Spominska slovesnos …
Spominska slovesnost v Rovtah 20 avgusta 2023: 30. obletnica postavitve farnih plošč, 81 let od smrti pobitih fantov in mož v Češirkovem gozdu, 23. avgust – spomin na žrtve totalitarnih sistemov.
Evropa je za vrednot …
Evropa je za vrednote in etiko občutljivejša kot preostali svet. Danes razumemo, zakaj. Za nami je strahovita izkušnja druge svetovne vojne, za nami so totalitarizmi dvajsetega stoletja. Dotedanjo kulturo, relativno demokracijo in relativno blaginjo je brutalno zamenjalo nepopisno trpljenje v obeh svetovnih vojnah in v revolucijah, življenje milijonov je bilo žrtvovano, bilo je nasilje in pomanjkanje, pozneje pa nesvoboda in diskriminacija. Groza te dobe je postala del evropske in tudi slovenske zgodovinske zavesti. Poseben del naše zgodbe pa so številna grobišča desettisočev žrtev povojnih pomorov, ki jih je zagrešila oblast, tudi pobitih fantov in mož v Češirkovem gozdu, že med vojno leta 1942.
Pogosto slišimo pozive, da je treba vse to čim prej pozabiti, posvetiti se sedanjosti in prihodnosti. To je nepremišljen, če ni nameren pogled stran od etike, proč od temeljnih vrednot. Klici, naj se vendar že nehamo ukvarjati s preteklostjo, in porogljivo norčevanje iz “preštevanja kosti” iz množičnih grobišč so v šokantnem nasprotju z zdravo človeško empatijo, ki naj bi bila podlaga socialno čuteče družbe, kajti tukaj gre za osebe z imenom in priimkom, s svojo življenjsko zgodbo, ki so vredni spomina, ki so vredni našega spoštovanja in ljubezni, je zapisal akademik dr. Jože Trontelj.
Odpustimo, toda nikoli ne pozabimo!
Kar pogosto torej slišimo trditev, da zares odpusti le tisti, ki tudi pozabi. A dogaja se, da se ravno zaradi močne želje, da bi pozabili, ohranja živ spomin na nekdanjo žalitev ali rano. Nemoč pozabiti spremljajo občutki krivde: človek se čuti krivega za neodpuščanje, ker ne more pozabiti. V Parizu so postavili spomenik Francozom, ki so bili deportirani v nemška koncentracijska taborišča. Nad portalom stoji napis: »Odpustimo, toda nikoli ne pozabimo!« Morda bi se kdo spotaknil ob tem stavku. Resnična krepost odpuščanja se namreč pokaže ravno tedaj, ko se človek tudi spominja. Če bi namreč mogel pozabiti, mu navsezadnje sploh ne bi bilo treba odpustiti, saj za to ne bi bilo več razloga. Ker pa mu je zlo, ki se je zgodilo, še predobro v spominu, zato more tudi iz vsega srca odpustiti. In prav to je odločilna točka odpuščanja: nikakor ne gre za pozabljanje, ampak za osvoboditev od notranje jeze, resentimenta in želje po maščevanju, kar vse razjeda sleherno vlakno človekovega bitja. Človek, ki ne odpusti, še vedno živi v »krču žrtve«, še vedno je suženj tistega, ki mu je storil krivico.
Odpuščanje v tem smislu torej pomeni v spominu obnoviti preteklost, jo s tem „predelati“ in napraviti za del lastne zgodovine. Pri spominjanju pretekle krivice človek radikalno spremeni svoj položaj, ko sprosti in osvobodi svoja negativna čustva in jih s tem tudi odpravi. Jeza na tistega, ki je storil krivico, ki je obremenjevala spomin, se razkroji in človek se lahko notranje osvobodi in začne bolj polno življenje. To je možno zato, ker človek začne v drugem gledati več kot pa samo nekoga, ki mu je prizadel nasilje in krivico. Ko odpuščam, razlikujem med človekom, ki mi je povzročil krivico, in med to krivico samo. Drugega presojam po njegovi vrednosti, ki jo ima kot človeška oseba, ki prav tako kot jaz živi v nepopolnem svetu, zaznamovanem z različnimi konflikti. V ustvarjalnem dejanju spominjanja prikličem osebo, ki mi je storila krivico, pred oči duha, a obenem grem prek tega. V njem ne gledam več samo povzročitelja krivice, ampak ga dojemam na globlji ravni – na tisti ravni, na kateri je kljub človeški slabosti in omejenosti človek, neponovljiv in dragocen prav tako kot jaz. V takšni obliki spominjanja, ki je globoko prežeto z odpuščanjem, pa tudi samega sebe razumevam in doživljam na čisto nov način: ne le kot žrtev ali užaljenega človeka, ampak kot nekoga, ki se je sposoben dvigniti nad krivico. Odpuščanje je navsezadnje dejanje zaupanja v temeljno dobrost in dobroto človeka.
Odpuščanje torej pomeni pripravljenost, da prepustim preteklosti to, kar se je zgodilo, in ne pustim, da bi imelo zadnjo besedo nad osebo drugega in nad menoj. Je dejanje sprejemanja in poenotenja: boleče izkustvo sprejmem v lastno zgodovino kot pretekli dogodek, ki ne določa več moje prihodnosti. Značilno je, da je glagol odpustiti v mnogih jezikih blizu glagolu dati. Izkustvo odpuščanja je hkrati izkustvo podarjenosti bivanja.
Evropa vsako leto 23. avgusta posveča spomin, misli in čustva svojcem, znancem in prijateljem, ki so se tragično znašli v morilskih strojih nacizma, fašizma in komunizma. Danes je torej dan, ko skušamo tudi pri nas vsaj pri sebi poplačati del moralnega dolga tistim nesrečnim možem, fantom, ženskam in otrokom, ki so bili žrtve doslej najbolj tragične vojne na naših tleh. Še posebej se moramo spomniti mož in fantov iz Češirkovega gozda, nad katerimi je bil pred 81 leti storjen grozovit zločin že med vojno leta 1942, in vseh tistih, nad katerimi je bil storjen zločin, hudodelstvo pošastnih razsežnosti po končani 2. svetovni vojni. Pietetni spomin bomo posvetili tistim, ki jih je vzela noč in jih jutro ni vrnilo. Ne prvo ne naslednja. Spomnili se bomo tistih, ki jim je bila ona noč zadnja. Onih, ki so umrli v grozi pod roko sodržavljana, soseda, nekdanjega prijatelja. Pod roko, ki je v orgiji množične moritve zadajala smrtne rane, ko je prožila razbeljeno strojnico, z okrvavljenim nožem rezala vratove zvezanih žrtev, še žive nesrečneže in nesrečnice porivala v brezna in za njimi metala granate. Vse to se je dogajalo na ukaz odgovornih oblastibi morali veljati zakoni, ko ni bilo več vojne stihije. V nekem v času, ko povelju je celo zapisano, da se mora »čiščenje« opraviti čim prej, ker bo kmalu začela veljati amnestija (akademik Trontelj).
Razčlovečenje žrtve je prvi korak
Vsi trije totalitarizmi so šli še korak dlje od maščevalnosti. Likvidirali, kot se je tedaj reklo, so tudi ljudi, ki so bili po vseh možnih, tudi njihovih merilih nedolžni, ki niso nikomur storili nič žalega, a se je nekomu zazdelo, da bi utegnili kdaj delovati kot nasprotniki novih režimov. Torej so jih pomorili »preventivno«, kot se je to zgodilo v Češirkovem gozdu. Človeku, ki se ga je oblast odločila znebiti, so najprej odvzeli dostojanstvo človeškega bitja. S tem so žrtvi ukinili tudi status človeškega bitja. Bitja, ki mu med drugim dolgujemo sočutje, ker je eno naših, naše vrste.
Razčlovečenje žrtve je bilo torej prvi korak zločina, je bilo uvod v naslednja okrutna dejanja in priprava za končni umor. Zato je bilo treba človeka ponižati, preimenovati. V povojni Sloveniji je postal izdajalec, okupatorjev sodelavec, vojni zločinec, črnoborzijanec, kulak. Kot tak je izgubil vse pravice, tudi pravico do sočutja. Tako označen nesrečnež četam krvnikov ni več zbujal moralnih pomislekov. Njihovo strahotno delo je bilo lažje. Vendar je groza umorov, ki so jih opravljali na ukaz, nekaterim vseeno šla do živega. Te ljudi so psihiatri videvali še dolga leta, je zapisal akademik Jože Trontelj.
Danes po svetu in pri nas umirajo še zadnji udeleženci tega strahotnega početja. Mnogi z olajšanjem pomislijo, češ s tem bo v kratkem konec tudi moreče sence, ki visi nad narodom, ki je dedič teh grozot. Nekateri mislimo drugače. Mislimo na grenkobo krivic, ki so prizadele tudi naslednji in morebiti še en rod Slovencev. Mislimo na spremenjene moralne standarde današnjega rodu Evropejcev in Slovencev. Ne vemo, ali naj del krivde pripišemo moralnemu bremenu treh totalitarizmov. Drago Jančar je v delu Temna stran meseca zapisal, da je »zadnji veliki zločin totalitarizmov bila indoktrinacija celih rodov otrok in mladostnikov, ki se vleče še v današnji čas. To je indoktrinacija o upravičenosti nasilja«. Zgodovina je polna zgledov o tem, kako nevarno je tako prepričanje.
Spomin na grozljive zločine 20. stoletja moramo sprejeti kot neločljiv del naše dediščine.
Zato imajo narodi s posebno travmatsko preteklostjo, kakršna je naša, pomembno moralno obvezo. Spomin na grozljivo deviacijo 20. stoletja moramo sprejeti kot neločljiv del naše dediščine. Sprejeti ga moramo kot silen etični opomin. Ne bo nam odpuščeno, če bomo ta del naše zgodovine kar tako – ne dovolj pregledan, neovrednoten – izrinili iz naše zavesti, če ne bomo tega storili s pietetnim pokopom žrtev in s spravo med živimi. Z menjavo generacij se bodo vojne in povojne izkušnje iz zgodovinskega spomina Evropejcev porazgubile, s tem pa bo zapravljeno tudi njihovo silovito katarzično etično sporočilo. To bo še zadnje hudodelstvo nad pobitimi, krivica, ki jo bo zagrešil današnji rod Slovencev – če bo brezčutno preslišal tudi zadnji, kot je rekel pesnik, presunljivi krik mrtvih iz sveže odkritih, desetletja zamolčanih grobišč. Ta brezčutnost – nečlovečni odziv je v nasprotju s starodavnimi temelji morale, je posmeh pravičnosti. Ta brezčutnost je tudi nekakšna čustvena pohaba, nezaslužena kazen, naložena našim otrokom in prihodnjim rodovom Slovencev.
Drago Jančar – Ničesar ne smemo pozabiti
Če ne bomo gojili in obnavljali pravičnega zgodovinskega spomina, bomo še enkrat doživeli pretresljiv fiasko gesla, znanega iz časa po prvi svetovni vojni: Nikoli več! Vredno je prebrati še nekaj misli Draga Jančarja o povojnih pomorih: Komunizem in njegov totalitarizem sta zgodovina. Tako ju je treba obravnavati … Toda, da bosta tudi v naši zavesti postala to, kar sta, se pravi zgodovina, si ju moramo najprej v celoti priklicati v spomin. In ko se bo to zgodilo, bomo razumeli, da ne smemo ničesar pozabiti. Še najmanj življenj, ki jih je ta sistem uničil ali poškodoval. Ne smemo, kakor v nedavni preteklosti, še enkrat pasti na izpitu človeške solidar nosti in se predati brezbrižnosti, pa četudi je to samo solidarnost v spominu. In stvari je treba poimenovati z njihovimi pravimi imeni.
Vedeti moramo, da so del naše zgodovine in današnje zavesti tudi Rog, Goli otok, Teharje in Šterntal, stotine neznanih grobišč, ljubljanski in mariborski zapori, ženska taborišča Rajhenburg in Ferdrenk … Tudi iz vednosti o zablodah komunizma in slehernega totalitarizma raste jasna zavest o demokraciji (Temna stran meseca).
Iztrebljanje sočutja je bilo v vojnem in povojnem času prvi korak k zločinu. Ponovno odkrivanje, obnavljanje sočutja bo korak v kesanje in odpuščanje. Bo korak k resnični spravi. Zato je sočutje odrešilno. Empatija je pogoj za človečnost. Upanje, da bomo uspešno gojili strpnost, človekove pravice, človeško dostojanstvo, solidarnost, je brez sočutja prazno. Brez empatije ne bomo imeli demokracije (akademik Trontelj).
Očiščenje spomina – vabilo papeža Janeza Pavla II. in tedanjega kardinala Ratzingerja ob svetem letu 2000
Med znamenji, »ki so lahko zelo primerna za to, da moremo živeti odlično milost jubileja z večjo poglobljenostjo«, našteva bula o napovedi svetega leta 2000 Incarnationis mysterium (29. novembra 1998) tudi očiščenje spomina. »To očiščenje je proces osvobajanja osebne in skupnostne vesti od vseh oblik sovražnosti ali nasilja, ki jih je pustila za seboj dediščina preteklih napak; gre za prenovljeno zgodovinsko in teološko ovrednotenje dogodkov, ki naj – če je pravično – vodi do ustreznega priznanja napak ter prispeva k resnični poti sprave. Takšen proces lahko pomembno vpliva na sedanjost … in pomeni dejanje poguma in ponižnosti« (Communio 2000, 5), je zapisano v uvodnem delu dokumenta Spomin in sprava: Cerkev in napake preteklost, ki ga je pripravila posebna Mednarodna teološka komisija na predlog njenega predsednika kardinala Ratzingerja, pozneje papeža Benedikta XVI.
[Page 99]