Po dneh, polnih vese …
Po dneh, polnih veselja in upanja na zmago pravice in dobrega nad krivico, nasiljem in slabim – ko je bila proklamirana slovenska narodna državna samostojnost, ko so po slovenski prestolnici zavihrale slovenske zastave, ko sta okupatorska SS in Gestapo še zadnjič v vsej svoji zverinski naravi nastopila proti razbičanemu slovenskemu človeku – sem nastopil svoj križev pot, ki sem ga ves čas svoje poti pisal v skicah in ga na prvo obletnico[2] prve križeve postaje začnem pisati v tej obliki. Ob tej prvi obletnici sem Bogu neizmerno hvaležen za vse prestane težave, bridkosti in preizkušnje, ki jih mi je naložil, neskončno hvaležen pa tudi za svojo rešitev. Prosim Ga, naj varuje vse nas, zlasti pa naše uboge družine še naprej – do srečnega povratka v svobodno domovino, če je taka Njegova volja. Fiat voluntas eius![3]
5. 5. 1945
V Ljubljano so že včeraj prihajale trume beguncev iz Dolenjske: Ribničani, Kočevarji. Danes prihajajo novi. Namesto zavezniške vojske se vali proti Ljubljani rdeča partizanska. Iz daljave se sliši grom topov. Po Ljubljani razburjenje. Tekanje. Povpraševanje. Na ulicah se pojavljajo čudni tipi iz podzemlja. Medtem ko se naši nasprotniki – rdečkarji na tihem smejejo, se mi posvetujemo: Kaj storiti? Treba bo iti zdoma – proč od »osvoboditeljev«, rajši v bedo in pomanjkanje kot v »svobodo«. Slovenska legija odide skupno nocoj ob 19. Odhod je odložen. Situacija se je baje zboljšala. Nazaj domov – k ženi, otročkom. Zvečer smo molili v družini rožni venec kot še nikdar doslej ne tako. – »Ki je za nas bičan bil …« – V daljavi vedno močneje grmijo topovi. – Vendar bo treba iti. Jutri.
6. 5. 1945
Lepo majsko nedeljsko jutro. Zgodaj smo na nogah, že pred mašo obiščem Kosca, da ga vprašam, če misli ostati doma. Odločil se je, da ne beži. Prav! Poslovim se. Na poti v stolnico srečam dr. Leskovca. Šele pred pol ure so ga izpustili iz zapora. Izčrpan je, shujšan in onemogel. Nič ne ve, kaj se dogaja. Na beg še misliti uriz dvorišča Vzajemne zavarovalnice. Pripravljen je nahrbtnik, kovček. Slovo, solze, žalostni pogledi …
1 Objavljamo del dnevnika in drugih zapisov dr. Julija Savellija iz leta 1945, ki bodo kot celota v knjižni izdaji predvidoma prihodnje leto izšli pri Študijskem centru za narodno spravo.
Dr. Julij Savelli (1912–1993) je bil zborovodja, glasbeni pisec in aktiven član slovenske povojne emigracije v Argentini. Pred vojno je v Ljubljani doštudiral pravo, a se je že med študijem ukvarjal z glasbo. Pel je pri Akademskem pevskem zboru in vodil Cerkveni akademski pevski zbor. Tik pred začetkom vojne se je dr. Savelli poročil z Lijo Kristan. Do odhoda na Koroško maja 1945 se je njuna družina povečala za hčerki Anko in Alenko. Med vojno je bil član obveščevalne mreže Slovenske legije in bil priprt od Gestapa od januarja do aprila 1945. Maja se je prek Ljubelja, Celovca in Beljaka umaknil v Italijo. Leta 1948 se je preselil v Argentino, kjer je kmalu zasnoval in ustvaril Slovenski pevski zbor Gallus, ki ga je vodil 36 let, potem pa taktirko prepustil hčerki Anki. SPZ Gallus ni bil samo osrednji pevski zbor slovenske povojne emigracije v Argentini in pojoča ambasada slovenstva pod Južnim križem, ampak tudi eden od pomembnejših argentinskih zborov. Ob tem je bil dr. Savelli odbornik v osrednjem Društvu Slovencev oziroma kasneje Zedinjeni Sloveniji in član načelstva zgodovinske SLS. Bil je večletni predsednik Slovenskega katoliškega akademskega starešinstva, dvakratni predsednik Slovenske Pristave v Castelarju, za katero je urejeval tudi Glas s Pristave, in profesor na Slovenskem srednješolskem tečaju Marko Bajuk v Buenos Airesu. Savellijev dnevnik in druga besedila (poezija, pisma) je skrbno prepisal njegov vnuk ing. Marko Gaser, ki je besedilo opremil tudi z večino opomb.
2 Na drugo nedeljo po Veliki noči, 5. maja 1946.
3 Latinsko, Njegova volja naj se zgodi! ali Njegova volja bo izpolnjena!
ne sme – saj ne bi prenesel naporov po štirih mesecih gestapovskega zapora. Sv. maša v stolnici mi bo ostala večno v spominu. Mnogo pevcev že manjka na koru – kar nas je, pojemo s solzami v očeh ali pa sploh glas ne gre iz grla. »Marija, dobrotno nam ohrani dom in rod …«[4]Zdi se mi, da tudi vsa stolnica joka. Tako žalostno je vse … Po maši poslavljanje, ugibanje o razvoju dogodkov, nasveti, odsvetovanja in vse v naglici. Ni časa. Pohiteti je treba in skrbeti za varnost. Rdeča drhal je vedno bliže Ljubljani. Slovo od doma – prva rana v živo srce. Pustiti ženko, ljuba otročička, vse drage domače – ne vedoč, kdaj jih spet vidiš – oj, to je hudo! »Vzemi nas s seboj« – toži ženka. – Oklevam; ne morem. Bog ve, kod se bom klatil, skrival, stradal …, žena in otročka tega ne bodo prenesli. Rajši ostanem še jaz doma. – »Ne, ti moraš iti!« – ženka trdovratno vztraja. Torej grem – sam … Že se hočem posloviti, kar priteče svak Rado. Pred pol leta mu je umrla hčerka edinka. Ves radosten je – dobil je nadomestek – hčerkico. Prav to jutro. Prišel je vabit mene za botra. »Ljubi moj, prepozno! Jaz odhajam.« Stisk rok, poljubi. Mami, očetu, Nuši, Radu. Nato moji zlati Alenčici – najmlajši hčerkici. Z velikimi očki začudeno in vprašujoče gleda, kaj je z nami. Nedolžni otroček, ne ve, kaj se godi. Dvignem jo, objamem, pritisnem, poljubljam – in se zjokam kot otrok. Zbogom, srček! Ne morem več! Proč! Saj mi bo počilo srce. 5 Zbrali smo se pred Vzajemno. Bajdovi, Čepon, Marija… Naložimo prtljago na voz in … na pot proti Št. Vidu. Do Keršiča me spremljata ženka in Anka. Skoro nič ne govorimo. [6] Samo gledamo se, kot da se nikdar več ne bomo videli. Na hitro se poslovimo, da ne bo preveč hudo. Objem, poljub, zadnje vzpodbudne besede. Razstanek. Še nekaj pogledov nazaj – na najljubše … Potem smo za oglom – ne vidimo se več. Zbogom, predragi! Bog naj vas čuva in vam daje pogum! Molite za nas! Z vami zapuščamo svoje največje bogastvo! … Ura je kazala nekaj čez deset dopoldne. Mimoidoči nas ogledujejo. Iz izrazov na obrazih berem: radovednost, zvedavost, pomilovanje, zasmeh, škodoželjnost, prezir … Tudi ko sem šel doma iz hiše, so se nekateri prezirljivo in škodoželjno smejali. Bog jim odpusti! Begunci gredo skoro v procesiji po Celovški cesti. Eni na kolesih, drugi z vozovi in vozički, tretji peš, četrti v avtomobilih – vsak na svoj način –, vsi pa obremenjeni s prtljago in zaskrbljeni. Prekoračili smo blok; kontrola še posluje. Mimo tovarne, kjer sem bil v službi. Tamkajšnji znanci se čudijo – ne razumejo. O, saj boste razumeli kmalu – čez mesec, dva ali še prej! Na »nemški meji« smo pred Št. Vidom. Cesta zabasana. Gestapovec Sehrmann skače sem in tja, vpije, zmerja, odganja ljudi. Še vedno je zver. Nikogar ne pusti prek »meje« kdor nima dovoljenja. Čepon ga skuša pregovoriti – zaman. »Za božjo voljo, spustite nas vendar naprej! Ne smemo čakati! Moramo naprej!« »Zakaj neki?« – zasmehljivo sprašuje Sehrmann. »Saj vendar veste, da se bližajo Ljubljani partizani. In mi smo njihovi nasprotniki, mi smo antikomunisti. Če se z begom ne umaknemo, nas bodo pobili.« »Kaj potem? Prava reč, če vas! Toliko jih je šlo pod zemljo, toliko so jih že pobili – kaj zato, če še vas!« Končali smo razgovor. Vsak si je mislil svoje. Čakamo, da se opoldne menja straža na meji. Novega gestapovca pozna naša uradnica Čamernikova. Kmalu ga pregovori in naša skupina 11 oseb (pridružil se je še Fajs) ob
4 Stanko Premrl, 1919.
5 Marija Kristan, nečakinja.
6 Gostilna v Šiški, v stavbi na križišču Celovške ceste in Frankopanske ulice (nekdanja Franc Jožefa ulica 64), porušena 2019.
[Page 34]
pol enihprekoračimo mejo. Naročim še, naj iz tovarne telefonirajo domov, da smo srečno prek meje – potem pa urnih korakov naprej skozi Št. Vid, da se čimprej izognemo zijalom. Po štirih letih sem spet enkrat šel skozi Št. Vid. Toda občutki so bili čisto drugačni kot pred leti. Pri Cirmanu[7] v Mednem počivamo. Lačni in žejni smo. Okrepčamo se. Pred leti sem zahajal semkaj večkrat z ženko – tedaj še dekletom. Kako je bilo lepo! In danes … Dovolj odmora! Naprej! Po krasnemu ljubljanskemu polju, med njivami in travniki, skozi boršte in ob grmičju, mimo cerkva in naših lepih gorenjskih hiš, 7 Gostilna še dandanes stoji, Medno 15, Ljubljana – Šentvid. skozi vasi – naše vasé – naprej, naprej. Vse se koplje v soncu majniškega dne, vse nas vabi, da občudujemo lepoto naše pomladanske narave – naprej, ni časa. Proč od njih, ki nam strežejo po življenju! Nedeljsko popoldne je. Po vaseh postajajo možje in fantje; modrujejo in nas opazujejo. Ne razumejo nas. Da, žal ne razumejo, vsaj vsi ne. Gorenjska je pozno spregledala. Bog daj, da ne bi tega plačala s prehudim davkom razočaranj. Vojaštva vidimo malo. V Stražišču je vsa protiavionska artilerija še na mestu z [nečitljivo] vred. – Ob 17. uri smo v Kranju. Vse mrgoli beguncev. Največ na dvorišču Stare pošte. Prenočiti nameravajo tu. Toda koliko jih je
že odšlo naprej. In vse polno jih čaka na cesti, da ustavijo kak avto, voz ali kaj podobnega, da jo mahnejo naprej. Z Marijo poiščeva teto Julko. Tudi ona ne razume. Vendar naju lepo pogosti. Pogovorimo se še o tem in onem, povečerjamo in ležemo spat. Treba bo jutri zgodaj vstati. – A glava je prepolna misli: o domu, o družinici, o poti naprej, o bodočnosti … Le za nekaj uric sem zaspal.
7. 5. 1945
Ob štirih zjutraj vstanemo. Po sinoči narejenem načrtu nameravamo s prvim jutranjim vlakom do Tržiča. Čakamo na postaji. Vlaki ne vozijo več. Zadnji je peljal prejšnji dan. Ne preostane nam drugega, kot da vzamemo pot pod noge. Dolga bo pot in neprijetna zaradi prtljage; pa si bomo pomagali. Pridruži se nam še Golob. Na razpotju nad Kranjem srečamo Naceta Brandsteterja z družino. Išče še sina – domobranca. Ne more se odločiti še za pot naprej. Ob šestih odrinemo iz Kranja. Po uri hoda – alarm. Dva lovca krožita, poskrijemo se med drevje; ko nevarnost mine, jo mahnemo naprej. Ob devetih smo že v Tržiču. Hoteli bi kar nadaljevati pot. Čimprej čez Ljubelj. A nas ustavijo gorenjski domobranci. »Le kam bežite? Zakaj? Kaj se to pravi: bežati? Puške v roke in boriti se, če ne, bomo res ob svobodo!« Dokazujemo nesmisel teh besed – 8 ne moremo jim do živega. Končno se s spretnostjo nekateri le prerinemo naprej. Priključimo se koloni trena divizije Prinz Eugen. S cigaretami podkupimo vojake, da vzamejo na vozove našo prtljago. Tako se mnogo laže pešači. Vročina postaja vedno hujša; prah na cesti, po kateri se pomika kolona, nam zoprno otežuje dihanje. Sv. Ana[9] – kot šolarček sem bil tu enkrat pri stricu. Tudi danes ga poiščem. Komaj me je spoznal. Postreže z mlekom, jajci, kavo; oddam kratko obvestilce za domače, da sem do semkaj srečno prišel, nato ob 14. uri naprej po soteski proti vrhu. Pred letali, ki od časa do časa preletavajo sotesko, se umikamo med skalovje potoka, pod mostove in previse. Nevarno je, da bi začeli streljati, ker je vsa cesta na kilometre daleč zatrpana s kolonami. Prejšnjo noč so napadali kolone, ki so šle proti Ljubelju. Pri stricu so nam kazali izstrelke. Dejali so, da so bili titovci. – Nevarnost je mimo. Ob pol štirih popoldne smo pred predorom pod Ljubeljem. Pred vhodom je straža. Nas, civiliste, povpraša po potnih dovolilnicah. Pokažem v imenu vseh svojo propustnico za blok na Celovški cesti (Klagenfurterstrasse), vojak misli, da je propustnica za Celovec, in je kar zadovoljen. Povprašuje po orožju. »Nimam.« (Če bi mi segel v žep, bi dobil krasno Beretto 6,35 mm.) Ker se kolona še ne premakne skozi tunel, si ogledujem okolico. Spodaj je veliko, z žico obdano in s stražarskimi stolpi zavarovano taborišče političnih kaznjencev vseh narodnosti. Nemci so jih uporabili za delo pri predoru. V posebnih kaznjenskih oblekah so – na poti iz Tržiča do sv. Ane smo jih večkrat srečali ali prehiteli. V vseh mogočih jezikih govore: vsak bi vedel povedati svoj življenjski roman, poln žalosti in trpljenja. Končno se kolona premakne v predor. Povzpnemo se na vozove – jaz na vojaško kuhinjo. Dobro se oblečemo, hladno bo v predoru. Kmalu nas objamejo tema, vlaga, hlad. Od sten vsepovsod curlja umazana voda. Tla so neravna, vozovi odskakujejo v kotanjah, konji so plašni, ropot voz gluši ušesa. Od časa do časa posvetimo z električno svetilko, da pogledamo, kaj je vzrok zastanka. Le kako bi moji malčici prenašali to vožnjo!
8 Trén: pratež, pomožna vojaška enota, ki oskrbuje operativne enote s sredstvi za življenje in za boj (SSKJ). 7. SS-Freiwilligen Gebirgs-Division »Prinz Eugen«, je bila gorska pehotna divizija Waffen-SS.
9 Današnji Podljubelj se je do leta 1954 imenoval Sv. Ana.
[Page 36]
Po 20 minutah smo spet zunaj, pod soncem, v prelepi Koroški. Po strmih serpentinah navzdol, še vedno v komori[10] divizije »Prinz Eugen«. V načrtu imamo danes pot do Borovelj. Po poti vedno srečujemo znance: peš, s kolesi, na vozovih, avtomobilih, z otroki in otroškimi vozički, brez otrok … Pod Ljubeljem srečamo Šušteršičevo družino – sosedo iz hiše, kjer stanujemo v Ljubljani. Pot z Ljubelja je prekrasna. Vreme nebeško lepo. Planinski zrak svež, čist; kar pozabil bi na svojo žalost, legel na temno zeleni planinski pašnik, pod senčno streho košatih gozdov in vdihaval opojni duh bujnega cvetja. In bi srkal vse to bogastvo lepot slovenske Koroške in hvalil Boga, da sem sin te zemlje … Trdi: naprej! mi prežene te misli. Ob poti duhti opojni dišeči volčin.[11] Utrgam si ga, vtaknem v gumbnico – za spomin na našo zemljo. Iz prsi pa mi tožno globoki vzdih govori: »Tako lep je svet! Ljudje pa tako hudobni!« V Podljubelju že vise po hišah avstrijske zastave. Oklicana je svobodna Avstrija. Kakor že na poti čez Gorenjsko nas tudi tu povsod vprašujejo: »Zakaj bežite iz Ljubljane?« Vedno ista vprašanja! Z odgovori pa smo skopi. Previdnost je mati modrosti! Do smrti utrujeni prispemo proti večeru do Borovelj: civilisti oboroženi, s pasovi v belo-rdečem na rokavih: »Freie Österreich«. Našemu vodji potovanja Golobu vse to smrdi. Priganja, da gremo čimprej naprej – do Celovca. Okrepčamo se s kruhom in sardinami, ki smo jih imeli s seboj od doma, popijemo brinjevca, ki sem ga nosil s seboj, ob pol osmih zvečer naprej. Srečno prekoračimo most prek Drave – »Freiheitskämpferji«[12] nam ne delajo težav. Noge so trudne, komaj jih vlečemo za seboj, težijo nas nahrbtniki, kovčki … Posreči se nam ustaviti nemški vojaški kamion. Vzame nas s seboj in nas pelje kakih deset kilometrov. Nekaj iz naše skupine je bilo nezaupljivih: niso hoteli na kamion. Bali so se, da bi nas zapeljal kamorkoli, kamor ne bi želeli. Srečno smo prišli deset kilometrov naprej, nato spet peš.
10 Komora: (vojaški žargon) pomožna vojaška enota, ki oskrbuje operativne enote s sredstvi za življenje in za boj; vod za oskrbo (SSKJ).
11 Dišeči volčin (Daphne cneorum).
12 Nemško za »Borci za svobodo«.
Noč je že. Toda do cilja moramo priti in čimprej do zaveznikov. Ob enajstih zvečer »zasedemo« Celovec. Zatemnitev – [neberljivo]. Na trgu nas ustavi stražnik. Že ves dan in ves večer so prihajali begunci, zato nas nič ne sprašuje, kdo smo in kam hočemo. Vse že ve. Prijazno nas povabi s seboj in nas spremi do neke sirotišnice. Tam nas vpišejo, nam odkažejo prenočišče v neki šoli (telovadnica) poprej še razdele večerjo in nakazilo za hrano za naslednje dni. Nemec, ki nas sprejema, trdi, da so v Beljaku že zavezniki, da moramo gledati, da pridemo čimprej naprej. – Utrujeni smo do smrti, saj smo napravili 60 kilometrov poti in precejšen del tega s prtljago. Kmalu zaspimo na slami. Ob pol treh zjutraj odrine ena skupina z vlakom v Beljak. Mi smo preveč utrujeni, moramo še počivati.
8. 5. 1945
V naglici si zjutraj nekoliko ogledamo mesto, nato delamo načrte, kako bi se čimprej prebili do Angležev. Sklenili smo, da se ob desetih podamo peš proti Beljaku. Že hočemo na pot, ko naenkrat završi med ljudstvom. Od daleč se sliši ropot tankov. Angleži!! Prišli so nam torej naproti. Medtem prihajajo poročila, da se čez Ljubelj vale vedno in vedno nove mase beguncev iz Slovenije. Oni, ki znajo vsaj malo angleško, že iščejo stikov z angleškimi vojaki. – Tudi titovci so se pojavili v mestu. Toda Angleži jih nezaupljivo gledajo in jih prav nič ne upoštevajo. Stalno jih nadzorujejo. Novi begunci še vedno prihajajo. Prosti čas uporabim za to, da se ponudim v pisarni, ki je sprejemala begunce, v pomoč neki gospodični iz Oberndorfa. To mi je koris 13 Drobolje ob Baškem jezeru (Drobollach am Faaker See). tilo. Družine popoldne odpeljejo naprej z avtobusi. Kot nagrado za pomoč v pisarni vstavijo še mene in Marijo na seznam oseb, ki bodo šle naprej z avtobusi. Nemce so medtem že skoro vse razorožili. Skupina Angležev si je privoščila tudi avanturico in razorožila cel kamion titovcev. – Nad mestom krožijo letala in kar čudno se nam zdi, da ni alarma. – Pred našim zavetiščem vršita stražarsko službo dva Rusa iz Taškenta; eden se piše Požar. Bila sta nemška vojaka – orožnika, sedaj sta si nadela na rokav rdečebelo-rdeči trak z napisom »Freie Oesterreich« in lepo vršita naprej službo – kot avstrijska orožnika. Ljudje se begajo. Propaganda trobi vse mogoče. Na delu so ofarji, ki hočejo delati zmedo, a dobro jim pariramo in pronicljivo vplivamo na ljudi. Trije avtobusi za prevoz družin so pripravljeni. A na pot še ne moremo; ceste so natrpane z anglo-ameriškimi oklepniki, ki kar naprej prihajajo z zahoda v Celovec in od tod naprej. Dve uri že čakamo. Končno pride ob petih popoldne sporočilo, da je cesta prosta. 13 Prekrasna vožnja ob Vrbskem jezeru. Ustavimo se v Droboljah. Domačini pripovedujejo, da so v bližini titovci. Sami se jih boje. Nastanili smo se v domu Hitlerjugend ob Baškem jezeru. Pred pol ure so bili v njem še nemški vojaki – vse polno sledov so pustili: puške, strojnice, bombe, strelivo, oklepniške pasti … Gospodinje kmalu poskrbe za večerjo. Po večerji nam dodele sobe. Z Marijo dobiva sobo št. 8 v prvem nadstropju z lepim razgledom na jezero. Iz varnostnih razlogov gredo Peterlin, Beličič in Kosovinc spat na prosto, da nas obveste, če bi pretila kakšna nevarnost. Tako smo mirno zaspali in dobro spali. – Tudi domačini, ki znajo vsi slovensko, nas stražijo, da se nam kaj ne zgodi.
[Page 38]
9. 5. 1945
Dom, v katerem smo nastanjeni, je krasno urejen: topla in mrzla voda, kopalnice, v obednici radio, električna napeljava povsod, zelo lepa oprema (pohištvo, lestenci itd.) v alpskem slogu. Kljub temu da so doslej stanovali v njem vojaki, je povsod vse snažno. Nekaj »vojnega plena« smo tudi mi nabrali [nečitljivo]: sveče, svetilke, pribor za čevlje, igralne karte. Še več in boljše stvari bi lahko nabrali (novi pisalni stroji, odeje, rjuhe itd.), a nismo vedeli, kako bomo potovali naprej – morda bo še osebna prtljaga odveč. seveda brez zapiračev – otroci imajo veliko zabave Pred našim domom stoje trije PAK,[14] z njimi. Vse naokrog leže čelade, plinske maske. Zbudimo se v najlepšem majskem jutru. Pogled z balkona sobe na jezero in planine v ozadju je nebeški. Kar ne morem se nagledati teh krasot. Družbica se poda k jezeru. Sedimo pri kopalnih kolibah, vdihavamo sveži zrak, študiramo s specialko planinske vrhove (Kepa, Baba, Osolščica) in okolico. In mislimo na vse, ki so ostali onkraj teh prelepih planin … V spomin na to žalostno bivanje v tem koščku raja še vrežemo svoja imena v lesene ute s sklepom, da pridemo še semkaj s svojimi družinami, če nam Bog nakloni srečno vrnitev k njim v svobodno domovino. Po izdelanem načrtu je določen odhod proti Beljaku takoj po kosilu. Sumljive vesti prihajajo o partizanih v bližini. Ne kaže predolgo se muditi. – Toda odhod se je zavlekel. Dobili smo tri vozove za prtljago, a za tretjega ni bilo konjske vprege. Čakamo, čakamo na vasi na 15 odhod. Da čas hitreje mine, pojo sestre Finkove: »Gor čez izaro, Tam, kjer teče bistra Zila, Sem deklica mlada, Vsi so prihajali.« Ker ni tretjega konja, poišče komandant Žužek moške za človeško vprego. Hitro, hitro! Čimprej v Beljak! Partizani so v bližini, prevzemat bodo prišli občino. Tudi nekateri domačini nas postrani gledajo. Treba je vzbuditi vtis, da nismo begunci, ampak ljudje, ki se vračajo domov, v Jugoslavijo. Oče Žužek je iznajdljiv. »Zvečer odpelje vlak na Podrožco in Jesenice. Gremo nazaj v domovino! Živela Jugoslavija!« Tako in slično glasno govori in meša ljudi, da končno res ne vedo, kdo smo. Hodimo hitro. Že smo pri mostu čez Zilo. Na tej strani stražijo Avstrijci – civilisti, na drugi Angleži z oklepnikom. Brez formalnosti in težav pridemo čez most. Sedaj smo spet na varnem – v angleški coni. Še dobre pol ure in vkorakamo v Beljak – ob pol petih popoldne. Begunci, ki so pred nami prišli v Beljak, so nastanjeni v neki šoli. Prav ko mi pridemo do
14 Panzerabwehrkanone, protitankovski top.
15 Sestre iz družine Fink (Marija, Neda in Marta), ki »so po svojih lepih glasovih zaslovele daleč izven taborišča«. SLOVENSKI BEGUNCI V TABORIŠČIH V ITALIJI 1945–1949, Helena Jaklitsch, str. 71.
te šole, se selijo vanjo Angleži; naredili si bodo notri bolnišnico. Zato morajo tudi begunci ven. Šolske klopi vojaki kar skozi okna mečejo. Kdo bi se mučil s prenašanjem po stopnicah! Dirigirajo nas v ljudsko šolo na severni strani kolodvora (Hans Schuster Platz). Na poti se mi pridruži neki Srb, Beograjčan (sorodnik učiteljice Sadarjeve iz Šiške – blizu kolodvora). Že dve leti je v Beljaku. – Pogled po ulicah Beljaka je grozen – same ruševine. Beograjčan pravi, da je bilo mesto 38-krat bombardirano. Kolodvora sploh ni več. Pridemo do našega »bivaka«. Vse razbito – v bližini so padale neštete bombe. Okna brez stekel, strehe brez opek. V sobi, kjer se nastanim, je vsaj luč. Voda dobra, v celi šolski stavbi uporabno le eno stranišče, vse drugo uničeno. Nanosimo si v sobe lesne slame in si naredimo ležišča na tleh. Moja družba (Golob, Kosovinc, Marija in jaz) spimo na podiju. Slama je vlažna, pomagamo si s šotorskim krilom, z okna pa potegneva s Kosovincem povoščeno platno, ki je služilo za zaveso za zatemnitev. Tako se izoliramo pred vlago. Izberemo še sobnega starešino: Cirila Demšarja, nato pa kmalu spat. Policijska ura je od sedmih zvečer do sedmih zjutraj, kotel še ne funkcionira (postavili smo ga na dvorišču), zato kar brez večerje k počitku.
10. 5. 1945
Vnebohod! Po zajtrku gremo v mesto k sv. maši v župno cerkev. Okna cerkve so vsa razbita od bombardiranja, okrog cerkve je vse polno ruševin. Med mašo pojo seveda nemško, močno me je presenetilo, ko sem zaslišal preludiranje Sattnerjeve: S cvetlicami te venčamo … Po maši si točneje ogledamo mesto. Grozno je porušeno, veliko je trpelo radi bombardiranja. – Včeraj so še povsod visele avstrijske
zastave, danes jih ni nikjer več. Le na angleških komandah vise anglo-ameriške. Povsod po cestah se zbirajo gruče ljudi pred razglasi maršala Alexandra. Vsebina teh razglasov je različna: o zapori meja, finančni oz. valutarni predpisi, o propustnicah za prekoračenje 10-kilometrskega pasu izven kraja stalnega bivališča itd. Ko hodimo med samimi razvalinami, vzklikne Žužek: »To se pravi imeti narodnega voditelja! Ta ima vsaj kaj pokazati! Ne pri nas Korošec, ki ni imel nič pokazati!« Hodimo dalje po beljaških cestah in ulicah, če te
razvaline lahko tako imenujemo. Sreča nas 1617 ženska in ogovori: »Von wo sind die Herren?« Odgovarja Žužek: »Aus Slowenien.« – »Wo ist denn das?«[18] Glej ga, zlodja babjega – nevednega! Žužek je (nečitljivo) in ostro odvrne: »Das ist in Süd-Afrika, wo der deutsche Führer begraben liegt!«[19] V kavarni Park hotela nam postrežejo s črno kavo ali čajem – seveda brez sladkorja. V tej kavarni se sedaj zbirajo naši ljudje. Vedno novi znanci prihajajo. Iz domovine prihajajo najrazličnejša poročila, seveda objektivnega najbrž zelo malo ali celo nič. – Novi begunci še vedno prihajajo. – V Celovcu da je baje že veliko partizanov, a jih drže Angleži v kasarnah. – V Beljaku smo opazovali, kako so jih en kamion razorožili. To se nam je dobro zdelo. Po kosilu malo polenarimo, popoldne gremo spet v mesto. Pripovedujejo, da so četnike že odpremili naprej. Naš cilj sta Spittal in Lienz, a čuvati moramo, da začno voziti vlaki. Angleži so nam zagotovili varnost in naročili avstrijskemu Rdečemu križu, naj nas prehranjuje. Begunci iz skupine, ki je šla čez Ljubelj skupno s četniki en dan pred nami, pripovedujejo, kako so bili večkrat napadeni od partizanov. Mi smo dan pozneje popolnoma mirno potovali. Bog bodi zahvaljen! Policijska ura je podaljšana: od 20.30 do 6. ure. – Zvečer pripoveduje svoje doživljaje neki odvetnik iz Beograda. Zelo zgovoren človek! Iz Celovca v Beljak se je pripeljal z avtom angleške vojaške policije. Pripoveduje med drugim, kako je dal aretirati dva partizana. Podjeten in trmast je; vse, kar si vtepe v glavo, mora doseči – in marsikaj mu res uspe. Nemških mark imam 40, a jih je težko zapraviti. Nobene stvari ni mogoče kupiti. Pretaknili smo nekaj knjigarn, da bi iztaknili kak angleški učbenik. A zaman ves trud!
16 »Od kod gospodje?«.
17 »Iz Slovenije.«
18 »Kje na Zemlji je to?«
19 »To je v Južni Afriki, kjer je nemški Führer pokopan!«
20 Kratica vzdevka »Oprezna Rit«.
11. 5. 1945
Zjutraj spet obhod po mestu. V neki gostilni dobimo dobro belo kavo s sladkorjem za 30 pfenigov, nato gremo na prehranjevalni urad, kjer dobimo tujsko živilsko karto za en dan. Z njo si bomo poceni privoščili kak priboljšek v hrani, ki je zelo neredna, pičla in malo okusna. Po mestu srečujemo od časa do časa civiliste, tudi ženske, s slovenskimi trobojnicami in peterokrako zvezdo na rokavu. To so oni, ki se vračajo domov iz raznih taborišč. Mi se jih izogibamo. Oboroženih ljudi ni več videti. Samo Angleži imajo orožje, teh pa je vedno več. – Cele kolone kamionov, napolnjenih z Italijani. Nekam jih vozijo. Nemci so se, kar je bilo vojakov, hitro vrgli v civil. Le žandarmerija je uniformirana in malo oborožena: na rokavih nosijo trakove z napisom Civil Police. V kavarni zvemo, da je bil včeraj v Ljubljani miting na Kongresnem trgu. Na univerzi je visela slovenska zastava z rdečo peterokrako zvezdo, na Kazini pa rdeča. Z balkona univerze da sta govorila Oton Zupančič in Bratko Kreft, ki sta napovedala krvav obračun s sodelavci okupatorja in internacijo onih, ki so v osvobodilnem boju stali molče ob strani (torej OR[20]?!). Grede h kosilu Krivec, Čop, Kosovinc in jaz zaplenimo osebni avto WH in ga privlečemo do naših apartmentov. Če je uporaben, bomo skušali dobiti še kaj bencina in potno dovoljenje, potem pa hajdi naprej po svetu. Neprestano mislim na svojo družinico. Bojim se, kaj je z njo, obenem pa sem zadovoljen, da je nisem vzel s seboj. Saj moja ljubčka ne bi prenesla vsega tega. Še doma nista hoteli jesti, kako bi šele tu! Smilijo se mi in vedno sem v mislih pri njih.
Vreme je krasno! Naravnost poletna vročina. Zvečer razglašajo zvočniki: »Slovenci, Jugoslovani! Vsi pripadniki Kraljevine Jugoslavije in četniki se morajo javiti jutri, 12. V. 1945, ob 9.uri v šoli Lindtner. S seboj sme vsakdo nesti 21 2 mala kovčka. Angleški Military Government.« – Tudi naš ad hoc izvoljeni odbor je bil na angleški komandi. Major je dejal, da gredo lahko vsi četniki in oni, ki so za Petra II. (na radiu niso smeli tako očitno govoriti!) v Italijo z angleškimi kamioni. – Prejmemo torej zadnja navodila za pot. Treba se je pripraviti, jutri odrinemo. Nihče ne ve, kam. Prava »Fahrt ins Blaue.« Le zaupno pripovedujejo, da gremo proti Bologni, kjer da so tudi že četniki. [22] Morda pa le srečam kje brata in svaka?[23] Rekvirirani avto ni uporaben, akumulator je prazen.
12. 5. 1945
Treba se je pripraviti na odhod. V kavarni Park hotela si privoščimo še dober zajtrk (kava in kruh z marmelado in maslom). Nato čakamo v našem bivališču na direktive. Prihajajo še naše begunske skupine iz Feldkirchna in Treffna. Šušlja se, da nas bodo popeljali v Videm. V prvem transportu bodo družine in vsi iz Feldkirchna in Treffna. Pred kosilom pripelje pred šolo deset angleških kamionov znamke Dodge (kanadske). Naložimo se nanje: na vsakega 25 oseb. Ob 12. uri odpeljemo. Vročine na vožnji ni čutiti, ker je stalno nekoliko vetra. Pač pa smo izpostavljeni prahu. Kmalu smo podobni mlinarjem. Pot nas vodi skozi Podklošter (Arnoldstein), nato čez avstrijsko-italijansko mejo. Nobenih formalnosti ni na njej. Le nekajminutni
21 Ad hoc je fraza latinskega izvora in pomeni »za ta namen«.
22 »Potovanje v modrino«, frazem za potovanje v neznano.
23 Brat je Emil Savelli, svak pa Mili Kristan.
24 Pontebba po italijansko, Pontebe po furlansko.
postanek in že vozimo naprej. Kmalu smo v Trbižu. Povsod vise italijanske zastave. Od časa do časa srečujemo italijanske partizane. Na nekem cerkvenem stolpu naprej od Trbiža visi neomadeževana slovenska zastava, drugje spet na veji drevesa zapuščena slovenska zastava z rdečo peterokrako zvezdo. Visoko nad nami nas od daleč pozdravlja višarska Marija, vozeč skozi Žabnice ogledujemo prekrasno Mangrtovo skupino. In dalje, dalje … Avtomobili divjajo; kam neki nas vozijo? Kraj je močno bombardiran (Trbiž le malo, ker so vse vojašnice v Pridemo do Tablje.[24] zadnjem času bile opremljene za vojaške bolnišnice). Kraj sam je kar čeden; magistratno poslopje je naravnost impozantno. Zapustivši kraj, se začno serpentine. Cesta je na mnogih mestih razbita. Vso pot od Beljaka sem stalno srečujemo dolge kolone angleških vojaških enot. Pred pontebskim prelazom kolona počiva. Mi nimamo pač dovolj prigrizka, Angleži pa si privoščijo ruski čaj z mlekom, bel kruh, mesne konzerve, vermut, čokolado, za nas same specialitete. Nekateri naši so toliko srečni, da z njimi delijo. Ob 15.15 po krasno speljanih serpentinah naprej do vrha prelaza, nato pa navzdol v Rezijo. Prah požiramo z največjo žlico. Ob cesti se vije Bela: široko strugo ima, vode pa le malo. Zelo lepa pokrajina. Že smo v dolini. Elektrificirana železnica še ne vozi, ker so vse naprave razbite. Povsod sledovi bombardiranja. Na cesti, po kateri se vozimo, so angleški pionirji postavili že mnogo zasilnih mostov. Konstrukcije vozijo kar s seboj. Maggio je tipičen rezijanski kraj. Ob cesti je drevored lepo rumeno cvetočega nagnoja. Iz krševitega predela zahajamo v ravninski
[Page 42]
rodovitni del. Ogromni nasadi trte, breskev in marelic. Za nami je Carnia, kjer se cepi cesta na Tolmezzo, in že smo v Tricesimo. Od tu vozi električna cestna železnica v Videm. Čim bolj se bližamo Vidmu, tem več razbitih nemških avtomobilov leži ob cesti. Tudi železniška proga je močno razbita. Ozemlje je moralo biti pod stalno kontrolo zavezniških letal. Ob 17. uri smo v Vidmu. Pred vhodom v mesto ustavlja avtomobile angleška in italijanska partizanska policija. Nič kaj simpatično nam ni to. Stovorijo nas z avtomobilov pred veliko kasarno v Via Gorizia. Cel Babilon je v njej – vse narodnosti: Poljaki, Rusi, Ukrajinci, Francozi. Begunci, politični kaznjenci, vojaki, interniranci, moški, ženske, otroci. Vmes hodijo karabinjerji, italijanski beli in rdeči itd. Naši postajajo plašni in nezaupljivi. Nihče noče v kasarno. Čakamo zunaj. Naši predstavniki so šli iskat prostor, kjer bi se nastanili – samo ne v tem Babilonu. – Končno se premaknemo, peljejo nas na dvorišče nekega samostana. A ne ostanemo tam. Čez četrt ure spet pobiramo prtljago in gremo drugam: v zavod salezijancev v ulici Tomadini. Tu bomo nastanjeni. Ležišča si uredimo kar na tleh – moški posebej, ženske posebej. Voda slaba, stranišča vsa zamašena. Ostali smo brez večerje. Dobro uro za nami pride druga kolona naših ljudi. Vseh nas je sedaj okrog šeststo. Ponoči je prišla tudi še tretja kolona iz Celovca – okrog petsto ljudi, med njimi Fajc in Zver. Kljub neugodnim ležiščem smo spali dobro in prihoda tretje kolone sploh nismo slišali, dasi je bil velik kraval. Preveč smo bili utrujeni.
[Page 43]
[Page 44]