Politika kot znamenje

P

Prispevek je bil objavljen kot uvodnik v reviji Zaveza 91.

Čedalje bolj velja, da brez stvari, o katerih govori Nova Slovenska zaveza, ni mogoče razumeti sedanje Slovenije. Kdor pa razume, kaj se dogaja v slovenski državi, vidi morda to državo in njeno delovanje kot znamenje. Namreč: kot znamenje v duhovnem ali celo svetopisemskem pomenu besede – kot nekaj, na čemer se razodeva duhovna resnica mnogih naših dejanj in opustitev, zadržanj in idej, iluzij, zmot in novih opustitev …

Znamenje našega časa je, da velikih bančnih kriminalcev pri nas seveda ne preganjajo, in znamenje je, da cele ekipe preiskovalcev preiskujejo Janeza Janšo – človeka, ki je morda najbolj zaslužen za nastanek slovenske države. Ali so tedaj, ko je prišla konec novembra na dan novica o obsežni tajni preiskavi zoper Janšo, v preostalih dveh strankah nekdanje slovenske pomladi protestirali, zahtevali pojasnila, spraševali o zlorabi izvršne oblasti, organizirali javna zborovanja za zaščito slovenske demokracije? Ali so dali Slovencem čutiti, da se odpira lov na politične nasprotnike? Niso. Tudi to je znamenje. Težko znamenje je, da škodljivo zadolževanje države razlagajo kot uspeh vlade itn.

Kaj prihaja s temi znamenji na dan za tiste, ki hočejo videti in ki morejo razumeti? Kajti, »nič ni skrito, kakor zato, da postane očito«. V naravi znamenja je namreč, da je bilo za njim nekaj skritega, kar znamenje razkrije.

Ta znamenja so ominozna, grozeča, tegobna; so kakor znamenja na vratih hiš v srednjem veku, ki jih je napadla kuga. Nit časa se ne pretrga, vsa naša preteklost ostane neizprosno z nami, na sedanjost deluje z vsemi dobrimi in slabimi deli. Zato s temi znamenji prihajajo na dan naši grehi, prihajajo grehi nas vseh, posamični in skupinski, storjeni že v demokratični državi – vse od devetdesetih let naprej.

Prihajajo grehi nepoštenih, pragmatičnih koalicij iz devetdesetih let, ko so krščanski demokrati za nekaj visokih služb svojih ljudi voljno pozabili, da v politiki predstavljajo pobite in zatirane katoličane ter njihove bližnje – morda pa tega sploh nikoli niso hoteli zares vedeti. Pozabili so, kakšni ljudje smo jih izvolili in kaj smo od njih pričakovali; predvsem pa so pozabili, kaj so dolžni svojim mrtvim in naravnemu redu človeka. Tako so poskrbeli za vnebovpijoče pohujšanje med Slovenci.

Prihajajo grehi drugih dveh pomladnih strank, ki jima je – na različne načine – pogosto bilo več do osvojitve politične »sredine« in lastnega uspeha kakor pa do skupnega prodora koalicije pomladnih strank. Ali jima ni bila pogosto bolj pomembna politična korist kakor kolosalni problemi, ki so na dan izbruhnili z gospodarsko krizo – bili pa so tu ves čas, le da smo se prej lahko delali, kakor da jih ne vidimo?

Prihajajo grehi opustitev nas, volilcev, ki svojim politikom nismo pisali množice pisem z zahtevami, naj bodo zvesti temu, kar katoličani v našem narodu smo; nismo jih klicali po telefonu na sedež stranke in tja izlili svojega razočaranja ter upravičenih zahtev – ampak smo zagrenjeno molčali. Predvsem pa nismo tako osebno umsko in prisebno družbeno živeli, da bi si bili vedno na jasnem, kaj je v politiki resnično in prav. Zato smo svoje politike pustili, da so iz politike skupnega dobrega pogosto zabredli v močvaro politike kot igre interesov, tudi lastnih!

Prihajajo grehi Cerkve, ki jih gotovo najmanj poznamo in najmanj razumemo, toda za nazaj lahko vidimo, da se je v osebah nekaterih svojih visokih predstavnikov skorajda sramovala svojih lastnih pričevalcev s krvjo, ki so bili mučeni in umorjeni, pač pa se je prek nekaterih svojih predstavnikov prilagajala svetu tistih, ki so ubijali in mučili. Prihajajo grehi pastirjev, katerih pridige so bile kdaj tudi do neznosnosti naphane z »ljubeznijo« in »odpuščanjem«, ni pa jim bilo mar za resnico in kesanje, za stvar samo, za to, kar je.

Da, prihaja marsikaj. Prihaja zlasti spoznanje, da smo imeli v devetdesetih letih milostni trenutek, imeli smo edinstveni čas: čas obiskanja, saj nas je mnoge obiskalo spoznanje o našem narodu in njegovi zgodovini, spoznanje o velikem trpljenju in ljudeh, ki jih je to trpljenje naredilo velike … Iz tega spoznanja bi morali delovati, morali bi se pokoravati njegovim ukazom. Bila je praznična ura spoznanja in dejanja, uma in hotenja, ura, ki je želela nas same narediti boljše in večje. Mi pa smo šli mimo nje po svojih opravkih, kakor vsakega sivega torka. Tako smo, vsak v svoji meri, sodelovali pri tem, da je nastopilo med nami ob prelomu tisočletja – namesto novega začetka – veliko pohujšanje. Ker nismo hoteli živeti iz resnice, smo bili udarjeni s tem, da je oživela slepota in je začela rasti laž. Slepota za to, kaj je v slovenski zgodovini, kako smo Slovenci v to zgodovino neizprosno potopljeni, je postopoma začela osvajati celoten družbeni prostor, celoten javni »diskurz«, se pravi način, kako se v javnosti govori o čemerkoli. Slepota te vrste ne ostane mrtvoudna, nemudoma je začela ustvarjati slepila in zdaj od njih žive mnogi Slovenci: to so izmišljije o čistem enobeju in partizanstvu kot temelju slovenske države, jugonostalgija, politiki »vsi enako pokvarjeni«, demokratični socializem itn. Odsotnost resnice ni nekaj statičnega: prepad kliče prepad.

S temi znamenji prihaja navsezadnje dejstvo, da smo demokratični državljani v zadnjih dvajsetih letih v določenem pomenu izgubili svojo demokratično državo Slovenijo. Sami nismo zares vstopili v to deželo, s svojo zmoto in opustitvijo smo pustili, da so jo zase zasedli revolucionarji in njihovi sinovi. Demokratično oživljena Slovenija zato ostaja le daljna, obljubljena dežela.

Tu se kar vsiljuje alegorična vzporednica z Izraelci in njihovim iskanjem obljubljene dežele. Zakaj so Izraelci morali štirideset let bloditi po puščavi? Odgovor je osupljiv: Bog je Izraelce hotel po najkrajši poti poslati v obljubljeno deželo. Mojzesu je naročil, naj pošlje vanjo oglednike, da preiščejo pot in pripravijo pohod. Toda čez štirideset dni so se ogledniki vrnili in rekli: dežela je res lepa in bogata, toda v nji so doma velikani, pred njimi smo bili kakor kobilice, nikakor je ne moremo osvojiti. »Očrnili so deželo, ki so jo ogledali, pred Izraelovimi sinovi in rekli: ‘Dežela, ki smo jo prehodili, da bi jo ogledali, je dežela, ki žre svoje prebivalce’.« Samo Kaleb in Jozue sta govorila: pojdimo in si deželo osvojimo, Gospod nam jo daje v last, gotovo jo bomo osvojili. Množica pa ju je hotela kamenjati, si postaviti novega voditelja namesto Mojzesa in se vrniti nazaj k faraonu v egiptovsko sužnost! Zdaj, ko so ljudje sami zavrnili vstop v obljubljeno deželo, pride naposled neogibna kazen:

»GOSPOD je govoril Mojzesu in Aronu in rekel: ‘Kako dolgo bo ta hudobna skupnost še godrnjala čezme? Reci jim: ›Kakor jaz živim, govori GOSPOD, kakor ste govorili v moja ušesa, tako vam bom storil. V tej puščavi bodo popadala vaša trupla, vsi, kar vas je bilo preštetih po vsem številu, dvajset let stari in starejši, ki ste godrnjali proti meni. Nikakor ne boste prišli v deželo, za katero sem vzdignil roko, da vam bom dal prebivati v njej, razen Jefunéjevega sina Kaléba in Nunovega sina Józueta. Vaše otroke, o katerih ste rekli, da bodo postali plen, pa popeljem tja in spoznali bodo deželo, ki je vi niste marali. In vaša trupla bodo popadala v tej puščavi. Vaši sinovi bodo štirideset let pasli po puščavi in se pokorili za vaše nezvestobe, dokler vsa vaša trupla ne obležijo v puščavi. Kakor je bilo število dni, v katerih ste ogledovali deželo, štirideset, tako se boste štirideset let pokorili za svoje krivde, za vsak dan eno leto – da boste spoznali, kaj pomeni meni nasprotovati.’« (4 Mz 14,27–34)

K podobnosti, ki jo vsiljuje ta odlomek, ni kaj dodati. Le to, da so nas naši duhovni voditelji po koncilu povsem odvadili tega, da bi kakšen dogodek še razumeli kot božjo kazen za slaba dejanja. Toda, če hočemo verjeti ali ne: zdaj dejansko smo v nekakšni puščavi, in nihče ne ve, kakšna bo pot po nji. Puščava je v tem, da se je demokratična zavest o tem, kaj je v družbi primerno in kaj ne, kaj dobro in kaj slabo, kaj je res in kaj je laž, ki je bila v začetku devetdesetih let dokaj živa, zaradi mnogih opustitev do danes razkrojila, namesto da bi se krepila – in nihče ne ve, kako se taka temeljna, osnovna stvar prikliče nazaj. Zato bo treba znova brati Milana Komarja, ki nam pravi: Država je v nas samih, še prej pa, da se moramo boriti za jasnost in stik z realnostjo. Šele iz teh osebnih temeljev bo prišla, če bo prišla, kakšna družbena prenova. In zdi se mi, da bi za začetek težko našli kaj boljšega kakor je to, da se ustavimo pred kakšno farno spominsko ploščo in pustimo, da nas nagovori »navpični drevored« enakih smrtnih letnic – tista setev, za katero si v sedanji pušči želimo, da bi postala tudi žetev.

Avtor Urednik