Pozdravljeni bratje, …
Pozdravljeni bratje, pozdravljenje sestre in danes, na dan državnosti: bogdaj, drage Slovenke in Slovenci.[1]
1 Slovesnost v Šentjoštu je bila 25. junija.
Ob današnji spominski sv. maši ne moremo drugače, kot da se vrnemo v čase, ko sta Šentjošt in naša celotna domovina doživljala stisko brez primere, in da se v tisti čas, zavezani resnici, zazremo kot kristjani ter na dan državnosti molimo za našo domovino in državo.
Kakor da bi pisec knjige preroka Jeremija opisoval stanje na Slovenskem v prvem letu vojne: „Že slišim šušljanje mnogih – groza vsepovsod.“ Da, okupirani smo bili kar s strani štirih okupatorjev. Tretji rajh si je kar priključil Štajersko in dobršen del Gorenjske, Prekmurje je bilo izročeno Madžarom, nekaj vasi ob Dobovi Neodvisni državi Hrvaški, preostali del so zasedli Italijani in tu ustanovili Ljubljansko pokrajino. Vsak izmed njih je po svoje tlačil in mučil naš narod. Vsak je imel za cilj (eni z večjo hitrostjo, drugi z manjšo) iz tega geostrateškega prostora odstraniti ta kleni slovenski narod, ki ga je zaznamovala zgodovina, poseben, zahteven in enkratno lep jezik ter svojevrstna kultura, ki je izhajala iz krščanske, natančneje rečeno, katoliške vere in njene ustanove, Cerkve. Zdi se, da so v tem narodu dolga stoletja bili vera, kultura in jezik edine resnično povezovalne prvine. Kajti za Slovence že od časov Karantanije ni bilo „ne kralja, ne sodnikov, ne (lastne) države“, kot tudi za Izraelce govori Stara zaveza za čas po razpadu kraljestva.
Mnogi so, izhajajoč iz temelje pravice posameznika in naroda do življenja in preživetja, razmišljali o odporu, pripravljali tajne odporniške organizacije, nekateri – TIGR-ovci na primer – pa so oborožen odpor takoj in prvi začeli in za to tudi umirali. Mnogi so čas okupacije hoteli samo preživeti in poskrbeti za svoje družine ali da bi omogočili preživetje narodu; drugi pa so skušali preživeti na najbolj koristoljuben način zase ali za svoje (ideološke) skupine, ne oziraje se na nikogar ne na ceno. V to slednjo skupino brez težav umestimo prvotno majhno skupino ideološko zelo zaverovanih, ki je šele po napadu nacistične Nemčije na Sovjetsko zvezo stopila na prizorišče. Ta skupina je delovala čisto makiavelistično: Cilj opravičuje sredstva. Njihov način delovanja je kmalu pokazal, da jim je cilj revolucionarna vzpostavitev sovjetske Slovenije. V duhu internacionale so šele po Stalinovem ukazu začeli boj za sovjetsko republiko Slovenijo. O tem pričajo njihove pesmi in literatura. Tudi izrazje so vpeljali po vzoru ruske oktobrske revolucije (oni so bili rdeči, vsi njihovi ideološki nasprotniki pa beli ali plavi). Sredstva za dosego tega cilja revolucije so bile ugodne vojne okoliščine – vključno z željo mnogih Slovencev po konkretni obliki upora proti okupatorjem. Prilastili so si upor in pravico do načina upora s ciljem revolucionarne zmage. Tu so jim bili mnogi v napoto. Od Šentjošta do Šentjerneja in Ljubljane: trdni kmetje, pokončni očetje, dobri učitelji, uspešni obrtniki in podjetniki, vplivni duhovniki in celo škof.
Primer. V 70. letih je izšla trilogija Staneta Semiča – Dakija z naslovom Najboljši so padli. Tu opisuje dogodek, kako je jeseni 1941 z oddelkom čakal v zasedi na poti med Igom in Kureščkom. Naloga je bila ubiti škofa Gregorija Rožmana. Škof Rožman je namreč večkrat rad peš romal na Kurešček. V tem času še ni bilo videti velike nevarnosti. Ni bilo niti hudih okupatorskih represalij. Ko se je škof s sosprehajalcem približeval zasedi, je k njej pritekel kurir, ki ga je poslal Kardelj iz Ljubljane, z novim navodilom: „Ne ga še ubiti; je še prezgodaj!“ Iz zapisov razberemo razočaranje Dakijeve skupine nad tem, da niso mogli izvršiti atentata.
Uzurpacija pravice in oblike upora (za trenutek revolucijo kot cilj te skupine pustimo na strani) je povzročila prisiljeno sodelovanje nekaterih z okupatorjem, da bi preživeli; zlorabila mnoge, ki so se jim pridružili z resnično plemenitimi cilji za osvoboditev domovine in so se bolj borili proti Slovencem kakor proti okupatorju; in prinesla smrt večjemu številu Slovencev kot okupatorjev že med vojno in množične pomore vojaških in ideoloških nasprotnikov po njej, s katerimi je ta totalitarna stranka pokazala svoj dejanski cilj, ki ga je imela že od samega začetka – revolucijo.
Franklin Lindsay, častnik SOE (Special Operations Executive) – angleški obveščevalni častnik, ki je med vojno deloval med partizani v IV. operativni coni, je v 90. letih v Ameriki izdal knjigo spominov Beacons in the Night: With the OSS and Tito’s Partisans in Wartime Yugoslavia[2] in približno takole zapisal svojo ugotovitev: »Slovenci so bili drugi narod na svetu – takoj za Rusi – ki je doživel uspešno komunistično revolucijo.«
Povojni čas pomorov se je prevesil v čas nadzora, ovajanja in terorja, ki ga je na svoj način doživljal že prerok Jeremija: »Že slišim šušljanje mnogih – groza vsepovsod: ›Naznaníte ga! Naznanímo ga!‹ Vsi moji zaupni prijatelji prežé, da se spotaknem: ›Morda se bo dal zapeljáti, pa ga bomo premagali in se maščevali nad njim.‹«
»Samo mi in samo mi!«in s sorodnimi vzkliki, »«, tako človek razume to zgodbo. V času vojne so za svoj cilj dosege oblasti poleg ideoloških uporabljali vojaška sredstva, v času prevzema oblasti zopet imamo pravico … ideološka (zlasti v vzgoji) in totalitarna sredstva (strah, nadzor, klasifikacija prebivalstva), v času demokracije pa prav tako ideološka (kulturni marksizem, ideologija spolov, vgra dnja teh ideologij v šolski sistem) in demokratične mehanizme (zloraba inštituta civilne družbe in zdi se, da tudi sodstva, celo ustavnega sodišča itd.). Če hitro pogledamo na naše sodobno družbeno ali politično področje, nekateri sploh ne poudarjajo ne samostojnosti ne demokracije, čeprav spet pretkano uporabljajo njene principe za dostop do vzvodov moči in oblasti. Uporabljajo pa izrazje iz prejšnjega totalitarnega režima (kakor npr. fašizem …) in s tem dokazujejo, da še kako živijo v preteklosti, dasi poudarjajo, da glejmo naprej. Kot da ne bi že 32 let imeli svoje, in to demokratične države. Te formalne in neformalne skupine po ljudeh in strukturah, ki so šli skozi procese demokratizacije in osamosvajanja Slovenije s pragmatizmom ali dejanskim nasprotovanjem v ozadju, poveličujejo totalitarni sistem in nekdanjo državo – obema smo se na plebiscitu odrekli.
V tej luči lahko razumemo tudi omalovaževanje vojne za Slovenijo, ukinjanje Muzeja slovenske osamosvojitve, ukinjane dneva spomina na žrtve komunizma. Če namreč priznaš veličino osamosvojitvenega in demokratičnega dogajanja in temu postaviš celo muzej, po svoje vzameš veličino vsem drugim pomnikom in muzejem; če priznaš, da je bil prejšnji družbeni sistem totalitaren in torej nedemokratičen in da v njem ni bilo prostora za slovenski narod in pravice nenaših, priznaš krivice, storjene drugim, in krivično pridobljene privilegije; če priznaš žrtve sistema, ki mu pripadaš, spodrežeš svoje temelje … Kaj šele, da bi izdali mrliške liste za vse pomorjene in jim torej dali ime in njihovim telesom dostojen grob – z vsakim imenom umorjenih in zatiranih bi se posebej sesula ideologija … Z ukinitvijo dneva spomina na evidentne žrtve komunizma so samo potrdili prvi umor in jih umorili še enkrat.
S povedanim torej ne želim izničevati iskrenega boja mnogih za osvoboditev izpod
2 Slovenski prevod knjige ima naslov Ognji v noči: z OSS in Titovimi partizani v medvojni Jugoslaviji; (OSS = Office of Strategic Services).
okupatorja; niti ne želim zavračati pravice do obrambe svojega življenja, življenja svojih družin in naselij – hkrati lahko okupatorje obsodimo ne samo zaradi okupacije in zločinov nad civilnim prebivalstvom, pač pa tudi zaradi tega, ker niso zagotovili varnosti civilnemu prebivalstvu, ki bi jo po pravu morali; ne želim niti zmanjševati zločinov, ki so bili storjeni med vojno na katerikoli strani, zlasti poboje/ pomore po njej in vse zgodbe za sedaj še na desettisočev brezimnih ljudi, ki so bili nekateri živi zakopani ali celo živi zazidani ali pa po strelu v zatilje zasuti s skalami. »Nič ni zakritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, smo slišali v evangeliju.kar se ne bo spoznaloIn čeprav se zdi, da ti ne morejo govoriti, v ,« resnici kričijo. In ne bo blagoslova v našem narodu, vse dokler ne bodo pomorjeni z vseh strani z imenom in priimkom prineseni na svetlobo slovenskega dneva in jih bomo dostojno pokopali. Čisto vse! „Dokler ne boš obsodil zločina v svojo sredi, bom odtegoval svoj blagoslov …!“ To pravi že knjiga starozavezne modrosti. Ne gre za to, da bi prevzemali resnico drugega, ampak da bi poiskali pot za naprej, ki pa lahko sloni na čisti resnici o preteklosti.
Na Zaplazu so pred leti postavili križ z napisom: resnica – sočutje. Pod križem je žara, v kateri je zemlja s krajev, ki so zapisani na obeh straneh: Kočevski Rog, Argentina, Rajhenburg, Begunje na Gorenjskem, Huda Jama, Tezno, Rab, Čatež in Roje, Mirna, Gonars, Dachau, Auschwitz, Frankolovo, Gramozna jama, Osankarica, Sv. Urh, Javorica, Dražgoše, Sv. Oto – Vrtojba, Teharje, Rižarna, Šentvid nad Lj., Stari Hrastnik, Jasenovac, Krimska jama, Mavrlen, Turjak, Grčarice, Ukrajina, Cerkno in Lajše, Ljubelj … Morda bi lahko zapisali še kakšen kraj.
Poznam, namerno govorim v sedanjiku, partizana in domobranca, ki sta, žal, že pokojna. Po vojni jima je Bog dal živeti v istem kraju. Bivši domobranec je imel pet otrok – vsi so bili klasificirani kot nasprotniki družbene ureditve – razredni sovražniki. Bivši partizan se je tudi oženil – z ženo, žal, nista mogla imeti otrok; postal pa je ravnatelj podružnične šole. Kmalu sta postala najboljša prijatelja. Zanju je bila vojna končana pred poboji. Oba sta jih obsojala. Onadva sta doživela medsebojno spravo, odpuščanje in mir. Ko je bivši domobranec leta 1979 umrl, je bivši partizan (njegov vojni nasprotnik, pa hkrati prijatelj) takoj v najem vzel prazno parcelo na pokopališču ob grobu svojega prijatelja, bivšega domobranca in plačeval najemnino za grob vse do svoje smrti v začetku devetdesetih let. Danes počivata kot dva Slovenca, medvojna nasprotnika, pravzaprav skupaj – kot prijatelja, in tako kot za časa življenja sočutno pričujeta o resnici, o spravi, o pomiritvi, o odpuščanju, o možnosti, da blagoslov pride. »Ne bojte se torej!« pravi Jezus.
In ko se danes govori o novem pomniku slovenstvu (in samostojnosti) v Ljubljani, bi v sarkofag ob spomenik poleg telesa enega padlih v vojni za Slovenijo položil tudi njuni telesi. Menim, da njuni potomci ne bi imeli nič proti.
Blagor se našemu narodu piše, če ga izberemo. Sposobni smo ga izbrati kot tisti, ki jih išče sreča od Boga, kot tisti, ki jim je dan um, in kot tisti, ki nam je dana milost vere.
Vsakega torej, ki me bo priznal pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki » je v nebesih. Kdor pa me bo zatájil pred ljudmi, ga bom tudi jaz zatájil pred svojim Očetom, ki je v nebesih.«
»Bilo je rečeno,« Jezus, si nam rekel in dodal jaz pa vam pravim …, ljubite, odpuščajte, dobro delajte, molite … Kdor bo vztrajal do konca » …«
Gospod Jezus, prosimo te, da bi o Tebi z razmišljanjem, preudarnostjo, sočutjem, odpuščanjem, z resnico, s konkretno izrazno močjo vere, s ponižnostjo in drznostjo v svetu vedno pričevali zate. Amen!
Bog nas blagoslovi! Bog blagoslovi Slovenijo!
[Page 102]