Kar nekaj ur sem presedela pred računalnikom, zrla v bel ekran in razmišljala, kaj naj napišem za tokratno Zavezo, toda vsemu tuhtanju navkljub besede niso in niso stekle. Ali naj spet pišem o preteklosti, o tem, kako nas je polpretekla zgodovina zaznamovala, komunistična revolucija pa poškodovala do te mere, da ne znamo več ločiti resnice od laži, tehtnih argumentov od plehkih besed, resničnih možnosti od praznih obljub? Ali o tem, kako dediči revolucije jemljejo samoumevno izčrpavanje naše države ter prilaščanje davkoplačevalskega denarja? Ali o tem, kako morilci nedolžnih fantov in deklet nikoli niso odgovarjali za svoja dejanja oz. še huje, da jim ni nikoli nihče jasno sporočil, da je bilo njihovo jemanje življenj zavržno dejanje, ki si zasluži najhujše obsodbe? Ne le pred pravosodnimi organi, temveč predvsem pred zgodovino. Ničkoliko črnila je bilo že prelitega na to temo, predvsem po letu 1990, ko je osamosvojen narod končno zadihal svobodo – vsaj tako se je takrat zdelo. Prej so o vsem tem lahko svobodno pisali le Slovenci v diaspori.
Nekakšen odpor se je rojeval v meni ob vseh teh mislih in iskanju pravih besed, namenjenih tistim, ki vzamete v roke Zavezo in jo berete. Ali ni bilo že dovolj pisanja o vsem tem? Ali ni že čas, da pustimo vse te stvari, ki jih znova in znova prinašamo na plan, ter se zazremo v prihodnost? Ali ni že čas, da se nehamo ukvarjati z zgodbami ljudi, ki so doživeli vojno, in kar se je dogajalo po njej, in pustimo preteklosti čas, ki nas tako razdvaja? Zdi se mi, da tudi vame občasno prodrejo ukazujoči ali očitajoči glasovi tistih, ki pozivajo k temu. Med njimi je kakšen tudi proseč – ne razdvajajmo več naroda, pred katerim je toliko drugih novih izzivov, ki jih predenj postavlja sedanjost. Migracije, na primer. Zdi se, da je takih tudi na demokratični strani, torej na tisti strani, ki je najbolj občutila gorje polpreteklosti (vse do konca 80-tih let, da ne bo pomote), vedno več. Da se vedno težje upiramo pozivom, ki najbolj agresivno prihajajo prav s strani tistih, ki so se z revolucijo in njenimi sadovi najbolj okoristili, da naj nehamo brskati po kosteh. Da naj se raje usmerimo v prihodnost, v iskanje priložnosti za mlade, da ne bi ti tako množično zapuščali domovine, v ustvarjanje Slovenije, kjer bomo vsi srečni. Tako kot je v svoj dokument z naslovom Vizija Slovenije 2050 zapisala odhajajoča vlada. Cilji, ki naj bi jih zasledovali, so privlačni, razumni in jim je težko oporekati, zaradi česar se spominjanje preteklosti in pozivi k njenemu ovrednotenju zdijo še toliko bolj nepotrebni in celo zavirajoči. Ko vse to poslušamo, se zato kaj hitro zgodi, da nas notranje slabijo in krhajo našo voljo do soočanja s preteklostjo. Kdo od nas pa noče dobrega našemu narodu in naši državi?!
Ob tem sem opazila, da se mi je misel večkrat ustavila celo pri vprašanjih, kot na primer, da mi bo kdo očital, da ne znam živeti brez revolucije, da sem že zabredla tako globoko, da brez nje ne zmorem motriti sveta okoli sebe. Soočenje s tem je seveda zastrašujoče. Kaj pa, če je res? Kaj pa, če v sedanjosti res preveč iščem posledice preteklosti? Morda pa za razumevanje našega časa pogled skozi prizmo med- in povojnega dogajanja ni nujen in ni potreben. Morda pa imajo bolj prav tisti, ki krivdo za današnje stanje slovenske družbe prepoznavajo v podivjanem kapitalizmu in potrošništvu, ki je tako zelo zasvojilo sodobnega človeka?!
Morda. Toda potem je prišel oni praznik spomina na dogodek, ki ga ni bilo. Praznovanje upora proti okupatorju. Praznik, ki je vsako leto bolj mitološko obarvan, bolj lažniv in bolj malikovalski. Kardelj in Kidrič bi pokala od ponosa, če bi lahko videla, kako jima njuni (ideološki) potomci pravoverno sledijo v potvarjanju in laganju. Praznik, kjer so vsako leto vedno bolj glasni prav tisti, ki nam najbolj budijo prej omenjene občutke, dvome in vprašanja. Letos je njegovo obeleževanje v absurdnosti doseglo svoj vrhunec (kar ne pomeni, da tega vrhunca v naslednjih letih ne bo mogoče preseči). Tiste dni konec letošnjega aprila se je zdelo, kot da zopet živimo v letu 1946. Zanalašč nisem zapisala leto 1941. Ker 27. aprila 1941 ni nihče vpil »živela OF«. Ker takrat ni nihče pozival k boju proti okupatorju. Ker so takrat komunisti s svojimi nacističnimi zavezniki skupaj nazdravljali prvemu maju ter pozivali ljudi, naj se ne upirajo njihovim zaveznikom, čeprav so okupirali in razkosali našo deželo. So pa tistega 27. aprila 1941 (26. aprila, če smo zgodovinsko dosledni) res zapisali, da se brez boja proti lastni izdajalski kapitalistični gospodi zatirani narod ne more osvoboditi. Njihovo razumevanje boja proti tej gospodi so v naslednjih mesecih in letih pokazali z likvidacijami otrok, mladine, starcev in stark, likvidacijo narodno zavednih Slovencev, s povojnimi poboji, z nacionalizacijo in zaplembo premoženja ter prilastitvijo (kraja bi bila pravilna beseda) tega premoženja.
Letošnjega aprila so nekateri po 77 letih zopet pozivali k boju proti lastni izdajalski kapitalistični gospodi ter k rušitvi imperializma. V tem jim upravičeno lahko priznamo zgodovinsko doslednost. Med temi, ki so pozivali k takemu boju, je bil tudi 30-letni mladenič, ki kandidira na listi naslednice Komunistične partije. Mladenič, ki je bil med drugim že predsednik študentske organizacije, direktor zavoda, ki ga je ustanovila prav ta študentska organizacija, ter prejemnik Fulbrightove štipendije, ki jo podeljujejo ZDA tujim študentom za nekajmesečni študij v njihovi državi. Ne vem, kako resno je mladenič mislil s svojim pozivom, toda vseeno me je ob tem nehote spreletel srh in temna slutnja. Nekoč smo že videli, kaj pomeni boj teh, ki bi radi živeli na račun drugih brez lastnega dela in truda, proti tem, ki so se v lastnem potu trudili, da bi kaj dosegli, kaj ustvarili. Tako rušitev imperializma, ko tisti, ki si vzamejo, kar jim ne pripada, smo že videli. Ni jih prav dosti motilo, če je bilo za to potrebno eno ali več življenj. Samo da so dobili. Toda žal pred zgodovino njihovo ravnanje ni bilo obsojeno. Vsaj ne pred tisto zgodovino, ki je zapisana v vseh javnih sistemih naše države; tudi v pravosodnih. Ko sem torej konec aprila gledala te mladce, ki so se našopirjeno zbirali pod rdečo zvezo, z njimi pa so stali tresoči starčki, v katere najgloblje kotičke srca ne bi hotela zreti, saj slutim, da bi tam našla veliko bedo in še večjo krivdo, sem pomislila, kako zlahka bi verjetno ti mladi ponovili ravnanje svojih komunističnih idolov.
Toda, ko bodo ti mladci hoteli uresničiti svoje pozive, bodo naleteli na veliko težavo. Če bodo količkaj iskreni (glede na to, da je laž nesmrtna duša komunizma in vseh njegovih novodobnih deviacij, mogoče vseeno ne bodo imeli tako velikih težav), bodo namreč kaj hitro ugotovili, da so sami tista »kapitalistična gospoda«, ki je pokradla premoženje in uživa sadove na račun zatiranega naroda. Na neki način je zelo nazorna karikatura tega prav prej omenjeni mladenič, ki je poziv za boj proti kapitalistični gospodi na sam praznik objavil v svojem twitu. Ta isti mladenič je namreč najprej užival privilegije na račun davkoplačevalskega denarja kot predsednik študentske organizacije, nato še kot direktor zavoda, trenutno pa je asistent evropske poslanke, ki sredstva za njegovo plačo prav tako prejema iz žepa davkoplačevalcev. Ob tem je prav ta mladenič, ki poziva k rušitvi imperializma, na račun imperialistične Amerike skočil še na krajšo študijsko izmenjavo čez ocean. Koristiti vse bonitete, ki ti jih prinaša sistem, hkrati pa rjoveti proti njemu, je zelo domača drža vseh takšnih »vstajnikov« in revolucionarjev. Ko bodo ti mladeniči iskali lastno »kapitalistično gospodo«, ki škodi zatiranemu narodu, bodo torej naleteli na težavo, saj se bodo morali v resnici upreti proti samim sebi in svojemu pohlepu. Toda, ker to ne gre, saj brez državnih in paradržavnih jasli (in podjetji) ne znajo in nočejo živeti, bodo »kapitalistično gospodo« raje iskali drugje; pri tistih, ki so si s svojim trdim delom, poslovno žilico in skrbnim gospodarjenjem prigarali nekaj premoženja; pri tistih, ki si glasno in jasno upajo opozarjati na zločinsko ravnanje nosilcev revolucionarne zapuščine; pri tistih, ki se tem, ki pozivajo na boj proti izkoriščevalski domači gospodi, ne bodo bali povedati, da so prav oni sami tisti, ki uživajo ali želijo uživati v sadovih dela drugih. Brez težav bodo »kapitalistično gospodo« poiskali še kje. Pojem namreč zlahka napolnijo z vsem tistim, kar jim ni po volji. Enako, kot so to storili njihovi (ideološki) predniki davnega leta 1941. Tudi obračun s to »gospodo« bodo izvedli enako hladnokrvno in brezbrižno, kot je bilo to narejeno pred sedemdesetimi in več leti. S kozarcem ukradenega medu v roki bodo vpili gesla o enakosti, pravičnosti in solidarnosti.
Ko sem torej spremljala aprilsko praznovanje, ob tem pa tudi žareče oči številnih, ki so ob pogledu na zvezdo, ki milijonom ni prinesla drugega kot smrt in neznosno krivico, doživljali neke vrste ekstazo, ter slavljenje revolucijske ikonografije, h kateri je ob koncu maja pozivala sicer velika koristnica vseh možnih privilegijev na račun davkoplačevalcev, sem se vrnila k vprašanjem, ki ste jih lahko prebirali ob začetku tega razmišljanja. Tokrat sem uvidela, da moramo znova in znova vračati v zavest potlačen spomin na grozote in krivice, ki so se zgodile v teh sedeminsedemdesetih letih. Da bo pomagalo ozdraviti naš narod le to, če se bomo z vsem tem soočili in enkrat za vedno sprejeli spoznanje, da naš današnji čas in prostor, predvsem pa dojemanje stvarnosti močno izkrivlja revolucionarna deformacija, ki jo v sebi nosimo vsi, čisto vsi, tudi tisti, ki so bili rojeni že v samostojni državi. Da je pri nas »divji kapitalizem« še bolj uspešen kot drugod, ker se dodatno napaja iz uničujoče pokvarjenosti socializma oz. komunizma. Prav tako moramo znova in znova opozarjati na to, da dediči revolucije samo od nas zahtevajo pozabo zgodovine, medtem ko jo sami oživljajo in na novo pišejo mite, ki jim pomagajo ohranjati prisvojeno oblast. Zavedati se moramo tudi, da je pri nas še vedno nekaj hudo narobe, če si ljudje, ki so doživeli in preživeli vse zlo, ki jim ga je komunistična mašinerija prizadela, še vedno ne upajo spregovoriti. Ali, kot je pred kratkim prizadeto zapisal neutrudni zabeleževalec pričevanj ljudi, ko mu je v zadnjem hipu eden od pričevalcev odpovedal snemanje, pri tem pa ga prosil odpuščanja, ker se je preveč bal groženj: »Seveda mu oprostim, a pomislite, v kakšni »svobodi« živimo, da si žrtve po 70 letih ne upajo govoriti o zločinih in krivicah režima!« Očitno je res še daleč do takrat, ko bomo popolnoma svobodno zadihali demokratični zrak, kjer bomo resnično vsi enakopravni in kjer bomo imeli vsi enake možnosti. Toda, če hočemo priti do tam, ne smemo obupati in ne podleči pozivom k pozabi.
(Aktualni kulturnopolitični komentarji revije Zaveza, Zaveza 108)