Nagovor ob 80-letnici ustanovitve vaške straže v Šentjoštu!
Spoštovani Šentjoščani in vsi, ki v Šentjošt prihajate zaradi spomina in spoštovanja!
Ko potujemo po Gorenjskem od Radovljice proti Jesenicam, vidimo na pobočju Stola na višini 1000 m oster, prepadni skalni pomol. Ta skalni osamelec je porasel z gozdom in ga komaj opazimo. V nekem drugem času pa se je tam odvijala velika stvar. Velika zgodba. Tisti osamelec je Ajdna. Ajdna nad Potoki. Ob koncu rimske dobe, v 5. in 6. stoletju je bila Ajdna refugij – pribežališče romaniziranih staroselcev, ki so se tja gor zatekli pred vpadi barbarskih germanskih in slovanskih ljudstev. Na Ajdni so si ti staroselci, tedaj že vsi kristjani, ustvarili pravcato gorsko mestece, stisnjeno okrog majhne cerkve, naseljeno skoraj do roba prepadov, ki so varovali naselje. Zakaj so ti staroselci ustvarili Ajdno? Če bi se v dolinah brezpogojno predali osvajalcem, da bi postali njihovi hlapci ali sužnji, bi si zelo verjetno ohranili življenje – golo življenje sužnja. Vendar tega niso storili. Verjetno so si hoteli ohraniti tudi svoj način življenja, ali, kakor pravimo, svojo kulturo – in v temelju vsega: svojo vero. Da bi to ohranili, so se podali v skrajno težavno in tvegano življenje: v pomanjkanju in stiskah so živeli na Ajdni od enega oblaganja do drugega, vse do konca 6. stoletja. In ne vemo, kako so končali. Toda zaradi teh neomajnih staroselcev Ajdna ni samo krajevno ime. Ajdna nad Potoki je pojem. Ohraniti so hoteli poleg golega življenja tudi dostojanstvo svoje osebe.
Kakšnih 1400 let pozneje se je nekaj podobnega dogajalo v Šentjoštu. Seveda so med obojim velike razlike. Toda nemalo podobnosti je opaziti v tem, da je z vojno in revolucijo prišel nad Šentjošt čas, ko so se srca in dejanja mnogih ljudi hudo spremenila, vaščani Šentjošta pa so hoteli še naprej ostati to, v kar so jih oblikovali domača hiša, izročilo in vera. Ko se je mnogim ljudem moralni svet zamajal ali podrl, so prebivalci Šentjošta ohranili čut za to, kaj je prav, kaj je dostojno in človeško. Justin Stanovnik je o tem zapisal: »Prišel je neki čas, ki je bil tako nenavaden, da ga nihče ni pričakoval; ki je bil zunaj vsega, kar se je v izročilu uveljavilo kot norma … V takem času, nikoli napovedanem, nikoli prerokovanem, so ljudje tega kraja ohranili človeško mero; normalno človekovo mero. Čisto lahko bi jo bili izgubili: zaradi nevarnosti, ki se je zgoščevala po gozdovih naokoli; iz strahu, ki se je v nočeh plazil okoli njihovih bivališč … Lahko bi jo bili izgubili. A je niso, ampak so v nekem nenormalnem času ohranili normalnost. Niso dovolili, da bi jih čas vrgel iz težišča.« (Justin Stanovnik: Besede za začetek. V: Janko Maček: Šentjošt brani svoje izročilo, 2005, str. 5)
Ta človeška mera, po kateri so ohranili občutek za to, kaj je resnično in pravično, kaj je dostojno in prav, to vrednostno središče je bilo tisto, kar je prebivalce Šentjošta povezovalo tudi kot skupnost. Med njimi v vasi ni nastal razdor, kar je bilo v tistem času nekaj edinstvenega: domala vsi so ohranili enako mero za to, kaj je dobro in prav. Zato je skoraj vsa vas lahko delovala kot ena skupnost.
Morda je ta temelj tisto, česar se je ob 80-letnici prve uspešno delujoče vaške straže na Slovenskem še posebej treba spominjati. V srcih ljudi je ostal kljub turbuletnemu času enak ali podoben odnos do resnice in pravice. Ko se spominjamo šentjoških branilcev in njihove srčnosti, s katero so šli skozi stiske in grozo leta 1942, moramo videti poleg osebnih zgodb tudi ta temelj: moč, ki jo človeškemu srcu daje odprtost za resnico.
Omenil sem, da ne vemo, kako se je končalo življenje romanskih staroselcev na Ajdni. Po zoglenelih ostankih in po najdbi okostja, v katerem je tičala ost sulice, arheologi dopuščajo možnost, da je bila Ajdna uničena v boju. Če je bilo tako, prebivalci niso mogli Ajdne svobodno zapustiti in mirno živeti v dolini, pač pa so se morali bojevati do bridkega konca. Tega ne vemo.
Zagotovo pa vemo, kako je potekal čas spomladi 1942 v Šentjoštu. Od vseh strani so prihajale vesti o nasilju revolucije, o umorih in izginotjih naših ljudi. Dne 17. julija 1942 se je zbralo 35 oboroženih mož in fantov ter se nastanilo v šoli in župnišču kot prva vaška straža. Že čez nekaj dni so morali prestati prvi napad partizanov, obranili so se in obstali. S tem so v dejanju pokazali, da hočejo ne le preživeti, ampak tudi ohraniti red slovenske omike, v kateri so zrasli in za katero so čutili, da omogoča človeka dostojno življenje. Ta omika je bila zdaj napadena in jo je bilo treba braniti.
To odločitev je v življenju vsakega člana vaške straže obdajal dramatičen splet raznih življenjskih položajev, odnosov, strahov in stisk – toda v jedru, v samem bistvu je bila odločitev naposled jasna in čista: braniti sebe in svoje ter ob tem obraniti svoj dotedanji življenjski svet.
Odločitev, ki je videti preprosta – tedaj pa je potekala v stiski in strahu; predvsem pa so bile posledice te čiste, enovite odločitve usodne, daljnosežne.
Nihče ni mogel vedeti, da se bodo revolucionarji maščevali za ustanovitev vaške straže posebej tistim najbolj ubogim, v težkih razmerah, ki so jih pomorili celo vrsto in jim požgali hiše. Ubogi Bradeškovi otroci in Jesenovčeve sirote, ki so morali s svojimi nedolžnimi, čistimi očmi videti najstrašnejšo stvar na svetu – umor svojih staršev in požig domače hiše – bi morali v slovenski zavesti ostati kot ikona resnice o dejanjih revolucije.
Nihče ni mogel vedeti, da bodo ti vaški stražarji slaba tri leta pozneje kot 43. četa domobrancev pretrpeli mučenje v Teharjah in poslednjo pot na Hrastniški hrib.
Nihče ni mogel vedeti, da se bodo nekateri lahko rešili pred revolucijo le z begunstvom, kjer so v taboriščih in pozneje v slovenskih domovih v zdomstvu razvili izjemno ustvarjalnost ter pred vso slovensko zgodovino pokazali, kakšen plemenit vzgon jih je nosil, kakšna visoka omika jih je oživljala.
In nihče ni mogel vedeti, kaj vse je čakalo tiste, ki so ostali doma in so jim komunisti jemali zemljo, jih stiskali z dajatvami, jih nedolžne pošiljali v zapor …
Vsega tega dne 17. julija 1942 nihče od fantov vaške straže ni mogel vedeti. To vemo mi, ker gledamo nazaj v zrcalu časa. In vidimo, da so ravnali prav. Kljub vsemu trpljenju, ki je prišlo nad njih. Še več: hujša ko je bila njihova stiska, tem bolj jasno so tudi oni sami videli, da so ravnali prav.
In zakaj so imeli prav? Kaj je zadnji razlog tega, da so imeli prav?
Njihova odločitev se je opirala na temeljni naravni red stvarstva. Svet ni kaos, ampak urejeno stvarstvo; vanj so položeni zakoni in med njimi je zakon o pravici do varovanja lastnega življenja. Med njimi je temeljni moralni zakon: delaj dobro, izogibaj se zla; med njimi je zakon, da človeka čaka večno povračilo dobrega in hudega. Kadar so se naši predhodniki ravnali po teh zakonih, so vedno imeli prav, njihove odločitve pa so trajno veljavne in nas lahko danes navdihujejo.
Ravnati po meri tega, kar je res in prav – to je velika potreba vsakega časa, posebej našega, in zato naloga za nas. Ravnati tako pomeni napraviti duhovni vzpon na Ajdno in tam vztrajati. Ali vzpon v Šentjošt in ga braniti danes. Iz majhnih in velikih etičnih dejanj raste slovenska državnost. Zato so se odločitve šentjoških branilcev vgradile v zasnovo slovenske države. Mi smo jim za to hvaležni.
