Pričakovanja zatiranih narodov glede Evrope oziroma tistega dela Evrope, ki je povojni čas mogla preživljati na varni strani železne zavese, so bila ob sesutju boljševiških režimov velika. Kako tudi ne. Svobodni narodi so se po drugi svetovni vojni lahko razvijali v skladu s svojimi željami: vsak zase in v medsebojnih povezavah. Evropska zveza je vzniknila iz najgloblje želje po polnem življenju v miru in sožitju, temu pa je kot naravna posledica sledila blaginja.
Nejasen občutek podobnosti in pobratenja med modernimi demokracijami in emancipacijskim totalitarizmom se pojavi šele po sesutju berlinskega zidu. Takrat si poprej ločena svetova končno pogledata v obraz in vidita, kako sta si podobna.
Chantal Delsol
Na drugi strani železne zavese smo v istem času životarili. Kljub slaboumni nostalgiji, ki deloma prostovoljno deloma forsirano bdi nad našimi tremi tranzicijskimi desetletji, se tu in tam utrne informacija o celonočnem čakanju v neskončni vrsti na … eno (!) avtomobilsko gumo, o izmeničnih vožnjah s parnimi/neparnimi registrskimi številkami, o denarnih depozitih za odhod v tujino po nakupih olja, margarine, pralnega praška, o ničvrednih tisočakih v denarnici za jutranjo kavo in podobno.
Prva streznitev nas bržčas čaka že tu. Splošno prepričanje je bilo, da se ljudem pod socializmom toži po svobodi, po demokraciji, po odgovornosti, po redu, po poštenem delu in poštenem plačilu. A kaže, da so desetletja strahovlade in sprevrnjenih vrednot vse preveč naših ljudi pohabila. Poplitveni in otopeli smo bili dosti bolj, kot si drznemo priznati. Zdi se, da se podoba človeka iz zadnjih let socializma zelo približuje podobi današnjega migranta, ki ga na Zahod vleče le bleščavi del evropskega življenja.
To je bilo prvo veliko razočaranje za tisti del naroda, ki mu totalitarni čas ni uspel spriditi duha. Zakaj razočaranje? Ker so bile zaradi take mentalitete že prve volitve uspešne le na pol. Tako se je na obsežni boljševiški podlagi in s sprotnimi manipulacijami začel partijski sestop z oblasti na način, ki jo je ohranjal na vrhu. Vemo za ljudi, ki so junaško zdržali suženjska povojna desetletja, zlomila ali vsaj upognila pa jih je mlahavost rojakov, ko so v tranziciji kljub nesorazmerjem, goljufijam in lažem dobili možnost za alternativo, pa je niso izkoristili. Volili so zanikrno. Že od začetka, potem pa le še vse bolj. Namesto da bi tej močvari v slogu odločne denacifikacije rekli ne, smo se začeli pogrezati vanjo. Tako nam bo kot posledica preostalo občudovanje tistih sotrpinskih narodov, ki nas prehitevajo, ker so si znali izvoliti svoje Pučnike.
A vrnimo se k svobodni Evropi, čeprav so pravkar opisane stvari povezane tudi z njo. Na splošno so si ljudje kot rečeno od Evrope veliko obetali. Instant pričakovanja, vezana na boljši standard, so bila v slovenskem primeru po demokratičnih spremembah in osamosvojitvi hitro uresničena. Sledila so najnovejšemu sloganu oziroma obratu komunistične partije: »Evropa zdaj!«. Tako je zlasti v letih do 2008 Avstrijo znala prešiniti skrb, da jo kani nekdanja komunistična gubernija v blaginji celo prehiteti … Poznavalcu bi bila že takrat taka skrb odveč, potem pa je prišla še gospodarska kriza in začetek totalno enobarvnih vlad. Morda se sliši grobo, če rečemo neposredno (post)komunističnih vlad, a ob ideoloških bakhanalijah, ki smo jim priče od Dražgoš naprej, izraz povsem zbledi. Blaginja ostaja znatna, deloma zato, ker nas rešujejo evropske povezave, zlasti pa zato, ker resnico in primerjanje s standardom Zahoda prikriva medijski monopol. Kar je nezadovoljstva, se z istim medijskim kolesjem kanalizira proti osamosvojeni »državi«, proti opoziciji in proti Evropi. Kdor se ne spomni nazornih primerov iz vsakdana, naj si zavrti posnetek drhali in njihovih »elit« v Stožicah.
Tako je torej z Evropo in erozijo navdušenja nad njo pri rojaku, ki ga je poškodoval totalitarizem in ki je prepuščen glavnemu toku medijev.
A na Evropo moremo in moramo pogledati tudi skozi oči Slovenca, ki ga totalitarizem ni tako zelo prizadel in ki smo ga že prikazali razočaranega nad tranzicijskim sorojakom. Zanj cilj ni le blaginja, ki jo živi Zahod, pač pa se zaveda, da je ta sad etičnih, političnih in ekonomskih usmeritev. Od Evrope je pričakoval, da bo ključno pomagala pri presaditvi teh temeljnih postavk v mlade demokracije.
Skoraj vse zahteve za »približevanje Evropski zvezi« so vezane na prilagoditev ekonomije. Zadostiti je treba kar mnogim in zahtevnim postavkam, ki izkazujejo delujoče tržno gospodarstvo in sposobnost za soočanje s konkurenco in tržnimi silami v EZ. Slovenija je nekako navila kazalce, da je bilo paragrafom ustreženo. Pretihotapljena socialistična substanca očitno ni nikogar v EZ pretirano vznemirjala. Nadalje je treba izkazati sposobnost za prevzem in učinkovito izpolnjevanje obveznosti, ki izhajajo iz članstva v EZ, vključno z zavezanostjo ciljem politične, gospodarske in monetarne unije. O tem ne kaže izgubljati besed. Bolj kot se oddaljimo od strogo formalnega nivoja, bolj nazadnjaške sile varajo temeljne postulate Zveze.
Teorija širitve EZ naposled zahteva tudi prilagoditve na področju demokratične ureditve. Tu bi morali vzpostaviti stabilne institucije, ki zagotavljajo demokracijo, pravno državo, spoštovanje človekovih pravic ipd. Kam je Evropa gledala, ko je presojala slovenski domet na tem področju, ni jasno. Vsekakor so bila v tem pogledu naša pričakovanja najbolj prizadeta. Kolikokrat smo se tolažili: »Tole bo pa Evropa mimogrede spravila v red.« A tudi nekateri največji in najpomembnejši državni sistemi so delali naprej z nekdanjo miselnostjo – nemoteno, kot bi se z demokratizacijo ne zgodilo nič.
Pravzaprav se je v tem razmerju med Evropo in novimi članicami zgodilo to, kar venomer opažamo tako v Evropi kot doma. Nekakšna nebistvenost, nekakšna birokratska zahtevnost pri drobnarijah, temeljne stvari pa kot da ne obstajajo. Kot bi Srednje in Vzhodne Evrope ne maličil neki vseobsegajoči polstoletni kolos. Kot bi se rakavega obolenja lotevali s stiskanjem aken. Neverjetno je, kako zlahka največje in najočitnejše stvari preprosto ne obstajajo. Kako se je to moglo zgoditi, kako se lahko kaj takega dogaja?
Vsekakor Slovenije nazaj v svojo sredo ni sprejela Evropa, kakršna je začela svojo svobodno pot po vojni. Tegobe so bile hitro pozabljene, dolg do dežel na vzhodni strani železne zavese, ki so bile žrtvovane sovjetskemu imperializmu, prav tako. Kaj se je pod tem režimom dogajalo pol stoletja, je na Zahodu zanimalo samo kakega posameznika. Ostale sta zajeli ignoranca in lagodnost.
Pa še nekaj je zajelo zahodno stran železne zavese. Vse bolj in bolj jo je imela v pesti neka mehka oblika prisile, neka socialistična metamorfoza, prilagojena na demokratični milje. V tem se skriva razlaga, zakaj je Evropa Slovenijo medse sprejela brez bistvenih priprav, začenši s totalnim zanemarjenjem omenjene denacifikacije. Pardon, gre sicer za isto stvar, a da bomo natančni: dekomunizacije.
Vrnimo se k motu tega sestavka. Kaj je torej zagledal posttotalitarni evropski obraz, ko se je po petdesetih letih zazrl v zahodnoevropskega? Naj nam to za sklep razloži ista francoska filozofinja: »Naš čas, ki skuša emancipacijo razsvetljenstva oziroma moderno uresničiti z izbrisom vsakršne ukoreninjenosti, proizvaja družbe, ki so podobne družbam, o katerih so sanjali komunisti. Sleherna država Zahoda do neke mere uresničuje načrt, ki je zelo podoben Marxovemu. Postmoderna danes v nekaterih državah Evropske zveze, med njimi tudi v Franciji, deluje kot ideologija, ki se na narode pogosti lepi umetno in izsiljeno. Nazadnje doživljamo enako razklanost, kot so jo doživljale tradicionalne države, ki so zaradi toka časa in po volji elit morale sprejeti zahodni način življenja in vrednote ter so se divje in obupano upirale ukrepom, ki so se jim zdeli nezmerni z ozirom na njihova takratna pričakovanja. Dolžni smo se pospešeno emancipirati, kot bi bili otroci na treningu ali podaniki samooklicano razsvetljenega trinoštva. Dovolj je, da pogledamo s kakšno ihto in odločnostjo evropska uprava v vseh svojih državah vsiljuje teorijo spola. V teh primerih se na nasprotnike gleda kot na sovražnike, ker je emancipacijska misel postala ideologija. V resnici pa je od nekdaj bila in bi morala ostati proces človeške rasti, ki nenehno tiplje in se sprašuje v bojazni pred možnimi izgredi.«