Da rečeš temu, kar j …
Da rečeš temu, kar je takrat vstopilo v Ljubljano – pa tudi v Slovenijo, dodajamo mi – »svoboda«, moraš jezik naroda, pred katerim to besedo izrečeš, zelo prezirati. Justin Stanovnik
Velika kognitivna zm …
Velika kognitivna zmaga totalitarizma je bila ta, da ga ni bilo mogoče obdolžiti laganja, ker se mu je posrečilo odpraviti idejo resnice. Leszek Kołakowski
Niti sledu ni o spra …
Niti sledu ni o spravi, o blagi roki, ki jo zmagovalec – kot v plemenitih časih – ponuja poražencu. S krščanstvom je uničena tudi etična kultura, velikodušnost, sposobnost odpuščanja. Lumpentriumfator ukazuje, naj se nasprotniki pripravijo za dokončno likvidacijo. Vzpostavljen je antikrist. Gre za dokončno rešitev slovenskega in krščanskega vprašanja. Taras Kermauner
Vsa upravičena kriti …
Vsa upravičena kritika Evropske zveze in celo njen morebitni dokončen zaton ne moreta izničiti dejstva, da je bila kot edinstven politični projekt zasnovana na zdravih in plemenitih temeljih. Iz tiste dediščine je nastalo marsikaj, na kar se je še danes mogoče nasloniti. Ena takih reči je Resolucija 1096, ki jo je Parlamentarna skupščina Sveta Evrope sprejela leta 1996. Nekateri njeni odlomki naravnost presenetijo s svojo neposrednostjo in daljnovidnostjo: »Nevarnosti, da proces tranzicije ne uspe, so mnogovrstne. V najboljšem primeru lahko oligokracija prevlada nad demokracijo, korupcija nad vladavino prava in organizirani kriminal nad človekovimi pravicami. V najslabši različici lahko pride do žametne restavracije totalitarnega režima, če že ne do nasilnega strmoglavljenja porajajoče se demokracije. V takšnem najneugodnejšem primeru bi nov nedemokratični režim neke večje države prav lahko predstavljal mednarodno grožnjo njenim šibkejšim sosedam. Ključ do miroljubne koeksistence in do uspešnega procesa tranzicije namreč leži v vzpostavitvi občutljivega ravnotežja pri zagotavljanju pravice brez iskanja maščevanja.« Skozi petindvajset let smo večkrat prebirali to besedilo in vsakič je bilo več »prerokbe« uresničene. Dodatno potrjena je postala letos februarja, ko je Rusija napadla Ukrajino. Cinično se zdi, da je eden osrednjih razlogov za agresijo prav to, da se je Ukrajini v nasprotju z Belorusijo uspelo otresti jeklenega patronata večje sosede in je stopila na pot demokracije oz. priporočil naše Resolucije. Rusija in Belorusija sta torej najneugodnejši primer restavracije režima, kjer eksil opozicijskih voditeljev ali montirani procesi in brutalni napadi oponentov pričajo, da žamet že nekaj časa ne zadošča več.
Kje, domovina, si?
Slovenija je naša domovina in nas zato toliko bolj skrbi, čeprav vsaj navzven tako daleč še
ni … in tudi šibkejših sosed nima … Ima pa dve (navidezni) prednosti, ki ji pravzaprav škodita. Prva je razmeroma visok bruto domači proizvod na glavo, zaradi katerega nam celo redki somišljeniki v centralno- in vzhodnoevropskih državah, ki razumejo posttotalitarna vprašanja, stežka verjamejo, da so naše tranzicijske težave zelo resne, če ne usodne. Druga okoliščina pa je to, da so formalna demokracija in državni podsistemi v Sloveniji videti, kot da delujejo brez omembe vrednih hib. Zunanji opazovalci imajo zlahka vtis, da se oblast dejansko neprestano menja, da so njene veje primerno ločene, da so vzpostavljeni nadzorni mehanizmi itd. Le komu bi lahko dopovedali, da gre v resnici za marionetno dogajanje, ki ga na podlagi »spremembe narodnega značaja« upravlja vedno isto omrežje, ki je preživelo tistih nekaj rahlih tranzicijskih sunkov in ohranilo moč iz totalitarnega obdobja? Dodatno se jim je posrečilo zavarovati svoje pozicije s tem, da so našo državo v tujini okrutno oklevetali kot fašistično – za tista bežna obdobja, ko niso na oblasti stoodstotno. Poročila tujih medijev ob zadnjih volitvah so bila zato v tem smislu naravnost distopično sprevrnjena: poražena je bila skrajna desnica, zmagala je zelena sredina. Komu bo uspelo ta izkrivljanja prezrcaliti v skladu z resnico?
Kratka zgodovina tranzicijske krivičnosti
Res je, da že ob prvih demokratičnih volitvah v Sloveniji ni bilo enakih izhodišč. Režimske stranke so imele enormno prednost na vseh mogočih področjih. Nekakšna prevlada v slogu igranja mačke z mišjo se je nadaljevala skozi vsa tri desetletja tudi na ravni volilnih izidov. Zmago jim je uspelo prevešati sebi v prid med drugim z volilnim sistemom, s podkupovanjem poslancev, z uvajanjem novih obrazov, z montiranim procesom in zaporom opozicijskega voditelja, predvsem pa z neprestanim medijskim navijaštvom in manipulacijami. Premalokrat ponovimo, da demokracija ni demokracija, če polovica ljudi ne more prebrati svojega dnevnika. Slovenija je imela tak poskus ob svojih začetkih borih pet let. Še slabše kot s tiskom je s televizijo. Daleč največji dve s skoraj identično agendo (včasih nekoliko prikrito, včasih neposredno) vsak dan pri poročilih pereta možgane približno šeststo tisoč ljudem. Vsak dan, trideset let. Situacija na neštetih radijskih postajah je še hujša. Ti svoje umazano delo opravljajo brez prestanka na neštetih delovnih mestih. Pa naj so namenjeni zabavi ali visoki umetnosti. Za nameček, to vedno ponavljamo, so generacije, ki so le nekaj izkusile in nabrale nekaj modrosti, odšle, mlajše pa so produkt politične in ideološke degeneracije. Tako se skoraj zdi, da tretjina zdrave pameti v državi niti ni tako hud poraz … Na naslednjih straneh boste lahko prebrali pogovor s poljskim zgodovinarjem. Tudi Poljaki so imeli postboljševiške vlade, a z delujočo demokracijo, ki je sad uravnotežene medijske krajine in vsega drugega, česar v Sloveniji ni. Postboljševiške stranke, ki so v svojem bistvu protidemokratične, jim je uspelo zriniti na nekaj procentov. Vedno ponavljamo tudi to, da ljudje sledijo toku, ki se jim predstavlja kot dober. Poljaki zagotovo niso toliko boljši ljudje kot Slovenci. Ne, uspelo se jim je le izogniti čerem, na katere opozarja Resolucija 1096. Imeli so možnost bolj pošteno tehtati, kaj je zlo in kaj dobro.
Kaj je demokracija in kaj totalitarizem.
Bilo blisk nagel upanje je celo, ki le temnejši noč stori, ko ugasne A kljub vsemu zapisanemu nosi krivdo tudi demokratična stran. Ne mislim toliko na posamezne poteze. Težava je predvsem v splošni medli naravnanosti, ki je bržčas bolj kot kaj drugega preprosto totalitarna poškodovanost. Justin Stanovnik je ta izraz uporabljal na splošno za tranzicijski čas, mi pa smo hitro v skuš
njavi, da izvzamemo sebe in politične voditelje demokratične strani. Ko gledamo nazaj, vidimo, da (skoraj) nikoli ni bilo povsem jasnih izhodišč, še manj doslednega delovanja na njihovi podlagi. Pomislite, neka evropska resolucija ima veliko bolj razčiščene pojme kot slovenska pomladna politika! Slednja je tako v tridesetih letih postala serija umikov, serija kompromisov z lažjo, serija kompromisov z zgodovinskimi krivicami. Pravzaprav – serija kompromisov z nekdanjim režimom. Nič kaj drugače ni bilo s Cerkvijo. Posamični prebliski, ki jih ne moremo zanikati, so ostali brez ponotranjenja in zunaj splošne cerkvene prakse. Na tem ozadju bo dveletno delovanje mešane vladne koalicije, ki se prav zdaj končuje, ostalo posebno zgodovinsko poglavje. Svetovna pandemija, zblaznela boljševiška fronta v notranji politiki in vojna v Ukrajini – Slovenja pa je vzcvetela doma in v mednarodnih odnosih! Bolj ko tonemo v prihodnost, bolj bo pameti razvidno, kakšne bajne priložnosti grejo po volitvah mimo nas. Zdaj smo, kjer smo. Zanikanje poraza ne bi ničesar spremenilo. Grenka prednost je v tem, da smo porazov vajeni. Grenka možnost je v paradoksih, ki jih je krščanska civilizacija polna, začenši z blagri in z »nespametjo križa«. Grenka tolažba je v tem, da vsemu navkljub še vedno razmeroma lagodno in varno živimo. Zazrti v prihodnost ne smemo pozabljati, da je upanje kardinalna krepost in da ga ne smemo izgubiti. Pa tudi v delovanju ne smemo popustiti. Vsak naj napravi, kar lahko, da nam samozvana svoboda povsem ne zatre tiste prave, resnične. Ker se nam zdi, da bi Zaveza morala v takem času znati povedati vendarle še kaj več, za sklep dajemo besedo Justinu Stanovniku.
O tem, kako je treba razumeti poraz
»Poljski pesnik Adam Zagajewski pravi: ‚Polno življenje je možno samo v porazu.‘ Res, si pravimo, ko to slišimo, kadar smo poraženi, smo resnični. Tedaj začutimo, da smo smešni, kadar hočemo biti večji od sebe. Zavemo se, da ne moremo delati nasilja nad svetom, ampak ga moramo sprejeti v njegovi konstituciji: stvari in ljudi. V poraženosti se zavemo svojih mer. Toda ko ta stavek zaslišimo, že v sebi začutimo tudi upor. Naravno je, da si polno življenje želimo, toda ali si moramo potemtakem želeti tudi poraz? Ali ni to nenaravno? Jasno je, da si poraza ne bomo želeli niti si ga ne smemo želeti. Nasprotno, vse bomo naredili (ali skoraj vse), da poraza ne bi bilo. Toda če bo poraz prišel, ga bomo, potem ko smo vse naredili, da ga ne bi bilo, sprejeli. Sprejeli ga bomo kot možnost, da na sebi doživimo, kaj je polnost življenja: da bomo resnični do sebe in do drugih, da bomo modri in da ne bomo letali za utvarami – z drugim besedami, da bomo zagledali, kaj je pravo življenje. In tudi potem, ko bo ostrina poraza že izginila, se bomo vsega še spominjali in v spominu hodili nazaj iskat svojo mero. Takšen poraz je Rog. Zato hodimo v Rog spraševat, katere so naše človeške mere. Tu se zavemo, kaj resnično smo: kaj je človek, kaj je jezik, kaj je zgodovina; pa tudi, kaj so ljudje okoli mene, kaj je družina, kaj je domovina. Rog nam dovoljuje postavljati samo prava vprašanja. Zato iz Roga odhajamo tudi bolj prosti, bolj svobodni in bolj trdni. Rog je kraj, kjer se utrjuje življenje. Posreduje nam naše mere, razkriva nam skriti smisel. Zato ga moramo sprejeti kot nekaj poslanega.«
[Page 4]