26. junija 1999[1] j …
26. junija 1999[1] je Václav Havel na Dunaju na vprašanje, kako razume leto 1989, odgovoril tako, da nam je takoj jasno, da ve, kaj je zgodovina. Povedal je dve reči. Najprej, da je leto 1989 pokazalo, »da je tudi tako ogromno silo, kot je totalitarni sistem, mogoče premagati. Sistem, ki ne razpolaga samo z instrumenti moči, z armado, policijo in varnostno službo, ampak ima v rokah tudi vse gospodarstvo, ves promet, vse komunikacije, preprosto vso državo. In vendar so ga zrušili navadni neoboroženi ljudje«. Kako je to mogoče? To nam pove njegovo drugo spoznanje. Po njegovem je leto 1989 povedalo tudi, »da je smiselno postaviti se za dobro stvar in se zanjo bojevati, tudi če vnaprej ni videti uspeha. Nazadnje je vedno tako, da ima uspeh tisto delo, ki postavlja določene vrednote, določene ideale, določene resnice«. To nam je torej povedalo naše stoletje. Pokazalo nam je, da je svet varovan prostor, zakaj ko ne bi bilo tako, dobro po sebi ne bi moglo zmagovati. A tu je Havel takoj pripomnil, da v njegovi državi na to premalo mislijo. Tudi v državi Sloveniji, kjer smo prav tako imeli leto 1989 ali leto 1990, če hočete, na to premalo mislimo. A tu je še nekaj tretjega. Zgodovina, prav posebej pa slovenska zgodovina, nam je še nekaj povedala o sebi. Zgodovina je na strani človeka, a tako, da za vsako degeneracijo, za vsako zatemnitvijo, za vsakim nasiljem, svet vedno znova odpre, a samo odpre. Zgodovina ne dela namesto človeka. Tisti odprti prostor je tam zato, da vanjo človek stopi. Če hoče. Pred desetimi leti se je prostor odprl tudi za nas. A preden pregledamo, kako smo vanj vstopili, se na kratko ozrimo po tem, kakšen je ta prostor videti po desetih letih. Vsi veste, da ne morem govoriti o zelo razveseljivih rečeh. Državljanska vojna še traja. Kakor so komunisti vedeli, da lahko pridejo do oblasti samo v vojni, ko so ljudje »iz sebe«,
1 Tekst je bil objavljen v Zavezi št. 38.
tako vedo postkomunisti, da bodo oblast držali le, če bo ta vojna na neki način trajala in če ljudje ne bodo mogli priti »k sebi«. Kako je zanje ta vojna važna, vidimo iz tega, s kakšnimi napori jo vzdržujejo. A kaj jih žene? Od kod ta energija, ki nas vedno znova preseneča? Te energije ne moremo razumeti, če ne uvidimo, da prihaja iz velike jeze. Iz velike jeze nad tem, da jih je zgodovina zavrgla. Komunisti so vedno govorili – in verjeli – da poznajo njene skrivnosti, da jim je zgodovina v zaupni intimnosti izšepetala svoje zadnje tajne. Tudi so trdili, da imajo za to, kar počnejo, njena pooblastila. Potem pa se je zgodilo – vsi smo videli – da jih je zgodovina odstavila kot nesposobne amaterje: več, kot nepridiprave, ki so vdrli v njeno svetišče. Na papirjih, s katerimi so bili odslovljeni, pa ni pisalo samo o nekompetentnosti. Tam so bili zapisani še vsi mnogi in neslišani zločini: sto milijonov človeških okostij, zvečine še ne prav pokopanih, od Prage do Habarovska – kar znese devet ur zemeljskega loka pod soncem. Človek pomisli: koliko nasilja, koliko bolečine, koliko žaljenih ljudi! Ko torej pomislijo, kaj so investirali v projekt, ki se je tako klavrno končal – ali si lahko predstavljate količino jeze, ki se je začela nalagati v njih? Seveda bi lahko bilo tudi drugače. Tam, kjer je sedaj jeza, bi lahko bila tudi misel, ki bi prešla v spoznanje in to v obžalovanje. In potem bi brali knjige, ki bi imele vse enak naslov: Confessiones – Izpovedi. To bi bilo najbolj očiščujoče branje, kar ga je bilo kdaj v tej civilizaciji. Vendar je takih knjig bilo zelo malo – v Sloveniji, če prav pomislimo, nobene. Takšni so ti ljudje. Z enako arogantnostjo odhajajo iz zgodovine, s kakršno so vanjo vstopili. A če ne morete razumeti, zakaj se v svobodni Sloveniji govori, kakor se govori, in piše, kakor se piše, potem pomislite na to neznansko in potuhnjeno zamero.