Preden si prikličemo …
Preden si prikličemo v spomin sliko življenja in dela dolgoletnega izseljenskega duhovnika Vinka Žaklja, se zamislimo nekoliko v vsakodnevne razmere njegovega časa. Rojen je bil leta 1918, ob koncu prve svetovne vojne, v zdravi kmečki družini enajstih otrok (sedem sinov in tri hčere, četrta je umrla komaj eno leto stara). Vojna je ljudi prizadela predvsem s tem, da so bili mnogi očetje in sinovi na fronti in je marsikdo tam izgubil življenje, nekateri pa so se vrnili šele po več letih ujetništva. Vinkov oče Pavel Žakelj je bil na fronti ranjen; od tedaj je bilo njegovo zdravje zrahljano in že leta 1933 je umrl. Kljub slabemu zdravju je bil več let občinski tajnik, medtem ko se je na županskem stolčku zamenjalo nekaj sovaščanov. V času, ko je gospodaril na Krvinetovi kmetiji, so v Šentjoštu gradili najprej šolo, nato pa zadružno-prosvetni dom in oče Pavel nikoli ni štel ur niti žuljev, ki so jih on ter njegovi žrtvovali za napredek domačega kraja. Mati Frančiška, ki je že v času njegove odsotnosti na fronti in potem v bolezni morala skrbeti za dom in družino, je to njegovo izročilo s sinovi in hčerami nadaljevala. Sosedje in sovaščani so jo spoštovali, čeprav razen v cerkev, skoraj ni šla od doma. Brez velikih besed je pri hiši veljalo pravilo: moli in delaj. Krvinetova domačija je bila njej in otrokom ter njenih otrok otrokom topel dom in varno zavetje. To sem občutil tudi sam, ko smo poleg številnih domačih v Krvinetovi hiši dobile svoj dom še tri druge družine: domačija v bližnjem Suhem dolu, kamor se je malo pred vojno priženil sin Jakob, je ob okupaciji prišla pod Nemce, ki so njega takoj zaprli, nato pa z družino vred izselili v Srbijo. Ko je z dokumenti dokazal, da je njegov rojstni dom v Šentjoštu – »v Italiji«, so se konec leta 1941 lahko vrnili in mati jih je sprejela. Pri nas doma so partizani julija 1942 vse požgali in dobili smo zavetje na maminem domu – v Krvinetovi hiši. Mamin brat Jože, ki se je malo pred tem poročil ter z ženo in prvim otrokom začasno živel na ženinem domu v Butajnovi, je bil v nevarnosti pred partizani. Tudi nje je sprejela Krvinetova hiša in vsi smo se razumeli ter kar dobro počutili. Če bi kdo mislil, da je bil študent Vinko pri vsem tem pozabljen, bi se motil. Res je bil kot srednješolec in bogoslovec veliko v Ljubljani, toda doma ga je vedno čakala njegova soba in med počitnicami ter za praznike je rad prihajal domov ter med svojimi doživljal lepoto dela in praznovanja ter povezanost s sosedi, sorodniki in sovaščani. Ko gorenjski bogoslovci zaradi Nemcev niso mogli domov, je s seboj pripeljal še Avguština Pibernika, bogoslovca, s katerim sta bila skupaj v letniku. Tudi nekatere druge šentjoške hiše so tedaj sprejele bogoslovce in ti so prihajali na obisk. Ob taki priložnosti je bila Vinkova soba premajhna; skozi okno sobe so na bližnjem hribu videli šentjoško podružnico sv. Andreja na Planini in se pogovarjali o domačih na Gorenjskem. Nekatere je skrbelo, kaj vse jih bo še doletelo in kako bo ob koncu vojne. Za veliko noč 1945 je bil Vinko še doma, toda gorenjskih prijateljev ni bilo več. Avguštin je menda šel domov v Komendo, saj so tudi na Gorenjskem bili domobranci in se ni bilo več treba bati Nemcev. Vse bolj je bilo očitno, da je konec vojne blizu: Nemci bodo odšli, toda tudi domobranci se bodo verjetno za teden ali dva umaknili in potem prišli nazaj skupaj z Angleži. Takoj po veliki noči je Vinko odšel v Ljubljano in tudi domobranci so se že pripravljali za odhod, ki se je v začetku maja res zgodil. Marsikatera šentjoška hiša se je tedaj skoraj spraznila. V do tedaj prepolni Krvinetovi hiši sta ostali samo 65-letna mati Frančiška in hčerka Fanika, sinovi Franc, Pavle, Stanko in Janko so kot domobranci odšli na Koroško in odšel je tudi
hlapec Tone, ki je s parom konj peljal domobranski pratež. Kot povsod so se na umiku domobrancem pridružili tudi civilni begunci; od Krvineta je tako odšla hčerka Anica, ki se je eno leto prej poročila z domobranskim poročnikom – domačinom. Sinova Jakob in Jože sta se priključila mali skupini skrivačev, ki so se odločili ostati v domačem kraju: tistih štirinajst dni bodo že nekako vzdržali v gozdnem skrivališču in opazovali, kaj se bo ta čas dogajalo.
Nova maša v Vetrinju ter vrnitev bratov in sestre v domovino – v smrt
Ko se je Vinko tedaj vrnil v semenišče, se je pridružil manjši skupini bogoslovcev svojega letnika, ki so se odločili iti peš. Z njimi je bil tudi profesor dr. Alojzij Odar. Nekje so si sposodili samotežni voziček, nanj naložili nahrbtnike in nekaj knjig ter se v začetku maja odpravili na pot. Brez večjih težav so prišli v Celovec, odšli k sv. Emi v Krko, kjer so opravili duhovne vaje, in 19. maja jih je sarajevski škof – tudi begunec posvetil v duhovnike. Vinko je novo mašo opravil 27. maja, na nedeljo Sv. Trojice, v vetrinjski cerkvi. Ni bilo mlajev, pritrkavanja niti slovesnega petja kot nekaj let prej, v prvem letu okupacije, ko je v Šentjoštu pel novo mašo rojak Roman Malavašič, kasnejši Rožmanov tajnik, udeležili pa so se je štirje Vinkovi bratje – domobranci, sestra Anica in številni domačini – domobranci in begunci. Nekaj teh vidimo na sliki, ki jo znova objavljamo, saj je pomembna tudi zato, ker sta Vinkova brata Pavle in Stanko že naslednji dan bila z Gorenjskim polkom vrnjena v domovino, v torek, 29. maja, pa s 3. polkom še brata Franc in Janko ter sestra Anica in drugi Šentjoščani, med njimi tudi poveljnik 43. čete, stotnik Lojze Bastič. Vsi so bili pomorjeni, le Pavel Žakelj je iz Šentvida v viharni noči pobegnil in bos pritaval domov. Sestra Fanika se za njegovo rešitev nekaj časa niti materi ni upala pove dati, ampak je brata takoj napotila k skrivačem v gozd. Ko se je nenapovedano pojavil med njimi, niso mogli verjeti, da prav vidijo, saj so bili do tedaj prepričani, da so govorice o vračanju, ki so tu in tam prišle do njih, samo lažna propaganda. Toda pred njimi ni bila prikazen, ampak živ človek, ki se mu je od daleč videlo prestano trpljenje, in morali so se sprijazniti s kruto realnostjo. G. Vinko je večkrat povedal, da so ga dogodki iz leta 1945 zaznamovali za celo življenje. Imel sem priložnost, da sem to tudi sam občutil, ko sem se poleti 1963 z njim prvič srečal v Avstriji: pri Sv. Vidu v Podjuni sva obiskala medvojnega šentjoškega župnika g. Jožeta Kunstlja in z Vinkovim »hroščem« smo se odpeljali k znancu v Rož. Ne spominjam se ali pa sem preslišal opozorilo, da smo blizu Vetrinja, vem pa, da je pogovor v avtu nenadoma zamrl in g. Kunstelj je začel na glas moliti žalostni del rožnega venca. Nekaj časa sem mu sam odgovarjal, kajti Vinko je zamišljeno molčal. Ko smo končali molitev, sta spet molčala, nato pa zadržano nadaljevala prejšnji pogovor. V Sloveniji so bile besede Vetrinj, Rog, Teharje in podobne še dolgo po letu 1963 prepovedane ali vsaj nezaželene, onadva pa sta takrat molčala iz spoštovanja in bolečine. Kje je bil torej mladi duhovnik Vinko tiste dni po novi maši oziroma po odhodu bratov, sestre in tisočev drugih v domovino – v smrt? O tem na tisti poti v Rož nismo govorili, moje vedenje o tem je bilo takrat zelo skromno. Po rešitvi Pavla Žaklja iz Šentvida so najbližji domači vedeli nekaj več, toda so vztrajno molčali. Miličniki, Udba in domači vohljači so se namreč pogosto pojavljali na Krvinetovi domačiji in iskali skrivače. Ob neki taki priložnosti so 65-letno mater postavili pred zid in celo streljali blizu nje, ona pa je na vprašanja o skrivačih odgovarjala, da ne ve za nobene skrivače in da so vsi sinovi šli na Koroško; mama, ki je bila Krvinetova, je resnico o bratu Pavlu in skrivačih zvedela šele potem, ko so ti že bili v Italiji. Bila je užaljena, da ji ne zaupajo,
[Page 16]
toda oni so jo hoteli varovati pred zaslišanji in zaporom, saj je bila doma sama s kopico nedoraslih otrok. Konec septembra, ko je postalo vreme za skrivanje v gozdu manj ugodno, so torej skrivači končno odšli čez mejo in potem živeli v begunskem taborišču v Italiji. Kdaj se je Vinko prvič srečal z njimi in zvedel resnico o dogodkih po 27. maju 1945, ko je v vetrinjski cerkvi donela pesem Novomašnik bod‘ pozdravljen in so med množico bili še štirje bratje, sestra in številni domobranci ter begunci iz domače fare? Verjetno so on in še kdo slišali, da bodo kmalu šli v boljše taborišče v Italijo, toda niso bili zaskrbljeni, kajti angleška prevara je še delovala. Razblinila se je nekaj dni kasneje, ko se je iz Pliberka vrnil zdravnik dr. Janez Janež; bilo mu je ukazano, naj z ambulantnim vozilom spremlja kolono angleških kamionov, ki so peljali slovenske fante 3. polka na vlak – »transport za Italijo«. Že na poti je bil zdravnik zaradi nenavadne smeri vožnje nemiren, ko pa je na travniku pred pliberško železniško postajo izstopil iz svojega vozila in videl Angleže z brzostrelkami, ob živinskih vagonih na postaji pa tudi vojake z rdečo zvezdo na kapi, mu je bilo v trenutku vse jasno. Takoj je pomislil, da je treba obvestiti nadrejene v Celovcu. Zavedal se je, da ga bodo Angleži ustavili, če bodo zaslutili njegovo namero. Motril je okolico in ugotovil, da stoji blizu njive rži, ki se drži travnika. Previdno se je premaknil na rob njive, zaplaval v visoko žito in obležal kot mrtev. Pričakoval je strele, toda nič se ni zgodilo. Božja previdnost mu je pač namenila drugo poslanstvo. Ko je naslednji dan pripešačil v Celovec, se je hitro razvedelo, kaj se dogaja. Poveljnik šestnajste – stiške čete, stotnik Božo Berlot je tedaj stopil pred postroj svoje čete, odkrito pojasnil situacijo in opozoril fante, naj se razkropijo v gozd in on jih bo vodil v Italijo. Dobršen del čete mu je zaupal, pridružili pa so se še drugi in se tako rešili smrti v kočevskem breznu ali opuščenih jaških Hrastniškega hriba. Verjetno bodo nekateri bralci pomislili, da smo zašli od napovedane teme. Nikakor ne, ampak želimo opozoriti na negotovost in tragiko tistih dni. Kaj je občutil novomašnik Vinko, ko so mu novomašne občutke nenadoma zasenčile zle slutnje, kaj bo z brati, sestro in vsemi drugimi? Kaj bo z njim v teh razmerah? Ali ni tudi Kristus na Oljski gori prosil: »Če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene?« Koliko vere in moči je bilo treba, da je mladi duhovnik kljub vsemu ponovil svoj fiat – zgodi se, da je odrinil žalost in temne misli. Treba je bilo dokončati bogoslovni študij. Ali je ob novi maši vedel, da ljubljansko semenišče in Teološka fakulteta začneta 1. junija 1945 delati v Praglii pri Padovi? Mislim, da zato ne bo odveč, če na kratko pogledamo, kaj v zvezi s tem piše dr. Edo Škulj v knjigi 90 let Teološke fakultete v Ljubljani : »Prve dni maja 1945 so se skoraj vsi slušatelji Teološke fakultete v Ljubljani
[Page 17]
umaknili iz Slovenije. Z njimi je odšlo tudi več profesorjev, članov fakultetnega vodstva. Odšli so na Koroško in potem v Italijo. Nekaj bogoslovcev je bilo že diakonov in so bili neposredno pred mašniškim posvečenjem. Po posredovanju slovenskih salezijancev – beguncev in tedanjega ravnatelja salezijanskega zavoda v Monteortone se je posrečilo dobiti primerne prostore v benediktinski opatiji Praglia in s 1. junijem so se začela predavanja ter redno semeniško življenje. Kongregacija za semenišča in univerze je na prošnjo prof. dr. Odarja odobrila to kontinuiteto kot ljubljansko Teološko fakulteto v izseljenstvu. Ko je škof dr. Rožman to zvedel, je 1. avgusta pisal dr. Odarju: »Hvala Bogu za fakulteto. Kolikor je še raztresenih ostankov duhovniškega podmladka po tukajšnjih hribih in planinah, bodo skušali priti doli.« Kot je Kongregacija zahtevala, je dekan 10. novembra 1945 poslal poročilo za obdobje od 1. junija do 3. novembra 1945. Še isti mesec je Kongregacija odgovorila na pismo. Zaradi slabih gmotnih razmer v Praglii se je fakulteta septembra 1946 preselila v Briksen na Južnem Tirolskem, v prostore tamkajšnjega semenišča, ki so bili na voljo z vso opremo. Tja je prišlo 12 novih bogoslovcev iz avstrijskih in italijanskih begunskih taborišč. V začetku leta 1948 je odšla v Argentino, kjer jih je sprejel škof v San Luisu, leta 1951 pa se preselila v Adrogué, predmestje Buenos Airesa, kjer je leta 1959, en mesec po smrti škofa dr. Rožmana, prenehala delovati. Dr. Škulj takole zaključi svoje poročilo: »TF v izseljenstvu je verjetno edinstven primer v zgodovini katoliške Cerkve: nikdar ustanovljena in nikdar ukinjena, pa je vendar v 14 letih izdala 65 veljavnih diplom in podelila devet veljavnih doktorskih naslovov.« (Dr. Edo Škulj, 90 let Teološke fakultete v Ljubljani, str. 110)
[Page 18]
Izseljenski duhovnik in sodelavec revije Naša luč
Ob novi maši v Vetrinju je Vinku Žaklju manjkal še šesti letnik bogoslovja. Dokončal ga je v Italiji, se leta 1947 vpisal na Katoliški univerzi v Leuvenu (Belgija) na sociologijo ter leta 1951 tam tudi diplomiral. Bil je sicer že duhovnik, toda kljub temu se je bilo treba odločiti. Tedaj se je že vedelo, da so mu vrata v domovino za prta in da ni upanja, da bi se to v doglednem času spremenilo. Dušnopastirsko delo med slovenskimi izseljenci mu je bilo razmeroma blizu. Če že ne more v domovino, zakaj bi ne pomagal slovenskim izseljencem, da se ne izgubijo v tujem morju, ampak obdržijo svoje versko in narodno prepričanje. Obnovil je stike s Slovenci v rudarskem Limburgu, ki jih je vzpostavil v začetku študija sociologije. Marsikaj mu je bilo sedaj dosti bliže kot ob prvem srečanju. Od svojega prihoda v Belgijo je stanoval v mestu Liège. Pokrajina Limburg, kjer so v rudnikih premoga delali slovenski izseljenci, leži delno v Belgiji (Liège, Eisden), delno na Nizozemskem (Heerlen, Brunssum, Lindenheuvel). Na splošno so bili Slovenci znani kot dobri in prizadevni delavci. Po drugi svetovni vojni so pri rudarskem delu že uporabljali stroje, toda zaščita proti prahu, ki je ob tem nastajal, je bila še slaba in med rudarji je neusmiljeno kosila rudarska, jamska bolezen silikoza. Povzročal jo je droben prah silicijevega kamna med premogom. Rudar, ki se mu je tak prah nabral v pljučih, je postal invalid in marsikdo je zato veliko prezgodaj umrl. Če prelistamo nekaj letnikov Naše luči okrog leta 1960 in preletimo rubriko Med našimi izseljenci, čutimo, kakšen problem je to bil. Eno izmed premnogih opravil izseljenskega duhovnika je bilo tudi spremljanje bolnikov med farani, obiski v bolnišnicah in seveda pogrebi ter pomoč žalujočim. Razumljivo, da je bil deležen tudi bolj veselih dogodkov, kot so na primer poroke in krsti, o katerih je tudi poročal. Najbolj prizadevne delavce v društvih, na primer g. Štefana Roglja, je omenjal tudi v privatnem razgovoru. Za njegovega naslednika g. Vilija Roglja je navadno pripomnil, da za vsako pevsko vajo zbora Slomšek naredi 250 kilometrov. Najbolj obširna so njegova poročila (v Naši luči) o prireditvah zbora Slomšek, zbora Zvon, igralskih skupin itn. Nikoli ni pozabil dati priznanja nastopajočim, je pa večkrat imel pripombo tudi za poslušalce. Ob neki priložnosti je takole zapisal: »Le škoda, da
[Page 19]
je udeležba iz okolice W… bila dosti pičla. Očividno se še premalo zavedamo resnice, da bomo samo tedaj nekaj dosegli, če bomo znali VSI složno sodelovati. Še vedno nam manjka zavesti in smisla za požrtvovalnost! Vsakdo, ki se še smatra za Slovenca, mora doprinesti svoj delež pri gradnji naše skupnosti v tujini.« Mislim, da ne bo odveč, če ob teh utrinkih z začetka Vinkovega delovanja med slovenskimi izseljenci v Limburgu povemo nekaj o ustanovitvi in začetku izhajanja revije Naša luč: 20. oktobra lani je bila v Galeriji Družine v Ljubljani okrogla miza ob njenem železnem jubileju. Ustanovili so jo pred sedemdesetimi leti slovenski izseljenski duhovniki, med katerimi je bil tudi Vinko Žakelj. Duhovnik, ki je na novo prišel med izseljence, se je večkrat počutil nebogljenega. Njegovi farani so bili nava dno razkropljeni po raznih kotičkih širne pokrajine in večkrat ni bilo možnosti, da bi jih zbral k redni službi božji. Čeprav je bil veliko na poti – seveda je za to potreboval avto – ni mogel obiskati vseh, medtem pa so ga drugi zaman iskali doma. Vsaj delno rešitev problema so zato videli v listu, ki bi prihajal k ljudem na dom. Naša luč je v začetku izšla šestkrat letno, kmalu pa postala mesečnik. Prva številka je izšla za novo leto 1952 v Celovcu. Do leta 1967 jo je urejal g. Zdravko Reven, ki je skoraj hkrati z g. Vinkom prišel v Belgijo – (Charleroi). Do osamosvojitve Slovenije je revija Naša luč izhajala pri Mohorjevi družbi v Celovcu, sedaj pa izhaja v Ljubljani – izdajata jo Rafaelova družba in Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov v Evropi v sodelovanju z založbo Družina. Njen glavni namen je obveščati
[Page 20]
slovenske izseljence in zdomce o kulturnih, verskih in narodnih vprašanjih v domovini ter v izseljenstvu in jih tako povezovati med seboj in z domovino. G. Vinko Žakelj je torej bil sodelavec Naše luči, še preden je ta začela izhajati. Njegov članek v prvi številki leta 1952 je kratek, vendar značilen. Dal mu je naslov Na velikem razpotju in ga podpisal z začetnico imena in priimka V. Ž.: »Smemo reči, da živimo v silno važni prehodni dobi. Začenja se novo poglavje zgodovine … Socialni problem je več kot problem plač, to je borba za bolj Človeški obstoj vsakega poedinca. To je borba za bolj iskreno priznanje Človeka po človeku. Vse zavisi od dvojne izbire: Najprej, ali se bo socialna obnova izvedla po poti reda ali nereda, z zakonitimi sredstvi ali nasilno, po postopnem razvoju socialnega ustroja ali po krvavi ter morilski revoluciji. Odločilnega pomena je, ali se bo social na borba vodila v duhu marksističnega materializma ali pod zastavo krščanske Pravičnosti in Ljubezni.« – V številkah 4, 5 in 6 leta 1952 piše g. Vinko o okrožnici Leona XIII. Rerum novarum: »Kar sta za komuniste in Marxove socialiste knjiga Kapital in Komunistični manifest iz leta 1848, to je za nas katoličane okrožnica Leona XIII. Rerum novarum. Ta okrožnica spada med tiste papeške dokumente, ki so izšli v kritičnih urah splošne nerazgledanosti in nesoglasja ter so za več generacij pokazali pot, po kateri morajo verniki hoditi. Za delavski stan so te papeževe besede postale črne bukve, kjer so zapisane njihove pravice.« (4/6-1952) »Če zasledujemo razmere v naši domovini in v drugih deželah, kjer imajo Marxovi socialisti izključno oblast, nas pretrese točna uresničitev napovedi, ki jo je že pred 61 leti zapisal Leon XIII.« (1952-5/4). Kakšen vpliv je imela okrožnica Leona XIII. v
[Page 21]
Sloveniji? O tem je v Buenos Airesu na Socialnem dnevu leta 1952 predaval dr. France Kremžar. Naša Luč je objavila povzetek tega predavanja pod naslovom Začetki socialnega gibanja na Slovenskem – leta 1953 v št. 1, 2 in 3, kar kaže na povezavo naše revije z argentinskimi Slovenci. Uvodniku k 1. številki leta 1954 je g. Vinko dal naslov Ob novem letu 1954: »Ko z negotovostjo gledamo v novo leto, nam prihaja na misel stari pregovor, ki suho ugotavlja: Kakršni ljudje, taki časi. Res je tako. Pred 1953 leti je prišel na zemljo Bog sam in prinesel s seboj blagovest pravičnosti in ljubezni, ki bi po božji zamisli morala prekvasiti vse človeštvo. Ali se je to uresničilo? Evropski človek je postal objesten kot razvajeni otrok. Pozabil je, da krščanstvu dolguje vse, kar ima. V svojem napuhu si je začel domišljati, da mu Bog ni več potreben. Evropa je doživela svoj veliki odpad, a pijana od zaslepljenosti ni razumela, da drvi v lastno pogubo. Za svarilne glasove je imela zaprta ušesa. Nazaj k Bogu je torej klic novih dni. Samo v tej smeri je rešitev naše družbe. Ali se nismo tudi mi, bratje in sestre globoko oddaljili od blagovesti prve svete noči? Dvignimo se v Marijinem letu in pokažimo, da smo še sinovi in hčere naroda, ki se na poseben način smatra za Marijin narod.« V isti številki Naše luči nas že naslov Gospodu Tomu Brejcu za klobuk – opozori na Vinkov članek, ki ga je podpisal z imenom in priimkom ter dodal še svoj belgijski naslov. Kaj ga je nagnilo k temu? Sam pove, da Brejčeve laži, zato dobesedno navede del Brejčevega pisanja, da bi se bralec lahko sam prepričal. Tovariš Brejc je hodil po Belgiji in se zanimal za izseljenska društva, po vrnitvi domov pa svoje ‚ugotovitve‘ objavil v neki reviji: »V
tem kraju (v Eisdenu) deluje društvo sv. Barbare, ki ga vodita znani vojni zločinec Nande Babnik in belogardistični emigrant duhovnik Vinko Žakelj. Po vsem tem si lahko predstavljamo, kakšen duh vlada v tem društvu. Toda vpliv obeh imenovanih nasprotnikov nove Jugoslavije pada tudi v Eisdenu in okolici. Med njimi jih je namreč že precej, ki so bili v zadnjih dveh letih na obisku v domačih krajih in so se sami prepričali o tamkajšnjih razmerah. V Eisdenu je dalj časa prav aktivno delovalo izseljensko društvo Bratstvo in Enotnost, toda Babniku je bilo trn v peti. Ta črni sovražnik je obrekoval društvo in svaril pri belgijskih oblasteh toliko časa, da so mu nasedli. Policija je zaslišala funkcionarje društva in zaplenila arhiv. Babnik je takoj po tem dogodku razširjal vest, da je delovanje društva prepovedano, ker je delovalo proti varnosti belgijske države, kar je seveda podla laž.« Konec navedka. »Slovenski izseljenski duhovniki ljudem ne odsvetujemo obiska domovine, saj ni domovina sama kriva nesreče, da je padla v kremplje komunizma, ljudje niso šli delat poklonov nekdanjim vlastodržcem, temveč so šli gledat svoje sorodnike in domače kraje. Verska svoboda v domovini? Je morda g. Babnik bil tisti zločinec, ki je organiziral živinski napad na ljubljanskega škofa v Novem mestu? In podrti križi in kapelice. In še stotine drugih zadev, o katerih se v domovini samo šušlja celo med štirimi stenami? Med vojno sem bil v šolah, a moji bratje so v resnici bili ,belogardisti‘. A to šele potem, ko so se vrnili ali pobegnili iz izgnanstva in okupatorjevih zaporov. Če torej zaradi mojih bratov tudi meni pripada naziv ,belogardist‘, sem ponosen na to, saj so se vaške straže borile proti komunistični laži in nasilju za varstvo naših domov, mater, žena in otrok. Kot lažete sedaj, tako ste lagali med vojno. Govorili ste, da se borite za svobodo, v resnici pa ste prisotnost tujih okupatorjev izrabili za izvedbo komunistične revolucije. Naš narod se je boril za življenje in svobodo, a vi za oblast nad naro dom in to z revolucionarno ostrino, o čemer pričajo gozdovi naše domovine, kjer v desettisočih ležijo trupla slovenskih bratov in sester, ki ste jih mučili samo zato, ker so drugače mislili kot vi.« V decembrski številki Naše luči leta 1954 se g. Vinko že drugič v tem letu oglaša v bran duhovniškemu kolegu Nandetu Babniku: »Dopisnik Izseljenske matice v Ljubljani je v Slovenskem poročevalcu spet preizkušal moč svojega peresa nad Babnikovo osebo. Stvar je tako revna in smešna, da bi prav gotovo ne zaslužila naše pozornosti, če nam ne bi nudila priložnosti, da ponovno razgalimo komunistično neresnost in lažnivost ter osvetlimo tragične dogodke zadnje vojne v domovini. Časnikar je svoj spis naslovil z Izdajalec ostane izdajalec tudi v tujini. In to naj bi veljalo za g. Babnika. Zakaj Babnikovo delovanje v tujini, po časnikarjevem mnenju, zasluži sramoten žig izdajstva? Kateri zločin opravičuje tako hudo obsodbo? Ali je to izdajstvo, če g. Babnik vrši duhovniško službo med rojaki v Holandiji? Če skrbi za našo mladino, da se nauči slovensko in čuti slovensko? Da je holandske Slovence navdušil za društveno življenje in so postali v vzpodbudo ostalim skupinam v Zahodni Evropi? Je s tem zagrešil izdajstvo, ker z vsemi silami zavira potujčevanje naše krvi na tujem? Je izdajstvo to, da je organiziral prodajo vstopnic za nastop pevcev iz Ljubljane v Heerlenu? Naš gospod je zaradi svoje službe reven kot cerkvena miš, je to morda razlog njegovega izdajstva? In Simca, kaplanov stari in polomljeni avto, vas boli? Se morda po njej pretaka izdajalska kri? Vam je morda nerodno, da ima Babnikova Simca veliko zaslug za našo slovensko skupnost? Ona je naš vaški osliček. No, ste se že spomnili, kaj je g. Babniku naprtilo očitek izdajstva v tujini? Še ne? Vidi se, da sami čutite, da bo skozi Ljubljano preteklo še mnogo vode, predno boste vsi skupaj, kar vas je na Slovenski izseljenski matici, g. Babniku v izseljeniškem delu segali do kolen. Za naziv izdajalec pa bo najbolj pošteno, da ga obdr
[Page 23]
žite kar zase in ga z rdečimi črkami pritrdite nad vrata vaših prostorov. Tam ga obdržite vse dotlej, dokler boste navadna podružnica komunistične stranke!« (1954-12/9) Ko smo že pri letu 1954, poglejmo zelo na kratko še nekaj Vinkovih prispevkov tega časa. Njegov februarski uvodnik ima naslov Trden temelj. Pravzaprav bi lahko rekli, da je nadaljevanje januarskega uvodnika, da je treba za boljše čase zgraditi novega človeka. »Na kaj pa naj naslonimo to graditev novega človeka? Na našo katoliško vero! Vera ne sme biti samo nek okrasek, neko medlo čustvo, ampak mora postati temelj, središče našega življenja.« – Marijini klici je naslov uvodnika za maj 1954: Lurd, Fatima in še druga Marijina prikazovanja – povsod kliče Marija k spreobrnjenju, k poglobljenemu krščanskemu življenju. Marčevski uvodnik ima naslov Naprednjaki in nazadnja ki. »Od kod naj pričakujemo kreposti, ki so nujno potrebne za sožitje v človeški družbi, če se ljudje ne brigajo več za Boga in so zavrgli smernice božjih zapovedi?! Kaj pa bomo rekli glede božjih zapovedi, ki niso nič drugega kot predpisi, ki urejajo človeške odnose do Boga in bližnjega. Če bi te zapovedi res zastarele, kar pa je nemogoče in bi vsakdo mogel delati, kar bi mu padlo v glavo, bi se svet začel podirati, človek bi človeku postal volk in življenje v družbi bi postalo nemogoče. ,Narod, ki deset božjih zapovedi zametuje, je zgubljen,‘ je zapisal sedaj že pokojni ameriški predsednik Roosevelt.« Naslov avgustovskega uvodnika je Kristusov namestnik. »Papež je naslednik apostola Petra, vidni poglavar Cerkve, skupni oče vernikov in njih pastirjev, Kristusov namestnik na zemlji.«
Vemo, da se je g. Vinko pri svojem pisanju loteval različnih tem. Pri »kaplanovanju« med rudarji se ni mogel izogniti delavskim vprašanjem, nauku o socialnem gibanju itn. Tukaj bomo našteli samo nekaj naslovov iz leta 1954: Belgijski zakon o nezgodah pri delu (januar 1954); Družinske doklade (februar 1954); Cerkev in socialno vprašanje (maj 1954); Katoliška socialna misel v 19. st. (avgust 1954); Kapital naj služi delu (september 1954); Ne v boju, temveč v sodelovanju (november 1954). – G. Zdravko Reven, eden od urednikov Naše Luči, je ob Vinkovi smrti zapisal, da »njegovi članki v Naši luči pričajo, da jih je pisal človek, ki je študiral na leuvenski univerzi, izšel pa iz slovenske, krščanske družine«. Za junijsko Našo luč leta 1955 je g. Vinko pripravil uvodnik Junakom na mrtvi straži in mu za moto dal sledeče: Vetrinj! Joj! Vetrinj! Tabor ubitega človeka! Sramoten žig v čelo Evropi! Tančica črna čez lice Sloveniji! Nož skozi srce materinje! Vetrinj! Joj! Joj! Joj! »Pred desetimi leti se je naša draga Slovenija zavila v črnino neutolažljive žalosti. Kot strela z jasnega je med zaskrbljene očete, matere, žene, neveste in otroke udarila strahotna novica o dogodkih na Vetrinjskem polju na Koroškem. Kaj se je zgodilo? Angleži so s prevaro razorožili cvet slovenske moške mladine, 12 tisoč mož in fantov, borcev za svobodo domovine, in jih poslali komunističnim morilcem v roke. Tedaj je mučeniška kri slovenskih sinov v potokih pojila našo zemljo … Ah, ko bi mogli prešteti vse vzdihe, ki so se v tistih strašnih dneh iztrgali iz src naših mučenih žrtev, svetniških mater, junaških žena, zvestih nevest in nedolžnih otrok! … Ah, ko bi jih mogli zbrati in pokazati svetu! … Ah, ko bi mogli prestreči vse solze, ki so polzele po trpečih licih žalujočih … Napolnili bi jezero, ob pogledu na katero bi se moralo omehčati srce samega poglavarja pekla. Čemu so morali nasilno umreti ti, ki so tako neizmerno ljubili svoj narod in katere bi opustošena domovina tako potrebovala pri svoji obno vi? Kako ste mogli prav v času, ko se je ves kulturni svet veselil miru, našo Slovenijo spremeniti v eno samo krvavo solzo? Vi molčite …? Toda mi ne molčimo. Če bi o zločinu nad slovenskim narodom molčali še mi, bi o tem kamni kričali … Mrtvi slovenski bataljoni, mi vas pozdravljamo! Mrtvi slovenski bataljoni, mi se vam zahvaljujemo! Mrtvi slovenski bataljoni, mrtva straža na braniku svetinj slovenstva. Slava vam! Slava! Slava!« (1955-6/1) Za Našo luč, ki je izšla maja 1957 je g. Vinko ob novem prazniku sv. Jožefa – delavca pripravil poseben uvodnik. Mnogi delavci, organizirani v levičarskih sindikatih, namreč sploh niso razumeli, zakaj je papež postavil ta novi praznik: »Kaj moremo pričakovati od nebogljenega Jožefa z Jutrovega, rokodelca, ki je sam znašal kamenje in ilovico za svojo revno kočico in k vaškemu vodnjaku hodil po pitno vodo, kateremu je narava s soncem in dežjem, polje z žitom, travniki z živino, sinagoga, tempelj in sejmišče bilo edini življenjski krog. Kaj naj ta starokopitni mož počne med modernim delavstvom v velemestih, med nebotičniki, v veletrgovinah, v rudnikih, v ogromnih železarnah in ladjedelnicah, poleg avtocest in telefonskih naprav, ki vedno bolj prepletajo deželo. Bomo mar njega postavili za slavnostnega prvomajskega govornika? Predolgo že so nas s takimi bajkami zadrževali v revščini. Zato proč z njim! Proč z družino iz Nazareta!« Uvodničar pripominja, kako brezupno izgubljeni so ljudje, ki tako razmišljajo, kako kratkih misli so ti, ki bi radi veljali za pametne in modre. »Bog je dopustil, da je sv. Jožef bil tesar. Noben čudež ni zmanjšal muke njegovega dnevnega dela. Sredi božjih skrivnosti je veren in pobožen stal ob vsakdanjih naporih. Brez svetovnega časopisja je vse razumel in vedel. Od kod? Ker je molil in delal, oboje v božjo čast. Človek je iz duše in telesa, pripada Bogu in svetu, zato mora moliti in delati. Samo delavstvo, ki razume to nujnost, bo sposobno ustvariti lepše dni sebi in drugim. Ti, očak sv. Jožef, ki si v svoji skritosti in skromnosti ostal
[Page 25]
večno mlad in moderen, pa nam k temu pomagaj!«
Škof dr. Gregorij Rožman med izseljenci Zahodne Evrope
Leta 1957 je ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman prišel iz Clevelanda in v juniju ter juliju obiskal slovenske izseljence v Zahodni Evropi. Po vseh izseljenskih središčih so se na ta obisk pripravljali. Potrudili so se, da bi bil sprejem čim bolj slovesen, saj so s tem pokazali tudi tujcem, med katerimi so živeli, kako spoštujejo svojega begunskega škofa. Ponekod so zazvonili zvonovi, kot je v navadi, ko prihaja škof v župnijo. Pomislimo samo, kaj je prva leta po osvoboditvi doživljal škof Anton Vovk na birmanjih po župnijah, kakšen sprejem so mu pripravili v Novem mestu! Razumljivo, da je največ skrbi za pripravo med izseljenci padlo na izseljenske duhovnike; ponekod je bila ob obisku tudi birma otrok, ki jih je duhovnik že več mesecev prej pripravljal na prejem zakramenta potrditve. Vse je bilo treba tudi uskladiti z domačo Cerkvijo – oziroma njenimi predstojniki. Nekatere od teh je škof posebej obiskal in se z njimi pogovoril o problemih slovenskega izseljenstva. Časopisi so o tem pisali in zanimanje za Slovence v izseljenstvu kot tudi za one v domovini se je povečalo. Tudi preprosti rudarji, ki so le malo vedeli o Cerkvi, so začutili neresničnost klevet, ki so jih slišali ali brali o škofu Rožmanu. V Belgiji je dr. Rožman najprej obiskal škofa v Tournaiju, pod katerega so spadali Slovenci v okolici Monsa in Charleroija. V nedeljo, 23. junija 1957, so ga na kraju običajne službe
božje sprejeli Slovenci in Hrvati s svojimi duhovniki. Med njimi je opravil sv. mašo in pridigo ter se po kosilu odpeljal v bližnji Queregnon Lurd, kjer so ga že čakali Slovenci iz okolice Monsa. Pri votlini so bile slovesne litanije in škofov govor. Naši rudarji so mu za spomin izročili rudarsko svetilko. V ponedeljek, 24. junija, je z izseljenskima duhovnikoma Revnom in Žakljem obiskal papeškega nuncija v Bruslju, si ogledal bizantinsko kapelo, ki je namenjena Rusom (g. Ilc). Obiskal je tudi msgr. Dejardina, predstojnika izseljenskih duhovnikov v Belgiji, in hrvaške sestre. Srečanje škofa dr. Rožmana s Slovenci v Limburgu je bilo v dneh od 6. do 11. julija 1957. V soboto, 6. julija, se je v Liègeu srečal s kanonikom Nullensom, škofijskim zastopnikom za tujce, in obiskal lješkega pomožnega škofa msgr. Vanzuillena. V nedeljo, 7. julija, dopoldne je opravil sv. mašo za Slovence in Hrvate v Seraingu pri Liègeu; tamkajšnja pridiga je bila posvečena svetima bratoma Cirilu in Metodu ob njunem prazniku. Po kosilu pri hrvaških sestrah v Liègeu se je odpeljal v 50 kilometrov oddaljeni Eisden – središče Slovencev belgijskega Limburga. Ko je vstopil v mogočno cerkev sv. Barbare, je zadonela pesem Zlatomašnik bod‘ pozdravljen. Po škofovi sv. maši in pridigi so ga povabili na pozdravno slovesnost v dvorano, ki so se je udeležili izseljenski duhovniki, zastopniki belgijske krajevne duhovščine in zastopniki rudnika. Naslednje dni je g. škof obiskal kraje v bližnji okolici, se ustavil pri bolnikih in se pogovarjal s tamkajšnjimi Slovenci. Zvečer se je udeležil skupne molitve pri kapelici v Eisdenu. V soboto, 13. julija, zjutraj je maševal v Heerlenu na Nizozemskem (nizozemske Brezje) in opravil molitve na pokopališču, zvečer pa presenetil pevce slovenskega zbora Zvon pri pevski vaji. Naslednji dan, v nedeljo, je v Heerlenu imel slovesno sv. mašo in birmal 14 otrok; sledila je pozdravna prireditev v dvorani, kjer je na koncu spregovoril tudi škof in spodbujal k zvestobi veri in domovini. Ostal je še nekaj dni na Nizozemskem, obiskal bolnike v bolnišnici, se v Roermondu srečal s škofom, nato pa odšel v Westfalijo nadaljevat misijon med slovenskimi izseljenci. Leto 1957 se je za Slovence v Limburgu zaključilo v spominu na obisk škofa Rožmana: priprave, srečanja z njim po posameznih kolonijah, slovesne sv. maše in spodbudni nagovori. Ob koncu leta je spet odmevalo njegovo zahvalno pismo, ko je voščil blagoslovljene božične praznike in znova vzpodbujal k zvestobi veri in domovini. V prvi številki Naše luči za leto 1958 je g. Vinko napisal uvodnik Po novem človeku novi svet v novem letu: »Leto 1957 se je poslovilo od nas ter se potopilo v morje večnosti. Njegovo mesto je zavzelo leto 1958. Bo mar z novim letom že kar sam po sebi nastopil tudi novi svet? Razmere v svetu kriče po spremembah, po obnovi. Kdo naj bi opravil to veliko nalogo? Mi, mi vsi! Mi, ki smo krščeni, v sv. birmi potrjeni ter v sv. obhajilu okrepčani s kruhom močnih … Napravimo torej red v svojem osebnem, družinskem in javnem življenju! Izoblikujmo v sebi novega človeka! S tem bomo položili temelje za novi svet. Srečno novo leto!« V 3. številki Naše luči leta 1958 je vabilo: »Ne 600 ampak 1000 Slovencev v Lurd med 25. in 29. julijem ob stoletnici Marijinih prikazanj. Že zdaj vabimo vse bližnje Slovence iz južne Francije, da tedaj pridejo. Rojaki iz Belgije in Holandije naj se pozanimajo pri svojih dušnih pastirjih.« Za 4. številko Naše luči tega leta je g. Vinko kljub prezaposlenosti napisal uvodnik Gospod je vstal: »Veliko reči je doživelo človeštvo v tisočletjih svojega razvoja. V vseh časih in med vsemi narodi so živele močne osebnosti, ki so s svojo voljo in duhom ustvarjale čuda ter puščale neizbrisne sledove za seboj. Toda nobenega od teh dogodkov še zdaleč ne moremo primerjati z Gospodovim vstajenjem. V skrivnosti Velikonočnega jutra si stojita nasproti smrt in življenje. Zmaga življenje.« Praznovanje Velike noči je bilo v Eisdenu vedno slovesno. Poglejmo poročilo za
[Page 27]
leto 1958: »Veliki zvon je na Velikonočno jutro že ob prvem svitu vabil k vstajenju. Ob pol 6. uri smo že bili zbrani v cerkvi sv. Barbare. Trikratni aleluja mešanega pevskega zbora je ubrano kipel pod oboke novogotske cerkve. Ko se je duhovnik z Najsvetejšim obrnil proti izhodu cerkve, je živo odjeknila Zveličar naš je vstal iz groba. Med procesijo so se slovesni zvoki zvonov utapljali v vesele vzklike aleluja naših pevcev. Bilo je res lepo. Iskrena zahvala pevcem in vsem, ki so pri slovesnosti sodelovali.« Uvodniku junijske številke je g. Vinko dal naslov Dve skrajnosti. Pri tem misli na stoletnico Lurda in na Svetovno razstavo v Bruslju od 17. junija do 19. oktobra 1958. Zakaj tak naslov? »Bruselj 1958. Doslej največja mednarodna razstava, kjer je mogoče videti sijajne reči. Prestolnica Belgije pričakuje milijone obiskovalcev iz vseh delov sveta. Narodi z vseh štirih kontinentov bodo izkoriščajoč izdelke moderne tehnike in umetnosti na ves glas kričali: ‚Poglejte, česa je zmožno človeštvo 20. stoletja! Bodočnost človeštva je v naših rokah. Kmalu bomo gospodarji vesoljstva!‘ – Stoletnica Marijinih prikazanj Bernardki v Lurdu. Tu je vse preprosto in skromno: Votlina, kip Matere Božje, studenec, rečica Gave, tišina zemlje in beseda neba, Bog in ljudje. Milijoni romarjev bodo v Lurdu doživeli, česa je v
dvajsetem stoletju sposoben Bog. Toda ali ni čudno in nenaravno, da človeka in sadove njegovega dela na eni strani ter Boga na drugi strani imenujemo dve skrajnosti. Tu bi nam namreč ne smelo biti nobene oddaljenosti in nobenega nasprotstva, ker je vse, kar biva in obstaja, delo božjih rok. To vse je poklicano, da Boga priznava za svojega Stvarnika in Gospodarja. Tako bi v resnici moralo biti. A ni! Človek je pozabil, da Bogu dolguje vse, kar ima. V svojem napuhu si je začel domišljati, da mu Bog ni več potreben. Odslej bo, tako so mislili mnogi, napredek v znanosti mogel zagotoviti srečo poedincev, blaginjo človeka in mir med narodi. Bog je zanje postal mrtev. Evropa, pijana od zaslepljenosti, tedaj ni razumela, da drvi v svojo lastno pogubo. V zmedo je posegla Mati Božja, ko se je prikazala Bernardki v Lurdu. Lurd je za človeštvo opozorilo, da Bog še vedno živi in človeštvo mora s tem računati, če hoče preživeti. Istočasnost razstave v Bruslju, ki hoče postati triumf človeške delavnosti, in stoletnica Marijinih prikazovanj v Lurdu je gotovo značilna. Zdi se, da je to nov opomin človeštvu, ki se vedno bolj potaplja v brezno materializma in praktičnega brezboštva. Ta opomin velja, kot pravi papež Pij XII. v okrožnici ob stoletnici Lurda, prav tako zapadnoevropskemu materializmu kot komunizmu. Materializem namreč vedno bolj ogroža temelje svobodnih zahodnih narodov. Mi nikakor nismo proti znanosti in tehničnemu napredku, a želimo močno poudariti, da znanost, kakor je sicer nekaj velikega in lepega, ne more sama od sebe narodom zagotoviti lepše bodočnosti. Znanost je hčerka človeškega razuma. Od človeka zavisi, katero pot bo v bodočnosti izbirala znanost: pot osrečevanja ali pot uničevanja. Bruselj in Lurd! Materija in duh! Oboje je potrebno! Saj smo mi telesno – duhovna bitja. Med obema pa ne sme biti nasprotstva! Materija se mora podrediti duhu. Sodobni tehnični napredek morajo prepojiti načela, ki nam jih je prinesel Kristus!« V 6. številki Naše luči opiše g. Vinko slo vensko romanje v Lurd: 1300 Slovencev iz Amerike, Francije, Belgije, predvsem pa iz Tržaške, Goriške in Koroške je v letošnjem juliju prihitelo v Lurd s svojim škofom dr. Gregorijem Rožmanom, da se z milijoni vernikov z vsega sveta poklonijo Mariji v imenu vsega slovenskega naroda – tudi tistih, ki zaradi političnih razmer niso mogli na romanje. »Molili smo za svoj narod. Smatramo, da bo stoletnica Marijinih prikazovanj važna ločnica v zgodovini narodov. Ko drugi mogočni narodi opirajo svojo bodočnost na vojno opremo in tehnični napredek, polagamo mi usodo slovenskega naroda v mogočne roke Božje Matere. Prosili smo jo, naj varuje Slovence v težki preizkušnji sodobnosti ter posreduje za nas pri svojem Sinu. Nekaj izrednega je bil križev pot slovenskih romarjev pod vodstvom našega škofa in duhovščine. Po griču nad baziliko se je od postaje do postaje pomikala več kot tisočglava množica. Ne pretiravamo, če trdimo, da je to bil najveličastnejši križev pot vsega jubilejnega leta v Lurdu.« Belgijski Slovenci iz Charleroija in Monsa s svojim duhovnikom g. Revnom so v imenu vseh Slovencev prinesli veliko svečo. »Romanje v Marijino sveto mesto je zdaj za nami. Potruditi se moramo, da bo iz našega osebnega, družinskega in javnega življenja neprestano odmeval klic: Ave, ave, ave!« V oktobrski številki Naše luči leta 1958 ima Vinkov članek naslov: Precej, a še vse premalo: »Borba za kruh in želja po svobodi sta mnogim Slovencem potisnili popotno culo v roke in jih odvedli v tujino. Po vsej zahodni Evropi in drugod po svetu so razseljeni naši ljudje. Znani so kot vestni delavci. Čeprav se o tem nikjer ne govori, smemo reči, da so s svojo solidno delovno silo v znatni meri prispevali k gospodarskemu napredku Zahoda, saj so redno z vso zvestobo opravljali in še opravljajo najtežavnejša in najnevarnejša dela. Težko nam je, ko pomislimo, v kakšni sliki bi se nam danes že mogla predstaviti naša domovina, ako bi te množice njenih sinov in
[Page 29]
hčera imele kdaj priložnost svoje sile vložiti v gradnjo njenega gospodarstva. A to so problemi, katerih rešitev ne zavisi neposredno od nas. Lahko pa pomagamo našim v tujini razkropljenim ljudem, da ne utonejo v tujem morju, da skrbimo za ugled slovenskega imena v tujini. Imamo vrsto činiteljev, ki pospešujejo slovensko skupnost v tujini in svoj narod v tujini častno predstavljajo. To so zavedne slovenske družine, izseljenski duhovniki, naš tisk, društva in pevski zbori. Vse to je res že mnogo, a se zdi, da še daleč ni dovolj. Novi časi prinašajo nove potrebe in zahteve. Danes je vse povezano, vse organizirano. Kdor ne sledi temu, je obsojen na neuspeh. Manjka nam smisla za širšo povezanost, ki bo ostvarila neko zaledje ali središče ter imela neko glavo. To je zahteva časa. Po večjih središčih Zahodne Evrope morajo zrasti slovenski domovi, ki bodo dajali streho organiziranim naporom za slovensko stvar, tuji svet pa opozarjali na našo prisotnost in naša stremljenja. Tisoč nesebičnih in požrtvovalnih ter vztrajnih delavnosti more zgraditi veliko bodočnost slovenski skupnosti v tujini in s tem postaviti krepko oporo domovini.« Ta vzpodbuda o slovenskih domovih se je zdela avtorju očitno premalo utemeljena, zato jo nadaljuje v naslednji, novembrski številki Naše Luči pod naslovom Naš čolnič otmimo! »Živimo v usodni zgodovinski prelomnici. V teh silnih pretresih in prekucijah se mali slovenski narod zdi podoben nebogljenemu čolniču, ki ga neusmiljeno premetavajo razburkani valovi. Kaj bo z njim? To zavisi tudi od
[Page 30]
nas in morda predvsem od nas, ki živimo v tujini. Kdo v svetu pozna naše narodne probleme, kdo kaj ve o nas? Nekoliko nas morda poznajo naši rudniški inženirji, toda nje zanimamo predvsem kot zanesljiva delovna sila. Kdo je kriv za to? Mi sami! Mi smo preveč skromni, mi znamo delati, a govoriti pustimo druge. Svet nas mora spoznati. Svet mora govoriti o nas. Ne pričakujmo, da bi svet govoril o nas, dokler mi sami o sebi molčimo. In ni družine brez strehe. In družina s svojo lastno streho se vse drugače počuti kot ta, ki stanuje v tuji hiši. Isto velja za številno družino slovenskih izseljencev. Ako hočemo, da se bo ta družina harmonično razvijala ter času in raz meram primerno delovala, mora imeti svoj lasten dom. In to ne nekje v zakotju, ampak tam, kjer se odigrava življenje in odloča o bodočnosti narodov. Zato dozoreva naš sklep, da morajo po večjih središčih Zahodne Evrope zrasti slovenski domovi, ki bodo tuji svet opozarjali na našo prisotnost in na naša stremljenja. Kdo bo plačeval? Mi! Ne čudite se. Naša domovina je posejana z belimi cerkvicami, od katerih se nekatere svetijo po strmih gričih. Vsaka župnija ima svoje župnišče in celo zakotna hribovska naselja so imela svoje prosvetne domove. Kdo je postavil vse to? Naši očetje! Ako so oni zmogli, čemu ne bi mi? Seveda brez žrtev ne bo šlo. Pomislimo, bratje in sestre, s kakšno muko so naši očetje gradili male, bele cerkvice po težko dostopnih slovenskih gričih! Vodo, kamenje in les so morali na svojih ramah znositi na vrhove! Pa se niso ustrašili. Posnemajmo jih! Dovolj nas je in dovolj smo močni, da bi ob složnem in požrtvovalnem sodelovanju s slovenskimi domovi v izseljenstvu mogli postaviti dostojne spomenike zvestobe do lastnega rodu, in to bo pomagalo izpeljati čolnič slovenskega naroda iz viharjev sodobnosti v pristan svobode in miru.« Ko je novembra 1959 prišla žalostna vest o smrti ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana, je bil med izseljenci v Belgiji in na Nizozemskem še živ spomin na njegov obisk pred dvema letoma, mnogi pa so bili z njim tudi pred dobrim letom na romanju v Lurdu, ko so se že kazali znaki njegove bolezni. Jeseni 1959 je nameraval oditi v Argentino, kamor so ga vabili, da bi posvetil prvo slovensko cerkev v Južni Ameriki in podelil mašniško posvečenje slovenskim bogoslovcem. Neusmiljena bolezen je njegove načrte preprečila. Rojen je bil v Dolinčicah v šmihelski fari na Koroškem leta 1883. Po novi maši leta 1907 in kratki kaplanski službi v Borovljah je nadaljeval študij na Dunaju in ga zaključil z doktoratom. Leta 1920 je prišel v Ljubljano in postal najprej docent, nato pa profesor na Teološki fakulteti. V
Ljubljani je bil leta 1929 posvečen v škofa; najprej je bil pomočnik škofu Jegliču, že naslednje leto pa postal redni ljubljanski škof. Ko je leta 1945 v Sloveniji zavladal komunistični totalitarizem, se je umaknil v tujino in predvsem skrbel za slovenske izseljence po svetu. Umrl je 16. novembra 1959 v Clevelandu, ZDA, in bil pokopan v Lemontu – na ameriških Brezjah. V domovini mu tedaj niti zvoniti niso smeli. Naj tukaj še omenimo kratko poročilo, ki ga je leta 1958 v septembrski številki objavila Naša luč: »Na sestanku slovenskih izseljenskih duhovnikov je bila ustanovljena Slovenska izseljenska zveza za Zahodno Evropo: Ignacij Kunstelj, predsednik, in člani dr. Janez Zdešar, Zdravko Reven in Vinko Žakelj. Istočasno je bil ustanovljen tudi Dušnopastirski odbor za Zahodno Evropo s sedežem v Belgiji. Tudi Naša luč spada v njegovo področje.« Kaj pa sedaj? je naslov uvodnika v 1. številki Naše luči leta 1960, ki ga je pripravil g. Vinko Žakelj: »Na pragu leta 1960 slovenski katoliški izseljenci zaskrbljeno gledamo v bodočnost. Osiroteli smo. Izgubili smo svojega duhovnega očeta, neutrudnega misijonarja med slovenskimi verniki, škofa dr. Gregorija Rožmana. Ko razmišljamo, kaj vse je veliki pokojnik pomenil slovenski skupnosti v tujini, se nam porodi vprašanje: Kaj pa sedaj? Kaj bo sedaj z nami? Kaj bo sedaj z našo skupnostjo, ko smo izgubili nesporno avtoriteto, ki je močno povezovala slovenske vrste? V resnici, kaj sedaj? Odšel je vodnik, a naloge so ostale. Smrt našega škofa je vsekakor velika preizkušnja za našo povezano delavnost v tujini, a obenem izredna priložnost, da kot narod dokažemo svojo zrelost. Odšel je vodnik, a naloge so ostale. V mislih imamo ogromno delo za duhovni, kulturni, socialni in narodni napredek med slovenskimi brati in sestrami v tujini. Temu delu je pokojni vladika posvetil zadnje desetletje svojega življenja. Njegov svetel zgled nas mora zdramiti iz otopelosti, kamor nas je morda potisnilo tuje okolje. Ostale so tako velike naloge, da posamezniki niso bili in jim nikdar ne bodo mogli biti kos. Tako so nas misli ponovno privedle do poziva k povezavi naših vrst v ‚Slovenski izseljenski zvezi‘. Nekaterim rojakom ne ugaja ideja o splošni povezavi naših dejavnosti. Na prigovarjanje odvračajo: ‚Mi bomo delali po svoje, drugi nas ne brigajo!‘ Taki nazori kažejo popolnoma zgrešeno umevanje problema. ,V slogi je moč!‘ To je v naravo božjo vtisnjeno in v človeški družbi nesporno dokazano pravilo življenja. En sam mikrob ne more kaj škoditi zdravemu telesu mladeniča, kot tudi ne neznatna mušica moderni betonski stavbi. Nekaj milijonov mikrobov pa more še tako odporno telo prisiliti na bolniško posteljo. – Nežna snežinka se plaho vrti v zraku in izgine, čim pade na zemljo. Množice snežink pa povzročajo plazove, ki rušijo vse. Isto je pri človeku. Kadar človek pridruži svoje napore naporom svojih sosedov, more graditi prekooceanske ladje, postavljati elektrarne za cele pokrajine, kopati rudo v neverjetni globini, pošiljati izstrelke v vsemirje in sploh sestavljati nadvse zamotani ustroj tehničnega, gospodarskega, socialnega in političnega življenja. Nič ni bolj samoumevnega tedaj kot geslo: ,V slogi je moč!‘ Na misel nam prihaja pomenljiv dogodek iz življenja našega Gospoda, ko se je na cvetno nedeljo približal Jeruzalemu, se zjokal nad njim in rekel: ‚O da bi spoznalo tudi ti na ta svoj dan, kaj ti je v mir!‘ (Lk 19,12) Kaj torej sedaj? Naloge so ostale. Od pravilnega reševanja teh nalog zavisi naša bodočnost in še bolj morda bodočnost bratov in sester v domovini! Pomnimo, da nosimo v sebi neslutene sile, s katerimi moremo ustvariti sijajne reči. Pogoj za to je seveda povezanost po geslu: ,Kamen na kamen palača, zrno do zrna pogača!‘ Čim večje so naloge, tem popolnejši morata biti sloga in povezanost! Ali se zavedamo? Predramimo se, Slovenci, ob gomili svojega duhovnega očeta in prisluhnimo klicu časa! Živeli!«
[Page 32]