Ob narodnem dnevu spomina na žrtve komunističnega nasilja

O

Ljubljana, Trg republike, 16. maj 2023

Spoštovani! Medtem, ko se zbiramo ob spominu, je Vlada ukinila praznik dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja. V tej nespoštljivi odločitvi lahko vidimo strah vladajočih pred spominom na žrtve, ki so jih njihovi politični predhodniki gole in zvezane pahnili v brezno. Lahko nam vzamejo dan spomina; ne morejo pa nam vzeti spomina in sočutja. To dvoje je stvar duha – in moč duha je večja kakor moč nasilja.

Mrliški list ni kakršen koli formalni dokument. Mrliški list je odtis življenja, ki je bilo pretrgano. Za mrliškim listom stoji bitje neke neponovljive osebe. Zato je mrliški list minimalni izkaz spoštovanja države do pokojnega človeka.

Za večino pokojnih žrtev komunistične revolucije mrliški listi niso bili napisani. Ti pokojni so Slovenijo imeli radi takšno, kot so jo poznali iz domače hiše, iz dela na polju, iz cerkve in domačih praznikov. Ta slovenski svet, ki jim je bil izročen od prednikov, so želeli ohraniti. Zato se niso pridružili revoluciji. In zato jih je zadelo najhujše. Država Slovenija pa za njih ne ve: ne ve kdo so in od kod; ne ve, kako jim je ime; ne ve, koliko jih je.

Za njih so vedeli neki drugi ljudje. Tisti, ki so jih imeli radi. In tisti, ki so sami prestali gorje na Teharjah, v Škofovih zavodih in drugod – in so imeli blagoslov, da so preživeli. Ti so v emigraciji zbrali podatke o žrtvah in objavili Belo knjigo ali Matico mrtvih. V domovini so se preživeli povezali v Novo Slovensko zavezo z obljubo, da bodo ohranili spomin na svoje pobite in razložili njihovo stvar. »Razloži mene in mojo stvar, tistim, ki je ne vedo!«, so zadnje Hamletove besede, preden še reče: »Vse drugo je molk.«

Tako so šli ustanovitelji Nove Slovenske zaveze od hiše do hiše, kjer so imeli pobite, in zbrali ter uredili tisočera imena žrtev ter jih vpisali v kamen farnih plošč. Nazadnje so vsa imena zbrali na seznamu 14.901 oseb, žrtev komunističnega nasilja, v knjigi Farne spominske plošče. Tako so žrtve dobile imena in priimke, pokazal se je številčni obris te množice utrnjenih življenj.

Zatem je še obsežnejšo zbirko zbral Inštitut za novejšo zgodovino v znanstveni raziskavi Žrtve II. svetovne vojne. Dostopna je na spletu, toda doslej med podatki o žrtvah javnosti ni dostopen povzročitelj smrti, čeprav je raziskan. Jože Dežman meni, da če bi bil dostopen tudi podatek o povzročitelju, bi se število žrtev komunizma med Slovenci povzpelo na 25.000.

Če so svojci pobitih hoteli urejati pravne zadeve, kakor dedovanje, so morali sami sprožiti postopek za izdajo mrliškega lista. Sprva pred sodišči, kar je bilo za stare ljudi in za zdomce domala nemogoče, pozneje na upravnih enotah. Po podatkih pristojnih služb je bilo tako na pobudo svojcev do leta 2009 vpisanih okrog 4.600 žrtev, torej morda petina ali četrtina, za poznejši čas niti ni natančnih podatkov, v raznih evidencah jih ni moč zlahka prešteti.

Vsi ostali tisočeri pobiti ne obstajajo v nobeni uradni evidenci Republike Slovenije. Za državo so še vedno ne-osebe.

O njih, ki so prestali tolikšno krivico, tolikšno bolečino smrti, država Slovenija ne ve, kdo so in od kod; ne ve, kako jim je ime; ne ve, koliko jih je.

Čigava je ta država? Mar smo tujci v njej? Tako ne more ostati. Zato pošiljamo ljudje dobre volje naši državi nujen poziv, ki ga bomo jutri v Državnem zboru predali predsednici Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti.

* * *

Državljani Slovenije ob dnevu spomina na žrtve komunizma v spoštovanju njihovega trpljenja in krivične smrti pozivamo državo Slovenijo, naj pripravi javno dostopno evidenco žrtev komunističnega nasilja nad Slovenci.

Breme dokazovanja smrti svojih bližnjih mora z ramen svojcev prevzeti država in po uradni dolžnosti to storiti sama. Mnoge žrtve niti nimajo svojcev.

Država naj z vpisom v evidenco žrtev vsem pokojnim zagotovi ne le elementarno pravičnost, marveč jim izkaže osnovno spoštovanje z uradnim priznanjem, da so te osebe nekoč živele in so zdaj pokojne. Tako bodo žrtve komunizma vsaj uradno ponovno vključene v slovensko občestvo.

Pravno dolžnost, da to stori, nalaga Republiki Sloveniji mdr. »Zakon o ratifikaciji Mednarodne konvencije o zaščiti vseh oseb pred prisilnim izginotjem« (MKZVOPI), ki je v veljavo stopil 20. 11. 2021. V pravnem jeziku te konvencije so revolucionarni poboji vzrok prisilnega izginotja tisočev in tisočev oseb, kar konvencija definira kot zločin, ki ga mora država raziskati ter podati o njem uradno poročilo. Žrtve prisilnega izginotja imajo tudi pravico do moralnega zadoščenja: država mora poskrbeti za njihovo »(b) rehabilitacijo; (c) zadoščenje, kar vključuje tudi vrnitev dostojanstva in ugleda« (24. člen).

Kakor žrtve nacizma v kulturnih narodih obžalujejo vsi, vseh poklicev, vseh političnih usmeritev, stari in mladi; prav tako moramo doseči obžalovanje za žrtve komunizma, stari in mladi, ljudje vseh političnih usmeritev in vseh poklicev. Tako bo zlo zgodovine premagano. Tako preprosto je to. In tako težko.

Prav ti dnevi, pred praznikom Jezusovega vnebohoda, so prošnji dnevi, ko so naši predniki v stoletja stari pesmi prosili Gospoda, naj blagoslovi njihovo delo, naj blagoslovi

                  žitno polje, vinske gore,
žitno polje, vinske gore.

Tudi mi želimo, da bi nam Slovencem sprejetje resnice bilo v blagoslov. Naj bo uradna evidenca o žrtvah komunizma k temu prvi korak.

Matija Ogrin
Nova Slovenska zaveza

Avtor Matija Ogrin