Življenje ob rapalski meji – 1. Del

Selška dolina je bil …

Selška dolina je bila v preteklosti pomembna trgovsko, glede na naravo in politične razmere pa tudi strateško. Živahno trgovsko pot skozi Selško dolino omenja že Valvasor, ki pravi, da tod močno trgujejo z Italijani. Poleg železja so na Selškem izdelovali sodčke (ribarje) za Trst in druga obmorska mesta. Tudi žeblje so tovorili v sodih. Petrovo Brdo je tudi naravna ločnica med Gorenjsko in Primorsko, tod je nekoč potekala meja med oglejskim patriarhatom in ljubljansko škofijo. Zgornji del Selške doline, Davča in Sorica z okolico, je bil dolga desetletja ob meji pod različnimi vladarji. Naravna in državne meje pa so sčasoma ustvarile tudi narečni govorici, tako da se govor v Baški grapi bistveno razlikuje od govora v Selški dolini. »Gorenjec prebiva v ravnini, zlepa ni gorenjskega naselja v planinah; tam so samo planšarske koče, izjeme so le v škofjeloških hribih.«[1]Za Škofjeloško hribovje so značilne ozke doline, močni vodotoki, visoko hribovje in naseljenost visoko v hribih, pogosto nad 1000 m nadmorske višine. Z gradnjo predora Podbrdo‒Bohinj ali Bohinj‒Podbrdo okrog leta 1900 je bila tudi Selška dolina deležna zaslužka. Iz Škofje Loke skozi Selško dolino do Železnikov so vozili vozarji (furmani), zraven pa so opravljali tudi druge dejavnosti. Zaradi vseh teh potreb po delu oz. delavcih si je Selška dolina takrat tudi opomogla in se razvijala. Cesto Podbrdo–Petrovo Brdo so začeli graditi že leta 1902 hkrati z železnico. Predor so odprli leta 1906. Sledila je tragedija prve svetovne vojne. Ena izmed glavnih oskrbovalnih frontnih poti je vodila tudi skozi Selško dolino, glavno oskrbovalno okno prve svetovne vojne pa je bila Bohinjska proga.

Figure 1. Podjetni gostilničar Ivan Torkar je nasproti cerkve v Podbrdu okrog l. 1900 zaradi povečanih potreb prizidal k svoji gostilni hišo s t. i. salonom v pritličju in sobami za osebje (geometri, inženirji itd.), ki je nadziralo gradnjo Bohinjskega predora. Fotografija Bauleitung Podbrdo, iz “albuma” celovškega fotografa Aloisa Beera Minca Rihtaršič

(1973) Oktobra 1917 so Avstrijci ob pomoči svojih zaveznikov Nemcev začeli načrtovati preboj v dolini Soče in sprožili dvanajsto soško bitko, znano kot Čudež pri Kobaridu, v kateri jim je uspelo prebiti italijansko fronto med Bovcem in Tolminom. »Po Selški dolini se ni še nikoli umikalo toliko vojaštva, vojakov in ujetnikov kot leta 1917. Ljudem ni preostalo drugega, kot da pred lačnim vojaštvom skrivajo hrano in pridelke.«[2]

1 Anton Trstenjak, Misli o slovenskem človeku, Ljubljana, 1991, str. 37.

2 Župnijska kronika Sorica, 1904–1934.

[Page 45]

Figure 2. Erwin Rommel (v sredini) stoji na meji med Goriško in Kranjsko. Fotografijo hrani domačin Rudolf Zgaga (1961). »Edinstven most, več kot sto dvajset let star spomenik, še stoji. V bližnji prihodnosti sta predvideni razširitev in rekonstrukcija mostu. Zgrajen je bil v času Avstro-Ogrske in je spadal pod deželo Kranjsko. Prelaz je bil tudi meja med Goriško in Kranjsko. Most in cesto Podbrdo–Podrošt so zgradili za potrebe železnice, saj je bila Selška dolina pomembna za preskrbovanje z gradbenim materialom, s hrano in drugimi potrebščinami za delavce, in kot zelo pomembno: dovažali so kamenje iz Kamnitnika v Škofji Loki. Prav iz tega kamenja sta zgrajena predor in most. Za zdaj ga je še možno videti v prvotni izvedbi, ki je zanimiva zaradi načina gradnje, ki je enaka, kot so bili zgrajeni vsi mostovi na železnici Dunaj–Trst. Most je zgrajen v smislu zniževanja višine prehoda na Petrovem Brdu. Prej je po tem hribu potekala pešpot v Sorico. Za vse pa je zaslužen moj praded Anton Zgaga – Pohman, saj je bil prvotni načrt, da gre cesta pod vrhom Petrovega Brda pri našem kozolcu (kjer je danes kozolec z oznako kraja) s kratkim tunelom na drugo stran iz Selške doline v Baško grapo. Gradbenike je prepričal, da so speljali cesto mimo njegove hiše s serpentinami na vrh Petrovega Brda. Hrib so znižali za osem metrov, staro pot v Sorico pa so ohranili z mostom. Pod mostom je napis: Passhöhe, Petrovo Brdo, 804 m. Obacht! Starkes Gefälle. Schroterige Strasse (Višina prelaza, Petrovo Brdo, 804 m, Pozor, močan naklon, klanec. Makadamska cesta, posuta z gramozom). Pod vladavino Avstro-Ogrske so vedno upoštevali lokalne potrebe prebivalcev. S tem si je ded zagotovil velik posel (prepreganje vozov za dvajset konjev in pomoč pri prehodu ter gostilno s prenočišči). Družina je v času gradnje bohinjske železniške proge obogatela. Prababica Marija, roj. v Podhoču, je bila velika dobrotnica. Za davško cerkev je darovala 300 goldinarjev, s katerimi so kupili lestenec v davški cerkvi, ki ji je še 3 vedno v okras. To je bilo sicer v času velikega pomanjkanja, ko so v Cerknem za davško cerkev komaj nabrali 600 goldinarjev.«

3 Ustni vir: Anton Rudolf Zgaga (1961). Pogovor, 8. 1. 2021.

[Page 46]

Figure 3. Podbrdo, oktobra 1917, prihod nemških vojakov Alpskega korpusa čez Petrovo Brdo Cveto Zgaga (1948)

4 Ustni vir: Anton Rudolf Zgaga (1961). Pogovor, 8. 1. 2021.

»Ko je bilo konec prve svetovne vojne, Italijani v Petrovo Brdo zaradi strahu pred Serbi niso prišli po cesti, ampak nad današnjo ribogojnico, po starih poteh, po Zapajlikarski grapi čez greben za Robarjem v Plašajto. Kmet Plašajtar je nosil seno iz kozolca. Verjetno je bilo to spomladi. Zasliševali so ga, kdo je na Petrovem Brdu. Dove Serbe? (Kje so Srbi?) Zatrdil je, da ni nikjer nikogar. Niso mu verjeli. Za zaščito je moral hoditi pred njimi iz Plašajte na Podporezen, na Petrovo Brdo. Grozili 4 so mu, da ga bodo ustrelili, če ni govoril resnice.« »Za rapalsko mejo je bilo določeno, da bo potekala med razvodjem Save in Soče, med Črnim morjem in Jadranom. Stoletje smo bili pod Sorico, po letu 1920 pod Italijo. Leta 1920 je bila podpisana rapalska pogodba. Mejo so italijanski in jugoslovanski oficirji na našem območju postavili drugače od dogovorjene rapalske meje. Ko so prišli markirat mejo, so italijanski oficirji z gotovino podkupili jugoslovanske oficirje, v glavnem Srbe in Hrvate, da so mejo markirali dlje v notranjost od dogovorjene rapalske meje. S tem so si pridobili vrhove in zase boljši strateški položaj. Ko so Italijani gradili staro kasarno na Lajnarju na Soriški planini, je delavce zelo zeblo. Kurjavo so dobili tako, da so pokurili, uničili soriškim kmetom vse hleve. Prehod na Petrovem Brdu se je imenoval Pohman po naši kmetiji. Italijani so sedem let živeli v naši hiši. Kasneje, po letu 1930 so na ovinku zgradili hišo, v kateri je imela sedež Milizia Volontaria per la Sicurezza Nazionale (Prostovoljna milica za državno varnost; kratica MVSN).Hiša je bila dokončno zgrajena šele nekaj let pred kapitulacijo Italije in se danes obnavlja.V njej so bili člani Mussolinijeve fašistične stranke. Prostovoljna – volonterska tajna policija, zagrizenci, vohuni brez uniform (kot Udba), politično usmerjeni. V času fašizma so skrbeli za svojo nacionalno varnost. Stavba je bila od leta 1947 v lastništvu

[Page 47]

Figure 4. Pohmanova hiša. V njej je leta 1917 prespal Erwin Rommel. Tudi ta izjemna domačija je danes še vedno priča svojega časa. Anton Rudolf Zgaga (1961)

jugoslovanskih železnic, kasneje slovenskih, vmes pa tudi depandansa zdravilišča Golnik. Šele kratek čas je v privatni lasti. Na meji, malo niže je bila stražarnica v Rajterpohu, kjer so Italijani vklesali kapelico, ki je danes ni več. Ena izmed stražarnic je bila malo više pod soriško cesto in danes ni več vidna. Takoj naslednji dan po kapitulaciji Italije leta 1943 so prišli Nemci. Ljudem so razdelili vse, kar je ostalo od Italijanov: odeje, hrano, makarone. Nemci so zaradi varnosti, zaradi suma zastrupitve vse razdelili ljudem. Obubožani prebivalci so prišli do toplih odej in oblačil. Revščina je bila tako huda, da so domačini vse dobljeno z veseljem sprejeli. Po drugi svetovni vojni spadamo pod občino Tolmin.«[5 ]

5 Ustni vir: Anton Rudolf Zgaga (1961). Pogovor, 8. 1. 2021.

Italijani zasedejo Sorico

Italijani so bili po prvi svetovni vojni pregnani do Piave, potem pa spet zasedli ozemlje še dlje od Sorice. Natančno, duhovito kroniko je pisal soriški župnik Janez Mikuš. Z rapalsko pogodbo so se določile meje in Italijani so se iz Sorice umaknili leta 1920. Petrovo Brdo je bilo med najpomembnejšimi mejnimi prehodi za cestni promet med Kraljevinama Jugoslavijo in Italijo. Pod Italijo pa so Italijani leta 1935 pričeli graditi novo cesto Podbrdo–Petrovo Brdo (današnja), ki naj ne bi bila tako izpostavljena morebitnim letalskim napadom. »Med obema svetovnima vojnama so Italijani prelaz spremenili v vojaško postojanko. Italiji so v celoti pripadali pomembni vrhovi in prelazi. Varovanje in

[Page 48]

Figure 5. Italijanska carinarnica pred Petrovim Brdom v smeri Podrošta, pri Rajterpohu, to je približno tri kilometre od Zgage proti Petrovemu Brdu. Hiša, ki stoji, je stara jugoslovanska carinarnica. Danes so njeni lastniki doma v Škofji Loki. Mejniki so bili oštevilčeni z rimskimi številkami, in sicer so glavni mejniki nosili (in še nosijo) letnico 1920 in na eni strani črko I na drugi pa J. V začetku so bile črke SHS, ko pa se je kraljevina preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo, so morali vse mejnike premazati in vklesati črko J. Med glavnimi mejniki so bili postavljeni mali mejniki z rimskimi številkami, ki so pomenile zaporedno številko od glavnega zadnjega mejnika.[6] Ustni viri pravijo, da Kraljevina SHS ni bila nikoli mednarodno priznana. Cveto Zgaga (1948)

nadziranje poti, prehodov prek dolin, gorskih prelazov in gorskih vrhov je bilo za Italijo strateškega pomena, zato so že z letom 1922 vzdolž cele meje zgradili sistem vojašnic Kraljeve finančne straže, leta 1924 pričeli z infrastrukturnimi deli, kot so gradnje dostopnih poti, leta 1928 z gradnjo vojašnic v večjih krajih in ob pomembnejših točkah ter končno z letom 1931 tudi z gradnjo obrambnega pasu imenovanega Alpski zid. Del, ki je tekel ob rapalski meji, je bil del obsežnejšega 1850 km dolgega

6 Cveto Zgaga (1948), e-sporočilo, 15. 10. 2021.

7 Informativne table pred Zalim Logom, Muzej Železniki, 2020.

evropskega obrambnega sistema, ki je potekal od Genovskega zaliva po francoski, švicarski, avstrijski in jugoslovanski meji do Reškega zaliva. Kulturna krajina se je precej spremenila.« 7
Meja je za ljudi pomenila desetletja prilagajanja različnim oblastem. Spremenila je podobo krajev, vnesla nove navade v življenje ljudi in spremenila značaj prebivalcev. Pogoji za preživetje so zelo spreminjali življenje tukajšnjih ljudi. Med vojnama se je na območju Davče in Sorice močno razpaslo kontrabantenje.

[Page 49]

Figure 6. Italijanska stražarnica na meji v Rajterpohu Anton Rudolf Zgaga

Figure 7. Prehod Petrovo Brdo, lokacija Rajterpoh. »Pred stražarnico je fašistični znak fašio – butara, kar je pomenilo povezanost, ki je ne bo nihče zlomil. Posamezne palice se lomijo, povezane skupaj pa ne. Vodja fašistov Mussolini je bil samooklicani bog. Mislil je, da se bo z njim začelo novo štetje.« Anton Rudolf Zgaga (1961)

[Page 50]

Figure 8. Italijanska kasarna na Petrovem Brdu, danes prenovljen Dom upokojencev na Petrovem Brdu Cveto Zgaga (1948)

Življenje ob različnih mejah skozi čas, ko so se menjavale države

Državna meja med Kraljevino Jugoslavijo in Italijo Najprej naj osvetlim Davčo skozi vladavino po prvi svetovni vojni, po razpadu Avstro-Ogrske konec oktobra 1918. Davča je po tem obdobju spadala pod SHS. Meja je prinesla precej sprememb v tradicionalno življenje ljudi. Graničarji naj bi varovali mejo, v resnici pa so se okoriščali s tihotapskimi podkupninami. Informacije sem našla v župnijski kroniki Sorica in v pripovedi domačinov. V človeški naravi je, da človek vedno išče lažje poti za preživetje. Ljudje so se v zgornjem delu Selške doline laže preživeli s kontrabantom. Sprva za preživetje, kasneje za prestiž. Kraji za mejo na italijanskem ozemlju so bili bolje založeni z osnovnimi dobrinami kot na jugoslovanski strani. Prizadevanje za poitalijančenje generacij na drugi, italijanski strani meje je potekalo v več smereh. Kakovost materialnega življenja je bila pod Italijo boljša, živelo se je bolje. S kakovostjo življenja so Italijani zadušili jezik v upravi, cerkvi, uradih, v šolstvu in kulturi. Slovence so preganjali na vseh področjih družbenega življenja. Ljudje ob meji, predvsem Davčarji, so bili že nekdaj bolj povezani, tudi upravno, z Leskovico in Novaki. Davčarjem je bila pot mnogo krajša na Cerkljansko kot do krajev v Selški dolini. Italijani so na Črni vrh speljali še za današnje razmere lepo cesto, medtem ko se je bilo na pot proti Železnikom treba spustiti k Zgagu in nadaljevati po cesti po Selški dolini ali pa iti po stezah pod vrhovi. Življenje prebivalcev se je s postavitvijo meje zelo spremenilo, obdelava zemljišča je postala nevarna, obenem pa so se vzpostavile možnosti za kontrabant. S tihotapstvom so se ukvarjali konkretno ali posredno.

[Page 51]

Figure 9. Rapalska pogodba Cveto Zgaga (1948)

»Stara jugoslovanska meja je potekala čez Petrovo Brdo in nato po sredi sosednjega hriba Porezen. Po vojni je bila to tudi meja s cono B. Ta cona je segala do Mosta na Soči (nekdaj Sv. Lucija), ob Soči pa je potekala meja s cono A.«[8] »Druga, naravna meja je razvodje med Idrijco in Soro. To je ločnica med Gorenjsko in Primorsko, med Jadranskim in Črnim morjem, med Srednjo Evropo in Mediteranom.«[9] »Pokrajinska pestrost našega ozemlja, strateška lega med Sredozemljem, Alpami, Srednjo Evropo in Vzhodom. Od tod tudi od prazgodovine bogata zgodovinska dediščina. Čez to ozemlje so potovale različne skupine in za seboj puščale sledi: kulturne, materialne, jezikovne, genetske. Vse to ustvarja našo skupno kulturno dediščino, zapuščino 20. stoletja. Po prvi svetovni vojni je Italija željo po poitalijančenju pridobljenega ozemlja uresničevala na več načinov – tudi z gradnjo infrastrukture. Z velikimi državnimi in zasebnimi viri so gradili šole, upravne zgradbe, vojašnice, mejne prehode, ceste, hidroelektrarne in obenem spodbujali gospodarstvo. Velik del rapalske meje med kraljevinama Italije in Jugoslavije je potekal po gorah. Večino italijanskih zgradb je nova jugoslovanska oblast po priključitvi ozemlja Jugoslaviji leta 1947 uporabila. Pod Slatnikom nad Soriško planino stoji še zadnja izmed treh velikih gorskih vojašnic v Julijskih Alpah – ta je tudi najbolje ohranjena v prvotni obliki. Žal danes služi le ovcam in mimoidočim planincem kot zanimiva kulisa za fotografiranje s Triglavom v ozadju. Zanimiv je tudi pregled podatkov o zgradbah, ki so bile namenjene nadzoru meje. Po pravilu so bile na nevpadljivih lokacijah blizu meje ali v manjših podeželskih naseljih. Mejni službi sta bili finančna straža in fašistična mejna milica. Njihovi objekti so danes preurejeni planinski domovi, v Petrovem Brdu je danes stanovanjski objekt (dom upokojencev, dom starejših občanov v Podbrdu, op. a.). Ostala pa je bogata dediščina poti, ki so jih Alpini vklesali v gorska pobočja v osemnajstih letih. V gorah so torej zgradbe, ki so zapuščina različnih zgodovinskih obdobij. Tudi to je naša dediščina, prav tako v bližini zgrajen avstro-ogrski železniški sistem in z njim številne zgradbe iz tega obdobja.«[10] »Za razliko od carinikov in finančnikov so bili vodilni pripadniki vojaških obmejnih enot skoraj izključno Srbi (Čelik, 2013). Vojska,

8 Alojz Žumer (1932); zapis po e-pošti, 6. 10. 2021.

9 https://www.gore-ljudje.si/Tags/idrijskocerkljanske-meje.

10 Grega Žorž, Zgodba o rapalski dediščini,Planinski vestnik, 7–8, 2018.

[Page 52]

Figure 10. Julijska krajina, rapalska meja 1920[11]

centralistično vodena iz Beograda, je srbsko prebivalstvo dojemala kot najbolj državotvorno in vdano kraljevini, zato so sestavljali večino obmejnih enot. Rapalska meja je veljala za eno izmed najbolj varnih meja kraljevine, zato so sem za nagrado premeščali številne odlikovane vojake z bolgarske ali albanske meje. Bivali so v manjših lesenih vojašnicah, ki so bile skoraj povsod zgrajene nekaj kilometrov narazen. Sami so jih imenovali ‚karaule‘, kar je turška beseda za mejno stražnico. Slovenci smo jim sprva pravili barake, kasneje pa smo tudi mi prevzeli srbsko izrazoslovje, ki se je ohranilo in se še vedno uporablja. Mejna milica je svojo mrežo postojank zasnovala tako, da so se dobro videle tudi z druge strani meje, saj so s tem želeli poudariti italijanizacijo ozemlja. Enote mejne straže so prenehale obstajati po kapitulaciji Italije v letu 1943, uradno pa so jih ukinili šele leta 1952 oz. 1953, ko so izvedli reorganizacijo vojske.«[12]

Italijanski župnik in gosenice, ki jedo zelje

Nekatere anekdote in dogodki sodijo med etnološko dediščino. A tudi v njej je veliko resnice. Anekdota v nadaljevanju je pripoved o resničnem dogodku, ki se je zgodil takoj za mejo, nekaj kilometrov stran od Davče. Bilo je v Podbrdu v času, ko so v teh krajih gospodarili Italijani, torej med letoma 1919 in 1943. V enem izmed teh let so gosenice hotele pojesti vse zeljnate glave. Gospodinje so jamrale, kaj narediti, da odženejo to golazen. Pa jim pride na misel, da prosijo župnika, naj gre tja in zmoli nekaj molitev, požegna njivo, misleč, da preženejo gosenice z njive. Prošnja pri takratnem italijanskem župniku je bila takoj uslišana. Dogovorili so se za dan, uro in kje se dobijo. Določenega dne se je zbralo na njivi dokaj veliko število ljudi, da so opravili zamišljeno obveznost. Župnik je obred opravil v italijanščini, misleč, da nihče ne zna italijanskega jezika. Na koncu je namreč dejal: ‚Ko boste na tej njivi pojedle, pojdite še na drugo!‘«[13]

Pravico je uzakonjala stiska

»Davčo so skozi več obdobij v pol stoletja zaznamovale različne meje. Do leta 1943 smo v Novakih spadali pod Italijo. Vse je šlo dobro v promet, les, živina. Bilo je veliko bolje kot pod Jugoslavijo. Razvit je bil kontrabant. Novaki so bili na takem koncu, kjer se je vse križalo. Pod Italijo se je živelo bolje. Bili pa smo zatirani glede slovenskega jezika. V šoli niso smeli spregovoriti niti besedice slovensko. V cerkvah je bilo drugače, saj so bila bogoslužja v latinščini. Bolj siromašne žene v Novakih so imele otroke z Italijani, skupaj okrog dvajset otrok. Porok z Italijani v našem kraju ni bilo. Dekleta, ki so se poročila, so se preselila v Italijo. Ena izmed

11 Egon Pelikan, Tone Kralj. Prostor in meje, Cankarjeva založba, 2016, str. 14.

12 Zgodovinsko društvo Rapalska meja, Podbrdo. https://www.rapalskameja.si/nadzor-meje/

13 Zapisal Zdravko Čemažar 16. 6. 2010 po pripovedovanju 86-letnega Petra Valentinčiča iz Podbrda.

žena je imela z italijanskimi graničarji kar pet nezakonskih hčera. Za otroke so dobivale podporo. Vsak mesec denar, dokler je bilo pod Italijo. Italijani so pripadnost, pridobivanje ljudi kupovali. Ljudi so pridobili materialno. To je bila njihova politika, zato so bili za Italijane. V 14 hiši, kjer je živel moj oče, je bila italijanska policija, ki je imela telefonsko povezavo z graničarji na Črnem vrhu.« Žena, ki je imela pet otrok, je bila kasneje druga žena T. K. iz Davče. Kako močno je bilo zatiranje glede jezika, slovenske besede nedaleč stran na novaški strani, ki je mejila s Kraljevino Jugoslavijo? V začetku Italijani niti niso tako močno zatirali, zatiranje na vseh področjih pa se je začelo po letu 1927 (Gentilejeva reforma). Ljudje so bili na Primorskem prisiljeni v skrajno poniževalna dejanja: iz rok okupatorja, ki jih je oropal osnovne svobode, so jemali denar za preživetje. Naslanjali so se na zatiralce, če so potrebovali pomoč npr. ob kriminalu, čeprav se niso strinjali z njihovim zatiranjem.

Spomini na otroštvo v Davči

»Treba se je bilo prilagoditi. Poraz avstrijske vojske v oktobru 1918 je nasilno raztrgal Novake, ki so potem pripadali Italiji. Davča je spadala pod SHS. Državna meja je bila potegnjena po vrhovih: Blegoš, Črni vrh, Porezen, Petrovo Brdo, Soriška planina. Italijani so bili pretkani. Mejo so začrtali pod vrhovi, tako da so spremljali življenje tudi na tej, jugoslovanski strani. Naši ljudje pa niso videli čez. Vas Davča je v preteklosti, v času mojega otroštva, imela poseben status glede na bližino državne meje. Naselje, največjo slovensko vas Davčo, so zaznamovale različne vladavine in bližina državne meje pred in med drugo svetovno vojno. Prebivalci so morali delati za preživetje, poleg tega pa se prilagajati različ nim oblastem. Nihče, niti graničarji SHS, italijanski niti kasneje nemška oblast, ni domačinom, vaščanom oviral prehoda meje. Kljub nenapisanim dogovorom nas le ‚videti‘ niso smeli. Preživetje prebivalcev je bilo odvisno od obeh strani državne meje. A s tem so se okoriščali tudi drugi, predvsem zaslužkarji. Veliko se je kontrabantalo – tihotapilo. Le včasih se je kaj zataknilo, ko je nastopil službo kdo, ki ni vedel za dogovore. Drugače pa so se graničarji obeh strani na meji družili in skupaj kartali. Za prehod meje si moral imeti uradno dovolilnico. Tudi med vojno Nemci niso nič branili hoditi čez mejo,« je povedal Janez Primožič (1930–2019). Janez je imel v spominu tudi graničarje, ki so bili tu po prvi svetovni vojni: »Po prvi svetovni vojni so bili tod, v bližini Čenda, sprva Rusi, ki so stanovali v Močilarjevem hlevu. Potem so potegnili tod eno poletje mejo Italijani, v manj kot pol leta pa so se premaknili nazaj na Črni vrh. Graničarji so bili pr Bičkarju, pr Špehovcu, pr Čendu in v Leskovici. Barake so imeli na Poreznu in na Petrovem Brdu. Ob pravoslavnem božiču so zaklali celega koštruna, oče ga jim je nato spekel v peči.« »Vedno sem rad poslušal, kar so se pogovarjali. Veliko so pripovedovali o komandirju Jovanoviću. Jovanović se je poročil v Žetini, njegov sin je znani slovenski kipar in slikar Peter (1938). Nekaj teh vojakov je za vedno ostalo v teh okoliških vaseh. V tem času se je rodilo kar nekaj zakonskih in tudi nezakonskih otrok. Nekateri graničarji so ostali in si ustvarili tukaj družine. Pripovedovali so, da 15 je bilo življenje zanje težko. Njih in njihove otroke so domačini še več desetletij zaničevali.« Pozimi se spomni mladih graničarjev, ki so se v bližini hiše smučali z lesenimi smučmi. K njim so hodili po vodo in se večkrat zadrževali v hiši. V hiši imajo staro mizo, kjer je še zdaj vidno, kam je eden izmed graničarjev zasadil 14 Ustni vir: Valentin Zdravko Čemažar (1946), Gorenji Novaki, pogovor 21. 6. 2021. 15 Ustni vir: Janez Primožič (1930–2019).

bajonet. »Kadar so bili v hiši in so ga malo spili, nisem smel v hišo,« je pripovedoval Janez. Spomni se, da je nekoč starojugoslovanski komandir na Bičkovc ustrelil enega od svojih graničarjev. Truplo so prinesli na trajah, nosilih, mimo hiše. Očeta so Italijani dvakrat poslali v zapor v Trst zaradi kontrabanta. Enkrat so ga zaprli, ker je na črno prodal les, drugič pa zato, ker so videli, da je skrival kontrabantarje. Dva so namreč videli, ko sta skočila skozi okno. Eden je ležal v hiši na peči, skočil na podstrešje in se skril. Nato so očeta zasliševali, pa se je izmotal s tem, da ju je v hišo verjetno spustila mati, ker je pozabila zapreti vrata. »Spomnim se Italijanov. Do italijanske meje smo bili oddaljeni le petnajst minut. V spominu imam dve kasarni, ena je bila tam, kjer je danes hotel na Črnem vrhu, druga je bila malo niže. Ko so naredili presek za mejo med Italijo in Jugoslavijo, so se morali ljudje izseliti. Po preseku so patruljirali. V bližini je bila kantina, kjer so prodajali vino. Naša zemlja je bila tudi na drugi, italijanski strani, zato smo imeli prost prehod z dovolilnico. Otroci dovolilnice nismo potrebovali. Mejo so prečili prav tako Novačani, ki so imeli zemljo na jugoslovanski strani. Italijani so nad mamo vpili: ‚Signora, buona grappa!‘ (Grappa je šnops). Z Jankom sva pobrala polže in jih jim nosila v košu. Takoj so jih dali na veliko ponev in jih pekli. Gledala sva, kako so naši polžki kazali rožičke, a so jih takoj potisnili nazaj v ponev. Nama pa so potem dali v koš lep, bel kruh, kakršnega še nikoli nismo videli, vendar ga nisva mogla jesti. Gnusil se nama je, ker so ga dali v koš, v katerem sva nosila polže. Veliko se je kontrabantalo, predvsem živino in les. Tudi naš šivalni stroj je bil prešvercan iz Italije. Na meji so bili s posamezniki zmenjeni. Oče je nekoč kupil vole, da bi jih gnal čez mejo. Vojaška karavla je bila niže. Ker je bil poveljnik na obhodu, je vso živino prignal nazaj domov. Naslednji dan je znova poskusil in jih gnal čez mejo. Čredo ovac so pasli, da je prehajala čez mejo. V čredi so bili tudi mali pujski. Ko so čredo prignali čez mejo na drugo stran, so ženske s koši pobrale pujske. Če so koga pri tem vendarle dobili, so mu pobrali ves denar. Očetu nikoli, ker ga je skrival v spodnjicah. Nekoč jim je oče nesel 36 litrov vina. Tako so zahtevali. Večkrat je kdo od komandirjev prišel prosit za vino ali pa, da bi jim zaklali teleta ali jagenjčka. Večkrat je mama zakurila v peči in tudi mi smo dobro jedli. Italijani so mami naročili, naj ujame kokoš in zakuri ogenj, oni pa so prinesli riž. Tako se je živelo ob meji. Dogajalo pa se je tudi, da so hodile ženske k Italijanom in vojakom stare jugoslovanske vojske, da so se zabavali. Iz Novakov k Italijanom, k jugoslovanskim vojakom pa s te strani. A ni bilo pravila. Bilo je vse mešano. Večkrat nas je mama napodila iz hiše, ker jim je odstopila vrhnje prostore in postelje. Ena ženska iz Novakov je imela z Italijani pet nezakonskih hčera.«[16] »Še nekaj besed o Davči. Ta vas je bila pred vojno zelo razvita. Vendar ne zato, ker bi obdelovali polja, temveč zaradi tihotapljenja. Znano je bilo, da je bilo podnevi na poljih mogoče videti le ženske. Moški so podnevi spali, ker so ponoči tihotapili. Nekoč, še kot otrok, sem bil navzoč pri očetu, ko je bil pri njem na obisku Podgrivar iz Davče. Očetu je pripovedoval kako so tihotapili. Govoril je takole: Ko smo šli proti meji in nosili tihotapsko robo, je šel eden naprej z lavorbarjam (revolverjem), drugi z bremeni pa tiho za njim. Večkrat je prišlo tudi do streljanja, ko smo naleteli na graničarje.«[17] »Davča je živela od šverca, Davčarjem so /…/ v genih. Ljudje so imeli kotle za žganjekuho, od tega so plačevali davek. Prav tako so morali imeti fajarcajg (vžigalnik) prijavljen, žigosan, v nasprotnem primeru jim ga je financar vzel, morali so plačati kazen. Davčarji

16 Ustni vir: Marija Primožič (1928), Kopačnica, pogovora 27. 4. 2021 in 29. 4. 2021.

17 Alojz Žumer (1932), zapis po e-pošti 6. 10. 2021

[Page 55]

Figure 11. Dovolilnica (prva in druga stran) za prehod meje leta 1929, Jugoslavija in Italija arhiv Janeza Primožiča

[Page 56]

imajo to v genih. Med vojnama so družine živele od švercarije. Vsi hlevi okoli meje so bili polni. Čez je šla živina, nazaj pa svila, salame, cigarete, saharin. Davčarji so sami povedali, da so imeli podkupljene graničarje. Enkrat so peljali na lojtrskem vozu pocinkano krsto nekega 18 graničarja, ki ni bil podkupljen. Skozi konflikte se marsikaj izve.« »Gostilna Pri Zgagi je bila pred vojno zelo cvetoča. Največ so jo obiskovali graničarji in cariniki ter tudi tihotapci, ki so imeli carinike seveda podkupljene. Eden od njih se ni dal podkupiti in ni trajalo dolgo, da so ga skozi Železnike peljali v krsti. Med tihotapskim blagom je bil najpogosteje saharin (umetno sladilo). V Jugoslaviji je imela država monopol nad sladkorjem in je bil zato drag. Spominjam se, da me je stara mati poslala na Češnjico k Andrejevcu po saharin. Ko sem stopil v hišo, je na postelji ležala starejša žena. Dejal sem ji, da mi je stara mama rekla, naj mi da saharin. Dvig nila je plevnico in izpod nje vzela vrečko s saharinom. Obenem pa mi je dejala, naj nikar tako na glas govorim, da ne bo kdo slišal, po kaj sem prišel.«[19]

Vzporedno pa so ljudje vseeno živeli bogato duhovno življenje

Fotografije pogosto povedo o ljudeh več kot besede Neizbrisljiv pečat predvojnega in povojnega obdobja so prebivalcem Davče zapustili duhovniki. Predstavim jih skozi fotografije. Davška duhovnija je bila nekoč razdeljena med soriško, novaško, zalološko in leskovško faro. Del Davče je zaradi oddaljenosti in velikosti spadal v Sorico, del v Novake, del v Leskovico in del na Zali Log.

Figure 12. Davča z župniščem in cerkvijo Naše ljube Gospe presvetega Srca Jezusovega. Župnijska kronika navaja, da je bilo župnišče blagoslovljeno 31. maja 1923. Jeseni 1943 je nemška vojska zaradi večkratnih partizanskih napadov minirala župnišče in se umaknila iz Davče. Marica Prezelj (1935)

18 Ustni vir: Alojz Žumer (1932), 22. 3. 2018.

19 Alojz Žumer (1932), zapis po e-pošti, 6. 10. 2021.

[Page 57]

Figure 13. Duhovnik Josip Primožič. Prvič je bilo šolstvo v Davči omenjeno 1896. Pogosto so župniki imeli vlogo dušnega pastirja in učitelja. Prvi učitelj je bil župnik Josip Primožič. Pouk je potekal v kmečki hiši. Otroci so se učili branja in pisanja. Kmetje svojih otrok niso nič kaj radi pošiljali v šolo, ker so otroke doma potrebovali za pastirje in za druga kmečka opravila. Nadomestil ga je Anton Kos, ki je dvakrat tedensko prihajal z Zalega Loga. Martina Peternelj

Figure 14. Župnik Rudolf Potočnik, rojen 1. aprila 1887 v Železnikih, s svojimi farani pred župniščem v Davči. V Status animarum (knjiga faranov, knjiga župljanov), str. 229, v Sorici je zabeleženo, da je tukaj služboval od septembra 1923 do leta 1927, nato je odšel v ZDA, v Sheboygan. Žal nekrologa v NŠAL ni. Rudolf Potočnik je imel v Davči vlogo učitelja in župnika. Davčarje je imel rad. V zahvalo je davški fari zapustil svoje imetje, posestvo ob Vrbskem jezeru. S tem denarjem so Davčarji leta 1966 v cerkvi postavili orgle in uredili kor v cerkvi. Marica Prezelj (1935)

[Page 58]

Figure 15. Duhovnik Rudolf Potočnik, zasebno Martina Peternelj

Andrej Kopitar (1882–1942)

Za Rudolfom Potočnikom je prišel župnik Andrej Kopitar, ki je bil tudi učitelj, a je že imel pomoč učiteljev. Tudi nanj ljudje v Davči gojijo lep spomin. Župnik v Davči je bil pred vojno in je veliko pesnil. Z verzi je v spomin zapisal veliko dogodkov. Zadnje fotografije napovedujejo naslednjo temo. Med drugo svetovno vojno je na Davškem in Soriškem potekala meja med nemškim in italijanskim okupacijskim območjem in deželna meja med Goriško in Kranjsko. Goriška nadškofija (sedež v Gorici) je segala do meje z bivšo Jugoslavijo. Koprska škofija je uradno nastala šele 17. julija 1976 iz slovenskih delov goriške nadškofije in tržaške škofije. »Med Podroštom in Petrovim Brdom je bila do druge svetovne vojne starojugoslovanska carinarnica. Kmalu za to stavbo se prečka nekdanja rapalska meja. Manjši vzpon in že smo na 796 m visokem prelazu Petrovo Brdo, na ozemlju, ki je po prvi svetovni vojni pripadalo Italiji in je bilo Sloveniji, oz. takratni Jugoslaviji, vrnjeno šele s Pariško mirovno pogodbo leta 1947.«[20]

20 Utrdbe na Slovenskem, Ad Pirum, Logatec, 2008, str. 114.

[Page 59]

Figure 16. Prvo sveto obhajilo v Davči leta 1943. Nemški duhovnik Rudolf Besel (1912–1977) je med vojno oskrboval 29 župnij na Gorenjskem, od koder je nemška oblast pregnala vse duhovnike. Opravljal je nevarno misijonarsko delo in užival izjemen ugled. »Rudolf Besel je v Davčo prihajal občasno. Po dogovoru s cerkovnikom mu je 21 kratke nagovore in oznanila v slovenščino prevajal Tomaž Sedej. Tudi pokopavali so verniki sami, in sicer domačina Franc Tušek, Klavžonov, ter Alojzij Jemec ali katera od žena.« Rudolf Besel je bil zgled resnične predanosti ljudem in skrbi zanje. Poln srca in brez preračunljivosti. Prišel je iz dežele okupatorjev, da bi poučeval nemško, a naučil se je slovensko. Besel je bil nedotakljiv zaradi svoje dobrote in pomoči ljudem. Nedotakljiv od obeh strani, čeprav je njegovo življenje pogosto viselo na nitki. Marica Prezelj (1935)

Figure 17. Duhovnik Ivan Skvarča (1910–1998) v Davči s svojimi prvoobhajanci med letoma 1946 in 1953. »Po drugi svetovni vojni so imeli fotoaparate le pooblaščenci. Težko so dobili filme, dobili so jih le zaupniki. Vse drugo je bilo sumljivo. Česar politika ni dovoljevala, je bilo prepovedano,« je povedal Peter Polajnar (1928) v decembru 2021. »Velikokrat pa so posamezniki fotografirali brez filma, samo da so pobirali denar.«

21 Vir: Justina Jelenc (1924–2016), Davča.

[Page 60]