Pogovor z Antonom Slabetom, rojenim Jelenc – 1. del
Za pogovor* smo prosili prelata, kanonika ljubljanskega stolnega kapitlja g. Antona Slabeta. Je najmlajši otrok posestnika in podjetnika iz Selške doline Dolfeta Jelenca, ki so ga neke majske noči leta 1942 na domu kruto umorili partizani. To je ostro zarezalo v usodo družine in jo zaznamovalo za vse življenje. Zločinsko dejanje in posledice je v Zavezi št. 48 opisala gospa Vanja Kržan po spominih treh od sedmih otrok. Najmlajši, Tonček, je bil v času očetovega umora star dve leti in pol.
Vaše otroštvo ni bi …
Vaše otroštvo ni bilo lahko. Je za vas boleče obujati spomine na tisti čas?
Kako zdravilno potrebno je, da ljudje lahko izpovedo svoja čustva, zlasti bolečino. Pa je kar nujno za zdravje duha, za mir srca, za sposobnost odpuščanja, za možnost sprave. Tega nas v otroštvu niso učili. Prav nasprotno, dopovedovali so nam, naj poslušamo in se tako učimo, naj ubogamo in potrpimo, naj pridno delamo, naj v konfliktih raje odnehamo. Pa bi rad – tako razumem tudi smisel duhovništva – ne ostal samo pri tem. Bolj kot same spomine bi po toliko letih rad odkrival vzroke, ki so do njih pripeljali, pa tudi posledice, ki smo jih morali nositi, in posebej sadove, ki so pognali iz njih, ker je Bog sprejel vso to daritev.
Rodili ste se v Bukovščici v odmaknjenem delu Selške doline …
Zamolklo zelena je naša dolina, stranski rokav Selške doline. Dva potoka ga napajata, eden izpod Špičastega hriba pod Sv. Joštom, drugi izpod Sv. Mohorja. Le nekaj malega ravnice, vse drugo je naslonjeno v breg. Pa vendar dovolj sveta za nekaj kar velikih kmetij. Imena vasi in zaselkov nakazujejo naravo: Bukovščica, Strmica, Knape, Čepulje, Lavtarski vrh, Plana, Hudi Laz, Hrib. Od kod so druga, ni povsem jasno: Pozirno, Laško, Kras in Dunaj, ob katerih je nastalo šaljivo reklo, da prideš v četrt ure z Laškega čez Kras na Dunaj. Šest mlinov je bilo svoj čas ob teh potokih samo v tej majhni župniji, ki je bila takrat zaradi številnih kmečkih družin precej večja, zdaj pa premore nekaj manj kot štiristo ljudi. Eden teh mlinov ob sotočju dveh potokov ob vznožju Laškega hriba je bil naš in je edini preživel vojni in precejšen del povojnega časa. Sodil je k eni treh kmetij, ki so kraljevale više gori v bregu hriba. In preprosto se ga je prijelo ime U malnu.
Od kod so prišli Vaši predniki v te hribovite kraje? Kako so se preživljali?
Prvi Jelenc, prednik našega očeta, se je tja gor v Laško priženil iz Dražgoš na Jakcovo domačijo, ki ima za seboj že vsaj pet stoletij. Delo po teh bregovih je naporno, zna pa preživeti pridno delavne, ki zemljo cenijo in jo imajo radi. Drugače je bilo s tistimi, ki niso imeli dovolj zemlje. Otrok je bilo veliko in časi so bili že konec 19. stoletja daleč od obilja; nekateri so doživljali kar hudo revščino. Ni čudno, da so se taki očetje prav gnali za delom, da so preskrbeli svoje družine. Šele po prvi svetovni vojni se je nekaterim uspelo preseliti bliže kranjskim tovarnam, celo vrsta gruntarskih sinov je morala zdoma, najbrž tudi zato, da doma ne bi ostali le za strice in tete ter delavce. Služba v tovarni je le pomenila tudi samostojnost.
* Fotografije so iz osebnega arhiva, razen kjer je vir posebej naveden.
Iz kakšne družine je izhajal Vaš oče?
Stari oče, Jakcov Anton je bil eden tistih, ki so
že v 19. stoletju v Ameriki našli kruh pa ustvarjali njen razvoj. Bil pa je eden redkih, ki ni ostal tam. Na prelomu prejšnjega stoletja se je vrnil s precejšnjim bogastvom. Domači so bili prepričani, da bo z njim vred ostal doma, saj je že prešel štirideseto leto. Vse je presenetil, ko se je poročil z dvajset let mlajšo sosedovo Jerco. Z njo je pridobil ta Kocjanov mlin in nekaj zemlje. Iz Amerike je prinesel tudi vrsto idej za naprednejše gospodarjenje, vendar so jih gospodarji smeje zavrnili s preprostim: »Tukaj pa ni Amerika.« Tudi to je bil odraz tedanjih razmerij in mišljenja ljudi: »Tako je bilo v prejšnjem, tako naj bo tudi v tem rodu.« V javnosti je imelo težo, kar so rekli samostojni kmečki gospodarji, ki so nekaj imeli; veljalo je celo več kot beseda učiteljeva ali župnikova. Mislim, da je tudi to vplivalo na tako različne usmeritve ljudi že med vojno in še bolj po njej. Ne oni niti najbrž nihče ni slutil, kakšne spremembe družbe se pripravljajo z novimi idejami. Celo stric, tako smo ga klicali, bil pa je očetov bratranec, Jakcov Francelj, ki je zvezan v zgornji izbi preživel očetov umor in je kasneje nekaj časa tudi mlel za partizane nekje na Cerkljanskem, je o glavnem krivcu za ta umor govoril: »Pa Ivan ni imel slabih idej.«
Čeprav sta bila oba rodova trdna, so jima štirje otroci umrli, trije so preživeli: Dolfi, Ivanka in Angelca. Tako se je leta 1906 z rojstvom našega ata Dolfija začela zgodovina naše družine. Nova hiša, obnovljen mlin na kamne, dovolj za vse okoliške vasi, vsaj troje živali v hlevu, nekaj gozda. Tudi stara mama je morala biti delavna in iznajdljiva, kajti ob moževi smrti, dve leti po Dolfejevi poroki, je že imela niže doli v vasi novo hišo za svojo trgovino. Dolfi, ki je imel petindvajset let, je takrat prevzel mlin, mati s hčerama pa to trgovino.
Kaj pa mama in njeni predniki?
Predniki naše mame, ki je bila tudi Jerica, so bili po izročilu Koflerji, po vsej verjetnosti so v času freisinške oblasti prišli s Tirolske. Na obronku brega v Strmici s pogledom po dolini so si postavili domačijo. To je bil sedež županije za vse vasi po hribih med Kranjem, Selci in Škofjo Loko. Bili so odgovorni za pobiranje dajatev in za urejanje obveznosti tlake. Domače ime pri Koblarju je ostalo, priimek pa se je spremenil v slovenski Miklavčič. Delavnost,
poštenost in gostoljubnost so bile njihove opazne lastnosti, trdno zdravje in dolgo življenje pa kot nagrada za to. Naša mama je bila prva od osmih otrok in je vse to prinesla s seboj k Mlinarjevim. Tudi ona je v desetih letih zakona rodila osem otrok, le eden je umrl takoj po rojstvu, in ob vsem, kar je pretrpela in morala prenesti, je doživela dobra sto tri leta. Postala je prava ikona materinstva, deležna občudovanja in spoštovanja tudi pri svojih vnukih; dvema vnukinjama in eni pravnukinji so dali njeno ime.
Oče in mama sta ustvarila številno družino, urejen dom in imela verjetno še veliko načrtov …
Zadnji sem bil rojen, leta 1939. Tone Fornezzi bi dejal: »Rojen še v kapitalizmu, vzgojen pa v socializmu.« Urejen dom, za tiste čase mode-
ren mlin; v atovi zapuščini so bili tudi že načrti za nov, valjčni mlin. Ata, tako smo ga klicali, je v resnici samo v tem izstopal iz vaške skupnosti. Od svojega očeta je podedoval tudi iznajdljivost in delavnost. Dovolj pošten in samozavesten je bil, da je odkrito in naravnost povedal, kar je mislil, pa tudi dovolj odločen, da je zamisli uresničil, ne glede na to ali je bilo preprosto ali zahtevno. V predvojnem Slovencu, ki jih je nekaj ostalo v hiši in so mi v otroštvu tešili radovednost, sem našel oglase za trgovino Jelenc – Tomažin v Ljubljani. Prek Zagreba so uvažali stroje za modernizacijo kmetij in mlinarske stroje iz tedaj gospodarsko zelo napredne Češke. V Gameljnah je imel delavnico za njihova ohišja. Pobuda je bila sicer Ivana Tomažina, ki pa ni imel za to ne izobrazbe ne pogojev, le veliko željo po uspešnosti, ata pa je imel trgovsko licenco. Podjetje je bilo ustvarjeno s krediti in tako obremenjeno z dolgovi, vendar uspešno. Pa vsem to ni bilo všeč. Nekateri so menili, da se preveč dviga v svoji podjetnosti. Bil je zaradi vsega tega veliko zdoma, zlasti mama ga je zelo pogrešala. Vsa odgovornost za podjetje je bila skupna, a iz sodnih listin je videti, da je delal v glavnem ata, da Ivan ni odplačeval svojega dela dolgov, rad pa je živel na veliki nogi, razsipno. Vse dolgove je tako moral poravnavati ata. Tu je bil začetek njunega spora, ki se je končal v oni noči s 5. na 6. maj 1942, ko je ata obležal v kuhinji z razbito glavo, zlomljeno roko in nekajkrat prebodenimi pljuči. Menili so, da je mrtev, in ko je prišel Ivan, je nad njim zmagoslavno govoril: »Zdaj si pa crknil, zdaj sva pa poračunala.«
»Napačnim ljudem sem zaupal,« je kot odgovor na to še dejal oče, potem ko se je zavedel, prilezel v zgornjo izbo, da nas je odklenil, preden je izdihnil. Niso bile to njegove zadnje besede, a moral se je tudi tega izpovedati. Po vojni nova oblast ni upoštevala obremenitve Ivanove domačije. Dolgove je še dolgo po vojni odplačeval naš brat France, ki je ostal doma. V zadnjih letih, ko sem odložil svoje težje naloge, mi večkrat prihaja na misel vse to dogajanje in poskušam si ga živo predstavljati, da bi spoznal in razumel očeta v njegovem mučeništvu, mu izpovedal svojo hvaležnost pa tudi
vsaj zaslutil sadove Božjega odgovora na njegovo žrtev.
Razmere med drugo svetovno vojno pa so kruto zarezale v življenje Vaše družine in vse se je obrnilo na glavo. Vam je težko govoriti o tem?
Zgodba naše družine ni pripoved, ki bi jo človek prebiral iz radovednosti, ali literarno delo, je izrez iz zgodovine našega naroda, ena od precej tisočev podobnih zgodb, ustvarjenih s sovraštvom, krvjo in smrtjo, potem pa dolgo s prezirom in poniževanjem in z molkom kakor izbrisana iz knjige resnice.
Zelo sem hvaležen prof. Vanji Kržanovi, ki občudujem njeno potrpežljivost in globok čut za občutljivost človeških čustev, da je pred dvajsetimi leti izpod naših spominov, ki smo jih že na visoko prekrili z namerno pozabo, da ne bi vedno znova boleli, izbrskala in s spretnostjo besede utelesila najbolj boleči del življenja naše družine in ga z objavo v Zavezi ume-
stila v zakladnico narodovega spomina za pričevanje resnice o času in ljudeh med vojno in po njej. Morda je to znala in zmogla, ker je morala tudi sama spoznati bolečino velike izgube ljubljenih.
Kako so se lahko odnosi med vaščani tako spremenili, da so privedli do grozodejstev, kot je bil umor Vašega očeta?
Bukovščica bi ostala najbrž še dolgo vas s svojim ustaljenim družbenim redom, povezana v vsakdanjem delu in v cerkvi, z dolžnim izkazovanjem spoštovanja Bogu in ljudem. Nekateri so ta red najbrž težko prenašali, a ni videti, da bi si želeli spremembe, kvečjemu olajšanje. In bi še naprej po maši stali in govorili v ločenih skupinah gospodarjev na eni in kajžarjev na drugi strani.
Drugačne ideje in težnje so prišle od drugod. Nekateri priseljenci so se na zunaj sicer prilagodili navadam vasi, ne pa tudi mišljenju. Hodili so v cerkev, celo sodelovali v njej. Sami nezadovoljni, so tudi drugim delili tako razpoloženje, ki iz nezadovoljstva rado pelje skozi nevoščljivost v sovraštvo. Od tod pa ni daleč do nasilja, do kajnovskega reševanja odnosov. Ko je prišel vojni čas z vso svojo grobostjo ter uničevalno in morilsko strastjo, se je vas razklala. Razodela se je pristnost na eni in le obleka njene duhovne podobe na drugi strani. Ko se je začelo partizanstvo – takrat so jim – so ti dobili v roke orožje in začutili moč nad drugimi. Ena onih treh skušnjav po moči, oblasti in slavi. O tem je vredno pravili gošarji prebrati Rebulov esej Gospodovalci te teme.
Za tem je bil še nauk o razrednih sovražnikih, ki je odmeval tudi v naših krajih. Kjer takega sovražnika ni bilo, ga je bilo treba poiskati. In prav ata je bil primeren za to. Oče je vsaj dvakrat šel na sestanek z , poslušal njihove načrte, a je bil dovolj med svetom in gošarji razgledan, da ni zaupal njihovim obljubam. Vedel je tudi, kaj bi se zgodilo z našo družino, če bi šel k njim. Ob Ivanovih besedah in grožnjah pa je vedno bolj spoznaval, da je pravzaprav njihov namen, da ga zvabijo medse in ga skrivoma ubijejo. Preseneča me, da je v miru živel s tem spoznanjem, morda v upanju, da si tako daleč le ne bodo upali.
Njegova smrt je pretresla, lahko rečem, vso dolino, podobno kot že ona pred njo. Bilo je tako nepričakovano, da sprva nihče ni mogel pojmiti, kaj se pravzaprav dogaja in kaj se je s temi dogajanji odprlo.
Ste se osebno takrat v svojem rosnem otroštvu sploh že zavedali, kaj se dogaja? Imate kakšne lastne spomine na očeta?
»Ta človek je bil tako zdrav, da bi živel sto let,« je dejala zdravnica, ki je prišla naslednji dan. Tudi zanjo je moralo biti pretresljivo tako doživetje. Še v istem letu je morala to v dolini še večkrat doživeti.
Imel sem dve leti in pol. Štiri spomine hranim na svojega očeta. Prvi je nejasen, je kakor spomin iz sna ali iz neke pripovedi, kako me je v hiši ob peči dvignil v zrak. Drugi je zvezek, ki je vanj lepopisno prepisal dramo Deseti brat. Tako so takrat delali. V tako majhni vasi so pripravljali kulturne prireditve, tudi cele igre. Šola je imela takrat – kot ga ima, hvala Bogu tudi danes – v tem veliko vlogo. Kar farovški pod so preuredili v dvorano za prireditve. To je bil čas ljudske kulture, ki je zajela domala vse župnije. Videti je, da je ata pri tem imel precejšnjo vlogo. Tretji je spominska listina o posvetitvi naše družine Jezusovemu srcu. In četrti spomin mi je posebej draga mamina spominska knjiga, ki jo je ata sam naredil malo pred poroko in ji posvetil nekaj prvih strani. Leto dni po njegovi smrti pa je ona vanjo napisala: »Tako sladko spavaš doli pri cerkvi zraven Očeta. In ko bo tudi meni dogorela sveča, bom prosila, da mi izkopljejo jamo poleg tebe.«
V cerkev so tedaj prihajali vsi; le eden je navadno pri vsaki hiši ostal doma za varuha. Tudi to je bil del vaške kulture in je ustvarjal vsaj navidezno edinost. Močno so mi ostale v spominu ruševine porušenega župnišča in med ruševinami raztrgane knjige. Posebej določena skupna partizanov v Selški dolini je imela nalogo uničevati cerkve. Bog ve, zakaj je bilo treba zaminirati župnišče sredi vasi. Bilo je povsem prazno, skoraj vse duhovnike so Nemci izselili. Župnik od Sv. Lenarta, tam so ga le pustili, je včasih prišel za mašo in zakramente. Sestri je ostalo v spominu, da ljudem ni bilo težko zmoliti vseh treh delov rožnega venca pred mašo. Kdo bi znal opisati občutja ljudi, ki so bili zlasti po atovem umoru v nenehni napetosti in strahu za življenje, ukleščeni med partizane, ki so jih poznali, in med tuje vojake, ki so se delali, kot da jih pred njimi varujejo.
Ob očetovem umoru je bila doma vsa družina, vendar ste preostali preživeli. Ali so grozili tudi vam?
Že v noči umora bi morala naša družina izginiti. Takrat so se nekateri partizani uprli, da bi hišo z nami, zaprtimi v njej, zažgali. Butare in petrolej so bili že znosili skupaj. Grozotno presenetljivo je, da so bili tisti iz domačih krajev pripravljeni to narediti. Oni od drugod, ki jih je Ivan poslal kakor za varovanje, so ravnali bolj človeško.
Nekateri storilci so bili domačini. Kako so lahko oni živeli s tem krutim dejanjem?
Malo se spominjam, kako so tudi kasneje partizani prihajali k nam. Mama jim je morala mleti žito, ki so ga zaplenili drugod, pa še od tega, kar je mlela kmetom, je morala določen del dajati njim. Prepričan sem, da so nekateri zaradi spomina na atov umor kar zelo trpeli in hoteli popraviti nemogoče. Brat je pripovedoval, da se je na Jesenicah srečal z enim od teh in mu povedal, da ve za vse njihovo početje v tisti noči. In oni je molčal sklonjene glave. Morda je najbolj naravnost pred nekaj leti to izpovedal eden teh partizanov našemu nečaku, ki je iskal dokumente in priče onega časa: »Bili smo polni sovraštva, bilo je zares hudo, zato smo počeli stvari, ki jih drugače nikdar ne bi.«
Ivan, zamisel atovega umora je bila njegova, je izginil iz zgodovine partizanstva čisto tiho. Partizanski programirani zgodovinar Ivan Jan je sicer hotel prestaviti spomin na njegovo smrt na pozneje, kot da je padel v spopadu z Nemci na Planici, a njegovega groba ni, njegovega trupla ni bilo. Med ljudmi so ostale govorice, da je pred in za našim atom le povzročil smrt preveč ljudi in so sami že pred tem prekinili to njegovo slo po ubijanju. Toliko vesti so le imeli, da so čutili krivičnost svojega početja in potrebo, da ga nekako upravičijo. To je bila druga umazanija revolucije, laž. Kako je bolelo, ko sem jo moral nekajkrat poslušati tudi od otrok, da je bil ata gotovo izdajalec, če so ga ubili. Takrat sem imel le en odgovor: »Ni res, ni res.« Pred smrtjo je zagotovil, da ni nikogar izdal, in kasneje se je izkazalo, da je to povsem res.
Kakšno je bilo življenje družine po nenadni izgubi očeta?
Za našo družno se je začel čas relativne revščine. Hiša je bila izropana, o tem še obstaja zapisnik; večina stvari je šla s partizani, tudi živež, kar nekaj pa je ostalo v domači vasi. Mlin je sicer živel, ob njem dobra dva hektara obdelovalne zemlje, a to je premalo za življenje devetih ljudi. Mleko in kruh smo sicer vedno imeli, še vedno je bila v veljavi merica; mlinar si je od vsake vreče ali meha moke smel vzeti določen delež. Toda ata, ki je vse urejal in vodil, ni bilo več. Najstarejša sestra je imela trinajst let. Ostali smo skupaj z mamo, ki je poskušala ohranjati družino, stric je, ko se je vrnil, prevzel vlogo gospodarja, vendar smo kmalu začutili, da imata različne poglede. Zlasti sorodniki, tako atovi kot mamini, so v tem času pokazali neverjetno velikost duha in srca.
Največje breme je padlo na mamo. V čem je našla tolažbo, moč za preživetje?
Mamo sta reševala čut odgovornosti in veselje do dela. In delati je morala. Kuhinja, polje, hlev in tudi mlin, ko strica ni bilo. Ko smo bili že odrasli, se nam je opravičevala, da si je za nas vzela premalo časa, ko je šla za delom. Drugi so mi povedali, da me je zavitega v odejo položila na rob njive in plela. Ni bila zagrenjena, bolečina pa je bila njena stalna spremljevalka. Nanjo imam kar nekaj spoštljivo bolečih spominov. Kot koklja piščeta nas je hitro strpala pod klop, ko se je zaslišalo streljanje. Malo pod hišo, tam pri mostu je nemška patrulja naletela na tri partizane, ki so se poskusili skriti pod mostom. Dostikrat sem jo gledal, kako je stala ob oknu v kuhinji in gledala tja dol k cerkvi in včasih je komaj slišno vzdihnila: »Dolfi!« Včasih je kar nekaj časa potrebovala, da je odgovorila na vprašanje, kakor da se je nekam zagledala in zamislila. Njena vera s krepko naravno podlago poštenja je bila vanjo tako trdno vraščena, da je ni prizadela nobena jeza in še manj maščevalnost. Tudi takrat, ko nismo imeli veliko, so se popotni reveži najedli in nekateri tudi prespali. Njena misel: »Ljudje so reveži,« je najbrž zaobjela obojne: te resnične reveže in one, ki so delali hudo, nekateri pač iz velikega strahu. Za nič na svetu ne bi nikomur storila ali želela nič hudega. Nedvomno pa je bila njena največja bolečina, ko se je začela naša družina kmalu po koncu vojne drobiti.
Kaj je prinesel konec vojne za Vašo družino?
Bil je čas, ki smo v njem doživljali prezir od enih, a tudi veliko pomoči od drugih. Danes to razumem, ko se isti model prezira in sovraštva obnavlja. Tisti, ki so odobravali očetov umor, so vztrajali v tem; najraje bi zbrisali vso našo družino. Mamo so hoteli razglasiti za duševno bolnico in jo spraviti v umobolnico; nas pa potem v kak zavod. Domačija je bila namreč napisana nanjo in na vse otroke in nekdo bi se je rad polastil kot vojno pravico. Pobuda, da bi nam vse zaplenili, se je prav tako rodila v domačih krajih; sodnik v Kranju je bil vendar pošten in toliko močan, da je upal reči nekako takole: »Materi s sedmimi otroki hočete vzeti dom?« Dolfejevi otroci so bili vredni manj kot drugi. Tudi ko so prišle otroške doklade, jih zanje ni bilo. To je bila »kultura« teh, ki so se prištevali k vojnim zmagovalcem; to držo umišljene vzvišenosti so dali tudi svojim otrokom, da ne bi preminila. To je patologija duha. Saj ni bilo veliko teh ljudi, a dovolj, in počutili so se oblast, nas pa se je to zavračanje in poniževanje živo dotaknilo. Vsi po vrsti smo si morali samozavest počasi ustvarjati; z našim delom je rasla. Od tod je bilo v nas tudi nezaupanje do ljudi, nekakšna zadržanost, da se nismo upali podajati v globlja prijateljstva; kot da očetova izkušnja odmeva v nas. Pač pa so se vsi po vrsti močno posvetili družinskemu življenju, garali, da so si počasi ustvarili domove in družine. Ena sester mi je zaupala: »Dostikrat mi je bilo hudo, ko sem bila vedno zadnja – za jed, za obleko, za pozornost. Šele zdaj, ko otroci začenjajo ustvarjati samostojno življenje, vse to dobivam nazaj.« Enaindvajset nečakov imam iz njih in videl sem, kako je brat trpel, ko mu je prvi otrok umrl.
Kako ste prvi povojni čas doživeli Vi osebno?
Vsako skupnost, kamor sem bil poslan, ne da bi posebej premišljeval ali se pripravljal, sem takoj začutil kot svojo. Res so nas že vzgajali, da je treba potrpeti, a čas nas je tudi prisilil, da smo se učili prilagajati drugim, raje biti zadaj, dati drugim prednost. Toda pod vsem tem se je pokazala tudi neverjetna moč duha, da ta poniževanja niso nobenega od nas ne zlomila ne upognila ne nikomur skvarila značaja. Prepričan sem, da ata svojim zadnjim besedam: »Bodite pošteni. Imejte v žepu rožni venec, da bodo vedeli, če se vam kaj zgodi, da ste kristjani,« dodaja svojo nenehno pomoč. Res pa so se zato naši stiki v tem obdobju precej zredčili. Na novo so močno oživeli v zadnjih letih, ko so te delovne obremenjenosti popustile in čutimo, da se nam krajša čas, ki ga lahko še posvetimo drug drugemu.
Sam sem teh poniževanj doživljal manj kot drugi. Zamenjali so se učitelji, z otroki smo rasli skupaj, zmagovalna evforija ni več zadoščala za občutek uspešnosti, nastajalo je novo vzdušje – potrebnost urejevanja in normalizacije javnega življenja. Vsi pa smo se bali odpirati spomine, ne toliko zaradi njih samih, bolj kot da nas je strah, da se ne bi podrl mir, ki smo ga ustvarili, potem ko se je bolečina umirila in je jeza dala prostor odpuščanju ali bolje: prepustila Bogu sodbo vse preteklosti.
Doma je materi pomagal stric. Kako je bilo z njim?
Kako je bilo doma? Stric se je res počutil kot gospodar. V sebi je imel kar precej gruntarskega ponosa, nekaj časa je še pred vojno sicer delal na Jesenicah, kjer je našel prijatelja v Slabetu, vendar se je vrnil in prevzel mlin, da je bil ata prost za posle podjetja. Poskušam ga razumeti. V njem je bilo kar nekaj ambicioznosti,
obstal pa je na majhni domačiji, ki niti ni bila njegova. Kot veliko breme in najbrž tudi oviro zase je čutil prisego, ki jo je dal umirajočemu atu, da bo skrbel za našo družino. To je bila velika naloga. Moral je sam v sebi precej trpeti. Znal je voditi kmečko in mlinarsko delo, hotel je ustvariti tudi urejenost skupnega življenja, vendar ni ne on našel očetovsko toplega odnosa do nas ne mi do njega. Preveč je bilo težnje po disciplini, zato so bili tisti, ki niso samo ubogali, nekajkrat tepeni. Morda je imel celo dober namen, ko je iskal načine, kako posameznim otrokom najti mesto in delo drugod, k temu je kar opazno težil, mama pa je zaradi tega zelo trpela, posebno kadar mu je nasprotovala; takrat je znal biti zelo jezen in tudi grob. Ko smo vsi odšli zdoma, je nazadnje res ostal sam.
Kako so se znašli Vaši sorojenci, sestre in brat?
Najstarejša, Marica, je prva začela hoditi na delo v Kranj. Dve uri in pol tja in toliko nazaj. Pa je z veseljem obujala spomine, kako se je cela druščina mladih ustvarila med potjo, in kako so si znali pot napraviti prijetno družabno; vreme tem mladim ni pomenilo ovire. Že otroke so nas učili potrpeti, delati tudi, ko si naveličan, in ne tožiti nad težavami. Tudi ona je znala hitro delati in je kar s ponosom pripovedovala, kolikokrat je bila udarnica. Potem jo je vzela k sebi teta Pavla, ki je živela na Gorenji Savi.
Podobno je za njo šla Zinka, ki je drugačnega značaja, bolj občutljiva, prilagodljiva in sočutna, da je znala s potrpežljivostjo sprejeti vsakršne razmere. Ni gojila posebnih ambicij, le zvesta in dosledna je želela biti v preprostih okvirih, ki so ji bili dani. Njo je očetova smrt posebej globoko čustveno prizadela in otroške travme so se v njenih srednjih letih povrnile. Najbrž je tudi to utrudilo njeno srce in je zato prva odšla.
Francelj je vsaj na zunaj dobil največji delež bremena. Učitelj, ki je bil med vojno na Koroškem in je prihajal domov v nemški uniformi, je veljal za grobega in je tudi pretepal otroke, ga je nagnal iz šole domov, češ da ima dovolj dela za domače. In stric ni upal oporekati. Pokazal pa se je bratov značaj: z grenkim občutkom v sebi, na zunaj pa s trmasto voljo je šel najprej na Jelovico med holcarje, da so reševali les, ki so ga delovne brigade samo podrle. Želel je v gozdarsko šolo in so ga sprejeli, a so ga morali odsloviti, ker jim je nekdo zagrozil, da bodo imeli velike težave, če bodo obdržali Dolfetovega sina; spet je bil glas iz domačega kraja, kar bolečino le še poveča. Na Jesenicah pa, kjer je začel v livarni, ni bilo več teh domačih in je ob delu dokončal osnovno šolo, napravil srednjo in se med prvimi usposobil za vodenje tovarniškega računalnika. Z veseljem še pokaže vrsto občinskih priznanj in odlikovanj, ki jih je dobil za delo in sodelovanje v pevskem zboru; v njem še vedno poje, čeprav jih ima čez devetdeset. On ni nikoli zacelil svojih ran; vedno znova se prerinejo v pogovor krivice in zavrnitve in ponižanja, ki jih je doživel od ljudi, ki je v otroštvu z njimi hodil k maši. Je odpustil, temeljito in resnično, a pozabiti, odložiti ne more.
Kaj pa mlajši štirje, ste tudi morali iti tako zgodaj od doma?
Nežka, ki jo je najbolj veselilo delo na zemlji, je tudi morala zdoma, pa najbolj nerada. Sprva je živela v skoraj nemogočih razmerah, še ko je nekaj let hodila v službo in se poročila. V službi ni zdržala. Podrlo se ji je kar nekaj želja. Imela je dosti vodstvenih sposobnosti. Poleg brata je ona najbolj doživljala povojno mešetarjenje z našo družino in se še vedno otepa onih spominov. Morala bi biti na kmetiji, a so tudi njenemu možu ubili očeta, da niti ni vedel, kje je zakopan, in so se stvari drugače postavile. Še zdaj mi je težko, ko me je vprašala, da bi ji nekaj posodil, ko so sami gradili hišo, sami delali opeko zanjo, pa nisem imel, da bi ji dal. Povsem pa se je posvetila domu in materinstvu in zna iz skromnosti obdariti vsakogar, ki pride k hiši. Njena sreča in skrb so življenje in obiski njenih otrok, vnukov in pravnukov.
Francka je bila od vseh najbolj zadržana, tiha, veliko je premišljevala in se naučila trezno presojati življenje, imela je globok občutek za krivico, znala pa je tudi pokazati dovolj odločnosti, kjerkoli je šlo za pravico in resnico. Zavetje je našla pri teti Angelci v Naklem. Ostala je delavka, pa sem prepričan, da bi ji ata pomagal, da bi šla v šole, kajti njeno veselje so bile knjige, občudovala je znanje in si ga veliko nabrala. Pri njej še vedno opažam globoko spoštljiv spomin na očeta pa popolno odpuščanje, vendar od takrat kot da ni bila več sposobna povsem sproščene veselosti.
Jožico je vzela k sebi teta Ivanka, ki je za mamo vodila trgovino, zdaj seveda ni bila več njena last. Vzela jo je res povsem za svojo. Za tiste čase je bil velik uspeh, da je mogla priti do male mature in tako do administrativne službe. To pa je bil že nekoliko višji socialni prostor. Njej je Bog dal velik življenjski optimizem; izrazito pozitivno gledanje, sposobnost deliti tolažbo, pogum in zaupanje. Morda je nekaj tega dobila tudi pri tej teti, ki je tudi doživela dosti krivičnega in je znala prenesti. Vsekakor je vse to potrebovala za svojo veliko družino pa tudi za mnogo drugih ljudi.
Zame je stric najprej našel za nekaj let dom visoko gori pod sv. Mohorjem pri Habjanu. Uro hoda je do tam. Zabrekve, vas na Hruševi gori. Daljni sorodniki so bili, niso pa imeli otrok. Bili so silno dobri ljudje, pripravljeni sprejeti še dve sestri, a nista zdržali, preveč ju je vabil dom. Stara kmetija z nekaj živine pa veliko sadja. Domov sem se tako vrnil malo pred šolo.
Svojevrsten način pomoči je bilo nagovarjanje nekoga, ki je bil precej sokriv za atovo smrt, naj kateri njegovih sinov vzame katero naših deklet. Bilo je prepozno.
Ste radi hodili v šolo? Kakšne spomine imate na učitelje?
Nova učiteljica je včasih prišla v mlin po moko, kašo … Še ne šest let star sem se smukal okoli nje in nazadnje le zmogel vprašanje: »Kdaj bom pa jaz lahko šel v šolo?«
Presenetljivo je rekla: »Pa naj pride.« In še bolj presenetljivo, tudi tokrat je stric to sprejel. Tako sem leto prej začel šolo in na koncu tudi dobil prvo spričevalo. Še danes ne razumem, da me ravnatelj po štirih letih ni pustil naprej, ampak sem moral ostati v šoli še peto leto, češ da sem premlad.
Šola je imela vse, kar je bilo takrat potrebno: zeleno tablo, kateder na odru, stare, že precej obdelane klopi, še z vdelanimi črnilniki. V prvem razredu smo še uporabljali kamnite tablice in kredo. Učilnica je bila ena, tako da sta bila skupaj dva razreda obenem, in učiteljica se je posvečala zdaj onemu spredaj, potem tistemu zadaj. Morala je biti iznajdljiva, pa tudi sami smo se navadili ločevati vsebino ene in druge skupine. Večina je bila željna znanja, in ko sem prišel v gimnazijo, se je pokazalo, da nam ga je dala čisto dovolj. Znala je tudi mimogrede pohvaliti nekoga, ki je drugemu posodil večji svinčnik, sam pa pisal z manjšim. Ko je predlagala, da zapojemo: Kovači smo, sem se glasno uprl, da jaz ne bom kovač, pa je hitro predlagala: »Potem pa zapojmo Ob bistrem potoku je mlin.«
Kakšno pa je bilo vzdušje med sošolci?
Ne spominjam se, da bi bilo kdaj zelo nemirno ali da bi moral posredovati ravnatelj. Vzdušje je bilo dokaj domačno. Telovadnica je bila zunaj, največkrat na kopišču nad vasjo. Žoga je bila brez duše, vanjo smo natlačili praprot. Ker nas ni bilo veliko, smo bili otroci zelo povezani. Ne spomnim se, da bi se kdaj stepli, večkrat pa smo preizkušali moč, da smo se metali. In v nedeljo popoldne smo po krščanskem nauku
dostikrat kar vsi otroci iz vasi prišli skupaj, govorili, se šli razne igre in prebrodili vse gmajne okrog vasi. Od izletov mi je ostal v spominu prvi, ko smo šli k Sv. Joštu in se tam šli igro razbijanja lonca, pa v četrtem razredu, ko smo obiskali Postojno. Tam je bil na visokem betonskem zidu napis: »Živel drug Tito.« Fantje smo se ob tem zaupno menili: »Potem je res, saj tudi tu piše, da je drug Tito.« Takrat smo že ujeli govorice, da je Tito nekdo drug, ne sin matere iz Kumrovca.
Kako se Vam je odprla pot za nadaljevanje šolanja na Jesenicah? Ste za to morali spremeniti priimek?
V zadnjem letu se je zgodilo nekaj, kar je videti skoraj kot čudež. Nikoli nisem odkril, kdo je tega strogega ravnatelja, ki je brata napodil iz šole in je njegova žena zelo sodelovala s partizani, nagovoril, da je zdaj predlagal stricu, naj mene, Dolfetovega sina, dajo v šole. Dvomim, da bi bil za šole izmed vseh najbolj primeren, bolj se oklepam misli, da je bilo to delo vesti.
Na Jesenicah sem bil že prej na počitnicah. Bilo je kot odkritje novega, pa veliko drugačnega sveta. Slabetova, ki nista imela svojih otrok, sta vzela k sebi ženino nečakinjo Ivanko in že med vojno so nekajkrat prišli k nam, na Jesenicah so namreč čutili kar hudo pomanjkanje. Čeprav so živeli v mansardnem stanovanju nad trgovino, so menili, da je prostor še za enega. Pa se je hitro pokazalo, da so potrebe večje od možnosti. Nikoli mi ni bilo jasno, kako je ravnatelj Ažbe zvedel za novega dijaka, ki nima ničesar, da je predlagal, naj me posvojijo, da bom dobil vsaj doklade. Stric je bil takoj za to, sam sem bil vajen ubogati in sprejemati. Mama nikakor ni hotela podpisati, a jim je kljub temu uspelo postopek nekako izpeljati. Postal sem Slabe in Jeseničan, pa ne samo za onih osem let gimnazije. Dve leti, do smrti krušnega očeta, je nekako šlo, potem pa je bilo kar hudo. Celo leto ni bilo odločbe o pokojnini. Čiščenje pisarn je bilo najemnina za stanovanje, in šele ko je Ivanka dobila službo, je bilo laže. Spoštljivo hvaležen sem Slabetovima, posebno požrtvovalni »mami« Francki; svoje materinstvo je uresničevala v skrbi za Ivanko in zame in brez te jeseniške poti najbrž nikoli ne bi mogel postati duhovnik. Dvojnost doma sem v sebi nekako uskladil, se mi je pa utrnila želja, da bi bila na nagrobniku izpisana oba priimka.
Gimnazijska leta so mnogim v najlepšem spominu, je tudi pri Vas tako?
Strah in negotovost, pa vendar radovednost in želja po znanju so bili prvi občutki pred starim poslopjem gimnazije; že ime samo je zvenelo tako izredno, bilo je nekaj velikega, vzvišenega. Nisem se upal primerjati z mestnimi, a ob letu osorej smo že bili na isti ravni. Kar neverjetno je, kako zelo smo se v razredu spoprijateljili. Čisto nič nas ni motilo, da smo bili nekateri Jeseničani, drugi vozači, da smo bili nekateri izrazito povezani s Cerkvijo, drugi le malo, tretji prav nič; tudi sin narodnega heroja je bil z nami. In žal mi ga je bilo, ko je že v službi odkrival pokvarjenost sistema in razočaran sam odšel čez rob tega življenja. Zadnja leta, kolikor nas ostaja, se celo vsako leto snidemo za nekaj ur.
V višjih razredih sem precej inštruiral in zaslužil dovolj za šolske potrebe. Celo skupino otrok borcev so mi zaupali. Težava je bila v tem, da so mi za učenje ostali v glavnem le večeri, a takrat tega nisem čutil kot težavo, le zjutraj sem navadno zadnji pritekel v šolo. Tako je pač bilo.
Takrat nisem opazil, kako se je v ozadju opaznega dogajalo marsikaj dobrega: skrite dobrote tudi neznanih ljudi v šoli in drugod. Jeseničani, ki smo se z njimi srečevali v cerkvi, so me sprejeli za svojega. Zlasti pri starših Vanje Kržan sem bil velikokrat. S fanti z drugih šol smo se srečevali aktivno pri odbojki, navijaško pa pod Mežakljo ob hokeju. Mesec dela med počitnicami v tovarni pa je bil prav tako zanimiv ob opazovanju in izkušnji dela in življenja delavcev pa seveda ponos na prvi dve pravi in edini plači.