Negujemo spomin, ki nas kliče v resnico in življenje

N

Rad bi spregovoril o mojemu dedku, ki ga kličemo očka Frenk. Po začetku vojne je bil mobiliziran v nemško vojsko in brž, ko je mogel, je od tam dezertiral. Odšel je v gozd, k partizanom, a je od tega, kar je videl, ponovno dezertiral. Pridružil se je domobrancem, s katerimi je bil po koncu vojne, po izdajstvu angleške vojske, vrnjen v Slovenijo, ki jo je že okupirala komunistična totalitarna oblast. Izkušnje so mu povedale, da je zapisan gotovi smrti in je zato s prijateljem tvegal pobeg iz zastražene kolone. Tako se je rešil smrti v enem izmed slovenskih morišč, ki težijo slovensko zemljo. Očka Frenk je po rešitvi – po mnogih letih, a vendar mnogo prezgodaj – umrl v svobodi tuje dežele. Bil je pokopan in njegov grob je med nami do današnjega dne. A kje so grobovi drugih mož in fantov, brezpravno ubitih v imenu revolucije med in po vojni? Teh grobov ni, večinoma so ostali na moriščih širom naše domovine. Draga Slovenija, zakaj ne pokoplješ svojih otrok?
Rad bi spregovoril tudi o (stari) teti Ivani, ki je po vojni ostala v t.i. svobodi. Pred leti mi je razlagala, kako je trpela pod komunizmom. Krivičnost in nasilje ženskega zapora v Brestanici presegata domišljijo nas, otrok blaginje. Popis njenega trpljenja je zelo podoben tistemu, ki ga je dobro opisala Angela Vode, ki je bila pravnomočno rehabilitirana. A kje so nevladne organizacije, ki se zavzemajo za pravice žensk in pogosto kličejo po reparacijah? Draga Slovenija, zakaj so nekatere ženske drugorazredne?
Rad bi spregovoril tudi o otrocih in vnukih povojnega časa. Titoistični propagandni stroj je poskrbel, da mnogi, predvsem mestni sovrstniki menijo, da smo živeli v razmeroma lepo urejeni državi. Pravijo, »Imeli smo visoko kulturo, industrijo, olimpijske igre, vrhunske znanstvenike, predvsem pa smo bili enakopravni«. Ali res? Ko sem se pred komaj 10 leti preselil v vaško okolje in se pogovarjal z eno od novih sosed, mi je hitro priznala: »Veste, v socializmu smo bili zatirani. Medtem ko so tisti s partijsko knjižico imeli dopust in vikende, smo mi delali za preživetje.« Vsi so bili enakopravni, a eni so bili bolj enakopravni od drugih. Komunistična osvoboditev je bila tako dobra, da smo se morali še enkrat osamosvojiti – zakaj ta logični preskok predstavlja salto mortale za najvidnejše intelektualce našega prostora? Draga Slovenija, zakaj si pozabila, čemu si se osamosvojila?
Danes smo se tu zbrali zaradi Spomina. To ni bežen spomin, ki se skupaj z »magdalenico« raztopi v prijetnem kramljanju o dogodkih, za katere smo menili, da smo jih že pozabili. Nasprotno, ta spomin je osnovni gradnik človeškega bivanja, ki preteklost in prihodnost povezuje v neločljivo celoto. Spomin, ki je kompas posameznika in družbe, ter temelj civilizacije. Spominjati se pomeni vedeti, kaj se je zgodilo, zato, da vemo, kdo smo – in kam gremo.
Čeprav pieteten, namen spomina ni objokovanje njih, ki so svoje boje dobojevali in je njihov tek dokončan. Je spomin, ki nas kliče v resnico in življenje. Pravi spomin ima svoj počitek samo v resnici, in samo resnica je tista, ki osvobaja. Tega spomina pa nam nihče ne more vzeti.
Iz tega spomina v Novi Slovenski zavezi kličemo slovenski državi: naj izda mrliške liste; naj obsodi nasilje revolucije; in naj pokoplje svoje hčere in sinove.

(Ljubljana, predvečer ukinjenega dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja, 16. maj 2024)

Avtor Alexander Jerman