Pritrditev in zanikovalstvo

Osem stoletij dolg časovni lok med sholastiko in našo dobo je sodoben nemški filozof Josef Pieper (1904–1997) skušal premostiti tako, da je na razne načine osvetlil relevantnost in veljavnost misli sv. Tomaža Akvinskega (1225–1274). Ena od tem, ki ga je zaposlovala zelo dolgo, je bilo vprašanje, kaj je bistvo ljubezni – kaj je v jedru te mnogolike in raznovrstne moči, kaj je v osnovi skupno njenim premnogim oblikam, kako postaviti pravi pomenski okvir tej pogosto zlorabljeni besedi?

Pieper je po mnogih letih iskanja in tehtanja filozofskih opredelitev ljubezni pri raznih avtorjih ter po dolgem motrenju »ljubezni« v tako različnih oblikah, kakor so denimo ljubezen med starši in otroki, med možem in ženo, ljubezen do domovine ali ljubezen do glasbe, naposled prišel do nekega združevalnega uvida. Tem nadvse različnim oblikam ljubezni je skupno to, pravi Pieper, da v njih izražamo privolitev ali pritrditev neki osebi ali bitju. Človek, ki ima nekoga rad, tisti osebi – v raznih oblikah in stopnjah – sporoča: Dobro je, da si! Kako lepo je, da bivaš! Čudovito, da obstajaš! V pomanjšanih razmerjih prav to velja tudi, ko imamo radi določene stvari ali svojo deželo ali mesto, svoj dom. Ljubezen ima torej v svojih mnogovrstnih pojavnih oblikah neko skupno jedro, brez katerega je ne more biti: to je pritrditev bivanju, potrditev, hvala ali zahvala za neko bitje ter s tem povezano veselje, občudovanje – v odnosu do Boga pa slavljenje, poveličevanje, češčenje.

Ta prvovrstna Pieperjeva intuicija – da namreč ljubezen vedno izklicuje pritrditev bivanju – nam lahko pomaga najti ključ za razumevanje naših lastnih drž, pa tudi opustitev in zdrsov, tako svojih kakor okrog nas. Dejanje pritrditve seveda ne more potekati brez kreposti zdrave pameti – saj seveda ni mišljeno, da bi ob tem, ko imamo nekoga ali nekaj radi, pritrjevali njegovim napakam, zastranitvam, deviacijam. Ne, pritrditev gre temu, kar je v bitju resničnega, lepega in dobrega. Naša pritrditev bitju, ko imamo nekoga ali nekaj radi, pravi Pieper, se pravzaprav opira na božje stvariteljsko dejanje: Bodi človek! Stvarjenje, pravi naš filozof, je najskrajnejša oblika pritrditve (J. Pieper: Vera, upanje, ljubezen, 2002, s. 146). Naše dejanje pritrditve v človeških odnosih nadaljuje, podaljšuje to prvo stvarjenjsko dejanje, zato je tako blagodejno, oživljajoče, tvorno. Ko imamo nekoga radi, ga potrjujemo v bivanju, v tem, da je – zato mu tudi želimo dobro v vseh vidikih, ki jih narekuje pamet.

V pahljači stopenj in odtenkov ljubeče pritrditve življenju je bistveno pomembna že prva, najbolj osnovna stopnja. Takšna najnižja stopnja pritrditve nekomu ali nečemu je namreč: pozornost. Upoštevanje, da nekdo ali nekaj je, in s tem povezano zanimanje. Naklonjena pozornost je gotovo najbolj osnovna, a zelo potrebna temeljna oblika pritrditve – osebam, situacijam, človeškim položajem. Upoštevanje, da nekdo ali nekaj je, kakšno je stanje stvari, kaj je v človeških zadevah potrebno, kaj je moč v danem položaju izboljšati – vse to tvori realističen odnos človeka do soljudi, družbe, domovine, sveta. V korenini realističnega zanimanja za sočloveka in družbo je temeljno priznanje: da ta oseba, te osebe so, da bivajo, da imajo že s tem apriori neke pravice, potrebe, interese. Ta osnovna pritrditev je že tudi osnovna oblika naklonjenosti. Brez nje ni mogoč realističen odnos do sveta. Realistično stališče je v osnovi afirmativno, pritrjevalno – saj želi upoštevati osebe in stvari, kakor so, čeprav o njih misli tudi kritično. To v jedru pritrjevalno ali potrjevalno, pozitivno držo do ustvarjenih bitij veren človek prejema predvsem iz odnosa z Izvorom bivanja samega, ki je Stvarnik in prvi, najmočnejši potrjevalec vseh bitij. Ta je položil v stvarstvo naravni red, naša naklonjena pozornost ga le odkriva in z njim sodeluje. Naše delovanje naj bi bilo, kot pravi Milan Komar, sodelovanje z že obstoječim redom bitij.


Pod vplivom novejših filozofij, zlasti marksizma, ki je prepajal komunistični sistem države SFRJ, še prej pa mentaliteto revolucionarjev, je mnoge v Sloveniji zajela povsem nasprotna miselnost: posamezna oseba ni vredna pozornosti, ni vredna upoštevanja, ni sedež pravic in upravičenih zahtev, resničnost slovenskega naroda ni vredna, da jo razumemo, upoštevamo in razvijamo, temveč je vse to material za obvladovanje, za manipulacijo. Material za umetno urejanje sveta, goli material, v katerega revolucionar-oblastnik nasilno vtisne svojo voljo. Človeške osebe so bile za komuniste material, s katerim lahko razpolagajo kakor s peskom, človeška srca so jim bila material, s katerim lahko ravnajo kakor s kamni. To boljševistično držo do sveta je Justin Stanovnik imenoval z besedami: radikalna, skrajna razpoložljivost sveta. Komunisti, točneje boljševiki, so mislili, da lahko absolutno razpolagajo z vsem, tudi s človeškimi življenji, kakor s peskom. V jedru vsega tega je ena sama drža: drastično zanikanje posamičnega bitja – temeljni zanikovalski odnos, ki omogoča obvladovanje in razpolaganje z življenji ljudi.

Rekli smo, da je stvarjenje človeka najskrajnejša oblika pritrditve bivanju. Najskrajnejša oblika zanikanja bitja pa je – umor.

Takšna je slovenska resničnost. Zanikovalska strast se ni končala, ker je ostala duhovno nepremagana, in se nadaljuje. Ob ugodnih trendih iz zahodnega sveta se je ta strast, kljub demokratizaciji Slovenije, znova okrepila s starimi in novimi (post)marksističnimi idejami: kapital in neenakosti v zasebni lastnini so izvir vsega slabega na svetu; pojem slovenskega naroda je zgolj slepilni produkt meščanskega razreda in politike, je le nekakšna maska, s pomočjo katere hočejo višji razredi vladati nižjim v nacionalni državi s sredstvi kapitalizma; slovensko identiteto je treba odpraviti z mešanjem pripadnikov raznih ras, etničnih skupin in kultur; vse kulture so enako vredne, slovenska »identifikacija« (ne več identiteta!) je le začasna »družbena praksa« in ena med mnogimi, predvsem pa je »opresivna« do drugih kultur in deluje kot grožnja »radikalni demokraciji«. Itn. V bestiariju teh idej je brez dvoma najbolj skrajna ta, da naš naravni biološki spol, kot trdijo, ne določa resnične spolne narave človeške osebe, ampak naj bi nam pojmovanje, da sem moški ali ženska, vsilila naša družina, šola, družba – zato je treba te strukture, zlasti družino in šolo, radikalno reformirati, da bomo dekonstruirali nasilno konstruirane spolne vloge …

Ta, nazadnje omenjeni sklop idej, je že skrajna oblika nesprejetja svojega telesa kot sebe; to je skoraj zadnje zanikovalsko odklanjanje svoje osebne določenosti, svojega bitja. Od tod dalje sta možni le še dve radikalni obliki negiranja, zanikovanja bitja – abortus in evtanazija.

Te radikalne oblike zanikovanja življenja se najbrž ne bodo razširile ravno med večino populacije, toda dovolj hudo je, da so si osvojile večino t.i. »družbene elite«, ki usmerja »javno mnenje«. Nemalo njihove zanikovalske drže se nato uspešno prenese na večino – namreč tako, da večino prevzameta brezbrižnost, ignoranca, hotena (krivdna) nevednost kot zaprtost pred spoznanjem. To še malo ni nedolžno, kajti v brezbrižnosti in ignoranci se skriva že prvo in osnovno zanikanje: zavrnitev oseb, položajev, situacij, ki bi morda zahtevali kakšno našo odločitev, dejanje ali spremembo mišljenja – gotovo pa vsaj nekaj minimalnega: našo pozornost kot najmanjši izraz pritrditve. S Komarjem lahko rečemo: Z nezanimanjem smrt potuje incognito.


Naše upanje se le malo opira na to, kar lahko storimo sami. No, malce pač, več pa ne. Tembolj se opira upanje na Stvarnika, ki je prvi pritrdil našemu bivanju s tem, da je ustvaril naše bitje, nas postavil v življenje. Prav tako je postavil v bivanje tudi vse tiste pred nami, ki se jih v Zavezi spominjamo – ki so v mnogo težjih razmerah revolucije v svoji duši opravili veliko, pomembno pritrditev: pritrdili so svojemu krščanskemu izročilu, ki jih je izoblikovalo, pritrdili so svojemu načinu življenja, kot so ga poznali od staršev, družine, svoje vasi, svojega mesta; pritrdili so sebi, namreč tistemu v sebi, kar je bilo skladno z resničnim in dobrim. To je bila pomembna pritrditev življenju – in šele na ozadju te pritrditve sebi je sledila zavrnitev revolucije in vse hudo, kar je sledilo.

Še posebej dobi naše upanje več opore in svetlobe v misli na Stvarnika, ki prihaja na svet v božični skrivnosti. Tam prihaja on, ki je rojen, toda ne ustvarjen, da bi na nov način, na nesluteno nov način potrdil svoja ustvarjena človeška bitja za večno bivanje. Bralcem Zaveze in članom NSZ voščim, da bi v svetem božičnem času v misli nanj našli zase čim globljo potrditev.

Naj nas na to spominja prelepa podoba iz srednjeveške pesmi »Ta dan je vsega veselja – Dies est letitiae«, ki jo imamo v slovenščini vse od poznega srednjega veka, verjetno iz 15. stoletja:

Kokar sonce skuz glaž gre,
glaž se ne rezbije,
v glihi viži rojen je
Jezus od Marije.
Kokar luč od luči gre,
sonce svojo svitlust spusti,
vunder v njim ostane,
taku Bug od Buga gre,
Bug Oče Sinu rodi,
večnu v njim prebiva.

Zadnje objave

Ivana Mivšek (1926-2024)

Spoštovani prijatelji Nove Slovenske zaveze! Sporočamo, da je v 98....

Zakon o preziranju slovenske resničnosti

Letos jeseni, ko pišemo leto 2024, se v slovenski...

Prizadevajmo si za narod svetnikov

Spoštovani! Nešteta krščanska znamenja in kapele nam pričajo o veri...

Negujemo spomin, ki nas kliče v resnico in življenje

Rad bi spregovoril o mojemu dedku, ki ga kličemo...

Apel Republiki Sloveniji

Apel Republiki Sloveniji smo sestavili ob misli na naše...

Kategorije

Ivana Mivšek (1926-2024)

Spoštovani prijatelji Nove Slovenske zaveze! Sporočamo, da je v 98....

Zakon o preziranju slovenske resničnosti

Letos jeseni, ko pišemo leto 2024, se v slovenski...

Prizadevajmo si za narod svetnikov

Spoštovani! Nešteta krščanska znamenja in kapele nam pričajo o veri...

Negujemo spomin, ki nas kliče v resnico in življenje

Rad bi spregovoril o mojemu dedku, ki ga kličemo...

Apel Republiki Sloveniji

Apel Republiki Sloveniji smo sestavili ob misli na naše...

Spominske slovesnosti v letu 2024

Ljubljana – Trg republikeV četrtek, 16. maja, na predvečer...

Priča priče, čudež brez zaslug

Govor sina Alojza Debevca, domobranca, ki je ušel s...

Bomo še plačevali RTV-prispevek?

Protestna izjava Podpisani predstavniki slovenske civilne družbe v imenu članov,...

Sorodno

Priljubljene kategorije