Stari Hrastnik 2023: Spomin je znak notranjega življenja

Kdor se spominja, vase se povrača
v sam začetek, v prvo izhodišče
si skrbno pota sem in tja preišče
smeri po igri vetra ne obrača.

Pokoj in sprava sta njegova plača
v globini lastni najde zatočišče
je slep za videz, za zunanje blišče
požene korenine v tla domača.

Spomin je znak notranjega življenja
zahteven je do sebe, zvest resnici
je stroga mera in zalet hotenja.

Je nepremičen kakor mestna vrata,
je hiter kakor duh, podoben ptici
spomin in bistrost sta najožja brata.

Milan Komar

Dragi prijatelji!

Mislim, da se ob tem sonetu velikega slovenskega filozofa, vsak izmed nas čuti nagovorjenega. Besede kot spomin, resnica, zvestoba, sprava, so vedno prisotne na slovesnostih, kot je današnja, in dajejo smisel našemu vztrajnemu iskanju pravice.
Tukaj in v bližnji okolici je bilo po vojni pobitih in zmetanih v rudniške jame več kot 4000 oseb – nikoli ne bodo izkopani – izgovorov je veliko. Nikoli ne bomo vedeli njihovih imen. Skratka, bili so izbrisani iz obličja zemlje in izbrisani iz uradnih evidenc. Pred kratkim je vlada Republike Slovenije izbrisala iz uradnega koledarja 17. maj kot nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. O nekih drugih „izbrisanih“, ki to niso bili in za katere se načrtuje spomenik v slovenski prestolnici, ni vredno izgubljati ne časa ne besed.

Vrnimo se k našim mučencem. Po skoraj osmih desetletjih se jih še vedno drži vzdevek „izdajalci“, čeprav so prav oni bili zvesti do konca. Zvesti Bogu, krščanski tradiciji, slovenskemu jeziku in narodni kulturi. Tak je bil slovenski narodni značaj, o katerem so se v OF na vrhovnem plenumu (november 1941) v Ljubljani odločili, da ga preoblikujejo. To je pomenilo, čeprav ni tam zapisano, da postane Slovenec marksist, leninist, revolucionar, materialist in ateist. Komunistična partija je podlo izkoristila stisko Slovencev pod tujo okupacijo in napadla lastni narod, ki je dolgo okleval, preden se je začel braniti.
Kar je sledilo, poznamo. V zmedi in trušču konca svetovne vojne, je komunistični partiji uspelo prisvojiti si oblast in izvršiti veliki bratomor, zločin, ki ne zastara. Pol stoletja „svobode“, ki to ni bila, je bolj ali manj uspešno skrivala to sramoto. Ko smo si pred tremi desetletji izborili lastno državo, je ob zlomu komunizma izgledalo, da bomo zmogli razčistiti s preteklostjo, obsoditi zločin, se spraviti med seboj in s skupnimi močmi in dvignjeno glavo stopiti v nov demokratični čas. A „preoblikovan“ narodni značaj in pohabljenost narodnega telesa to še danes preprečujejo. Posledice komunističnega socialnega inženiringa bodo še dolgo prisotne in okrevanje težavno, če bo sploh volja za okrevanje.

Zato sprave ni bilo. Danes se iz visokih položajev oglašajo apologeti zločincev in negacionisti. Pravica pa nima samo zavezanih oči, ampak tudi ušesa in usta. A obstaja tudi svetla stran te zgodbe. Tisoči in tisoči Slovencev, katerih telesa trohnijo v breznih, jamah, jarkih in jaških, so iz tega sveta odhajali pripravljeni na smrt, z molitvijo na ustnicah, nekateri z odpuščanjem. Oni sprave ne potrebujejo.

Pod Peco ni Matjaževe vojske in ne kralja Matjaža. Pod tem hribom pa spi množica slovenskih mučencev, ki so, skupaj z vsemi drugimi raztresenimi po naši lepi domovini, naši mogočni priprošnjiki pri Bogu, in verjamem, da je tudi od tam prišla izdatna „čudežna“ pomoč pri osamosvojitvi. Nanje se še vztrajno obračajmo!

Na začetku sem zajel iz studenca slovenske kulture in prebral pesem Milana Komarja. Za konec še kamenček iz mozaika evropske kulture. Klavdijev monolog iz Shakespearove tragedije Hamlet. Klavdij je kralj Danske. Krono, kraljico in oblast si je vzel potem, ko je skrivaj umoril lastnega brata, kralja Hamleta. To je pogled iz druge strani, iz perspektive morilca. Nekatere podobnosti s slovensko stvarnostjo so me spodbudile, da to preberem. Namenjen je vsem, posebno pa tistim, ki zločina še danes niso sposobni obsoditi in ki verjetno tega ne bi želeli poslušati. Tako govori Klavdij, ko ostane sam na odru:

O gnila je žalitev moja, smrdí v nebo
prvotno, prastaro prekletstvo ima na sebi
za brata umor. Molit ne morem,
čeprav sta želja in volja močni,
močnejša krivda vsak poskus porazi
in kakor človek v dva opravka vpet
stojim omahujoč – kje naj začnem,
a oba opustim. Kaj če bi ta prekleta roka
bila še enkrat debelejša od bratove krví,
ga ni dovolj dežjá v milem nebu,
da izpral bi jo, belo kot sneg? Čemú le milost,
če ne da grehu zoperstaviš se iz oči v oči?
In, ali ni v molitvi dvojne te moči,
da nas prestreže v padcu – ali če pademo – odpusti?
Potem ozrem se gor; krivde ni več. Ampak, joj!
Kakšna molitev pa naj meni ustreza?
„Odpusti mi ta podli umor?“ To ne bi šlo,
saj še sem v lasti teh stvari, ki so zavedle me v umor.
Moje krone, moje kraljice – in oblasti.
A se mi lahko odpusti in sadove greha obdržim?

V pokvarjenih tokovih našega sveta
pravico zlahka odrine zločinca pozlačena roka;
in večkrat, vidi se, da se prav s plenom zakon kupi.
Toda ni tako nad nami. Tam ni izmikanja.
Leži dejanje tam razgaljeno in mi sami primorani
v samo lice in čelo svojim grehom predati dokaze.
Kaj zdaj? Kaj mi še ostane?
Poizkusi kaj zmore kesanje. Česa pa ne zmore?
A kaj sploh zmore, če se kesat ne zmorem?
Gorje! O, prsi črne kakor smrt!
O duša – na limanice ujeta – v borbi
za prostost se lepiš bolj in bolj!
Pomagajte angeli. Vsaj en poizkus!
Kolena trmasta, upognite se! Srce jeklenih strun
– mehko postani, kakor kite so dojenčkove.
Vse lahko se v prav še obrne …

Besede moje vzletajo – je mislim mojim pretežko …
Besede pa brez misli – nikoli ne gredo v nebo.

Klavdij (Hamlet, Shakespeare)

Zadnje objave

Pritrditev in zanikovalstvo

Osem stoletij dolg časovni lok med sholastiko in našo...

Ivana Mivšek (1926-2024)

Spoštovani prijatelji Nove Slovenske zaveze! Sporočamo, da je v 98....

Zakon o preziranju slovenske resničnosti

Letos jeseni, ko pišemo leto 2024, se v slovenski...

Prizadevajmo si za narod svetnikov

Spoštovani! Nešteta krščanska znamenja in kapele nam pričajo o veri...

Negujemo spomin, ki nas kliče v resnico in življenje

Rad bi spregovoril o mojemu dedku, ki ga kličemo...

Kategorije

Pritrditev in zanikovalstvo

Osem stoletij dolg časovni lok med sholastiko in našo...

Ivana Mivšek (1926-2024)

Spoštovani prijatelji Nove Slovenske zaveze! Sporočamo, da je v 98....

Zakon o preziranju slovenske resničnosti

Letos jeseni, ko pišemo leto 2024, se v slovenski...

Prizadevajmo si za narod svetnikov

Spoštovani! Nešteta krščanska znamenja in kapele nam pričajo o veri...

Negujemo spomin, ki nas kliče v resnico in življenje

Rad bi spregovoril o mojemu dedku, ki ga kličemo...

Apel Republiki Sloveniji

Apel Republiki Sloveniji smo sestavili ob misli na naše...

Spominske slovesnosti v letu 2024

Ljubljana – Trg republikeV četrtek, 16. maja, na predvečer...

Priča priče, čudež brez zaslug

Govor sina Alojza Debevca, domobranca, ki je ušel s...

Sorodno

Priljubljene kategorije