Že leta zapored se na prvo nedeljo v mesecu oktobru zbiramo tu na Teharjah, kraju – enem od mnogih v naši prelepi domovini – ki je prepojen s krvjo, obdan z žalostjo in spominom na naše drage sestre in brate. Bili so krivično pomorjeni, oropani življenja, pravice do groba in dobrega imena. Čeprav nas je vsako leto manj in komaj kakšen pridružen na novo, prihajamo zaradi neporavnanega dolga do dogodkov v preteklosti, ki je naložen nam in bo – vse tako kaže – ostal še našim potomcem. Noben narod ne more biti in obstati s takšnim bremenom časa, ki se je začel z umori – več sto žrtev v jeseni 1941 in pomladi 1942 – in končal v pobojih tisočih ob koncu vojne.
Razmišljanja o tem strašnem času, o dogodkih na Teharjah in drugod so delili z nami že mnogi govorniki pred menoj. Sam pripadam generaciji, rojeni v začetku šestdesetih; prihajam s severovzhodnega dela Slovenije in nimam med ubitimi nobenega prednika ali sorodnika. Nisem ne zgodovinar ne raziskovalec, zato me je vabilo Nove Slovenske zaveze k besedi presenetilo, spravilo celo nekoliko v stisko, saj se ne čutim niti vrednega niti kompetentnega, da bi govoril na tem svetem kraju.
V času obiskovanja srednje šole in opremljen z znanjem zgodovine iz učbenikov tipa Sajetov belogardizem sem doma večkrat zapadal v polemike s starši, ki so mojemu vedenju oporekali ali celo nasprotovali. Oba, oče in mati, brez formalne izobrazbe, sta mi brez uspeha poskušala dopovedati, da med nacizmom in komunizmom – razen v barvi in oznaki – ni bistvene razlike. Kljub temu da je oče kot prisilni mobiliziranec v nemško vojsko in kasneje vojak tako imenovane Jugoslovanske ljudske armade govoril iz lastnih izkušenj, in da je mati, medvojna pregnanka v Bosno, bila dokazano prikrajšana za nekatere ugodnosti, ker je zaradi svojega osebnega prepričanja zavrnila članstvo v Zvezi borcev, me to ni prepričalo v nasprotno. Prvi dvom mi je vzbudila šele drobna knjižica z naslovom V Rogu ležimo pobiti, ki mi jo je podaril domači župnik. Branja sem se lotil bolj zaradi njegovega opozorila, naj jo berem naskrivaj in pazim, da me pri tem kdo ne zaloti, kot pa iz radovednosti. Takrat zame še neverjetna vsebina me je šokirala, toliko bolj, ker so bila v knjigi napisana dejstva, o katerih sta mi govorila že starša, čeprav knjižice nista poznala. Seme dvoma v lastno prepričanje, ki je bilo s tem branjem zasejano, je zraslo do želje po resnici. Tako sem v sorazmerno kratkem času na različne načine pridobil veliko takrat še prepovedane literature in zaradi tega nekajkrat tvegal tudi zaplete pri prehodu državne meje.
Danes državne meje v takšni obliki ni več, pa tudi strah je nepotreben. A meje med nami in vami, med našimi in vašimi so ostale in zdi se, kot da je resnica – ta sveta stvar – še zmeraj za železno zaveso, priklenjena na verigo sovraštva, ki ji preprečuje, da bi se osvobodila in zaživela. Ko smo v devetdesetih letih dobili lastno državo, sem bil prepričan, kako bo sedaj vse drugače, kako bo vse prav in kako bo konec krivic. A začetnemu zanosu je prehitro sledilo razočaranje in spoznanje, da so ti, ki so med vojno in toliko let po njej imeli v zakupu resnico, dobro podučili svoje naslednike, ki sicer na bolj prefinjen način nadaljujejo delo svojih duhovnih staršev.
Tako še vedno poslušam zmerljivke o izdajalcih, kolaborantih, revanšistih in kar je še takega. Kako krivično. Ozmerjati z izdajalci ljudi, katerih edini »greh« je bil upor proti terorju rdeče zvezde in ki so bili zaradi ljubezni do vrednot, kot so Bog, narod, domovina, ob življenje ali pregnani na tuje, kjer so ob borbi za vsakdanje preživetje uspeli ohraniti slovenski jezik in ljubezen do domovine ter narodno zavest prenesti na mlajše rodove vse do danes, je popolnoma nerazumljivo in skregano z definicijo izdajstva.
Kardelj je leta 1941 v pismu Titu pisal, kako je mogoče izrabiti okupatorjeva maščevanja in požiganja vasi, saj da prebivalstvo pred terorjem beži v hribe in je treba represalije preprosto izzvati ter da le tolčenje in sejanje preplaha začetek državljanske vojne razvije v korist Partije. Čeprav smo lahko te omenjene besede citirane prebrali kdaj tudi že v glavnih medijih, pa se to in še mnogo drugega ne prepozna kot dokaz, da je šlo med drugo svetovno vojno pri nas v prvi vrsti za revolucijo in ne zgolj za osvoboditev trpečega naroda, kot to še vedno trmasto trdijo tovariši. Pri umorih in pobojih je šlo za sistematičnost in zaukazanost, ne le zgolj za napake in pomote, kot temu radi rečejo. In ljudje so se v strahu za svoja življenja – ta pa so bila v letih 1941–42 zelo poceni – oprijeli vsake bilke, ki je ponujala rešitev. Da Komunistični partiji takrat ni bil glavni cilj pregnati okupatorja, ampak likvidirati politične nasprotnike, dokazuje številčno razmerje žrtev med enimi in drugimi. Samo v Ljubljani in bližnji okolici je bilo v prvih dveh letih vojne ubitih 180 Slovencev in komaj kakšen okupator, čeprav so se njegovi oficirji dnevno šopirili po mestnih ulicah. Že omenjeni Kardelj je celo pobesnel, ko so mladeniči na svojo pest z odvrženo bombo ubili ljubljansko fašistično funkcionarko in s tem ogrozili načrte in delovanje Komunistične partije. Slednja je ob kapitulaciji Italije pustila mirno oditi požigalce slovenskih vasi in se raje posvetila uničevanju tistih v lastnem narodu, ki niso nasedli njenim lažem.
Hitro po ustanovitvi Nove Slovenske zaveze sem se ji pridružil. V želji čim globlje spoznati tragiko medvojnega in povojnega dogajanja sem sledil spominskim slovesnostim in se udeleževal srečanj v različnih krajih žalostnih dogodkov. Slišal sem veliko tragičnih zgodb, spoznal ljudi, ki so imeli srečo in preživeli, ter sorodnike tistih, ki te sreče niso bili deležni. S komerkoli sem se pogovarjal – med njimi so bili nekateri, ki so preživeli Teharje – nihče ni izražal sovraštva do teh, ki so jim povzročili zlo, ali kazal želje po maščevanju. Izražali so le bolečino nad storjenim in žalost, da ni prostora za grobove žrtev. A zdi se, da bi prenekateri v maniri preteklih časov želeli prepovedati še to. Kako krivični so očitki o revanšizmu, ko pa se vendar ve, da se nihče ni nikomur maščeval in da tudi odgovorna oblast zaradi storjenih zločinov in krivic ni nikogar kaznovala ali prikrajšala za privilegije. Aktualnega predsednika vlade moti sprevračanje zgodovine. A zgodovine se ne da prevračati. Zgodovina je takšna, kakršna je. Z lažjo se lahko sprevrača le resnico, a slednja pride kljub temu enkrat na plano – kot so prišle v marcu pred desetimi leti ženske kitke iz Barbarinega rova. Žal pa je lažje prebiti enajst betonskih pregrad kot pa eno samo v človeškem srcu.
Sveti papež Janez Pavel II. je dejal, da »nobeni dogovori, nobeno zgolj zunanje reševanje ne pelje k spravi, pač pa je to pot v prostranosti duha in srca. Kdor gleda s srcem, kdor je očiščen sovraštva in druge zunanje navlake, se mu bo v prostranih bistrinah duha zasvetila resnica.«
Ne dolgo tega je v enem od osrednjih slovenskih dnevnikov avtorica v svojem razmišljanju, ki mu je dala naslov »Brez priznanja resnice sprave ne bo« med drugim zapisala, da prihodnosti brez soočenja s preteklostjo ni in da je zanikanje dejstev največja ovira na poti do sprave. Citirano še kako drži. A nanaša se na zločinski pokol v Srebrenici. Zastavlja se vprašanje, kdaj bomo pri nas v javnem diskurzu z enako mero empatije zmogli pogled v lastno preteklost? Pokojni duhovnik Janez Zdešar, rešenec iz teharskega taborišča, je dejal: »Sprava je možna, je nujna in je težka.« Mirno lahko zatrdim, da so na strani žrtev to težko pot že zdavnaj prehodili.
Letos poleti sem imel ob 75. obletnici izkrcanja zaveznikov priložnost obiskati Normandijo. Tam sem lahko na marsikaterem vojaškem pokopališču ali ob spominskem obeležju videl drugega ob drugem položene vence nekdanjih vojnih nasprotnikov in plapolanje zastav obojih. Nekoč med seboj vojskujoči se so se uspeli spraviti, si odpustiti. A to je bilo možno, ker so Nemci kot narod jasno in glasno obsodili nacizem in razčistili s svojo negativno preteklostjo. S tem so nakazali pot k medsebojnemu sožitju in sobivanju. V Sloveniji pa se zdi, da bo vprašanje, kdaj bo komunizem prepoznan kot zločinski in totalitaren, še dolgo ostalo neodgovorjeno.
Danes je rožnovenska nedelja. Z globokim spoštovanjem se spominjam pokojne gospe Lojzke Debevc, ki je – dokler je le mogla – s svojo glasno molitvijo rožnega venca od morišča do morišča spreminjala naša pota v romanja. Njeno enakomerno nizanje jagod z glasom, ki je dal slutiti, da skriva neizmerno bolečino, je opominjalo, da je bila ta molitev, ki je zrasla iz vere otroških src, vsakdanja duhovna hrana mnogih, ki so šli v krivično smrt. To potrjujejo na moriščih najdeni rožni venci.
Naši pokojni s strani države morda še dolgo ne bodo dobili primernega, resničnega zgodovinskega spomina, a pri Bogu – to trdno verjamem – so že dolgo priprošnjiki našega naroda.
Zdrava bodi, moja lepa domovina, zdrava bodi …