Tisti strašni čas v …
Tisti strašni čas v letu 1945 od majnika do konca poletja, ki je zvrhan tako hudih stvari, da jih še danes niti misliti ne moremo, bi smeli imenovati slovenski junij. Vsako leto se v mesecu juniju še posebej ustavljamo in zbiramo v mislih na tisti čas: na mučene, trpeče, pobite nasprotnike revolucije. Krščanske skupnosti so od najzgodnejših začetkov ohranjale spomin na svoje bližnje, ki so morali prestati martirij. Najstarejši zapisi o njih so se ohranili iz drugega stoletja po Kristusu. Toda napisani niso bili le kot kronika tega, kar se je tem kristjanom zgodilo. Najzgodnejši martirologiji, kakor zapis o svetem Polikarpu, škofu v Smirni v Mali Aziji, so nastali kot pričevanja o vzoru, kako naj kristjan ravna, ko ga doleti najhujša stiska, najhujša preizkušnja. V teh zapisih so že določene temeljne norme prve Cerkve, naj se v preganjanju kristjan sam hote ne izpostavi ali javi preganjalcem; moralno dovoljeno je bežati in si ohraniti življenje; ko pa je ujet, mora kristjan ostati stanoviten. Za vsako ceno. Ali bolje: cene ni, pač pa mu vest nalaga nekaj drugega: pridruženje Jezusu v pasijonu – in to pridruženje, to poslednje vzdržanje v veri je zmaga mučenca nad svetom, nad človeško zgodovino. Tudi slovenski junij nam, če mu prisluhnemo, govori o podobnih ljudeh. Gotovo se niso vsi zavedali, v kaj so napoteni, ko so jih izdane vračali iz Vetrinja v zaklenjenih vagonih; vsi pa so to spoznali najpozneje v zadnjih dneh ali urah. Toda zavest o tem, kar se bo zgodilo, niti ni poglavitna, čeprav je za posameznika še kako strašna. Poglavitna je tista notranja drža, s katero so ti mladi ljudje vzdržali najhujšo preizkušnjo in v njej, kakor pričujejo rožni venci ob breznih, ohranili molitev, ohranili vero. Če ima to njihovo dejanje za nas kakšen pomen, je njegovo sporočilo gotovo v tem, da naj v težkih trenutkih ne klonemo, ne obupamo, ampak se »trdno oklepamo dobrega«, kakor klasični krščanski moralni nauk imenuje najvišjo stopnjo kreposti srčnosti. Eden od mnogo manj težkih, pa vendar na drug način težkih trenutkov je nastopil z razočaranjem in streznitvijo po letošnjih volitvah na belo nedeljo. Razočaranje – ker smo vendar upravičeno upali, da bodo Slovenci prepoznali in cenili odlično delo Janševe vlade, ki je od 13. marca 2020 do 19. maja 2022 brez dvoma delovala kot daleč najboljša in najbolj zmožna slovenska vlada doslej. In bridka streznitev, ko smo morali sprejeti, da je velik del Slovencev zaradi manipulacije medijev in plitvega osebnega življenja s svojim umom tako odtrgan od resničnosti, da ne more dojemati dejanskega stanja sveta, ampak živi v nevarnih iluzijah in je zato svojo državo, tj. svojo prihodnost zaupal političnim pajacem na vrvicah globoke države. Zelo verjetno se bodo te vrvice tudi hudo zapletale, ker bo med pajaci preveč rivalstev in sporov, kratko: preveč praznine. Kaj bo to pomenilo za Slovenijo, ne vemo – treba pa bo vzdržati, ne le životariti, ampak vzdržati v oklepanju dobrega. Zakaj so naši ljudje v juniju 1945 morali prestati gorje, ki jih je zadelo, tega ne vemo. Zakaj je bilo Ukrajincem v letu 2022 naloženo tako veliko trpljenje, tega ne vemo. Vaša pota niso moja pota. Toda ob misli na veliko zlo sovjetskega sistema, ki je večidel neobžalovano, nerazrešeno in nepremagano zdaj »nenadoma« oživelo in zavdalo Ukrajini, lahko bolje in v svetlejši luči vrednotimo napore, ki so jih v minulih desetletjih nosili Nova Slovenska zaveza in številni drugi, da bi zlo slovenske komunistične revolucije spoznali in se ga očistili v kesanju in molitvi. Četudi je ta proces v Sloveniji zaviran in otežen, je kljub temu tudi res, da smo Slovenci na poti lastnega spoznanja in očiščenja verjetno napravili kakšen korak več
[Page 5]
kakor Rusi. Vsaj upam, da je to res, in v tem upu najdem nemajhno uteho. Vsaka bilka spoznanja je na tej poti lahko za koga rešilna bilka – da ne zapade nevarnim agresivnim ilu zijam. V to trdno verjamem. V tem lahko vidimo nadvse aktualno razsežnost, ki jo imata premišljevanje o slovenskem juniju in spomin na slovenski Rog.
[Page 6]