinovi družini iz Ponóve vasi? Ubogi Jakopinovi so v Ponóvo vas pribežali leta 1925 izpod fašistične Italije – namreč z Unca pri Rakeku. Po več letih dela so si lahko kupili skromno leseno hišico v Ponóvi vasi, št. 54. In v to skromno hišo so prišli komunistični likvidatorji v noči z 21. na 22. april 1942 in naredili nekaj nepojmljivo hudega, nekaj nepredstavljivega: pobili so vseh šest članov družine, ki so jih našli, z otroki vred: 44-letnega očeta Jožeta, 39-letno mamo Marjeto, 18-letnega sina Jožeta, 17-letno hčerko Anico, 11-letnega Vinka in 6-letnega Štefana. Del te nepojmljive strahote je, da je bila mama Marjeta noseča in je z njo bilo ubito še sedmo življenje.

Kdo bi se čudil, da je ta strahoviti zločin, ki je vključeval umore otrok, pretresel vso bližnjo in daljno okolico ter jo napolnil z grozo pred partizani? In kdo bi se čudil, da so se našli ljudje, ki so hoteli takšen teror revolucije ustaviti, zavarovati svoje družine, hiše, vasi? In kljub tem strahotam je bila vaška straža v Št. Juriju ustanovljena šele razmeroma pozno – skoraj leto dni po poboju Jakopinove družine.

* * *

Ob neizmerno hudi stvari, kakršno pomeni poboj Jakopinove družine, bi bilo treba premišljevati v razne smeri. Od kod takšno zlo? Kako je mogoče umoriti otroka? Od kod toliko trpljenja nedolžnih v zgodovini?

Samo ene misli se lahko dotaknem: kaj nam Jakopinova družina in mnoge druge žrtve povedo o poti iz revolucije – k narodni spravi.

Vsi vemo, je bilo o spravi dovoljeno po letu 1990 govoriti le v okviru, ki je bil sprejemljiv za leve vlade, t.j. za naslednike partizanov, za dediče revolucije. To pojmovanje sprave so razvili nekateri intelektualci in če mu odvzamemo intelektualno formo in ga strnemo v razumljive stavke, se glasi njihovo pojmovanje sprave približno tako:

»Ti pobiti ljudje so bili kvizlingi, bili so izdajalci, toda vseeno je zločin, da so jih kar pobili. In ker so ljudje, imajo temeljno pravico do groba.«

Takšno mišljenje bi lahko poimenovali »sprava brez resnice« in je bilo okvir za glavnino tega, kar je doslej aparat slovenske države storil glede »narodne sprave«.

Toda prav zgodbe o ubogih žrtvah iz vaše šentjurske župnije z ostro lučjo pokažejo, da je takšno pojmovanje sprave izmišljeno, da vsebuje laž o izdajstvu in da zato ne vodi nikamor. Sprava, ki se začenja z neresnico, je protislovna stvar. »Sprava brez resnice« vodi nazaj, ne naprej.

Zato moramo hoteti in iskati novo pot do sprave. Najdemo pa jo samo v čistih dejstvih, v čistih življenjskih zgodbah naših mučenih in pobitih pokojnih. Spravo bomo našli v tem, kar govorijo njihova življenja sama. Resnične eksistence resničnih ljudi. O tem obstaja zdaj že dovolj pričevanj. Toda človek mora za to, da jih sprejme, imeti voljo po resnici, kar je navsezadnje: volja po dobrem.

Nedavna slovesnost v Kočevskem Rogu, predvajana po televiziji 7. junija 2020, nam daje upanje, da je ta pot ne le možna, ampak da jo v resnici želijo mnogi Slovenci – brž ko jim omogočimo, da brez očal ideologije vidijo gola dejstva. Če si je govor predsednika vlade Janeza Janše na roški slovesnosti v enem dnevu, 7. junija 2020, ogledalo samo na njegovi osebni strani Facebook več kot 100.000 ljudi, še veliko več pa po televiziji, potem to nekaj pomeni. Pomeni, da je veliko Slovencev začutilo pomembnost te teme: dojeli so, da ta žrtve pobojev nimajo zveze z ideologijo (pač pa je ideologija nosila revolucijo), ampak z našo zgodovino, in da resnica vodi naprej, k boljšemu in polnejšemu življenju.

* * *

Vaški stražarji, domobranci, pa tudi čisto navadni ljudje, zapisani na farnih spominskih ploščah, so v hudem času vojne in revolucije hoteli živeti in preživeti. Toda ne le to. Hoteli so tudi ohraniti pri življenju svet, kakršnega so poznali iz svoje kmetije, polja in dela, iz domače cerkve, pesmi in molitve. Hoteli so, da bi vse to ostalo, kakor dotlej, in oni v vsem tem, kakor dotlej.

V spominu na te naše pokojne najdemo torej temeljno pritrditev življenju: hoteli so ohraniti življenje! Toda ne tako, da bi prevzeli brezbožno miselnost komunistov, se ji podredili in postali pomočniki pri zlu. Tako ne. Ohraniti so hoteli krščansko omiko – tisočletni nauk svojih prednikov: Ne ubijaj, ne kradi, ne pričaj po krivem … ki je živel v njihovih dušah kot njihova resnična kultura. Njihova omika. Vedeli so, da so kristjani in da hočejo ohraniti krščansko omiko. To je velika stvar. Tem večja zaradi strahote, ki jih je čakala na koncu. V tem je temeljna orientacija, ki nam jo dajejo tudi za danes.

Matija Ogrin

Kategorije

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.