Letos jeseni, ko pišemo leto 2024, se v slovenski politiki odvija pred našimi očmi padec slovenskega prava nazaj v ideološki ustroj bivše totalitarne SFRJ, kakšnega si slovenski demokrati doslej nismo predstavljali. V Državnem zboru se 23. septembra 2024 začenja plenarna seja, na kateri poteka prva obravnava »Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu javnega reda in miru«. Predlog so podpisali domala vsi poslanci levih strank, prvi podpisani je Martin Premk iz stranke, ki sebe imenuje »Gibanje Svoboda«.
S tem zakonom želijo obnoviti dosledno ideološko obsodbo protirevolucionarnega gibanja, takšno, kot je veljala v nekdanji državi. Predlog ima samo dva člena; 1. člen izrecno definira »kolaborantske organizacije«:
»organizacije, ki so v času druge svetovne vojne z Nemčijo (tretji Rajh), Kraljevino Italijo, Kraljevino Madžarsko in Neodvisno državo Hrvaško sodelovale pri okupaciji območja današnje Republike Slovenije v Kraljevini Jugoslaviji (v nadaljnjem besedilu: kolaborantske organizacije iz časa druge svetovne vojne), so: a) Prostovoljna protikomunistična milica (Bela garda, Vaške straže in Legija smrti), b) Slovensko domobranstvo, c) Gorenjska samozaščita, d) Slovenski narodni varnostni zbor, e) Jugoslovanska vojska v domovini (Plava garda, četniki) […]«.
Drugi člen ima podnaslov »prepoved uporabe nacistične in fašistične ideologije« in se glasi tako: »Kdor na javnem kraju poveličuje, zagovarja ali spodbuja nacistično in fašistično ideologijo, nosi, obeša, razkazuje, vzklika, izvaja, distribuira, objavlja ali kako drugače uporablja pozdrave, himne oziroma pesmi, zastave, uniforme, znake, parole oziroma gesla in druge oznake ali simbole […] ki so značilni za nacizem, fašizem ter njune kolaborantske organizacije iz časa druge svetovne vojne in s tem povzroči vznemirjenje ali razburjenje ali občutek ogroženosti se kaznuje z globo od 1.000 do 2.500 eurov.«
Iz navedenega razberemo glavno težnjo predlagane zakonske spremembe: da se vse protikomunistične skupine izrecno, z zakonom razglasi kot »kolaborantske organizacije«, ki naj bi celo »sodelovale pri okupaciji območja današnje Republike Slovenije«. Vaške stražarje in domobrance hočejo s tem zakonom izrecno, uradno postaviti pod okrilje fašizma in nacizma. Z drugo besedo: protirevolucija je kriminalizirana.
Tega niso naredili niti t.i. Bavconovi »vojni zakoni« iz 90-ih let. Tam je levica ravnala drugače: žrtve revolucionarnega nasilja je postavila v pravni vakuum, tako da jih zakoni večidel ne omenjajo oziroma jih izločijo iz polja pravnega urejanja. Tako denimo Zakon o žrtvah vojnega nasilja izrecno pravi v 6. členu: »Ne glede na pogoje iz 2. člena tega zakona se za žrtev vojnega nasilja po tem zakonu ne šteje oseba, ki je prostovoljno ali poklicno sodelovala na strani agresorja.« V to določbo so počez označili vse vaške stražarje in domobrance ter jih z eno potezo izključili iz polja Zakona o žrtvah vojnega nasilja. Podobno so ravnali v drugih vojnih zakonih.
Sedanji zakonski predlog je povsem drugačen. To je zakon, s katerim hočejo celotno protirevolucionarno gibanje razglasiti kot kolaborantsko, fašistično in nacistično. Da jih pri tem žene slepa strast po stopnjevanju dosedanjega ideološkega konflikta, s katerim obvladujejo javni prostor, je jasno iz tega, da so na svoj seznam kolaborantskih organizacij uvrstili tudi Jugoslovansko vojsko v domovini. Ta je bila legalna vojska jugoslovanske vlade v begunstvu; resda je pomoč zahodnih zaveznikov Jugoslovanski vojski v domovini po teheranski konferenci jeseni 1943 začela upadati, toda njen pravni status se vse do konca vojne ni spremenil, bila je legalna vojska Kraljevine Jugoslavije.
Toda vse to je za predlagatelje zakona nepomembno. Oni hočejo obvladovati in ustrahovati: svoj ideološki konstrukt hočejo na silo vtisniti v duha Slovencev in vladati, obvladovati. Javna pojasnila predlagatelja, češ da hočejo zgolj preprečiti nastope skupin, ki vzklikajo nacistična gesla ipd., so prazen veter. Iz besedila zakonskega predloga je dobro videti, kam merijo zares. Gonilo tega zakona je odpor do zgodovinske resničnosti Slovencev, nekakšno besnilo, ko človek noče videti tega, kar je, ampak zasleduje svojo samo-voljo. Prezir do resničnosti bo s tem dobil svoj zakon.
Čeprav vemo, da bo politična levica ta predlog zakona sprejela, je zaradi resnicoljubnosti, zaradi dostojnosti, zaradi naše človeške podobe potrebno, da povemo, kar je o njem mogoče resničnega povedati. Med ugovori, ki jih pravniki postavljajo proti temu zakonu, so mdr. naslednji.
1) Predlog zakona ne upošteva resolucij in deklaracij Sveta Evrope ter Evropskega parlamenta, ki narekujejo prepoved totalitarnih simbolov in ukrepe za razgradnjo dediščine totalitarnih sistemov. Med najbolj pomembnimi evropskimi pravnimi dokumenti tega področja so:
- Resolucija 1096 Parlamentarne skupščine Sveta Evrope z dne 27. junija 1996, ki obravnava nujnost razgradnje dediščine nekdanjih komunističnih totalitarnih sistemov;
- Resolucija št. 1481 parlamentarne skupščine Sveta Evrope z dne 26. januarja 2006 o potrebi po mednarodni obsodbi zločinov totalitarnih komunističnih režimov;
- Izjava Evropskega parlamenta o razglasitvi 23. avgusta kot evropskega dneva spomina na žrtve stalinizma in nacizma (23. september 2008);
- Resolucija Evropskega parlamenta z dne 2. aprila 2009 o evropski zavesti in totalitarizmu.
2) Pristranski in diskriminatorski pristop predlagateljev se kaže v zavestni izpustitvi prepovedi uporabe komunistične ideologije ter simbolov, kar narekujejo ne samo zgoraj navedeni dokumenti Evropske zveze, temveč jo terja tudi Ustava Republike Slovenije. Po določbi 63. člena Ustave RS je vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni protiustavno, kar se nanaša tudi na zgodovinsko izkazano komunistično revolucionarno nasilje tako med 2. svetovno vojno kot tudi v obdobju po njej z vrhom v povojnih pomorih. S to ustavno določbo so nezdružljive tudi sistemske množične kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin v obdobju do prvih demokratičnih volitev leta 1990.
3) Predlog zakona se sploh ne nanaša na obdobje po drugi svetovni vojni, kar je stvarno neutemeljeno, saj so največje množične kršitve človekovih pravic in temeljih svoboščin nastale prav v tem obdobju in mnoge še danes niso odpravljene – med njimi neuresničen pokop večine žrtev povojnih pomorov.
4) Prikaz zakonske ureditve v drugih pravnih sistemih v uvodu k predlogu zakona je izrazito pristranski. Ne vključuje prikaza zakonskih ureditev v Bolgariji, Latviji, Litvi, Nemčiji, na Poljskem in na Madžarskem, ki so prepovedale komunistične simbole, tudi peterokrako rdečo zvezdo.
5) Besedilo predloga meša stvarna historična poimenovanja (1. člen), kakor »Vaške straže« in »Domobranstvo«, z oznakami, ki so le zmerljivke propagandnega aparata Komunistične partije, zato njihov poimenovalni obseg ni natančno določen, npr. »bela garda«, »plava garda«. Takšna nenatančnost je za zakon neprimerna.
6) Predlog zakona namerno pušča v 2. členu nemajhno mero arbitrarnosti z dikcijo: »uporablja pozdrave, himne oziroma pesmi, zastave […] ki so značilni za […]«. Kaj pomeni, »ki so značilni za«? Kdo bo določal, ali je neki pozdrav, neka pesem značilna za to ali ono protirevolucionarno skupino, ki jih s tem zakonom želijo preganjati?
7) Stvarno povsem neutemeljena je inkriminacija Vojske Kraljevine Jugoslavije in njene uvrstitve med kolaborantske organizacije. Po mednarodnem vojnem pravu je legalno delovala pod poveljstvom kraljeve vlade v izgnanstvu in kot taka je bila zakonita vojaška enota.
8) Študija prof. Dietra Blumenwitza Okupacija in revolucija v Sloveniji (1941–1946) navaja, da je bil nastanek Prostovoljne protikomunistične milice (Vaške straže) in Slovenskega domobranstva upravičen na osnovi mednarodnega vojnega prava. Cilj delovanja teh organizacij je bila obramba pred komunističnim revolucionarnim nasiljem. Predlog zakona ne upošteva več odločilnih zgodovinskih dejstev. Najprej dejstva, da je na ozemlju današnje Republike Slovenije potekala državljanska vojna v pogojih okupacije. Drugič, ne upošteva dejstva, da s strani Komunistične partije organiziran odpor proti okupatorju ni imel legitimnega glavnega cilja, ker je želel – in uspel – po vojni vzpostaviti komunistični totalitarni sistem, ki ga tudi po razlagi Ustavnega sodišča RS ni mogoče šteti za svobodno, pluralno in demokratično ureditev. Tretjič, komunistični totalitarni sistem je med Slovenci povzročil največje število človeških žrtev in trajal najdlje časa od vseh treh totalitarizmov.
9) Predlog zakona je ideološko arbitraren, nima enakih meril za kršitve človekovih pravic in posredno poveličuje komunistično ideologijo in režim prav s tem, da komunistične partije ne uvrsti na poimenski seznam totalitarnih organizacij.
10) Obstaja utemeljen sum, da bodo pravne konsekvence tega zakona omogočile poseganje v vsebino pietetnih spominskih slovesnosti za žrtve pobojev, kar bo sprožilo nove napetosti v slovenski družbi in sodne spore.
Pravni argumenti so pomembni, kajti njihov resnični predmet je pravičnost. Toda obstaja še neki globlji vidik, ki se ga pravna govorica še ni dotaknila. Pravi cilj, udarna konica tega zakona je de facto kriminalizacija slovenskega narodnega odpora proti komunistični revoluciji. Naslednikom komunistov ni bilo dovolj, da so njihovi politični predniki Slovence vse od leta 1942 napadali na domovih, mučili, ubijali; ni bilo dovolj, da so njihove grobove razdejali, oskrunili, grobišča prikrili in nadzirali; ni bilo dovolj, da so pobite kot osebe še drugič ubijali z goro klevet; ni bilo dovolj, da so njihovim vdovam in otrokom uničevali življenje z raznovrstnim zatiranjem ali jih pregnali v tujino.
Vse to je bilo premalo. Zdaj, ko se postopoma in trudoma nakazuje, da bi država Slovenija naposled vendarle morala pokopati žrtve iz Kočevskega Roga; zdaj, ko so se oglasili razločni glasovi, da mora biti pokop žrtev povezan s povrnitvijo njihovega dobrega imena; zdaj, ko bi pokop izmučenih kosti pokojnih lahko postal trenutek slovenskega miru in resnice; zdaj hočejo ponosni nasledniki komunistov imeti v rokah zakon, s katerim bodo javnosti povedali: Prav, če v zakonu o javnem redu in miru (!) piše, da so to bili kolaboranti, ki so sodelovali pri okupaciji ozemlja Slovenije, potem jih lahko mirno pokopljete …
To je resničen upor besnila proti slovenski resničnosti. In vsakršna spravna prizadevanja, naj jih razumemo tako ali drugače, so s tem izničena.
Svojci pobitih in drugi, ki ohranjajo žrtve komunizma v spominu, morajo ponovno premisliti, kako ravnati v prihodnje. Na to, kar se je pojavilo s tem zakonskim predlogom, smo v Zavezi opozarjali več let: nezanimanje, ignoranca in površinskost so splošno mentaliteto Slovencev že močno preoblikovali, posledice so vidne.
In vendar.
Človeka, ki je notranje svoboden, tudi nova in nova razočaranja ne morejo upogniti. Človek, ki ima notranjo svobodo, jo ima zato, ker je prost zmote, je prost zla in sovraštva. Svobodo ima, ker goji notranje življenje in zato ve nekaj o tem, kdo je in kam je namenjen.
Svoboden človek živi življenje, ki je smiselno. Njegovo življenje je smiselno zato, ker sledi temu, kar je res in prav. Na ta način izpolnjuje tisto edino in resnično dobro, ki je dano prav njemu in samo njemu; dano mu je kot njegova velika možnost. Vztrajanje na poti tega, kar je res in prav, je uresničevanje dobrote življenja.
Zato je tako pomembno, da se spominjamo naših mučenih, pobitih, zatiranih: oni sami in njihova stvar in njihovo trpljenje so vredni spomina; toda ob tem spominjanju v sebi utrjujemo tisto središče, v katerem vemo, kaj je res in prav; krepimo v sebi tisto jedro, v katerem si bistrimo čut za resnico, za pravico; za to, kaj je človeku primerno, kaj je po človekovi resnični meri.
Vse to je pomembno, res pomembno, kadar pridejo razočaranja in ponižanja. In treba je vedeti tudi, da v dolgi noči ne vemo, kako daleč je jutro. Morda je daleč, morda je blizu.