Pred kratkim mi je v …
Pred kratkim mi je v roke prišla drobna knjižica z naslovom Domobrančev molitvenik. Knjižica je izšla leta 1944, pripravil pa jo je dr. Franc Knific, ki se v knjižnici podpisuje le s kraticama dr. Fr. K. Ker ni podpisana, ne vem, čigava je bila, kdo jo je nosil v žepu in v njej iskal tolažbo in spodbudo. Morda je bil njen lastnik kakšen mlajši domobranec, ki je bil sicer vrnjen iz Vetrinja, vendar mu je bilo zaradi mladoletnosti prizaneseno z mučeniško smrtjo. Mogoče domobranec, ki se je ob koncu vojne umaknil v Italijo in je zato ostal živ. Bog vedi, ali se je v spomin na svoje trpeče soborce, ki so končali v rudnikih in breznih, pa tudi iz hvaležnosti, da je sam ostal živ, tudi po vojni zatekal po podporo in pomoč k molitvam in premišljevanjem v molitveniku. Morda jih je znal že na pamet in knjižice niti ni več potreboval. Med vojno pač niso bile vsak dan bitke in spopadi. Mnogo ur je bilo zaznamovanih samo s čakanjem. In premišljevanjem. In če pomislimo, kako so fantje umirali, tudi z molitvijo. Ob prebiranju molitvenika je mojo pozornost pritegnila molitev za domovino. Tako so molili fantje, možje v težki preizkušnji vojne in revolucije: »Ohrani naš narod na zemlji, ki si nam jo dal. S svojimi cerkvami in križi, znamenji naše svete vere, je posejana ta zemlja, s krvjo naših prednikov je namočena in z znojem naših čel je prepojena. V najem si jo dal našemu narodu, da si na njej zasluži večno domovinstvo v svetem raju. Tebi, ki si Gospodar nebeških čet, izročamo v varstvo našo slovensko domovino … V nam nedoumljivi previdnosti si dolga stoletja milostno bedel nad našim rodom, da ni izkrvavel in izginil z obličja zemlje. Bodi nam ljubeč Oče, skrbni branitelj in dobrotni tolažnik, da bomo v trajni zvezi s teboj ohranili vero, jezik in zemljo, ki si jo nam dal. Obljubljamo ti v imenu naše krvi, da bomo ostali zvesti in vdani tebi na vekov veke.« Ko sem brala te vrstice, mi je mimogrede prišel na misel slovenski rek: Povej mi, s kom se družiš, in povem ti, kdo si … Letos, to jesen, se spominjamo osemdesete obletnice tragedij na Turjaku in v Grčaricah, kjer so ob pomoči Italijanov partizani zajeli vaške stražarje in slovenske četnike. Z njimi so kruto in neusmiljeno obračunali, vse po vrsti pa razglasili za narodne izdajalce. V Slovenskem poročevalcu, ki je bil sprva glasilo Komunistične partije, med vojno glasilo partizanov (še vedno pod idejno roko komunistov), po vojni pa se je leta 1959 združil z Ljudsko pravico v časopis Delo, so 29. septembra 1943 napisali, da je »združena južna Slovenija danes široko taborišče« in da »kar je še ostalo razbitih skupinic, ki se skrivajo po gozdovih, jih bodo v najkrajšem času uničile naše partizanske straže v zaledju«. Število teh, ki so jih kot ujetnike umorili, ostaja neznano, prav tako nekatera njihova grobišča oziroma morišča. V literaturi se pojavlja številka štiristo, toda Boris Mlakar, avtor pomembnega dela Slovensko domobranstvo, pravi, da »se zdi ta ocena prenizka«, Tone Ferenc, eden od pomembnih stebrov povojnega zgodovinopisja, je na seznam, objavljen v »spravni« knjigi Dies irae, zapisal prek petsto imen. Prav tako se v teh jesenskih tednih spominjamo osemdesete obletnice ustanovitve slovenskega domobranstva, pa tudi smrti Franceta Balantiča, mladega domobranca, ki je »simbol preganjane slovenske literature in simbol duhovne opozicije«, – kot je o njem zapisal France Pibernik – ki je v Grahovem »v ognju groze plapolal«. Vse te pomembne obletnice bi nas morale znova prisiliti k premisleku o naši zgodovini, o zaznamovanosti, ranjenosti našega prostora in razklanosti našega naroda zaradi dogajanja med drugo svetovno vojno in po njej. Po osemdesetih letih bi morali biti sposobni z distanco, pa tudi bolj objektivno motriti tisti čas, podobe in duha skupin in posameznikov, ki so ga sooblikovale. Toda žal smo očitno še dlje od iskanja in sprejemanja resnice o dogajanju med vojno in po njej, o vlogi Komunistične partije in njenih zločinov nad narodom (ki ni bil samo v številnih umorih nedolžnih, umorih ujetnikov, temveč tudi v neizprosni laži, ki so jo sejali med ljudmi in v njenem imenu zahtevali zvestobo rdeči zvezdi, revoluciji, prevratništvu). Namesto tega se obujajo nekateri miti z najbolj žlahtnimi predznaki. Duhovno pohabljeni, kot smo, nasedamo takim manipulacijam znova in znova. In nikakor ne razumemo, da gre le za zlorabo najbolj pristnih, najbolj temeljnih čustev, ki jih nosi vsak človek v sebi, za ohranjanje privilegijev in ideološke čistosti časov, ki so pomazani s krvjo nedolžnih. Prav v teh dneh so v nekaterih osrednjih medijih obujali že več kot trideset let mrtev praznik – 29. november. V prejšnjih, totalitarnih časih se je takrat na veliko praznovalo in spominjalo zasedanja AVNOJ-a novembra 1943, s katerim so postavljali temelje novi Jugoslaviji. Taki Jugoslaviji, ki bi bila po volji novemu razredu. V enem izmed časopisov so objavili sliko s tistega zasedanja, ki pa je bila nadvse zgovorna. Seveda za tistega bralca, ki ni samo zaslepljen z nostalgijo po časih, ki jih dejansko nikoli ni bilo. Časih, ki naj bi bili svobodni, po časih, ko naj bi bili vsi enaki, ko naj bi imel vsak enake možnosti. No, slika, ki jo omenja, prikazuje nekatere graditelje »novega časa in nove Jugoslavije«: Josipa Broza – Tita pa Vidmarja in Kardelja, če se ne motim. In na tej sliki veliki tovariš Tito, ki naj bi bil najbolj enak med enakimi, sedi na stolu, ki bolj spominja na prestol kot na naveden, skromen stol. V njem sedi kot despot, kot vsemogočni, kot kralj, ki se pogovarja o svojem kraljestvu, o svoji posesti. Ne pozabite, da je bilo zasedanje izvedeno v času, ko je še trajala vojna. Ko naj bi bili udeleženci zasedanja v nevarnosti, da bi jih odkrili in ujeli Nemci. Toda slika sporoča vse kaj drugega. Nobenega strahu, zgolj postavljanje. Res je zgovorna, bolj kot tisoč besed. Pove točno to, kar že osemdeset let javno zani kujejo. Zanimivo bi bilo te slike nekoč razstaviti, morda v Tivoliju pod Cekinovim gradom. S kritično interpretacijo bi obiskovalcu razkrile marsikaj zanimivega. Če se še malo pomudimo pri prej omenjenih obletnicah. Kot sem že napisala: te bi morale vse kritično misleče državljane nagovoriti do te mere, da bi zahtevali od države nekatera nujna dejanja, potrebna za dokončno osvoboditev Slovenije iz okovov rdečega ideološkega primeža in ideološke interpretacije zgodovine. Eno tako dejanje je pokop žrtev izpod Macesnove gorice. Že eno leto posmrtni ostanki več kot 3450 ljudi, izkopanih iz enega največjih morišč na slovenskih tleh, čakajo na dostojen pokop. Pa se ne zgodi. Zdi se, da je oblásti misel, da bi morala obsoditi dejanja povojne oblasti zoper človečnost ter dostojno in pietetno pokopati nedolžne žrtve povojnega rdečega masakra, odurna in odvečna. Namesto da bi napeli vse svoje moči, da bi izpolnili civilizacijsko normo, posmrtni ostanki čakajo zaprti v prostorih komunale. Kako nespoštljivo! Ampak razumljivo v njihovem kontekstu dojemanja mitologije, ki ji pravijo zgodovina. Očitno bo treba še počakati do tega, da bi kot narod dozoreli do te mere, da se ne bi več bali soočenja z temno stranjo naše zgodovine. Do takrat pa nam ne preostane drugega, kot da tudi mi, tako kot so nekoč mladi fantje in zreli možje, ponavljamo molitev za domovino: Tebi, ki si Gospodar nebeških čet, izročamo v varstvo našo slovensko domovino … Več ljudi, ko bo premišljevalo te besede, več ljudi bo razumelo, kdo je dejansko takrat, v tistih usodnih časih, nosil v srcu ljubezen do slovenske zemlje, do slovenskega človeka, do vere prednikov. In kdo se je takrat odločil prav. Mislim, da takrat, ko bomo vsi razumeli globino molitve za domovino, ne bo več nikogar, ki bi nasprotoval pokopu slovenske narodne vojske v osrčju naše države, na pokopališču na Žalah. Tisti, ki bi takrat nasprotovali takemu dejanju, pa bodo deležni le pomilujočih pogledov in misli: »Ni dano vsakemu razumeti.«
[Page 8]