Ob molitvi za žrtve revolucije. Škofja Loka, kostnica pri Lipici
30. oktober 2025
Kadar mislimo na mrtve, se moramo duhovno povzpeti nad plitko površje svojega vsakdanjega delovanja. O mrtvih ne govorimo enako kakor o vsakdanjih rečeh. Še posebej, če so ti mrtvi pretrpeli pred svojo smrtjo strašno mučenje, največjo osamljenost agonije na Škofjeloškem gradu ali v kraškem breznu, počasno smrt pod težo trupel. Če hočemo misliti na njih, moramo premagati samoljubje svojega malega življenja in stopiti v globlji, resničnejši okvir svojega bitja, kakor smo bili ustvarjeni.
Šele takrat se moremo odpreti usodi naših mučenih in pobitih, šele tedaj si moremo vsaj predstavljati njihovo skrajno bolečino, njihovo zadnjo samoto. Čutimo, da je v tem spominjanju nekaj pomembnega: da s spominom pritrdimo vrednosti njihovih mladih življenj, tako krivično pretrganih. S spominom na naše pobite pa pritrdimo tudi tradicijskemu slovenskemu svetu, ki je te fante izoblikoval in ki so ga hoteli ohraniti ter ohraniti v njem sebe in svoje.
Verjamemo, da je velika večina teh fantov v božjem naročju in je v večnosti njihovo življenje ohranjeno v najbolj popolni meri.
Pravo nasprotje pa je njihov položaj v današnjem slovenskem času. Ko moramo pohvaliti sektor za vojna grobišča pri MORS, pa lahko le obžalujemo stvari, ki so odvisne od Vlade, nas žalostijo in jih ne bom ponavljal. Le dvoje je treba poudariti.
Pol leta je minilo, kar je država prepeljala posmrtne ostanke pobitih iz Kočevskega Roga v kostnico tu pri Škofji Loki. Obljubili so, da bodo poskrbeli za njihov dostojen pokop. Predstavniki svojcev pobitih imamo pravico zahtevati, da jih pokopljejo v skladu z našimi željami in izročilom. Želimo, da jih pokopljejo v Ljubljani na Žalah ali na Orlovem vrhu na Ljubljanskem gradu, v središču slovenske države, ki jih mora sprejeti kot svoje.
In druga stvar, ki jo je treba ponavljati: da bi slovenska država pobite domobrance in druge žrtve revolucije sprejela kot svoje, jim je treba pred pogrebom s slovesno izjavo Državnega zbora povrniti dobro ime. Pieteten pokop pomeni, da država Slovenija o teh žrtvah pove, da so bile pobite brez sodbe in da veljajo za nedolžne. Ta povrnitev dobrega imena je bistveni del, saj je nedopustno, da se jih pokoplje pod goro klevet o izdajalstvu. Brez povrnitve dobrega imena pobitim bi bil pokop le nova, velika prevara.
Kot smo izvedeli, je sedanja vlada pripravljena, da glede tega prezre vse zahteve svojcev in Cerkve in da še pred volitvami žrtve pobojev pokoplje, s Cerkvijo ali brez Cerkve.
Kaj bi tej ekstremni predrznosti odgovorili?
Najprej to, da za nas katoličane to ne bi bil pokop, ampak oskrumba. S tem bi nosilci oblasti razkrili, da žrtve komunizma še naprej oskrunjajo in to prikazujejo kot pokop za predvolilne potrebe; da nasprotujejo celo tradiciji krščanskega pogreba; in da je laž njihova velika konstanta.
Ne verjamemo, da se bo to res zgodilo, ker je časa do volitev premalo. Toda zmožni so vsega, to moramo vedeti. In če se bo zgodilo, potem nas pri čem takem ne sme biti niti blizu, kaj šele zraven: ne svojcev, ne Cerkve, ne strank slovenske pomladi. Počakali bomo na drugo vlado.
Toda naša stalnica, naša konstanta, na katero se zanašamo mi, je nekaj popolnoma drugega: mi verujemo, da mnogi naši pokojni na stopnjevan in pomnožen način bivajo v Bogu – in prosimo jih, naj svojo smrtno agonijo darujejo Gospodu za našo Slovenijo. Zajemajmo iz tega. To je naša konstanta.