Spoštovane gospe in gospodje, dragi Šentjoščani!
Spet smo zbrani pred kapelo mučencev. Pokloniti smo se prišli žrtvam revolucije, sorodnikom, članom vaških straž, domobrancev in slovenske narodne vojske, mučencem, mučenim in umorjenim po koncu druge svetovne vojne, desetletja zamolčanim in izbrisanim, katerim je še danes vzeto dobro ime. K njim se vsako leto vrača naš duh v prepričanju, da je veliko od njih pri Bogu in so naši priprošnjiki, v trdni zavesti, da je njihova žrtev obrodila duhovne sadove za slovenski narod in domovino.
Naši mučenci nas prebujajo iz otopelosti, apatije in malodušnosti, spodbujajo nas k dejavnemu življenju po vrednotah, po katerih so oni živeli, trpeli in umrli, vedno znova nas postavljajo pred sledeče izzive:
- pred nujnostjo spominjanja in prepoznavanja na kakšnih vrednostnih temeljih stojimo,
- pred vedno perečo moralno odločitvijo med resnico in lažjo,
- pred vprašanjem, kaj osebno in kot skupnost storiti danes,
- pred odločitvijo, da postavimo Boga na prvo mesto.
- Zakaj nujnost spominjanja? V teh zmedenih časih nam vedno preti skušnjava, da bi prelomili s preteklostjo in živeli iz dneva v dan. A le spomin nam daje perspektivo, nas ukoreninja v čas, nam daje smer in smisel.
Kot pravi filozof dr. Milan Komar: »Zgodovina ni posledica neorganskih preskokov in prelomov. Stvari in položaji se razvijajo iz prvih zajemov, bodisi Božjih bodisi človeških (…) Stvari od nekod prihajajo in nekam gredo. (…) Sedanjost kot taka vsebuje in ohranja preteklost, sedanjost kot taka vsebuje in pripravlja prihodnost. Živeti polno in globoko sedanji čas pomeni živeti čas v vsej njegovi trirazsežnosti.«
Zakoreninjenost v spominu nam omogoča, da se ne utopimo v veletoku sprotnega dogajanja temveč, da živimo svoje lastno zrelo osebnostno in skupnostno življenje. Komar tudi opozarja: »Doslednost in zvestoba lastni poti in lastnemu poslanstvu sta s trnjem prepreženi.«
Takšne, trnjeve, so bile poti naših mučencev. Živeli so v prepričanju, da se človeška zgodovina izteka onkraj smrti v Božjo večnost in da bodo le Bogu dajali odgovor za svoja dejanja. Zato so se trudili delati po vesti, kar je prav. Domačini v Šentjoštu in drugje so se organizirali v vaške straže v samoobrambi pred revolucionarnim terorjem, v bran duhovnih in materialnih razsežnosti svojega doma, za zaščito življenj, družin in skupnosti. Tej odločitvi so sledile druge, še težje. Gledano z očmi tega sveta, so te odločitve imele krute posledice. Gledano z vidika Božje večnosti, pa so bile prave, neizogibne. Vodile so do tega, da so bili eni ubiti med vojno, drugi izvensodno umorjeni in izbrisani po njej. Od teh, ki so vojno preživeli, so eni ostali v domovini ter trpeli krivice in teror komunistične totalitarne oblasti. Spet drugi, moji predniki, so bili prisiljeni v begunstvo, da bi sebi in svojim družinam ohranili življenje in svobodo. Vsi pa so zaradi skupnih duhovnih temeljev ostali povezani s trajnimi vezmi, ki sežejo onkraj smrti in zemljepisnih razdalj. Tako so pokojni s svojo žrtvijo in priprošnjo Bogu, živi pa z vztrajnim delom v težkih razmerah pomagali ohranjati in predajati vero, krščanske vrednote ter zgodovinsko resnico. Koliko jih je v težkih razmerah vztrajalo v ljubezni do domovine ter gojilo sen o nekoč samostojni in demokratični Sloveniji, osvobojeni jarma komunizma! Na tej vrednostni osnovi so potem s pričevanjem, pisanjem in delovanjem, ne nazadnje z aktivno podporo demokratičnim silam, prispevali svoj delež, da je ob začetku devetdesetih let preteklega stoletja prišlo do resnične osvoboditve, osamosvojitve in demokratizacije Slovenije. - Spomin na mučence ter na naše prednike pa je protistrup proti relativizmu, saj nas vedno znova postavlja pred moralno odločitvijo med resnico in lažjo. Ta izbira je z izredno silo razdelila naš narod med drugo svetovno vojno in po njej ter nas kot težka megla, ki je nekateri nočejo, drugi ne morejo ali ne znajo razkaditi, teži še danes. Moj pokojni dragi tast, dr. Marko Kremžar, je to stanje odlično opisal: »Leta 1941 je organizirana laž bruhnila med Slovence z revolucionarno silo in z znanstveno propagandno tehniko, ki so se je komunisti posluževali, kakor povsod po svetu, tudi pri nas. (…) Kljub temu se laž ne bi mogla zakoreniniti, če je ne bi spremljalo nasilje. Slovenski komunisti so uvedli med revolucijo zločinski teror in kasneje strahovlado, ki je obrodila enoumje, v katerem je pojem resnice izgubil svoj pravi pomen. S strahom so nosilci partijske oblasti hromili ljudem vest, da so pričeli ob lažeh molčati in jih na ta način sprejemati. Resnica pa, če ni izrečena, ne izgine s časom le iz javnega življenja, marveč tudi iz človekovega srca. Tako postane razumljivo, da se v Sloveniji desetletja po propadu komunističnega režima med rojaki še ohranja in ponovno dviga glavo stara zgodovinska laž, ki naj bi prekrila krvavi teror komunistične revolucije.«
Kremžar nadalje ugotavlja: »Res, da niso nikdar vsi rojaki sprejeli teh laži. (…) V desetletjih pod komunističnim režimom so ohranjali zvestobo resnici svobodni in pogumni ljudje. Teh morda ni bilo veliko, a vendarle dovolj, da tudi sredi najbolj temnih let naše preteklosti plamen resnice ni ugasnil.«
Kremžar poda še diagnozo naše družbene bolezni: »Po sesutju komunističnega političnega sistema smo upali, da je pod njegovimi ruševinami ostala pokopana tudi gora nakopičenih laži. Pa ni bilo tako. Tudi po padcu komunizma celo med mnogimi demokrati ni bilo dovolj poguma, da bi odločno presekali z lažjo pa morda tudi ne zavesti, do kake mere je virus laži trdoživ in razdiralen. Lahkoverno so pričakovali, da bo ostanke enoumja odplavil čas sam od sebe. Motili so se. (…) Ljudje ob starih lažeh molčijo misleč, da je to varneje, predvsem pa bolj udobno. Zakaj bi spreminjali kar so se učili v šolah, si mislijo, ne da bi se zavedali, da so tudi na videz male laži del velike mreže nekdanjega enoumja. Hoteli bi zaživeti na novo, ne da bi prej uredili s preteklostjo, a to ne gre. (…) Ob množici dolgo prikrivanih morišč, od Teharij in Roga do Hude jame, kjer čakajo na pravico in resnico desettisoči žrtev komunizma, je bilo mogoče pričakovati, da bodo dejstva sama zadosti glasno pričala resnico, pa se to ni zgodilo. Dejstva sama so premalo. Resnica mora biti izgovorjena, glasno in jasno, da prežene laž.«
Takšno nujno resnico je pred leti izrekel profesor dr. Peter Jambrek, ki je izjavil: »Družba ostaja zločinska toliko časa, dokler uspešno zastira spomin na svoj zločinski izvor«. Še drugo je pred časom izpostavil ustavni sodnik dr. Jan Zobec: »Sprava se bo najprej začela v bistvenem – pri temeljnem odnosu do človečnosti, se pravi pri človeka vrednem pokopu vseh mrtvih. Dokler na tej točki ne bo moralno-etičnega soglasja, dokler ne bo sprave, ki jo sam razumem ne (samo) kot spravo dveh sprtih strani, ampak kot nacionalno poenotenje na tako temeljni in absolutni točki, kot je odnos do umora in umorjenih ter do njihove pravice do groba, toliko časa ne bo normalne, civilizirane in ustavno integrirane Slovenije.«
Dovolite, da na tej točki javno vprašam: kako naj preklic oz. cenzuro razstave o breznu pod Macesnovo gorico razumemo drugače kot pa kot skrajno dejanje proti človečnosti, kot poskus ohranjanja mitoloških laži, na katerih je slonel stari totalitarni režim, kot še en perverzen poskus preprečitve, da bi resnica o revolucionarnem zločinskem terorju relevantno odmevala v javnosti?
Ta primer spet jasno kaže na dejstvo, da so kolesnice osemdesetletnih laži zelo globoke in najlažje jih je še naprej ponavljati ali pa se pustiti zaslepiti, kako je za vse najbolje, če kot družba »prenehamo s preštevanjem kosti« in z ukvarjanjem s preteklostjo ter se zazremo v prihodnost. Dediči totalitarnega režima dobro vedo, da prav na takšen način njihov utemeljitveni lažni mit ne bo nikoli podvržen kritični presoji zgodovinske resnice. Da se enkrat prenehamo vrteti v tej vse globlji kolesnici laži, pa bo potrebno še veliko naporov pokončnih in notranje svobodnih ljudi, ki se bodo pogumno odločali za resnico in jo glasno izgovarjali. Bodimo prepričani, da bo le zaradi vztrajnosti v resnici to v laž usužnjeno kolo naše stvarnosti enkrat iztirilo in se resnično osvobodilo. - In kaj še lahko storimo danes za Slovenijo? Časi niso rožnati, zdijo se celo vse bolj mračni. Nekdaj krščanska Evropa in z njo Slovenija se prostovoljno in celo z navdušenjem odrekata svojim duhovnim koreninam. Naši, danes spet kar odkrito ponosni dediči preteklega totalitarnega režima, so v tem času po osamosvojitvi in demokratizaciji Slovenije dobili nove zaveznike in somišljenike ne samo po uradih Evropske unije, temveč tudi v mednarodnih t.i. nevladnih organizacijah, ki pa se vse po vrsti napajajo z državnih proračunov, ter v globaliziranem kapitalu, ki v imenu svojih interesov deluje proti družini, proti narodu, proti človeku in njegovemu dostojanstvu od spočetja do naravne smrti. Vse več je znakov, da se naši oblastniki ponovno nostalgično in z naklonjenostjo spogledujejo s totalitarno ideologijo, ki bo vsak čas drugače mislečim odrekla pravico do sooblikovanja družbene in politične stvarnosti, ki bo političnim tekmecem in vsakomur, ki bo kritično hotel nastopati v javnosti, kratila pravico do svobode govora in javne besede. Včasih se zdi, da bi, če bi mogle, politične sile režimske kontinuitete celo z navdušenjem preklicale proces osamosvojitve in demokratizacije Slovenije in nas vrnile v nove-stare totalitarne čase. Te iste sile, s skupino usklajenih nevladnih organizacij in medijev, pa nam in predvsem našim mladim skušajo, kot je opazil sodelavec z Družine, “priskutiti” našo državo. Prepogosto namreč slišimo: »To pa ni več moja država, ipd.« Dragi rojaki, ne smemo dopustiti, da bi prav ljudem, ki so največ naredili za našo državo, med katerimi smo bili tudi katoličani, odtujili Slovenijo.
Za premagovanje teh izzivov pa ohranjajmo in razvijajmo skupnosti, trdna jedra, z etično, krščansko antropološko, kulturno in narodno zavestjo ter jih med seboj povezujmo. Takšna jedra, kot je ta tu, v Šentjoštu. Vztrajanje pri tem, kar smo v samem bistvu, je edino, kar lahko zares storimo. V tem smislu ni nepomembno koliko nas vsako leto roma v Kočevski rog ali v Teharje, se udeležuje slovesnosti ob lipi sprave na Ljubljanskih Žalah, žalne slovesnosti na dan umora dr. Lamberta Ehrlicha ali pa te spominske svečanosti v Šentjoštu. To je merilo zavezanosti skupnim vrednotam. Zato se po svojih zmožnostih udeležujmo teh dogodkov z otroki in vnuki, spodbujajmo mlade v tej drži, saj je spoštovanje naših mučencev v bistvu zvestoba do nas samih.
Dr. Marko Kremžar nas je v nekem drugem tekstu spominja na še na eno neodložljivo nalogo. Nalogo zadoščevanja za grehe in zločine, ki so jih povzročili naši rojaki, naše sestre in bratje, člani našega naroda. Tako je zapisal: »Dejstva revolucionarnega terorja in povojnih grozot so še živo prisotna, morda ne manj med nekdanjimi revolucionarji in njih dediči, kot med njimi, ki so preganjanje trpeli. Zato bi tisti, ki so nekoč opravičevali svojo nasilnost nad drugače mislečimi rojaki z marksistično zgodovinsko nujnostjo, danes radi, da ostane zgodovina dokončno prekrita s plaščem nekdanje propagandne laži. To bi pomenilo likvidacijo spomina in ponovno simbolično likvidacijo vseh žrtev komunizma med nami, kar je daleč od resnične, odkritosrčne sprave. Ker pa je pomiritev nujna in narod ob tako globoki, nezaceljeni rani ne more živeti in rasti, se je v diaspori že pred leti pričela obnavljati misel, da smo kristjani dolžni, ob ohranjanju spomina na žrtve revolucije, izprositi pri Bogu milost kesanja in obžalovanja za vse, ki so krivi pobojev, laži, krivic in tudi našega zdomstva.«
Zato molimo in prosimo Boga za narodno pomiritev v resnici ter darujmo svoje trpljenje in preizkušnje za spreobrnjenje našega naroda, za svetlejšo prihodnost Slovenije. - Na koncu pa dovolite še najbolj pomembno misel od vseh. Nujnost, da Boga postavimo na prvo mesto. Le tako bo vse na pravem mestu. Le tako bomo lahko prepričano rekli: »Zdrava bodi, moja lepa domovina!«. To je odločitev, ki edina lahko, sredi najhujših preizkušenj, napolni srce s pravim, Kristusovim mirom.
Kot pravi Jezus v Janezovem evangeliju, ko se po velikonočni večerji poslavlja od učencev: »Resnično, resnično, povem vam: Jokali in žalovali boste, svet pa se bo veselil. Vi boste žalovali, toda vaša žalost se bo spremenila v veselje.« In še: »To sem vam povedal, da bi imeli mir v meni. Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal.«
Pred petnajstimi leti sva v Argentini s prijateljem posnela niz pričevanj starejših, med njimi tudi domobranca, ki je bil vrnjen iz Koroške, skupaj s soborci poslan v Teharje v smrt in je po čudežu uspel uiti z brezna. Na zelo nazoren način je opisal prizor pobojev, ki me še danes prevzame. Ti mladi fantje, domobranci, so po njegovih besedah drug za drugim hodili v smrt polni vere, z rožnim vencem v rokah in z molitvijo na ustih, kljub strahotnemu mučenju, trpinčenju in nečloveškem ravnanju njihovih krvnikov. Še posebno takrat, pred gotovo smrtjo, je bila ljubezen do Boga in vera v vstalega Jezusa na prvem mestu. Še posebno takrat so bili pričevalci vere v odrešenje in večno življenje! Naj nam bodo vzorniki, da se bomo v življenju iz ljubezni pripravljeni razdajati in žrtvovati, za svoje bližnje, za družino, za skupnost, kot so se sredi vojne vihre naši mučenci. In ostanimo mirni, resnicoljubni, pogumni, dobronamerni ljudje, polni upanja Vanj, ki je edini zmagovalec nad svetom.