Aktualni komentarji revije Zaveza

Prispevek je bil objavljen kot uvodnik v reviji Zaveza 91.

Čedalje bolj velja, da brez stvari, o katerih govori Nova Slovenska zaveza, ni mogoče razumeti sedanje Slovenije. Kdor pa razume, kaj se dogaja v slovenski državi, vidi morda to državo in njeno delovanje kot znamenje. Namreč: kot znamenje v duhovnem ali celo svetopisemskem pomenu besede – kot nekaj, na čemer se razodeva duhovna resnica mnogih naših dejanj in opustitev, zadržanj in idej, iluzij, zmot in novih opustitev …

Ko sem čez poletje razmišljala, o čem naj pišem v uvodniku naslednje številke Zaveze, sem se večkrat ujela pri misli, da ne bi več pisala o povojnem času, »zlorabi zgodovine«, simbolih totalitarizma, »razprtijah med domobranci in partizani«. Da je »tega že dovolj in da je morda res čas, da gremo naprej ter se nehamo ukvarjati z našo polpreteklostjo«. Na trenutke se mi je zdelo, da se preveč ukvarjam samo s tem ter da mi bo kdo upravičeno očital, da »ne znam pisati o ničemer drugem kot o času, ki nas samo razdvaja in še danes neti sovraštvo med nami«. Ujeta v teh mislih sem iskala druge teme, o katerih bi spregovorila. Brez skrbi sem jih našla kar nekaj, o katerih bi bilo vredno in potrebno razmišljati, toda ne glede na to sem se vedno znova vračala k izhodišču. Manjka mi besed, s katerimi bi opisala ta notranji boj, ki se je odvijal v meni. Še huje je bilo, ker se o njem nisem upala spregovoriti niti z bližnjimi, saj sem se bala, da bom deležna očitajočih pogledov ali celo zgražanja, da s takim razmišljanjem puščam na cedilu vse, ki ležijo v slovenski zemlji pobiti, ker niso verjeli »Indiji Koromandiji« komunističnega režima. Prebirala sem odzive na Šentjošt, spremljala medijsko gonjo proti slovesnosti v Rovtah, s katero so domačini želeli obeležili 20-letnico postavitve farnih plošč ter 70-letnico ustanovitve domobranstva. Že vnaprej so diskretitirali ne samo dogodek sam, temveč tudi vse in vsakogar, ki bi se ga udeležil. Gibanje Solidarnost je, takoj ko je v javnost prišla novica, da naj bi na slovesnosti maševal tudi kurat v slovenski vojski, od slovenske vlade v odprtem pismu zahtevalo, da se ta opredeli do udeležbe »državnega uslužbenca na prireditvi, ki slavi domobransko gibanje« . Kdo med vami ve, koga sploh predstavlja to gibanje, ki je s svojim odzivom takoj dobilo prostor v naših medijih? A je to tisto gibanje, ki ga je konec leta 2012 ustanovil Jože Pirjevec, isti, ki je bil s peščico somišljenikov v Rovtah deležen večje medijske pozornosti kot osrednji dogodek, zaradi katerega so se ti sploh zbrali? Nenavadno, kajne. No, ampak o tem kasneje. 

Civilizacija je velika beseda; ena takšnih, ki v angažiranem družbenem diskurzu zadnjih desetletij niso bile priljubljene. Odsvetovale so jih tako boleče izkušnje z velikimi ideologijami moderne dobe kot tudi pragmatični duh postmoderne globalizacije. Morda s svojo »velikostjo« preveč opozarja na tista velika, negotova obzorja življenja, ki so jih krvavo osenčili totalitarizmi, te sekularne religije 20. stoletja, po drugi strani pa je premalo uporabna za kvantificirajočo pamet sodobnega, postrazsvetljenskega liberalizma. Poleg tega ima veliko različnih pomenov in nekateri od teh so zgolj neustaljene, tako ali drugače vprašljive »tehnične formulacije« raznih družboslovnih teorij. Čeprav ena najodmevnejših sodobnih družboslovnih razprav nosi naslov The Clash of Civilisations?, se ameriški politolog Samuel Huntington v njej ni posebej posvetil notranjemu stanju naše, zahodne civilizacije, ki je nedvomno pomembno, če ne ključno vprašanje pri raziskovanju vseh medcivilizacijskih razmerij. (Podobno se tega niso dotaknili premnogi njegovi kritiki.) In zgovoren izraz tega notranjega stanja je ravno izogibanje premisleku nečesa tako temeljnega, kot je lastna civilizacija. V zadnjih desetletjih smo navsezadnje priče velikanskim, zgodovinskim spremembam, političnim, tehničnim in kulturnim (in predvsem spremembam v mentaliteti, v dojemanju življenja), ko se tak premislek tako rekoč sam vsiljuje in je zato njegovo umanjkanje še posebej očitno. Vendar to ni samo navadno pomanjkanje zanimanja ali intelektualne in etične motivacije: negativen in že kar destruktiven odnos do lastnih civilizacijskih izročil je postal nekakšna nenapisana ortodoksija sodobne kulture. Krčevitost, s katero se napada evropska (krščanska) tradicija, daje slutiti v ozadju potlačeno in sprevrženo religozno vnemo. Zavračanje tistega, kar te je omogočilo in te še vedno omogoča, pa je pomenljivo znamenje: znamenje nerazčiščenega odnosa s samim seboj in z resničnostjo. Natančneje rečeno: sodobna zahodna kultura je v nemajhni meri izgubila stik s slednjo. Seveda je res, da kultura (človeško) resničnost sooblikuje in je sama njen del. Vendar je manj od nje; če obstaja v ljudeh močna zavest o tem, je pristna in živa; ko pa začne prevladovati miselnost, da je kultura monopolna proizvajalka sveta, postane nerelevantna, ne glede na to kako kompleksna, sofisticirana in družbeno utrjena je. Lahko se sicer ukvarja s še tako realnimi temami, a je neverodostojna, ker »pravo« resničnost, ki jo presega, nadomešča s svojimi modeli. Bogatejši ko je ta nadomestni svet, dlje je od živete resničnosti. Iz življenj, ki jih živimo, pa ni mogoče izstopiti: zato se pojavlja občutek jalovosti kulture in nemoči civilizacije. Obenem se zaradi utvar o samozadostnosti in zaradi strahu pred resnico krepijo težnje po vsakovrstnem nasilju, tako po poenostavljanju kot po zapletanju, po ustvarjanju zmede in uveljavljanju strogega reda. ... Sčasoma lahko pričakuješ pravzprav karkoli ...

Glavnino tega, kar je v slovenski družbi in državi nenaravnega in postavljenega na glavo, je mogoče razumeti s pomočjo pojmov izročilo ter kontinuiteta, pač z negativne strani – kot raznotere oblike diskontinutete, to je pretrganja slovenskega narodnega izročila.

Kaj je izročilo ali tradicija? Preprosto rečeno: v objektivnem pogledu je narodno izročilo celokupen sestav duhovnih vrednot, zadržanj in ravnanj – skupaj z njihovo kristalizacijo v slovenskem jeziku, verskem življenju, kulturni dediščini, slovstvu itn. – ki so Slovencem kot narodu življenje lajšala, podpirala, usmerjala, utrjevala … Z eno besedo, izročilo je vse tisto, kar nam je omogočalo, da obstanemo: da ne le preživimo kot posamezniki in biološka bitja, marveč da bivamo kot kulturna, to je duhovna bitja, in se na tej osnovi povezujemo kot narod ter nazadnje na njem zgradimo državo.

Plemenita naravnanost, ki jo predstavniki Nove Slovenske zaveze (NSZ) izkazujejo do cerkvene hierarhije, je vredna občudovanja. Le tuintam je pozoren bralec Zaveze lahko razbral namig, kako mukotrpno je (bilo) spoprijemanje z nepoznavanjem in nerazumevanjem pa tudi s predsodki ali celo z odporom –, kar se je vse dalo srečati med posvečenimi sogovorniki. Ta spoštljiv odnos do pastirjev je bil sicer značilen za dobo, ki se je končala z množičnim mučeništvom. Od takrat se je ohranjal le še v tradiciji čvrstih krščanskih družin, ki so zdržale pritisk nasilne totalitarne družbe.

Razlog za tako zadržanje NSZ seveda ni samo stvar nekega davnega, finega bontona, ni samo v loku, ki se pne do mučeniških kolegov. Gre predvsem za modrost, ki se nujno izkazuje v upoštevanju realnosti. Realnost pa je to, prvič, da Cerkev niso samo njeni predstavniki, in drugič, da so najodličnejši del slovenske Cerkve prav nešteti mučenci, zaradi katerih NSZ sploh obstaja. To razloži gentlemanski odnos NSZ do cerkvene hierarhije, po drugi strani pa odpira osrednje vprašanje za naš razmislek; namreč kakšen odnos današnja slovenska Cerkev svojim mučencev vrača. 

V vse manj ulovljivem slovenskem vsakdanu je razmeroma močno odmeval odstop Benedikta XVI. Pomenljivo je bilo, kako je zaresen človek, bodi visokega ali nizkega stanu, ostrmel. Ne toliko nad dogajanjem kot nad možem tradicije, ki je tako suvereno presekal stoletja trajajočo rutino. Ko doma težko najdemo še kakšno referenco, s katero bi izpričevali normalnost ali se zoperstavljali iracionalnosti, se na pragu obupanosti oklenemo tudi takega po svoje oddaljenega dogodka. Zakaj?

Pod totalitarizmom je slovenski človek dobival kisik za negovanje svoje normalnosti predvsem v rodbinskem in drugih stikih z urejenim svetom iz predvojnega časa, ki ga desetletja enoumja niso mogla povsem izbrisati, in seveda na poseben način v Cerkvi, kar so Zavezini uvodniki mnogokrat naglaševali in razlagali. Sledil je prehod leta '90, ki naj bi poleg osamosvojitve prinesel tudi ostro cezuro med totalitarnim in demokratičnim časom.

Česa odgovoren slovenski človek danes ne bi smel prezreti, če bi se zavedal, da njegova odgovornost ne velja kakršnikoli Sloveniji, ampak tej, ki dejansko obstaja, razumljena v širši zgodovini? Ni daleč misel, da bi jo bilo treba videti v tisti podobi, ki so ji jo dale evropske silnice – v podobi, ki jo je dobila zato, ker je geografsko in duhovno v Evropi in ne morda v Aziji ali Afriki; drugič pa v podobi, v katero jo je v okviru teh silnic oblikoval genij njenih ljudi, njihovo razumevanje vsakokratnega zgodovinskega časa, predvsem pa razumevanje samih sebe. Za to dvojno podobo bi si moral prizadevati človek, ki bi čutil, da mora narodu ne samo pripadati, ampak, po močeh, s katerimi razpolaga, tudi vplivati na njegovo vsakršno usodo – človek, ki bi imel to v sebi, da bi ga skrbelo.

Iz uvodnika Zaveze št. 72

Znano je, da je levičarska vlada, ki se je sestavila po volitvah lani 21. septembra, sklenila na novo aktualizirati tako imenovane vojne zakone: zakon o vojnih žrtvah, zakon o vojnih invalidih, zakon o vojnih grobiščih itd. Če bi sklepali po retoriki koalicijskih strank, jim je mnogo do tega, da uredijo še nerešena vprašanja prizadetih ljudi: izgnancev, mobilizirancev, zlasti pa jih bolijo krivice, ki so jih morali prenašati »ničesar krivi otroci«. Skratka: vse plemenito, vse v skladu s »človekovimi pravicami«. Tako so stvari videti v perspektivi postboljševiške novolevičarske retorike. Ko pa to perspektivo pogledamo še drugič ali tretjič, pa se začne lomiti in pokati.