Za nami so državnozb …
Za nami so državnozborske volitve. Pred 24. aprilom, ko je več kot sedemdeset odstotkov volilnih upravičencev oddalo svoj glas in tako izrazilo svojo voljo o tem, kdo naj bi naslednja štiri leta vodil slovensko državo, ki se je lani veselila tridesetih let samostojnosti in neodvisnosti pa tudi konca uničevalnega in nedemokratičnega sistema, so mnogi volitvam pripisovali veliko težo. Da naj bi šlo za prelomne volitve. Drugim se niti ni zdelo tako. Odvisno od tega, s katerimi vatli je kdo meril. Verjetno se tisti, ki so videli, kakšna bi lahko bila Slovenija, če bi nadaljevala pot zadnjih dveh let, bolj zavedajo, kako pomembno bi bilo, da bi zmagala desnosredinska koalicija. Kljub izjemno zahtevnim okoliščinam, ki so jih pogojevale ne le epidemija, temveč nerazumen in s sovraštvom prežet pogrom opcije, ki je v začetku leta 2020 vrgla puško v koruzo, in njenih satelitov, (točno določenih) nevladnih organizacij, ki so se brezprizivno in izključujoče razglasile za vseobsegajočo civilno družbo, se je okrepilo gospodarstvo, začele so se tako potrebne investicije v različno infrastrukturo, povečala mednarodna prepoznavnost Slovenije, še posebej z uspešnim predsedovanjem Svetu Evropske zveze in obiskom predsednika vlade v Kijevu v najtežjih trenutkih ukrajinskega naroda v tem tisočletju. Žal bi bila lahko podoba Slovenije v mednarodnem prostoru še boljša, če ne bi levičarski aktivisti svojega sovraštva do oblasti, ki ni njihova, tako uspešno izvažali v tujino. Ali so bile volitve prelomne ali ne, bo pokazal čas. Zagotovo vlada, v katero je zmagovalec volitev povabil vse, kar leze in gre, da le prihaja iz (skrajno) levega miselnega kroga, celo tiste, za katere so se volivci jasno izrekli, da jih ne želijo več na političnem parketu, ne obeta nič dobrega. Še posebej, če resno vzamemo njihove grožnje, da bodo izbrisali vse, kar je prejšnja koalicija naredila, pa naj je bilo storjeno dobro za državo in njene državljane ali ne. »J… več nas je k´t njih. Njih je samo ene par. In vemo točno, kateri so!« se je vulgarno drl v kamero Marcel Štefančič, novinar, prepričan, da ima edini pravico do vodenja oddaje na nacionalni televiziji, ki jo sicer plačujemo vsi, čeprav je že desetletja uglašena na skrajno levičarske tone. Njegova grožnja, hočeš nočeš, kar nekako podobno odmeva kot tista, izrečena na balkonu univerze pred desetletji: »Ta manjšina ne bo nikdar več gledala divnih planin, naših cvetočih polj. Če bi se to vendarle zgodilo, bo to trajalo zelo kratek čas.« Da, zdi se, da mojstrsko uporabljajo orodje, ki so ga tako izvrstno uporabljali njihovi ideološki predniki: vse, kar naredi drugi, tisti na nasprotni strani, razglasiš za popolno zlo ter si tako podeliš mandat za to, da delaš, kar hočeš. Grozljivo in vendar prav nič novo ni izključevanje vsega, kar ni na (skrajnih) levih obronkih, na katerih vztraja levica. V tem je njena drža popolnoma nedemokratična, da ne napišem totalitarna in avtokratska, čeprav se sama v isti sapi, ko popolnoma izključuje drugače misleče in jim zanika pravico do obstoja, razglaša za najbolj demokratično, najbolj odprto in seveda svobodno. Nič novega pod soncem ali kot je zapisal Milovan Đilas: »Komunisti so tam, kjer niso na oblasti, zagovorniki najbolj demokratičnih ukrepov, ker to olajšuje njihov boj. Tam, kjer pa pridejo na oblast, postanejo nasprotniki vseh demokratičnih oblik, češ da so ‚buržuazne‘.« Ali kot preberemo 15. junija 1941 v Slovenskem poročevalcu: »Postalo je očividno, da si osvoboditve delovnih množic zatiranih narodov in odprave narodnega zatiranja ni mogoče zamisliti brez preloma z imperializmom, brez strmoglavljena ‚lastne‘ nacionalne buržuazije in brez zavzema oblasti po samih delovnih množicah.« Kako domače … Problem pač je, da se nikoli nismo soočili z lastno preteklostjo, z vsem tistim, kar nas je
[Page 7]
kot narod tako zaznamovalo in preoblikovalo. Družbeni podsistemi, med katerimi imata bistveno mesto kultura in šolstvo, tudi v zadnjih treh desetletjih, ko naj bi hodili po poti demokracije, nikoli niso bili sposobni zavreči laži, razkriti manipulacije in dati prostora resnici. Tudi to nas ne sme presenečati, saj družbene podsisteme že desetletja, vse od druge svetovne vojne naprej, obvladujejo po mentaliteti podobni ljudje. Da je ta bitka res težka, nas ne sme presenetiti niti nam vzeti volje za vztrajnost pri trdem delu za resnico. Kadar namreč zmaga resnica, dediči totalitarne misli vedno zgubijo. Zelo zgovoren je zapis poslanca Levice, ki ga je pred časom objavil na družbenem omrežju; avtor se omenja tudi kot eden izmed možnih ministrov nove vlade: »Kdo bo ustvarjal resnico? STA je steber vseh novic za medije. Enačba je preprosta: kdor nadzira produkcijo STA, nadzira produkcijo resnic in novic, ki se pojavljajo v slovenski medijski krajini.« Saj ne vem, če se je zavedal, kako jasno je prikazal bistvo njihovega delovanja: nadziranje produkcije resnice. Se pravi, resnica ni resnica sama po sebi, temveč jo je treba sproducirati tako, da ustreza našim potrebam. Bo že nekaj na tem, da drugim radi pripisujemo to, kar sami delamo. Če bi se kot država soočili s svojo preteklostjo, z vsemi krivicami in hudim, kar se je dogajalo, jo sprejeli, tudi vseh sedemsto morišč, ki so nastala po drugi svetovni vojni, bi
mesta med javnimi osebami nikoli ne dobila oseba, ki bi si želela vrnitve v tisti čas po svobodi. Tako pa je postala kandidatka za ministrico za pravosodje oseba (razmišljanje pišem, ko vlada še ni potrjena), ki se je na zapis na FB »… res je vsaka stvar ima svojo mejo, priti moramo v čas pred letom 1991«, odzvala z zapisom »delamo, delamo«. Kako naj pričakujemo, da se bo nekdo odločno zavzemal za pravno državo in pravne standarde, ki veljajo v demokraciji, če si prizadeva, da bi se vrnili v čas, ko so bile v Sloveniji sistematično kršene človekove pravice, sodstvo pa je bilo le podaljšana roka oblasti? Strah in pozorno motrenje sta zagotovo upravičena. Ob zavedanju vsega tega se vendarle večina z nejevero obrača k rezultatom volitev. Takšnega razkoraka med Gibanjem Svoboda in največjo stranko koalicije, ki je Slovenijo zadnji dve leti več kot uspešno peljala skozi čeri epidemije, gospodarske negotovosti in skrajno nekonstruktivne opozicije, ni pričakoval ne napovedoval nihče. Nobena od anket, ki so sicer ponujale na trenutke prav neverjetne rezultate; rezultate, za katere je vsakdo, ki je količkaj kritičen, vedel, da je z njimi nekaj krepko narobe. Kot na primer tista, po kateri je novi obraz, ki ga je levičarska kontinuiteta s tako paniko iskala – samo pomislimo, kako je ponujala slovenskemu volivcu med drugim prvega ljubljenca anticepilcev in protivladnikov, danes pa se ga nihče niti ne spomni več, pa predsednika Računskega sodišča, ki niti ob pomoči protikorupcijske komisije ni našel njenega soglasja za več sto tisoč evrov vredno popoldansko dejavnost –, še preden je sploh odprl usta, že nesporno konkuriral najbolj prepoznavnim imenom političnega prostora. In narod je nasedal. In nasedel. In to najbolj šokira. Pred nas se postavlja vprašanje, ali je v slovenskem človeku, v naših državljanih res že popolnoma uničen vsak čut za resnico, pravico ter vsak stik z realnostjo? Ali je osem desetletij sistematičnega obvladovanja vseh por civilne družbe s strani najprej komunistične partije, potem pa njenih ideoloških naslednikov res tako deformiralo misel slovenskega človeka in državljana, da ni več sposoben prepoznati nevarnosti, ki jo za njegovo blaginjo, njegovo svobodo, na koncu tudi za njegov obstoj predstavlja vase zaverovana kontinuiteta? Zdi se mi, da se odgovora na to vprašanje zelo bojimo, saj slutimo, da nam ne bo všeč. Ljudje, naveličani spopada dveh polov, razkola, ki ga pravzaprav umetno ustvarjajo tisti, ki po osemdesetih letih še vedno nočejo niti ne zmorejo sestopiti z oblasti in so zato v njihovih očeh fašisti in nedemokrati vsi, ki bi njihovo večno vladanje lahko ogrozili, so se zopet zatekli k nečemu novemu. Kot da bo to novo prineslo olajšanje in spremembo. Ne morem se načuditi, da volivci ne zmorejo videti, da je vsakokratno novo pravzaprav isto, samo ovoj je drugačen. Očitno je najlaže živeti v samoumevni nevednosti in samega sebe slepiti, da si za spremembe, kar si dokazuješ na vsakokratnih volitvah, ko glasuješ za nov obraz, v resnici pa, morda si samo domišljam, moraš vedeti, četudi samo nekje globoko v svoji notranjosti, da izbiraš staro. Morda tudi za to, da ti ne bo treba nič spremeniti. Sprememb nihče ne mara, četudi bi ta pomenila pravo svobodo, pravo demokracijo in pravo prosperiteto dežele, v kateri živimo. Sedaj, ko imamo zopet staro na oblasti, so se razmere umirile, vrnili smo se v normalnost, dobili smo svobodo. Tako vrsto svobode, ki pravico do mesta v družbi priznava samo tistim, ki hočejo biti taki kot ona. Toda tu preži velika nevarnost, na katero je v svojem eseju o hierarhiji, objavljenem v Literaturi, opozoril Miklavž Komelj: »Navidezni paradoks je v tem, da ravno ideja enakosti, ki hoče biti vsezaobjemajoča, vedno znova proizvaja radikalne izključitve, saj izključuje tisto, v čemer bitja niso enaka med sabo in v čemer jih ni mogoče izenačiti med sabo.« Enako misel najdemo pri Milanu Komarju. Na nas je torej, da kljub vsemu ostajamo čuječi, glasni, predvsem pa, da se ne zatečemo v samoumevno nevednost, ker bi bilo to lažje.
[Page 9]