Historia magistra vitae est
Naj se za uvod spomnimo, kaj je Alain Besançon v svojem odmevnem govoru na Francoski akademiji znanosti in umetnosti (Institut de France) 21. oktobra 1997 rekel, ko je nacizem in komunizem označil za »dvojajčna dvojčka«: »Oba nauka ponujata ‚vzvišene ideale‘, ki zmorejo spodbuditi navdušeno vdanost in junaška dejanja. Kljub temu obe ideologiji narekujeta tudi pravico in celo dolžnost do ubijanja. /…/ Po razpadu totalitarnega režima je najteže v ljudstvu vzpostaviti normalno moralno zavest in intelektualno sposobnost. S tem v zvezi je bila postnacistična Nemčija v boljšem položaju kot postsovjetska Rusija. V Nemčiji namreč ni bilo dovolj časa, da bi bila civilna družba globinsko poškodovana. Ker je bila obsojena, kaznovana in denacificirana s strani zahodnih vojsk, je bila sposobna očiščenja, samoobsodbe, spominjanja in kesanja. To se ni zgodilo v Vzhodni Evropi …«
Aleksander Solženicin
Na začetku svoje knjige Rusija v razsulu, 1998, je zapisal: »To knjigo pišem kot le ena izmed prič in trpinov neskončno surovega in neusmiljenega stoletja Rusije.« Po padcu komunizma in razpadu Sovjetske zveze je Solženicin imel po Rusiji številna množična srečanja, na katerih so se pojavljala vprašanja, kot so: »Kaj nam je storiti? Kako živeti naprej? Je sploh možna rešitev iz te lopovščine in propada? Kako naj se združimo? Se bo ohranila duhovna zavest ruskega naroda? Brez Boga tudi Rusije ne potrebujemo, brez Rusije tudi svobode ni. Je mogoče, da za ruski narod ni več upanja?!« V knjigi razlaga, kako so junija 1990 slavili konec hladne vojne, posamezne države Sovjet ske zveze pa so začele razglašati svojo samostojnost. Avgusta 1991 je Mihail Gorbačov odstopil. Oblast je prevzel osemčlanski komite komunistov, ki ni znal pravočasno dati zvezi nove in za posamezne države sprejemljive demokratične podobe. Notranje vezi državnega ekonomskega sistema so razpadle, ne da bi jih nadomestile povezave svobodnega demokratičnega trga. Edina organizirana in učinkovita struktura je bila tajna politična policija, ki je mojstrsko izvedla privatizacijo obsežnega državnega industrijskega premoženja in ustvarila nov sloj oligarhov. S privatizacijo kolhozov pa so na površje priplavali agrarni baroni, ki so sami sebi določali velike kose najboljše zemlje. ZSSR je bila kot Leninova tvorba vzpostavljena in vzdrževana s komunistično prisilo, zato je morala razpasti. Tudi nov poskus oblikovanja SNG (Skupnosti neodvisnih držav) ni uspel, saj je bil spomin na komunistični teror pregloboko zakoreninjen v posameznih narodih. Razglasitev neodvisne Rusije pa je zunaj svojih meja pustila 25 milijonov Rusov brez jamstva njihove vsaj kulturne in pravne zaščite. Za Ukrajino Solženicin pravi, da je takrat, ko se je pridružila Rusiji, obsegala komaj eno petino sedanjega ozemlja. Dve Polovecki pokrajini, ves južni del Novorosije (Melitopol – Herson – Odesa) in Krim niso bili do nastopa Lenina nikoli ukrajinski. To, da je Ukrajina sprejela Sevastopol kot darilo Nikite Hruščova, pa Solženicin imenuje »državno krajo«. Je pa očitno pozabil, da so Ukrajinci že leta 1648 ustanovili neodvisno kozaško državo, a so se kasneje zaradi samoobrambe povezali z Ruskim carstvom. Obdržali so avtonomijo, a jo je Rusija 110 let kasneje odpravila in kozaško državo preimenovala v Malo Rusijo. Prepovedala je ukrajinski jezik in sistematično izvajala rusifikacijo. Razpad Sovjetske zveze je Solženicin imenoval »ura velike nesreče« oziroma »največja
tragedija v zgodovini Rusije«, kar je povzel tudi Vladimir Putin. Ni pa sprejel Solženicinove ugotovitve, da je bil že »nori državni prevrat« «. Že Lenin je namreč razvil uničujočo strategijo popolne razgradnje ruske nacionalne zavesti, ker februarja 1917 »velika ruska katastrofa je v tej zavesti videl političnega tekmeca boljševizmu. V svojem predsmrtnem pismu leta 1922 govori celo o »morju šovinistične velikoruske sodrge«. V uničevanju ruske narodnostne identitete je šel Stalin tako daleč, da je v zveznih republikah začel sistematično umikati Ruse iz državnega in partijskega aparata. Boj proti patriotizmu je popustil le v času druge svetovne vojne, nato pa se je znova razvnel vse tja do Hruščova in Brežnjeva, ki je s praznjenjem vasi v osrednji Rusiji izničeval še zadnje ostanke narodne biti, običajev in samorastništva. V novejšem času, pravi Solženicin, se je komunistična nomenklatura preimenovala v demokratično, položaje in kapital pa so prevzeli grabežljivci, ki ne premorejo niti sence domoljubja. Izrinjeni patrioti so v svojem obupu iskali rešitev v združitvi nacionalizma in boljševizma ter v nacionalni spravi, a so bili grdo izigrani. Patrioti, ki niso sprejeli take rešitve, pa so na volitvah 1990 doživeli uničujoč poraz. Solženicin nato ugotavlja: »Medtem ko po vsem svetu rastejo pravi nacionalizmi, nam otrplost naše nacionalne zavesti jemlje tudi življenjsko silo in celo instinkt po samoohranitvi. Danes je Rusija zlomljena ne le duhovno, ampak tudi telesno. Smo sredi predzadnje izgube duhovnih tradicij, korenin in celovitosti našega življenja. Naše duhovne moči so uničene.«
George Soros
Ta postarani ameriški milijarder madžarskega rodu je obseden z idejo, da bo »kakor bog« spremenil cel svet »po svoji zamisli«, po svoji podobi. Prek svojih Open Society Foundations razkošno financira vse institucije in nevladne organizacije, ki se zavežejo novim vrednotam globalizma, to je propagiranju homoseksualnosti, enakosti spolov, ideologije spola, splava in svobodne prostitucije ter svobodne trgovine in uporabe drog. Vse to najprej prek svojih univerz Bard College v Ameriki in Central European University na Madžarskem, ki pa se je preselila na Dunaj, ker ji je Orban odrekel gostoljubje. Soros je že globoko prodrl v univerzitetni svet vzgajanja novih elit. Tudi v Rusiji. Ruski politik Alexej Kudrin, ki je bil prej dekan Fakultete za svobodno umetnost in znanost na državni univerzi v Sankt Peterburgu, je napovedal ustanovitev nove istoimenske Univerze, katere program jasno nakazuje, da gre za vzgojo novih elit v smislu Sorosove Open Society. Tako kot v številnih evropskih državah poskuša Soros tudi v Rusiji vzpostaviti svojo Open Society University Network. Kot povsod na Zahodu hoče izmaličiti pomen besed, kot so demokracija, enakost in človekove pravice in ustvariti novega človeka, novo družbo. Čudnega nenaravnega človeka, ki je oropan svoje spolne, družinske in narodnostne identitete, s tem pa oropan tudi svoje osebnosti. Očitno se Soros drži stare modrosti: »Če hočeš premagati svojega sovražnika, prevzgoji njegove otroke!« Ta ostareli pokvarjeni ideolog, ki je obenem še nesramno bogat, vidi v zahodni krščansko-demokratični tradiciji očitno svojega največjega sovražnika.
Vladimir Putin
O razpadu Sovjetske zveze večkrat govori kot o »največji geopolitični katastrofi dvajsetega stoletja«. Zelo skrbno spremlja »diskriminacijo« in »preganjanje« Rusov, ki so po razpadu SZ ostali zunaj Rusije. Glede Donecka in Luganska govori celo o genocidu, ki naj bi ga nad Rusi izvajala ukrajinska oblast. Obsoja tudi Hruščova, da je podaril Krim Ukrajini. Vse to najdemo že pri Solženicinu, ki ga je
Putin očitno skrbno prebiral. Tudi glede pomena pravoslavja za državotvorno povezovanje naroda mu je sledil. Moskovski patriarh Kiril, ki je že 12 let na čelu Ruske pravoslavne cerkve, je postal njegov zanesljiv zaveznik. Da bi v narodu znova spodbudil patriotizem, ki ga je Stalin dovoljeval in spodbujal le v drugi svetovni vojni, je Putin sprožil obsežno obnavljanje porušenih in gradnjo novih pravoslavnih cerkva po vsej Rusiji in celo po tujini. Gradili so se tudi novi samostani in semenišča. Leta 2010 je ruska duma sprejela zakon o vrnitvi nekdanje lastnine verskih ustanov. Putina vidimo tudi pri bogoslužju in v družbi patriarha. Verno ljudstvo ga je sprejelo za svojega in dobili smo nekakšno zlitje Cerkve in politike. S strani cerkvenega vodstva ni slišati nobenih kritik ali pomislekov glede Putinovega ravnanja, ampak le podporo in blagoslov. Niti v primeru grozljivega napada na Ukrajino in nerazumnega rušenja vasi in mest ter množičnega pobijanja ljudi in otrok ne. Zunanji opazovalec se upravičeno sprašuje, kakšna je to krščanska Cerkev, ki niti z besedico ne nasprotuje noremu pobijanju nedolžnih žrtev?! Razumemo, da tudi Ruska pravoslavna cerkev nasprotuje moralni dekadenci Zahoda, ki vse bolj pronica tudi proti Vzhodu, a boriti se proti temu z mučenjem in pobijanjem, je za prave kristjane nedoumljivo, zločinsko in vse obsodbe vredno. Z očitkom moralnega razvrata se ne da opravičevati genocida. Kako bo ta Cerkev čez mnoga leta pogledala v obraz novim rodovom, ko se bo ta njena hinavska pokvarjenost plazila iz zgodovinskih knjig in pričevanj? Medtem pa sam Putin postaja zločinska osebnost, ki hoče s krvavo agresivnostjo reševati namišljene in dejanske probleme svoje in ukrajinske države, kar ga vztrajno vleče v deroč tok zločinov proti človečnosti. Za vedno postaja del žalostne družbe zgodovinskih osebnosti, kot so bili Hitler, Stalin, Pol nesmrtnih Pot in drugi. Postaja tudi tragična osebnost. Ko je razpadala Sovjetska zveza, se je pojavila idealna možnost ustvariti iz nje novo zvezo suverenih držav po zgledu Evropske zveze. Idealna v smislu zgodovinskih okoliščin, a težko izvedljiva zaradi sedemdesetletne dediščine komunizma. Skupnost neodvisnih držav (SND) namreč ni mogla zaživeti. Narodnostna identiteta je bila v komunizmu zaničevana, zasmehovana, preganjana. Svobodno povezovanje narodov pa je možno le, če ni obremenjenosti s strahom za lastno identiteto. Če se torej čutijo narodnostno samozavestni in vedo, da jih drugi narodnostno ne bodo ogrožali. Bilo bi tudi iluzorno, da bi se po sedemdesetletnem življenju v laži, vohunjenju, ovajanju, preganjanju in brezpravju bili ljudje pripravljeni zaupno združevati v nove naddržavne tvorbe. Tajna politična policija ni bila razpuščena, ampak je prevzela novo, paradržavno organizacijsko obliko. Stara komunistična ideologija, da se vse državne strukture ustvarja, ohranja in vodi le s silo, je živela in živi še naprej v njihovih naslednikih. Tudi Putin je očitno dedič te KGB-jevske modrosti, po kateri lahko združuješ pokrajine in države le s preganjanjem in pobijanjem. Pa seveda z lažjo in poneumljanjem ljudstva. Skupnost Neodvisnih držav nekdanje Sovjetske zveze ni niti ne bo uspela, dokler ne bodo namesto KGB-jevskih voditeljev nastopili Schumani, Adenauerji in De Gasperiji. Razpad SZ ni bil največja geopolitična katastrofa dvajsetega stoletja, ampak zamujena priložnost, da se tudi ta del sveta osvobodi največje ideološko-politične katastrofe dvajsetega stoletja, to je komunističnega načina razmišljanja in delovanja.
Evropska zveza
Hkrati pa Evropo pretresajo čudne, nenaravne in vse bolj agresivne ideologije. Zahodno civilizacijo vse bolj določajo negativističen odnos
[Page 12]
[Page 13]
do tradicionalne družine, izmišljene teorije o spolu in čudne zahteve o črtanju klasičnih izrazov, kot so moški-ženska, oče-mati … Celo otrokom skušajo načrtno rušiti zavest o spolni identiteti in jim sugestivno ponujati nasilno spremembo spola. Vse bolj lahkotno se propagira splav, ki ga hočejo razširiti celo na poporodni čas. Skrb za ohranitev narodnostne identitete pa bo kmalu postala kaznivo dejanje. Boj proti tako dekadentnemu Zahodu je slišati tudi v Putinovem upravičevanju vojaške agresije na Ukrajino. Nekako torej prihaja do spopada med tovrstnim evropskim zblojenim levičarstvom in komunistično ideologijo, po kateri lahko družbo spraviš k pameti le z nasiljem in nasilno zamenjavo oblasti. Tu pa je še tretji velik igralec sedanjega zgodovinskega vrenja, to je grško-krščanska tradicija Evrope, v kateri oba agresivna akterja, levičarstvo in komunizem, vidita skupnega sovražnika. Ker je grško-krščanska tradicija v desnosredinskem političnem polu še vedno spoštovana in zakoreninjena, se zahodno levičarstvo in Putinov komunizem lahko zelo hitro spoprijateljita v skupnem spopadu z vrednotnimi temelji, na katerih so gradili ustanovni očetje EZ. Po drugi strani pa bi bila velika in nevarna napaka, če bi se desnosredinska politika v spopadu z zahodnim levičarstvom začela povezovati s KGB-jevsko komunistično ideologijo, čemur je očitno že podlegla Ruska pravoslavna cerkev oziroma njen patriarh. Ne človeka ne družbe se ne more niti ne sme spreminjati na silo. Orožja tretjega akterja so le pogovor, prepričevanje in človeška dobrohotnost, empatija, da ne rečem ljubezen. V sedanji Evropi zveni to morda čudno, naiv no, zaostalo, a tretji akter drugega orožja nima niti ga ne sme imeti.
Razumeti namen
V govorjenju, da hoče Putin Ukrajino obvarovati zahodne moralne dekadence in znova povezati države nekdanje Sovjetske zveze, pa zdrava kmečka pamet vidi le grozljivo norčevanje iz Ukrajincev: kot laž, ki je nesmrtna duša komunizma. Kako je namreč možno tako plemenite in lepo zveneče cilje dosegati s pobijanjem Ukrajincev in rušenjem njihovih domov?! Vse kaže, da moramo pravi izvor tega početja iskati v Putinovem strahu pred zgledom sosednje demokratične svobode, ki že trka na vrata njegovega carstva. Kot motiv za krvavo agresijo na Ukrajino se vse bolj kaže tudi preprost pohlep po naravnih bogastvih Ukrajine, kot podzavesten izvor pa morda celo psihopatsko motena osebnost oblastnika, ki hoče biti »kakor Bog«. Največja tragedija ni bil razpad Sovjetske zveze po koncu hladne vojne, ampak vzpostavitev komunističnega režima na začetku prejšnjega stoletja. S tem pa tudi vzpostavitev življenja v laži, v katerem se najgrši nameni opravičujejo z najlepšimi besedami. Brez vodilnih politikov ranga ustanovnih očetov EZ bodo Putinovi načrti o obnovi Sovjetske zveze ostali le kot sanje naivnega histeričnega otroka. Pa tudi za Evropo velja Schumannovo opozorilo: EZ bo krščanska ali pa je ne bo. Krščanska v smislu varovanja vrednotnega sistema, ki je zorel in se kalil skozi tisočletja grško-krščanske tradicije.
[Page 14]